teja

Izšla je nova knjiga. Prvenec Teje Keber, pravljica za velike in majhne otroke. Zgodba ima veliko različnih sporočil. Ilustracije je avtorica besedila naslikala sama. Več o knjigi si lahko preberete na spodnji povezavi, kjer jo lahko tudi naročite. https://www.tejakeber.com/pravljica-anja-potuje-domov/

Ne, to nisem jaz. Imam pa zelo pozitivne izkušnje z njo.

http://www.tejakeber.com/svetovanje-z-bitji-svetlobe/ Intuitivno svetovanje in medijstvo – pogovor z umrlimi. Že od otroštva sem vedela, da obstajajo bitja kot so palčki in angeli. Že takrat sem videvala razne barve, ki so spreminjale obliko in gostoto. Čeprav nisem vedela kaj je, sem bila še vedno odprta za fizično nevidne in/ali nedotakljive stvari oz. energije. Zavestno sem vedela da angeli obstajajo vendar sem mislila da so angeli gor – na nebu, nekje nad oblaki, kjer v miru gledajo dol in od tam tudi pomagajo. Ni bilo prisotnega občutka da so tu in da imam lahko bližnji stik z njimi. Za palčke pa sem mislila da so le v gozdu, vendar ker so ti gozdovi skriti, posledično ne morem do njih. Na neki točki v življenju sem padla na tla. Na površje so prišli dogodki in spomini, ki sem jih potlačila. Prišli pa so tudi spomini, ko sem kot majhna deklica videla žareče belo bitje. Potem pa sem se spomnila da sem v bistvu že prej videvala energijo, za katero zdaj vem da me je varovala. Ko so se spomini začeli vračati sem videla, da vsa ta bitja niso le nekje gor, tu so. Z nami. Okoli nas. Neštetokrat nam puščajo znake in govorijo čez druge ljudi, le da pride sporočilo do nas. S tem, ko sem spoznavala da so ta bitja tu, pa sem opazila da lahko komuniciram tudi z drugimi, temi ki so umrli – s tistimi, ki so že odšli domov ali pa s tistimi ki so iz različnih razlogov po smrti še vedno ostali na Zemlji. Večkrat ostanejo kratek čas, največkrat ko je nenadna ali težka smrt. Takrat običajno ostanejo zmedeni in v čustvih, oziroma energijah ki jih morajo še predelati. Skoraj vedno pa imajo kaj za povedat,sporočiti in izraziti – še posebej če čutijo da niso končali kot bi želeli, če čutijo da niso povedali vsega ali opravili svojega poslanstva. Ko preidejo na drugo stran s časom dobijo večji vpogled v življenje na Zemlji in vidijo večjo sliko kot prej. Ko odidejo domov imajo lahko globlja sporočila, saj vidijo širšo sliko. Vendar se še vedno lahko pokažejo v popolnoma taki obliki in energiji kot so bili na Zemlji. Razlog za to pa je duša. Vsak od nas ima v sebi dušo. Duša v sebi nosi vse spomine, modrosti in znanja iz tega in preteklih življenj, vsega kar se je naučila od svojega nastanka pa do tega trenutka. Temu lahko rečemo tudi višji jaz, podzavest, itd… Vendar se velikokrat zgodi da se od svoje duše odmaknemo. Postanemo preobremenjeni ali pa se zaradi travm, težkih in bolečih dogodkov odtujimo od nje. To je popolnoma razumljivo in normalno, saj je to eden izmed načinov da takrat preživimo. Vendar pride čas, ko želi duša povedati svojo zgodbo oziroma želi nekaj narediti, napredovati in se iz vsega tega veliko naučiti. Želi nam pokazati in odpreti oči temu kar smo morda pozabili. Takrat se večkrat pojavijo bolezni, bolečine (glavoboli, zoboboli, bolečine v kolenu), težave z vidom,sluhom,… Lahko zaidemo v zasvojenosti in razne odvisnosti. Za boljše počutje bežimo k alkoholu, drogam, športu, elektroniki, hrani, pretiranemu delu, učenju,… Lahko smo depresivni, imamo samomorilne misli in/ali pa smo nagnjeni k samo-kaznovanju. Lahko pa se kažejo tudi v zunanjih ponavljajočih se situacijah v katerih se vedno znova znajdemo – različni parterji imajo iste lastnosti (ljubosumje,nasilje,alkohol, nespoštovanje…), dogajajo se nesreče z avtom,motorjem, kolesom, nikakor ne zmoremo reči ne, se postaviti zase, v šoli ne gre, delo nas preveč izčrpuje, domače živali in hišni ljubljenčki se nenavadno obnašajo ali zbolijo, v stanovanju ali hiši stalno nekaj ne dela ali pušča,… To lahko vidimo kot nekaj vsakdanjega kar se dogaja ali pa vzamemo kot priložnost in znak da nekaj naredimo in pogledamo vzroke. Končni cilj je živeti srečno življenje in opravljati poslanstvo zaradi katerega smo prišli na Zemljo. Na naši poti nam ob strani stojijo vodniki, angeli, palčki, vile, delfini in ostala bitja svetlobe. Prav tako nas želijo podpirati naši predniki. Čeprav včasih lahko na prvi pogled izgleda kot da smo sami in okoli nas ni kilometre nobenega, temu ni tako. Vse je sestavljeno iz energije. Mi in prav tako okolica. Posledično ima lahko – če le prisluhnemo; narava, hišni ljubljenčki, predniki, umrli, bitja svetlobe in naša duša – vedno sporočilo, ki nam lahko tako ali drugače pomaga. Imam močne intuitivne zaznave. S povezavo z njimi in vašo dušo vam lahko s pogovorom svetujem pri reševanju,razumevanju težav oz. pomoči ob za vas pomembnih težavah, dogodkih. Svetovanje je namenjeno tistim, ki si želite slišati sporočila umrlih, duše in/ali bitij svetlobe.

