Mihela

lušne danes hvaležna, za moč opazovanja, za moč odprtosti in moč iti kolikor toliko mirno skozi zelo nemirne trenutke pa seveda za sonce in hrano, za vsa ta bitja okrog mene, ki so mi dnevna spodbuda, da ne zaspim, za zdravlje za to, da imam prav vse kar rabim za to, da znam imeti rada, brez da bi hotela imeti hvala za dobre nasvete za neizmerno podporo, ki sem jo deležna iz vseh smeri hvaležna celo za uvide v lastni egotrip spet je tega tolko ne smem pozabit, še hvaležnost za postlo, ki me glasno kliče, pa dalinc in tv, pa Housa,ki mi pač ne more uiti al pač no če skrajšam za nov dan in novo priložnost, biti bolj odprta v odnosu do življenja

http://youtu.be/dZ78qgMYEDs

Sin tko čist na hitro, maš pravico do svojih misli,pravico do svojih čustev, reč nekomu, da je fanatik, ni najbolj kul, ni blo tko hudo mišljeno kot je blo vzeto. Eto mam že metlico in smetišnico tudi in hitrim čistit pred svojim pragom.

je luškana, kajne... men je vedno fino, če kak zlo moški moški, da kaj tako luškanga in sladkega iz sebe

tudi ne gledam in ne pogrešam

hvaležna za modro zeleno milino za tega mojga črva, k zdej zanalašč počasi pospravlja igrače, da bomo le šli čim kasneje spat za samostojnost tavelke za prijateljico in njen zgled za prekrasen pogovor ob kavici danes popoldan za to da nekako hendlam svojo nepotrpežljivost za delo pa tudi za vas, da se lohku kdaj pričkam, kdaj pa tudi kej naučim

tud prov , gotovo... Lahko pa , če se ti da, mi razložiš kje je so stvari nezdružiljive, kaj ti ni všeč pri zgornjem postu, če se ti da z mano filozofirati... čist tko, zaradi strasti do misli, ker tko in tko besede ne morejo nič spoznati, samo ne misel lahko spozna

Ja smo različni, bolj in manj trpežni, kot smo bli. Včasih je že smrt pomorila ogromno nežnih otrok in je naravna selekcija nardila, da so ostali sam bolj trpežni. Kar pa manj trpežni ne pomeni tudi manj vredni. Mislim, da ni fora toliko v drugem, kot v odtujenosti. Ker če se ljudje pogovarjamo, potem vidimo, da mamo vsi kake težave in hitro se najdejo ljudje, ki imajo podobne težave, potem se povežemo, govorimo in nam je lažje. Nismo sami. Najhuje je, ko postaneš sam, izoliran, potem tvoja težava raste in raste, je večja in večja. Če delaš slabo, če na silo uničuješ druge, potem je jasno, da te bo strah, da so okrog tebe taki ljudje kot ti, ki bodo isto delai tebi.

Maš težave z mano sin al sam z mojo osladnostjo. No bom pa drugič mal bolj ostra, direktna. Se še učim, tko da ne skrbi, bom vedno bolj ostra in direktna. Vsak dan bolj... se učim opuščat vato in povedat tko kot čutim. Tko da, če pričakujete od mene sam vato, potem je najboljše da me date na ignor. x;)

In hvala, da si delila z nami. Priklon. Vsi smo nepopolni med nepopolnimi in hkrati tako neverjetno lepi in vredni, kljub vsej nepopolnosti, ja. In če bi le imeli čisto zavest, bi naenkrat vidli stvari take kot so, nič več tko zares, tko kot otroci, odprti, igrivi...

Ni čist res, ogromno vojakov po prvi svetovni vojni je imelo hude psihične težave. Pa še sedaj različni vojaki po vojnah trpijo. To je res, ljudje smo drugačni. Vendar ni za stigmatizirat, predvsem za to ne,ker človek, ki si ustvari raka, na primer, mora imeti tudi posebno strukturo, ne le genetsko temveč tudi mentalno, da ustvari čist drugačne celice, ki uničujejo lastno telo. Vendar je soočanje s psihičnimi težavami, pa nej bodo te povzročene še s tako iluzornimi in nerealnimi vzroki, lahko včasih napornejše kot si sploh predstavljate, ker je doživljanje tako boleče. Meni je tu meditacija pomagala, da sem v enem trenutku svojga življenja postopoma ugotovila, da moje trpljenje ni osnovano na zunanjih, realnih temeljih. In ko je ta razkorak med doživljanjem in realo postal očiten ni bio težko se odločiti, da nima smisla trpeti v prazno, da če že morem, da bom trpela za probleme, ki so realni. Toda ko si notr je zate to resničnost, verjameš, da je vse tko grozno, verjameš, da nima smisla, verjameš, da imaš vzroke za žalost. Kot da si slep. Lep dan vsem, m

modrost in humor, kaj češ boljžga, dobra kombinacija valjda sem hvaležna za živali, otroke in partnerja, varen dom in hrano in sploh vse to, kar se ponavlja kot lajna. No danes se mi je uresničila hudo velika, a skrita želja, tako da sem najbolj od vsega hvaležna zanjo.

