Mihela

Oh meni je Saturn kul, bolj kot prtiska, več dam od sebe, ker drugače rada poletim ali zaplavam, sam na tleh pa ne znam bit tko da ga cenim, ker je edini, ki me postavi na tla. Ime (sedem let nesreče) si nisem izmislila jaz, prihaja iz tistih krajev kot sam naziv sade sati. Ne iz zahodne astrologije. Mi imamo druge norosti in rečemo planetu malefik, ta slab, ta zloben ali neki takega... svet je poln čudnih izrazov, pa še vsi vemo kaj naj bi pomenli, in jih ne jamljemo dobesedno se da. Sej vem da se hecaš, zato pa odgovarjam, drugače ne bi.

Odvisno kje imaš Sonce al na začetku znamenja, al kje drugje. Približno eno stopinjo na leto naredi, mal manj. To nima nič z zrelostjo, ne gre za zrelost, gre za to da spoznavaš različne načine izražanja volje, glede na to skozi katero znamenje gre. Sade sati je sedem let nesreče in ne trideset. Je pa mal manj kot trideset let Saturnov povratek, verejtno si to mislila. Saturnov povratek ( okrog 29 leta) in pa Lunin povratek v sekundarnih progresijah (okrog 27. leta) ja naj bi predstavljala neko zrelost. Vendar sej veš kako je to, zrelost je lahko nekaj s čimer se spogledujemo celo življenje, pa nikoli prav zares ne postanemo zreli. Mam sam občutek, si v astrologiji še sveža.

Ker je naše življenje omejeno in Sonce v sekundarnih progresijah potrebuje nekaj manj kot trideset let za eno znamenje, potem več kot do raka ne more priti, če je natalno v ovnu. Verjetno gre za to... mogočeje to kdo bolj smiselno povedal.

To so planeti, ki se v sekundarnih progresijah zelo malo premaknejo. Razen Jupitra, ta mora biti stacionarn, da ostaja dolgo na istih stopinjah. Nič strašnega, nekaj zelo pogostega.

Jaz po svojem razumevanju, prej rečem gobe, da to energijo vpijajo, velikokrat se je tudi ne zavedajo kot tuje, da od gobe postopoma postaneš čistilec, moraš izostrit svoje senzorje zelo dobro in potem tudi take in drugačne načine čiščenja. Vendar pa res ni druge kot da postopoma postaneš čistilec, ker drugače lahko nase navlečeš enga sranja, pot pa verjetno ni nič čudnega tudi, če si kej narediš. Če smo že v tej temi. Moje malo mnenje.

Uhvati ritam en spomin na en drug čas... skorej drugo življenje

Imam eno misel, opazujem kako hitreje dajemo občutek krivd, občutek odgovornosti ljudem za njihova čustvena, psihična stanja. Velik manj pa se zavedamo, da smo odgovorni tudi za svoja fizična stanja, svoje bolezni. Mogoče pa ni fora v tem, da mi od zunaj na druge žugamo kako pa kaj glede njihovih stanj takih in drugačnih. Mogoče je bolje da do drugih čutimo le sočutje, ker se zavemo, da se v ta krog ujamejo na podoben način kot mi sami v naše kroge, pa sej te dobro poznamo, poleg tega pa tudi ne vidmo vedno cele slike in je naše sodbeno oko vedno omejeno s pozicijo tistega, ki gleda. Mogoče je bolje, da se zavedamo odgovornosti za lastna stanja, pa naj bodo mentalna, čustvena, telesna... ne s krivdo, ampak samo zato, da se lahko podamo na pot preobrazbe. Lepo počasi, korak za korakom, z veliko ljubezeni do sebe, kot tanajblj tabuljši prjatli. tako se mi včasi zdi...

hvala , ker si vsak dan vzameš čas za nas.

všeč, zelo všeč

ljudje počno marisikaj nesmiselnega Hekata, med drugim talajo minuse kar tko... za zabavo, ali stigmo, gdo bi vedu sin - redek, ki šteka moj humor, večina me doživlja tko grozno zares

hvala za to zanimivo mi je pa smešno koliko minusov se lahko dobi samo s tem, da povezava ne dela je boljš, da se jaz niti ne tudim kej dat gor, glede na to, kako me hoče čas povozit