Nadaljujem tradicijo prvega dne v letu. Pišem. Solze polzijo po licih. Koliko enih lepih želja, manifestacij, takih in drugačnih voščil, srečnih obrazov v novem letu. Moj prehod v novo leto ni bil tak kot sem si ga zaželela. Tudi zadnji dnevi starega niso bili noben presežek. Več solz, slabosti, telesnih in srčnih bolečin kot bi si želela. Ne morem razumet ljudi ki pravijo da je preteklost nepomembna, da je treba gledat v prihodnjost. Ne razumem zato, ker ima moja preteklost še posledice: spomini, ki so še neizraženi; bolečine, ki so nepredihane; izgube, ki so neizjokane; razočaranja nad sabo; občutki, ki mi ne pustijo jesti; strahovi, ki mi ne pustijo čutiti in dihati... Jaz svoji preteklosti žal še ne morem zapreti vrat, dokler ne ozdravim ran ki so ostale. In tisti redki trenutki ko si upam čutiti so zdravilni ne glede na to kako so težki. Hvala bogu za telo, ki ima dovolj in reagira brez moje zavestne volje. In hvala bogu za moje zaupanje, odločnost, moč in pogum da se izkopljem iz tega labirinta. In hvala tudi tistim redkim posameznikom ki jim pustim blizu, da mi kažejo tisto česar sama še ne vidim. Vem da preteklosti ne moremo spremeniti. Vem tudi, da se njen vpliv na sedanjost zmanjša, tudi izniči, a le takrat, ko je izraženo in ozaveščeno tisto, kar ovira živeti in čutiti danes. In ko je to doseženo, postanejo ti deli preteklosti spomin, kot vsak drug. Dokler pa ima vpliv, se je smiselno spogledati in soočiti z vso paleto čustev in jih izraziti, predihati. To je moja izkušnja, moje mnenje, moje življenje. ZApisala Alenka Keber, 1.1.2018

Telo je odličen inštrument, ki se sam kalibrira, uravnava vse vrste napetosti, bolečin in čustev – če ga slišiš, poslušaš in slediš njegovim navodilom. Mesec in pol mi je nekako uspevalo. Hodila sem po robu, z zadovoljivo mero odločnosti, sprememb in izražanjem čustev. Pravim po robu, kar pomeni telesno ok, psihično potlačeno, a še vedno občasno čuječe in čuteče. Skoraj vsakič sem še vedno čutila bolečino srca, zaznavala težo v prsih, težko dihanje in bolečino na desni strani pljuč in v ledvicah. Skoraj pomeni da vsak dan, a ne vsakič ko je bila povzročena, prisotna. Skoraj pomeni, da sem jo zaznala, ne pa izrazila, izjokala, izkričala, izpisala ali si v polnosti priznala njen vzrok. Z drugimi besedami- polačila sem jo. Pet tednov joka, dva tedna razmišljanja in dva tedna tlačenja čustev je bilo v stanju, v katerem se nahajam, za moje telo dovolj. Ne dovoli mi več bežanja. Zahteva soočenje. Odločitve in spremembe. Telo se je odločilo za reset. Kot takrat, tudi zdaj nisem imela možnosti odločanja. Kot bi me spodrezal me je čez noč položilo v posteljo. Zdi se mi kot da so prej omenjene potlačene bolečine zavzele celo telo, srčna, najmočnejša pa se je preselila na glavo. Sanjam najrazličnejše sanje. Od nelogičnih, kjer smo skupaj pokojni in živi, do sanj soočenja in prihodnjih možnosti. Ne morem pa misliti, razmišljati. Še vedno me ima v primežu sram in strah. Občutek ničvrednosti in misel na samomor. Vem kaj sem zapisala, ampak zakaj bi lagala, če sem v zadnih dneh, ko je bila bolečina res tako močna, da se nisem mogla niti oblečt, niti it do stranišča, ko nisem mogla dihati, resnično pomislila da bi bilo lažje, če bi kar nehala dihati. Da bi bilo v tistem trentutku lažje, če bi umrla. Pa sem se takoj spomnila, da sem v tem življenju že enkrat umrla in tudi tega zakaj sem se takrat odločila, da še ni konec. In sem videla, da tudi zdaj še ni konec, še začelo se zares ni. Je pa res da to zdaj ni podobno ničemur, še najmanj pa življenju, ki ga želim živeti. In prišlo je zavedanje da je res bolje umreti, kot životariti naprej. Pobirati drobtinice, ko ti pripada in te čaka zaklad. Tukaj pa imam res možnost odločitve samo jaz. Sama se moram odločiti kako želim živeti ali umreti. Vem kaj želim, a brez koraka naprej, sem le korak bližje smrti, kot življenju. In sem na začetku zapisa. Bom sprejela tudi sram in gnus in s tem povezane dele sebe in svojega življenja? Grem naprej ali bom v tem blatu do naslednje “viroze”(gripe, išijasa)? zapisala Alenka Keber 20.9.2017