Super Berzo to napisal... jaz sem pred svojimi očmi imela sam eno sliko, tako kot jo opisuje tudi Beli Lotus...skrajno. če pa govorimo o stvareh, ko je naše notranje trpljenje nekoliko manjše, in ne ovira našega in tujega življenja, potem se vsekakor strinjam iskati načine, ki so manj škodlivo,manj kemično, manj škodljivo. Ampak res mam premalo znanja za to modrovanje. In se tudi s Sinom strinjam, če bi bla družba bolj socialna, bi ble socialne mreže bolj odprte, tople, potem bi bilo manj tega notranjega trpljenja... seveda pa ne bi izginilo, bilo od vedno bo verjetno za vedno... kot tudi fizično trpljenje

ne sin tudi jaz nimam predstav, se sam poskušam uživet. skrajen si, res skrajen sama sem trpela leta za depresijo pa nisem vzela antidepresiva in sem se učila zavestno skozi to, sem pa šla na psihoterapijo, to pa ja... ne govorim ti o tem govorim tem, da ko gredo stvari predaleč je to edina trenutna rešitev, in s tem ni konec možnosti, ful si negativen sin, nimam svojih izkušenj s psihozo, vse kar imam imam par prijatlov, ki imajo te izkušnje in vidim kaj gredo čez in vidim, da pride točka, kjer ni obrata in takrat ni druge kot psihiatrija, vendar to ni za vedno, potem spet postopoma primejo vajeti v svoje roke in gredo korak naprej in držijo več ravnotežja in lahko se zgodi, da se ne bo več ponovilo, da bodo v parvem trenutku ustavili drvenje proti eni strani... sam si fanatik sin, zate obstaja sam belo in črno, sive pa ni ni važno, imaš pravice do svojga mnenja Ja vem Misty, če bom kdaj zares bolna, mi bodo tablete toliko bolj primle, zato tudi odlašam z antibiotiki, če ni treba, da takrat ko bo šlo zares, da bodo tablete primle. Nočem zlorabljati tablet imam pa zavest, da če bo nujno, si bom z njimi pomagala. Vendar odlašam do zadnje točke. Razumeš. In srečo mam ker sem zdrava. In ja mislim, da je tvoj način idealen, najti neko srednjo pot, in mislim, da to velja pri vseh vrstah bolezni, ne le pri fizični. Jaz govorim samo o kritični točki... mej se fino, m

Huda stanja so ko kloveč zaradi svojih zablod lahko ubije sebe ali druge. Gre za zelo resne stvari. Ljudje ne hodijo kar tako na prihiatrijo, ker jim me jam težko, ampak ko res ne morejo več, ko tudi njihovi domači ne veedo kaj narditi, ko je vsem jasno, da se bližajo zelo narevarni zgodbi. Mislim da nimaš niti malo jasne predstave o tem kako je, če ti en kjapc glasov nabija v ušesa, če vidiš konstantno bitja, ki jih ni in imaš z njimi interakcijo, ki so lahko naevarne, če nmisliš da zmoreš mnogo več kot v resnici lahko in drugič, če te stiska v tako žalost, ki je globoka kot megla in preprosto oslepi človeka realnosti in se zdi, da je lastna smrt edino kar to reši. Sej ti pravim, da sama ne jem protibolečinskih tablet, da sem večinoma svoje otroke pozdravila z naravnimi zdravili, moji deklici še nista bili na antibjotikih, sin je bil, ker preprosto njegovih groznih bolečin v ušesih, kljub vsem trudu nisem znala pozdraviti... vendar to so malenkosti, v primerjavi s tem, kamor te lahko ponesejo destruktivni glasovi... ni primerjave, res pa je dobro imeti dobrega psihiatra, ki upošteva tvoje telo in išče načine, da dobiš ravno tako terapijo kot jo rabiš, tisto ki nate dobro deluje,... zdej pa se tudi jaz umikam iz te teme, Angelit vem, da veš kaj delaš in zveniš trezno in mirno, kot nekdo, ki je sprejel svojo omejitev in se z njo sooča, to je bistveno... to je bistveno ... srečno.