zavoljo svoje volje se ločimo od drugih bitij, ki jih zmorem zaznavati v svojem svetu zavojo svoje volje lahko korak za korakom postanem nekoliko svetlejša koliko je lahko volje v temi in s čim je ta volja pogojena koliko je lahko volje v jezi in koliko je jeza bolezen, ki grize in vleče v svojo smer zaradi slepote in zaradi bolečine, izkrivljenega pogleda in je s temo in nezavednim svobodna volja močno omejena koliko je lahko volje, v trenutku ko sam sebe uničiš... a je to res volja, a so to nezavedna gonila, ustvarjena skozi neskončno misli, besed in dejanj.... kaj je volja, pa če jo imenujemo božjanska ali ne, to, da nismo živali in ne delujemo po nagonu... po čem pa delujemo??? kaj so naši vzgibi? zakaj počnemo stvari, ki nam škodijo iz dneva v dan in sekunde v sekundo kdo bi razumel nevarno je tako visoko cenit sebe-človeka in svojo božjansko voljo, ki ti dopušča veliko ... se mi vsaj zdi

Napisano ljubeče in sočutno Viyola, prežeto z razumevanjem. Ja tudi jaz mislim, da se človek ujame v nekaj in ne najde izhoda, ne vidi izhoda... Janko ne vemo kaj bo, vendar da bi energija šla kar v nič? In tvoje dejanje ne bi imelo posledic? Da je vse popolnoma nesmiselno in lahko počnemo kar hočemo? Zame je karma zanimiva logika, je pa res, da izkustveno ne vemo kako gre to preko življenj dalje? Imam neke slike preteklih zgodb, ampak sam slike...lahko so tudi umisleki, kaj vse živi v naših umih... Hekata, po moje je vse kar je v tvojem svetu, tudi črna magija del tvoje lastne zgodbe, torej tvoja odgovornost... ko se jo zaveš, se naučiš ščititi, najdeš način, da nisi tolk odprt za vse to. Ma to da se zaveš moraš spet ustvariti... Magija je , plutonovska narava, torej da je moč nekaj transformirati, nekaj spremeniti, lahko pozitivno, vsako zdraviteljstvo je v tem smilu tudi magija, ker nekaj preobraža,to je pozitina stvar, ker koristi, lahko negativno, torej da je tvoj um dovolj močen, da nekomu z njim škodiš... več je biti močnejši je vpliv... ritiuali pomagajo ravno tko kot pri pozitivnih transformacijah...Najslabša stvar je strah, če te je nečesa strah, tega ne vidiš na prav način in si lahko lahka tarča, najbolje je razumet, če razumeš, najdeš rešitve. Spoznat, razumet... pot pa se da marsikaj. Shanyah, ja se strinjam, kaka mora biti ujetost, kaka mora biti bolečina, da je človek ne more več zdržat...kaj vse se dogaja v njemu... in najpogosteje bi bilo mnoštvo rešitev možnih, vendar je naša percepcija, naše razumevanje tako zelo zožano... težko... In ja težko je za vse, tistega, ki to naredi in tiste, ki ostanjejo.

Ne strinjam se, da je samomor naša pravica. Moje malo mnenje je, da če nekoga ubijemo, stopimo čez rob, vedno so zadi razlogi, vedno je zadi bolečina, in vedno je zadi jeza, ki iz te bolečine izhaja, vendar razlogi ne opravičujejo dejanje. Kogar koli že ubijemo, tudi če ubijemo sebe, delamo nekaj proti naravi, delamo nekaj proti življenju in bomo imeli posledice. Ni razlike med mojim in tujim telesom, ravno tako ima v sebi kosti, meso, kri, organe... in ko grobo prekinemo delovanje tega telesa, moji čuti, čustva in misli doživijo neko rano, bolečino, ki ustvari vtise, ki se bodo prenašali v nove in nove oblike bivanja, dokler teh vtisov končno ne bomo predelali. Ni razlike koga ranimo, tako kot nimamo pravice nad telesom drugega bitja je nimamo tudi nad lastnim telesom. Lahko rečemo, sej nismo nikogar ranili, pa ni res, kdor rani sebe, vedno rani tudi koga drugega, tako to je, in ker ustvarja temačne vtise bo ranil tudi v preteklosti, ne zaradi zlobe, ampak zaradi teme in nezananja. Enkrat moramo čes svojo temo in skozi njo, nima smisla bežati od nje. Priznam pa, da nimam s čim soditi tistim, ki to naredijo, ne verjamem, pa da je to njihova pravica, verjamem, da je to samo ujetost in nemoč narediti drugače.

jaz mojim tamalim , pa tudi sebi ko sem bolana stisnem eno limono in tisti sok zmešam z žličko ali dvemi medu, sploh ko je tudi grlo bogo. Meni je čist fino, pa srednji deklici tudi, ostali se pačijo, vendar se vseeno popije in dela čudeže. Seveda pa to ni za dojenčke.