http://www.tejakeber.com/medijstvo/ Že kot majhno deklico me je vedno kaj zanimalo. Pa ne le barbike,čeveljčki in oblekice. Zanimalo me je tudi o družini, preteklosti, kasneje o duhovih in malo za tem kako deluje svet,energije, zakaj živimo, smisel življenja… Domačim sem postavljala veliko vprašanj o sebi. Z odgovori nisem bila zadovoljna. Čutila sem da so laž. Nisem odnehala. Znova in znova sem postavljala ista vprašanja, saj mi občutki in to, kar so mi govorili niso šli skupaj. Vedno so mi trdili, da sem edinka. V meni pa je nekaj govorilo, da nisem.V najstniških letih sem začela na vprašanja o tem odgovarjati z odgovori, da ne vem če sem. Čeprav majhna deklica, sem že čutila, videla in vedela več kot so mislili ljudje okoli mene. Te stvari so dolgo ostale tiho skrite v meni. Spomnim se, ko sem se lovila z babico. Bila je zadihana in utrujena. Utrujenost je hotela skriti za nasmehom, jaz pa sem videla globlje od tega. Vedela sem, da je zelo bolna pa čeprav o tem ni nihče govoril. Imela je raka. Čutila sem tudi, ko je bil dan, da sem zadnjič videla strica. Bil je na obisku in ko je odhajal sem v joku stekla k oknu in opazovala kako odhaja. Kot bi vedel, da ga gledam je pogledal nazaj. Ne dolgo za tem so ga našli mrtvega. Nekaj dni preden je umrla prababica pa sem imela močno željo da jo obiščem. Takih in podobnih dogodkov je bilo v mojem otroštvu in tudi kasneje veliko. Šele z leti sem se začela zavedati, da veliko kar čutim in vem ni nekaj kar bi bilo večini ljudem vsakdan. Že kot majhna deklica sem videla in se pogovarjala z bitji svetlobe, angeli, vodniki… Ko me je oče slišal, da sem se z nekom pogovarjala je znorel. Za nekaj let sem nehala govoriti z njimi. Življenjska pot me je vedno nesla po skrajnostih. Zaradi zlorab v otroštvu in najstniških letih sem bila tiha, zaprta vase. Nikoli se nisem znala vklopiti v družbo kot ostali. Nisem znala in niti ne zmogla slediti standardnemu sistemu. Če sem imela izbiro; izbirati med družbo, kjer bi bila na videz sprejeta in s tem izbrati nekaj kar mi ni pri srcu in med tem, da ostanem sama in sledim sebi, sem sledila sebi. Imam mami, ki je drugačna. Vedno je verjela v angele in v to, da obstaja nekaj več. Že od otroštva mi je pod blazino in v šolsko torbo skrivala vilinske karte. Opazovala sem jo kako je prepisovala in prerisovala znake. Kljub očetovim žalitvam in očitkom da je nora in da to ne obstaja, se njena vera v nekaj več ni zamajala. S tem mi je močno dala vedeti, da je to ne glede na vse nekaj posebnega. Za neko obdobje sem nehala fizično videvati bitja svetlobe. Nisem pa se zavedala, da še vedno vidim energije, da vidim drugače kot večina. Mislila sem, da to vidijo vsi. Ko sva se z mami pogovarjali o tem in sem ji zaupala, je bila navdušena. Takrat se je v meni prižgala lučka in vedela sem, da tega ne smem izgubiti. Veliko časa sem preživela pri starih starših, kjer sem lahko tiho ustvarjala, brez da bi me kdo motil. Takrat sem bila lahko bolj povezana s seboj. Zvečer sem z zanimanjem gledala Šepetalko duhov in si predstavljala kako te stvari delujejo v resničnem življenju. Z leti je moje zanimanje za duhove raslo. Ko so domači govorili o pokojni babici, ki naj bi kradla klobase iz skrinj sorodnikov in nevidnih silah, ki so koga/kaj premaknile, sem z zanimanjem poslušala. Ob pripovedovanju sem z notranjimi očmi videla kaj se je dogajalo. Bila sem navdušena. Hotela sem jih videti. Pozabila sem, da jih lahko… Raziskovala sem kako poteka klic duhov skozi ploščo. Delala sem si zapiske in upala, da jih bom enkrat uporabila. Res sem jih. Takrat sem začutila nekaj znanega. Energije so govorile skozi ploščo. Čutila sem jih, nisem pa jih videla. Vsaj tisti trenutek ne. Vsaj zavestno ne. Občutki so bili zelo poznani. Kasneje sem videla družinskega člana katerega duša je odšla iz telesa domov. Od groze sem imela panični napad. Če ne prej, me od takrat naprej nihče več ne more prepričati v to, da smo vsi eno ali pa vsi dobri. Svetloba in tema obstajata. V obdobju, ko sem imela 15 let sem začela čutiti in videvati moško energijo, ki me je od daleč opazovala. Prestrašila sem se, saj je bila zelo močna energija. Nisem se zavedala, da to ni agresija, ki sem jo bila vajena celo življenje. Ko sem povedala mami, mi je ta vedno rekla naj se pogovorim z njim in ga vprašam kaj želi. V moji glavi pa je odmevalo le: »Kako ga bom pa slišala?« Ko sem se ponovno zavedala, da vidim energije in ostala bitja so me na začetku prestrašili. Čeprav morda niso želeli tega, sem se jih bala. Še posebej duš in energij za katere nisem vedela kaj želijo. Želela sem zbežati. Včasih so hodili za menoj, jaz pa sem jih odganjala. Nekega večera me je bolela glava in čutila sem, da bo bolje le če grem na pokopališče. Duše so me poklicale in od takrat naprej jim pomagam in delam z njimi. Ko čutim bitja svetlobe in sem v stiku z njimi, se počutim domače. Nikoli si nisem predstavljala toliko lepot in tudi grozot, ki obstajajo fizičnim očem nevidna. http://www.tejakeber.com/svetovanje-z-bitji-svetlobe/