Prej in potem je čas za zavedanje, ko pa ne moreš zaupati svojemu umu,ker se igra s tabo, in ne veš kaj je res od tistega kar vidiš in tistega kar slišiš, potem pa se ni za hecat, če so kemikalije tiste, ki edino pomagajo, pa to, sej je strup isto kot kemoterapija, a deluje, mogoče čez deset let nekaj povsem druzga, zdej pač je to kar imamo, druzga ni.

razumem sin...sodimo lahko sam iz svojih izkušenj in razumevanj, zato je fajn, da kljub svojim predstavam o nečem, ohranimo vsaj malo odprtega prostora tudi za tisto, kar ta trenutek še ne razumemo v osnovi sem za alternativo, toda pri zahtevnejših psihičnih epizodah, pa ne vidm druge možnosti kot stroke. Vsaj dokler se stvari ne umirijo.

sama sem tu... ma okej nadaljujem, zase hvaležna za mir in tišino, hvaležna za dež in njegov melanholičen dotik hvaležna za čas s taveliko, najino petje, ples in smeh hvaležna za moč v sebi, da sem ostala trdna, hvaležna za darila, prijaznost obiskov, ljubezen staršev, srčnost sestre in odprtost njenih otrok hvaležna za prijaznost tasta in tašče, in ves ta napor, ki sta ga vložila v prihod hvaležna za prijaznost žensk, ki delajo na pošti hvaležna za pomoč partnerja pri gospodinjskih zadevah hvaležna za občutek odgovornosti, ki se končno po malem rojeva hvaležna za rdeči magičen objem

ne gre za normalno ali nenormalno vsaka bolezen je bolezen nastane zaradi svojih vzrokov mislim da ni velike razlike med fizičnimi in psihičnimi boleznimi, tako ene kot druge so ustvarjene, z našimi mislimi, delovanjem in geni... tako da kemično neravnovesje zveni kar logično in ko si bolan poiščeš rešitev, zdravilo... koliko časa hodiš bolan okrog, preden ti odkrijejo raka zakaj bi bilo to kej drugače, kot čas ko se v tebi začenjajo ta kemična neravnovesja do tistega trenutka, ko ne moreš več hendlat samega sebe res ne vidim velike razlike med enim in drugim jaz se nimam za normalno in niti ne vem dobro kaj normalno je... vem, pa da je ogromno ljudi prestrašenih da bi na tak ali drugačen način padli v sfero nenormalnega, hkrati pa se sploh ne zavedajo, kaj se dogaja v njih... sama korak za korakom, pikico za pikico pogumno vstopam v svoje nevrotične misli, doživljanja in razumevanja... in jih sploh prepoznavam kot taka... in me ni strah... ker vem, da imam dovolj poguma, da se neham hecat, se farbat, farbat druge, kaj da sem... sem ranljiva med ranljivimi, nepopolna med nepopolnimi, prekrasna med prekrasnimi, neskončno dragocena med neskončno dragocenimi, upanje objeto z upanjem drugih, spremenljiva med spremenljivimi... manjka nam sočutje, ne neko pomilovanje, ampak enostavno štekanje drugih, videt njihove vzorce pa jih sprejet... vendar do tega pridemo, ko vidimo svoje vzorce, ko se soočamo s svojimi zablodami in jih sprejmemo, se mamo radi. kaj sem že htela povedat.... da smo si temeljno sorodni v naši človeškosti... in da ni razlike med fizično in psihično boleznijo obe imata svoje vzroke in nastajata v določenem času preden izbruhneta na način, ki ga je težje obvladati...pri obeh se moremo zanesti na pomoč drugih in poiskati to, kar pač deluje

Matist lepo, da neko ve kaj govori.

Ti si pa začetnik ali začetnica kajnede, ker če bi že dlje spremljala, bi vidla, kako se lotijo vsake njegove misli. Drugač pa so drugačna menja zaželjena, če le niso drugačna sam zato, ker ti nekaj napišeš.

ja zna bit zoprnu če se vsak na tvojo misel odziva z nasprotovanjem

hvaležna za delo hvaležna za zdravo hrano hvaležna za moč hvaležna za lepo glasbo iskrene in direktne ljudi za budizem, za zavedanje, da stvari niso tako zelo zares, kot se zdijo pa da vse mine... da vse mine...