Aliana, tudi moja tamejhna visoko vročino, zdej pa pričakujem, da bo šlo kar povrsti, in se bodo počitnice izjalovile. No ja, bomo videli. Pocartite se in pozdravite, pa krepkejši in bolj odporni v prihodnje dni.

vsaka čast

BE PATIENT WITH PAIN Patience is a way to de-escalate aggression and its accompanying pain. This is to say that when we’re feeling aggressive—and I think this would go for any strong emotion—there’s a seductive quality that pulls us in the direction of wanting to get some resolution. We feel restless, agitated, ill at ease. It hurts so much to feel the aggression that we want it to be resolved. Right then we could change the way we look at this discomfort and practice patience. Pema Chödrön

Vidiš kako se da kako stvar strnjeno povedati. Me moreš enkrat naučiti. To sem mislil, ja.

Kje pa, edino kar se splača je delati na sebi, ker manj je teme, več je sreče, več lahko daš, manj temniš. Po drugi strani smo od vseh teh, ki naj bi nas zajebali, dobili ogromno dobrega, ogromno nege, skrbi, če ne druzga hrano, dom, telo, življenje, možnost... ne glede kakšni so bli so nam dali ogromno in so osnova za to, da lahko danes delava na sebi. Kar sem htela povedati je, da včasih, ko hočemo stvari narediti bolje kot so naredili naši, zafuramo stvari pa v drugo pretiravanje, govorim o pretirano razvajenih otrocih, ki se ne znajo igrati, ker so preveč pomembni in ker imajo preveč...ker so njihovi starši živeli v pomanjkanju, pa mislijo, da s tem koristijo... takih pretiravanj je veliko, v drugo stran. Ta moj govor ni bil najbolj posrečen. Če na koga lahko vplivamo, lahko na otroke. Jaz sem sam mal utrujena, ker vlagam, se trudim, pa je včasih videti, kot da ni rezultatov. Vendar je lahko samo to, da česa še vedno ne vidim, da česa še vedno ne razumem, da česa še nisem v celoti predelala in spremenila... In se ponavljam, edino kar je smiselno je delo na sebi, ker človek lahko da samo tisto, kar ma. Razmišljam podobno kot ti, zame so otroci motivatorji, že celih tinajst let, če jih ne bi blo, ne bi začela meditirati, in ne bi tako zares hotela spremembe v sebi, ker sem se skozi njih spoznala ne le v svetlih in žarečih barvah. Vendar sem naredila veliko napak, ravno s tem, ker sem se preveč trudila, s premalo znanja, s preveč naučenega znanja iz knjig in premalo srčnega razumevanja in zavedanja... in ja danes imam malo krizo, ko se soočam z dokaj upornim najstnikom... Razumeš zdej od kje tisti ne preveč posrečen govor?

Neskončni cikel zajebanih od zajebanih od zajebanih... a vsaka sprememba je lahko pretiravanje v drugo stran... in je lahko pretiravanje, ki začne novo linijo zajebanosti...samo mal drugačne (lahko vidimo na razvajenosti in samopomembnosti naših otrok, ki je vzrok hudih depresij sedanjega časa) tko da je treba bit zlo previden, kaj je res in kaj ne... in ja ko je naša zavest drugačna, potem s tem vplivamo na vse okrog nas, tudi na naše otroke... vendar je delo... neprestano delo... velikorat se potopiti velikokrat potoniti se znova dvigniti uvideti in ajmo dalje v neskončnost vendar naši otroci bodo šli po svoje saj imajo svojo pot drugačno ker je njihov svet drugačen kot je bil naš... oh nakladam, grem nazaj na delo.. da lahko konkretno prinesem svojim otrokom to, kar potrebujejo...vsaj tisto osnovno... kar je tudi pomembno v tej materialni realnosti...

Nekam bi se skrila, za trenutek pozabila na sve, jedla kej dobrega, si dala dlani na obraz in se delala, kot otroci, da me ni. Pa kljub temu grem, poravnam račune, študiram, pišem, odgovarjam, kuham, skrbim, učim, debatiram, sprehajam psa, čistim in živim. Pocartam se s sosedovim pecivom in belo kavo, potem dalje, kot vsak dan...

prekrasno , naj bomo ljubezen

se strinjam, prava čaga, bo treba nabrusiti vile