V kolikor kdo potrebuje sporočila umrlih, lahko iz osebne izkušnje priporočim Keber Tejo. Njen kontakt je teja.keber1@gmail.com Več o medijstvu in njenih izkušnjah pa na spletni strani Tejakeber.com

Če želiš pogovor z medijem, priporočam Tejo Keber - Tejakeber.com

Odnos med moškim in žensko, razmerje, zakon naj bi temeljil predvsem na ljubezni. V resnici pa morata najprej oba pogledati v nahrbtnika, ki ju nosita s sabo, prepoznati katera prepričanja nosita skozi vsakdan življenja, pa sploh niso njuna. Katere vloge sta prevzela skozi življenje. Mnogokrat v tistem nahrbtniku nosita vse svoje prednike, žive in pokojne. Pa svoje bivše partnerje in njihove družine. Pa svoje otroke in njihove prednike. Ja, ta prtljaga zna biti težka. Da sploh ne omenim tistega dela, ki je ponavadi zaprt, zaklenjen s kodno ključavnico, katere geslo smo že zdavnaj pozabili. Svoje srce zapremo zaradi izkušenj, razočaranj in strahu da ne bo še bolj poškodovano. Ovijemo z ledom, zaščitimo z neprebojno snovjo, ki se imenuje strah. In pričakujemo da ne bo več bolelo. Nič. Saj mogoče res ne, pa tudi ničesar drugega ne čutimo. Šele ko se odločimo, se predamo, zaupamo, ponudimo svoje srce na pladnju, vemo da je velika verjetnost, da bo bolelo, pa vseeno upamo, da bo izdržalo, lahko čutimo vse. Tudi tisto najglobjo, najčistejšo ljubezen, ki samo je, ki ne boli zaradi odsotnosti čustev, ampak zaradi polnosti vsega. In ta občutek nima zveze z osebo na drugi strani. To naredimo sami sebi, sami zase. Je možno, obstaja in je lepo. Je pa tudi boleče. Ker s tem ne moremo vplivati na to, kako bo čutila oseba na drugi strani. Tista, ki ima to srce na razpolago. Če tista oseba ni pripravljena spustiti ščita okoli svojega srca, našega ne bo čutila. Sanjalo se ji ne bo kaj ima pred sabo. Ali pa bo vedela, pa bo le to zanjo preveč. Lahko se ustraši te veličine. Iz več razlogov. Je premočno in ne ve kaj naj s tem. Ne ve da je to tam le zanjo. Ne ve, da to je in ne potrebuje nisesar za povračilo. Ne upa vzet, ker misli da ni vredna. Vzroke za vsa ta prepričanja nosi v nahrbtniku s sabo. Vsi ti ovoji okoli srca. Vsa razočaranja. Vsak nisi dobra. Iz tebe ne bo nikoli nič. Si nesposoben. Zguba. Kaj te je treba bilo. Ne zmoreš. Nisi vredna. Si le v breme. Nič ne znaš. Brez mene si nula. Vsak prasica, kurba, pijanec, nesposobnež, prav vsaka beseda, čustvo, občutek je ovit okoli srca. Zelo močna ljubezen prodre tudi do tam. In lahko povzroči še večjo zmedo, vihar. Lahko povzroči, da se to drugo srce popolnoma zapre. Lahko pa povzroči, da začne brskat po nahrbtniku in metati proč vse, kar ne spada tja. Vse, kar ni njegovega. In ko ostane večino le tvojega, vedno so še delčki drugih, se lahko spogledaš s tem. S svojo preteklostjo, otroštvom, začneš zdraviti dele, ki to potrebujejo. Narediš prostor za novo, lepše, drugačno. Ker, če je prišla v tvoje življenje oseba, ki misliš da si je ne zaslužiš, in je ona še kar tam, je tam z razlogom. In zdaj imaš izbiro. Lahko jo vržeš iz svojega življenja, pa nikoli ne pozabiš, ker je že pustila pečat, le da ne veš čemu. Lahko pa odpreš del nahrbtnika, pogledaš česa res ne rabiš in kako bi lahko naredil prostor, da bi začutil več tega, kar te čaka. Kar je, vedel ali ne. Vzel, kar je tojega. Kar ti pripada. Izgubljene dele sebe. Tvoje delčke svojega srca. Vedno imamo na razpolago odločitve, poti, vedno sta vsaj dve. Če si tisti, ki se je že odločil, da bo ljubil ali že ljubiš in nisi opažen, začuten, v tem trenutku si bolj prebujen, lahko razočarano odideš. Odideš, ker misliš da več kot očitno nisi vredna tega, da bi te kdo ljubil, saj so ti 30let govorili da si zguba. Mogoče si pa res. Lahko padeš nazaj v nahrbtnik, se zapreš in ustaviš. Životariš in ne veš kaj vse te čaka. Lahko pa ljubiš tako močno, da vstrajaš do meje zdrave pameti in popolnoma vsako situacijo pogledaš iz svoje in njegove strani, razumeš njegov del, predelaš svojega in prosiš, upaš, čakaš, ljubiš. Se na začetku zadovoljiš le z delčki, ker veš da je vredno. Ker imaš cilj in je to le pot. Lahko tudi jasno poveš kaj čutiš in zahtevaš od drugega isto. Lahko…… Če pa si ti tista oseba, ki je ljubljena, pa ne zna, upa, zmore naprej, imaš ravno tako več možnosti. Vedno. Razmisliš. Res temeljito. Ker je to velika priložnost zate. Priložnost za večji premik k sebi, ker boš imela neizmerno podporo in neomejeno količino ljubezni na tej poti. Večjo, kot si lahko zamisliš v najlepših sanjah. Se odločiš ali res ne želiš ničesar spremeniti in ti je v redu da imaš zdravstvene težave, se ne razumeš s sestro, te v službi ne spoštujejo, starši ne morejo brez tebe… Oz ti ni v redu, a nisi pripravljena premakniti svoje riti in nekaj spremeniti. Kaj pa on ve. Spet eden, ki nekaj hoče, ki lepo govori, ki me bo zajebal, ko prvič obrnem hrbet. Ko si prepričana da ne želiš spremembe, ker meniš da je preveč al že kaj, takrat spoštljivo čimprej poveš vse to in odideš stran. Enostavno zapreš vrata za sabo. Lahko pa vidiš, začutiš in si želiš več. Veš da bo naporno in da se ne boš vedno počutila v redu. Ampak imaš željo, cilj. Ne glede na vse si želiš čutiti, živeti, predelati, pobrskati po nahrbtniku, v katerem veš, da niso najlepši spomini. Veš da so rane, ki jih je potrebno zaceliti. Vidiš, da je ta, ki te ljubi to zmogel in ostal cel, živ. In si želiš tudi ti. Takrat se lahko spet odločiš, poveš kaj želiš in pojasniš ali želiš pot nadaljevati sama, ker se še bojiš bližine. Ali pa se vržeš v nahrbtnik in z vsem spoštovanjem, zaupanjem in ljubeznijo, ki jo premoreš v tistem trenutku dovoliš drugemu da je ob tebi. V tem primeru se morata oba zavedati, da je to pot k sebi, katero hodita eden ob drugem. Da so vedno ovinki, ovire, vzponi in padci. A vaju povezuje ljubezen in zaupanje, ki premaga vsako razdaljo, tako časovno, kot prostorsko. Ljubezen je POT, pot k srcu s srcem. Zapisala Alenka Keber, 8.2.2017

Sem že hotla napisat, pa nisem vedla, kako naj začnem. Tematika je intimna in osebna. In pomembna. Del vsakdanjega življenja. Oseba, ki je bila kadarkoli spolno zlorabljena je drugačna od tiste, ki ni bila. To je znanstveno dokazano. Zadnje čase iščem in prebiram članke na tematiko znakov posledic. Veliko ljudi je bilo zlorabljenih, pa se tega ne spomni. To pomeni, da ne vedo, da se jim je karkoli dogajalo. Ne pomeni pa, da se ni zgodilo, če se le tega ne spominjajo. Tudi to je znanstveno dokazano in razloženo – zakaj se ne spomnimo, kam se skladišči spomin in kaj ga sproži. Zakaj o tem pišem? Ker posledice so, se tega zavedali ali ne. Na situacije se odzivamo drugače, kot bi se, če ne bi doživeli zlorabe. Možgani delujejo drugače. Povezave v možganih so drugačne. Razmišljamo drugače. Živimo drugače. Naša spolnost je drugačna. Ne ves čas, a je. Spomnim se, kako je fant, s katerim sem mislila da sem izgubila nedolžnost, rekel da sem “hladna”. Nisem razumela kaj je bilo narobe, drugače, kot sem bila navajena od doma. Uležeš se in počakaš… Mislim da niti on sam ni imel veliko izkušenj v spolnosti, vsekakor drugačne kot jaz. Ali pa doživljanje raziskovanja svojega telesa in samozadovoljevanje kot otrok. Ko prebiram članke mi je jasno zakaj jih nisem že desetletja prej. Berem da je moje obnašanje v otroških in mladostniških letih kazalo znake zlorabe. Celo Sanja Rozman je to lepo poimenovala v eni izmed svojih knjig. Sama temu zdaj rečem sproščanje napetosti. To, kar sem delala dolga leta, ni imelo nobene, ampak res popolnoma nobene zveze s spolnostjo, raziskovanjem svojega telesa, čutenjem, tudi s samozadovoljevanjem ne, pa čeprav je vedno sledila “sprostitev”. Čeprav ni bilo pomembno kje, kdaj, kolikokrat, vedno je bilo na enak način. Nikoli nisem raziskovala svojega telesa. Svojih erogenih con. Kot 26letnica sem zardevala ob pogovoru o spolnosti, sexu. Nisem prenašala, da se me je kdo dotikal, tudi prijateljsko objel ne. Spolnost je bila dolga leta zelo podobna. Oz, je bila razgibana, le da meni ni bila všeč. Ker me je spominjala, pa se tega nisem zavedala. Točno določena poza, ki je sicer zelo klasična, mi je povzročala veliko nelagodja in bolečine. V nekem obdobju so bile bolečine tako močne, kot da bi me kdo rezal. Takrat ni bil pomemben položaj, bolečina je bila prisotna. Tudi za to zdaj vem, na kaj me je spominjala in zakaj se je pojavila, šest let nazaj tega nisem vedela. Tako in drugače je pomembno s kom greš v posteljo. Med spolnostjo se pretakajo energije in s človekom dobiš cel paket energij, cele njegove družine in osebnosti, cel nahrbtnik. Tega se ljudje ne zavedajo ko skačejo čez plot – varajo svoje partnerje. Ker potem se ta nahrbtnik prenaša od moža k ljubimcu in nazaj k možu. Oz kontra, ženin nahrbtnik ljubici in nazaj. Da ne omenjam telegonijo, ko v ženski zapusti svojo sled vsak partner. Tako je strah pri zlorabljenih ženskah, da bi bil otrok, ki ga lahko rodijo čez 20 let, podoben posiljevalcu, realen. Ker na žalost ima lahko njegove značajske ali vizualne lastnosti. Tudi to so znanstveno dokazali. Partnerju, s katerim si v času ko predeluješ spolno zlorabo, moraš neizmerno zaupati. Ker se v spolnosti med samim odnosom dogaja v ženski marsikaj. Kakšen dotik, položaj prebudi spomin in če nisi prisoten, se zlahka znajdeš v občutkih majhne deklice. Četudi se znajdeš tam, pa se hkrati zavedaš da je ob tebi moški, ki mu zaupaš in ti ne bo škodil, da se vseeno lahko počutiš varno. To je pomembno. Priznam da je težko. Ko si z ljubljeno osebo in zaspiš v negovem objemu, obiščejo pa te neprijetni spomini, ki si jih prebudil pol ure pred tem. Ker s spomini pridejo tudi vsi občutki. Sram, gnus, ponižanje, zavrženost, strah, žalost, pridejo solze, potreba po kričanju, po tem, da se skriješ in izgineš iz Zemlje. Vse to se dogaja, verjamem da večim. Le da o tem nihče ne govori, piše. Ali pa malo nas. Ampak če se nihče ne bo, potem bo to ostala tabu tema, ki pa to ne sme več biti. Potem se o tem ne bo pogovarjalo, potem ne bo pri posameznikih prihajalo do AHA momentov. To se nam dogaja, če predelujemo, če čutimo. Ženske na svoj način, moški na svojega. In z moškim ni nič narobe, če ne doživi erekcije ali pa izliva. Ni nujno da ima kakšne telesne motnje, da se je treba zdraviti z zdravili. Vzrok je ponavadi psihosomatski. In če ženska to ve in razume, lahko moškemu pomaga tako, da mu ne daje občutka, da je z njim kaj narobe. Priznam, pride do dvoma vase. Pa do dvoma, ali ima drugo. Ali ne čuti do mene več strasti? Še posebno, če se ta moški ne zaveda te zlorabe. Ali pa če ženska ali moški o tem ne govorita drug z drugim. Zakaj ne govorita? Ker so to teme, ki so težke. Ki bolijo enega ali drugega. Ki spominjajo. In zdravijo. Le z zaupanjem in iskrenostjo, ko se popolnoma razgališ v vseh pomenih besede pred partnerjem, ko si ranljiv in občutljiv lahko doživiš pravo ljubezen, pravo zavezništvo in pripadnost. Zapisala Alenka Keber

Starši imamo pri vzgoji otrok različne vloge glede na starost otrok. Prav tako ima mama drugačno vlogo, kot oče. Do sedmega leta naj bi imela večjo vlogo mati. Od sedmega do štirinajstega leta pa oče. Potem pa se otroka le še usmerja. Moja izkušnja je taka, da zaradi vzorcev iz otroštva tega dela vloge matere do njenega 18ega leta nisem opravila tako, kot bi si želela. Vsekakor najboljše, kot sem znala. Zaradi tega nisem kriva, sem pa odgovorna. In povem vam,da ni nikoli za nič prepozno. Le če je pravi odnos. Zamujenih let se ne da nadomestiti. In nič ni zamujenega, tudi, če je bilo drugače, kot bi si želeli. Otroci se sami učijo z zgledom. Vsega. Tako dobrega, kot slabega. Opazujejo. Kopirajo nas v mimiki, besedah, dejanjih. Zelo priporočljiv je odkrit pogovor, saj otroci čutijo "fejkanje". Pogovor o rečeh in situacijah, ki niso najboljše, in bi bilo boljše, če bi bile drugačne. Da otrok ve, da je treba postaviti meje. Tudi če tega ni videl pri nas. Da niso vsi odnosi med partnerji v redu, četudi smo jih leta in leta tolerirali. Živeli v lažeh, nasilju, ob alkoholu. Ker, spet primer, če sem jaz kot najstnica živela v domu polnem prepirov in je moj otrok živel v domu polnem prepirov, to ne pomeni, da je ta vzorec dober. To pomeni, da se meni veliko let sploh ni sanjalo, da lahko obstaja tudi kakšno drugačno družinsko življenje. In sem potem še nekaj let zbirala pogum, da sem se končno odločila, da sem vredna več. In vse grožnje in manipulacije po odhodu iz te zveze. Vse to je doživljal tudi moj otrok. S pogovorom, razumevanjem najprej jaz sama sebe, svojega otroštva in življenja, lahko ta otrok preko pogovora razume, da on ne potrebuje takih izkušenj. Da se da živeti v partnerstvu tudi drugače. Tako je za vse situacije.Otrok potrebuje predvsem jasna navodila in meje. Jasno postavljene in neodvisne od našega trenutnega počutja. Ko mora majhen otrok pospraviti igrače je fajn, če ve da to pomeni, da imajo te igrače v sobi določeno mesto, ko se z njimi ne igra in pomeni pospravljeno, ko so na tem mestu. Pa če je to škatla pod posteljo, omara... In pa hkrati mora vedeti kakšne bodo posledice, če tega ne stori. Potem odpade da prosiš, ponavljaš kot papiga... Če je treba pomit posodo, je tam vileda, cet, se pomije, posplakne, obriše in pospravi. Ko je vrečka za smeti polna se jo odnese v kanto in nastavi prazno vrečko. Otrok, najstnik, ki mu je normalno vse to odveč, pa sploh potrebuje zelo jasna navodila. Potrebna je tudi razlaga posledic, če se dogovora ne drži. Ne kazni, posledic. Vsak naj ima svojo vlogo. In starš mora paziti, da otroka ne postavi v napačno vlogo. To se rado zgodi in se dogaja, dokler nimaš razjasnjene svoje vloge v svoji primarni družini. Ker večkrat delaš nezavedno in se tudi velikokrat ne zavedaš škode, ki jo povzročaš najbližnjim. Ko si upaš pogledati svoje otroštvo, vloge v takratni družini. Ko si priznaš čustva in vloge v katere si bil postavljen, resnične relacije in vzorce, je vse lažje. Ker ni več nezavedno. Odgovornost za svoje življenje vzameš v svoje roke. In tudi odgovornost vlog, v katerih se znajdeš. Imaš večjo možnost izbire in lažje se odločiš zase. Takrat stopiš na pot k sebi... Zapisala Alenka Keber, 5.2.2017 alenkakeber.com

Zakaj tihi? 1.Zato ker je izkušnja prevečkrat tako boleča, da jo potisnemo v podzavest. Posebno, če se dogaja več let v otroštvu, ko je to edini način, da preživiš. 2. Zaradi odnosa okolice, bližnjih, storilcev, ki še kako dobro poskrbijo za molk zaradi strahu pred resnico. Storilcu je vsekakor v interesu da se ne izve. Bližnje pa je lahko strah storilca, ugleda v družbi ali pa lastnih spominov. 3. Zaradi odnosa medijev. Na tem področju se stvari spreminjajo. Imam pa izkušnjo, ko so se izognili objavi dela zgodbe o zlorabah v družini. Konkretno v moji. Pa sem le na primeru želela povedati kako se zlorabe dogajajo in generacijsko ponavljajo dokler jih eden v generaciji dokončno ne razreši. 4. Zaradi premajhnega zavedanja posledic in prekrivanja te, še vedno tabu teme v Sloveniji. Ker se pometa pod preprogo, ker je težko najprej sploh preživeti vsak tak dogodek, potem pa še mnogo let kasneje to predelati. In predelovati leta in leta v "nevedenju" ali bo tega sploh kdaj konec. 5. Zaradi posploševanja in new age prepričanja, oprosti in odpusti in živi naprej, ta izkušnja te je oblikovala v to kar si... Oprostite izrazu, ampak fuck off, a je to rabil početi deset let? In pa zakaj se mora potem to nekomu zgoditi z osmimi različnimi storilci v 18ih letih? Zato, da se utrdiš? Ali zato da bi najraje umrl, ko se vsega spomniš? 6. Tihi tudi zato, ker si v predelovanju največkrat sam. Zaradi lastnega sramu in zaradi tega, ker je to res boleča tema, ki odpira rane. 7. In ravno zaradi samote v predelovanju in premalo javno dostopnih informacij zaradi teže preteklosti izničiš pravi pomen posledic, ki SO. Preživela sem, gremo dalje. NE. Na žalost ne gre tako zlahka. Zaradi tega se pojavljajo težave v partnerskih odnosih, težave v spolnosti, težave na delovnem mestu, v odnosu do sebe, v zdravstvenih težavah. Na primer, le v enem diplomskem delu v Slo jeziku na internetu sem prebrala da so motnje hranjenja, panični napadi, epileptični napadi lahko tudi posledica spolnih zlorab. Ko sem pred kratkim o posledicah brala tudi v angleščini in poslušala predavanja, sem opazila da je teh pojasnil več. ZApisala Alenka Keber Alenkakeber.com

Tokrat sem se pogovarjala s srcem otroka, ki ga ni več tukaj. Malo vas je, ki veste, da sem imela eno tistih kratkotrajnih nosečnosti, ko se ženska ponavadi sploh še ne zaveda da je noseča. Tega je več kot 20let. Duša mojega otroka mi je prišla predati svoje sporočilo srca, ki se glasi nekako takole: “Mamica moja. Vem da me imaš rada, četudi se ne spomniš name vsak dan. Čutim tvojo ljubezen in sem ob tebi. Tudi ti čutiš mojo ljubezen, čeprav je ne prepoznaš vedno. Včasih misliš da je od koga drugega, včasih misliš da si ti tako polna ljubezni. Ne, ta ljubezen je moja. Moja ljubezen do tebe je tako neizmerno velika, tako močna, da se ne da, da se je ne začuti. Mamica moja. Nič ni narobe, če me ne čutiš vedno. Vem, da sem v tvojem srčku. Nič ni narobe, če se vsak dan ne spomniš name. Moje poslanstvo je opravljeno in ga še vedno opravljam, dokler sem v tej obliki ob tebi. Ko bo prišel čas, se srečava drugje, drugače. Mogoče na Zemlji, mogoče na kakšnem drugem kraju, planetu. Pustiva to, kar bo. Meni je v redu. Res mi je dobro. Moja naloga v tem življenju ni bila, da sem ob tebi kot tvoja hčerka v človeški obliki. Moja naloga je, da ti pomagam od tukaj. Da te pobožam, ko si žalostna in misliš da si sama, da so te vsi zapustili. Veš, tisti drobni dotik, kot bi te peresce pobožalo po obrazu, to sem jaz. Včasih sem igriva in te pocukam ali požgačkam. Ali pa enostavno položim dlan v roko, ko najmanj pričakuješ. Vem da me čutiš, čeprav vedno ne veš kaj to je. Ne razumeš, pa vseeno veš. To sporočilo predajam tebi, mamica moja, da ga poneseš v svet. To sporočilo je v bistvu sporočilo vseh dušic, ki smo prišle na Zemljo za krajši čas. Tako kratek čas, da smo pustile le pečat, ne pa dolgih let spominov. To sporočilo je tudi sporočilo vse drugim mamicam in očkom. Vsi mi otroci, ki smo zdaj okoli vas v drugačnih oblikah, vam sporočamo da smo ob vas. In da ni nič narobe, če se vsak dan ne spomnite na nas. Ker vas čutimo. Ne potrebujemo daril, kot otroci, ki so z vami. Ne potrebujemo oblek, ne pohval, tudi objemov ne. Nam je pomembno le, da veste, da smo tukaj okoli vas. Nekateri izmed staršev niso nikoli sprejeli našega obstoja, nekateri niso nikoli odžalovali do konca. Zaradi tega nam je hudo. Hudo, ker smo konec koncev prišli sem zato, da vam predamo sporočilo. In v primeru da ne sprejemate naše prisotnosti v vašem življenju, svojega poslansta ne moremo opraviti do konca.” Vem srce, ampak starši imamo različne zgodbe za sabo. Nekateri imajo zaprto srce, ker so ranjeni in si ne dovolijo čutiti. Drugi vas čutijo vsak dan. Tretji pa z enim delčkom čutijo, pa ne vedo kaj to je. “Vemo in razumemo. Ravno zato nas je nekaj izmed tukaj prisotnih prišlo v vaše življenje, da vas prebudimo. Pokažemo da je potrebno čutiti. Da je potrebno jokati, če izgubiš otroka, odpreti srce bolečini. Da naj bi se ljubeča partnerja povezala v njuni bolečini. Mama in oče enega otroka, ki ju je zapustil imata priložnost da se povežeta v tej bolečini, ki je obema skupna. In s tem zgradita zaupanje, da se sprejemata in podpirata, ko sta oba ranjena. Da je varno izražati svoja čustva, da je varno biti ranjen in ranljiv. Da ti zaradi tega, če si ti ranjen ne bo ta, ki je tvoj najbližji škodoval. Ker velikokrat se je to zgodilo več vam, ko ste bili ortoci. Veliko škode in bolečine so vam prizadejali tisti, ki bi vas morali varovati, ščititi in učiti. Pa so vas ranili in pustili v vas prepričanje, da ni varno čutiti. Da če čitiš, je veliko večja verjetnot, da boš če bolj ranjen, ker si ranljiv. Veliko izmed nas vas je prišlo povezati med samo. Pokazati, da v bolečini nisi sam. Nekaj nam je uspelo to poslanstvo uresničiti. Nakj iz med nas še čaka, da starši odprejo srce in nas sprejmejo. Vse kar potrebuje dušica, ki je prezgodaj odšla je, da se ji pove: ”Vem da obstajaš. Sprejemam te. Dobrodšel/dobrodošla v našo družino.” To je resnično vse, kar potrebujemo, da potem v miru odidemo v drugo dimenzijo on smo od tam z vami. V primeru da so prisotni še sorejenci bi bilo prav, da tudi oni vedo za obstoj te dušice. Zakaj? Ker otroci čutijo to dušico, tudi če ne vedo, da je kdaj obstajala. Nekateri jo tudi vidijo, se igrajo z njo. Otroci imajo nekaj časa odprte vse jasnočutne, jasnovidne, jasnovedne in jasnoslušne kanale in vidijo, slišijo in vedo več od vas, odraslih. Potem se z vzgojo in prilagajanjem dogaja, da te kanale počasi zapirajo, ker je tako bolj sprejemljivo in varno za njih. Ampak dušice, s katerimi so se pogovarjali in igrali ostajajo tam in prinašajo sporočila še naprej.” Vem o čem govoriš srce. Tudi moja hčerka je vedno, če jo je kdo vprašal ali je edinka rekla, da smo ji mi rekli da je, ona pa ne ve ali je ali ne... V resnici pa ni edinka. Ima starejšo sestro in polbratca, ki ju čuti na podoben način, kot opisuješ. Pa se sama veliko let nisem zavedala te kratkotrajne nosečnosti in tudi njen oče ni vedel za svojega splavljenejga otroka. Ali mi želiš sporočiti še kaj? “V teh prazničnih dneh, nabitih s čustvi, se je mešalo v vas ljudeh, starših in otrocih, marsikaj. To vse smo mi tudi čutili. Sporočam le, da vam želimo veliko miru, notranjega miru . Notranji mir je pogoj za stik samega s sabo. Je pogoj, da lahko začutite svoje srce. Srce, ki čuti tako in tako, le stik je pretgan. Vi se ga ne zavedate. Vi ne čutite tega svojega srca, svoje duše, svojega bistva, ki je v vas. To bistvo, duša, srce, kakorkoli želite to poimenovati, to vas podpira in si želi da ste v stiku. Ker le tako boste zaščiteni, boste radostni, čutili prava čistva in pravo ljubezen.” Zapisala Alenka Keber, 1.1.2017

Danes ponoči me je obiskalo njegovo srce in mi predalo sporočilo zanj. To je srce odraslega moškega, ki ga je strah, pa se še ne zaveda česa. Da gre za srce moškega vem, ker je moško srce veliko bolj ranjivo kot žensko. Premore veliko več čustev in je večje od ženskega. Žensko srce poznam. V moškem srcu zna biti več globine, zato zna biti tudi bolečina toliko večja. Zaradi vzgoje in generacijskih vezi so ta čustva in ta bolečina zakopana globoko v srcu in se izražajo na različne načine. Največkrat “neprimerne” in le ti dosežejo drugačen učinek, kot bi bilo zaželjeno. Zaradi strahu, da bi bili nesprejeti in zasmehovani, se moški obnašajo drugače, kot bi se v resnici želeli. Potreba po potrjevanju, pohvali in sprejemanju je velika. In le to dosegajo na načine, ki moškega ne vodijo bližje njegovega srca. Pa ne zato, da tega ne bi želeli. Nihče jim ni povedal ali pokazal še druge načine, nihče jim ni enostavno pojasnil, v njim razumljivem jeziku. Tako, kot srce moškega, je tudi način komunikacije moškega drugačen od ženskega. Moški si želi biti ljubljen. Moški si želi biti razumljen. Moški si želi skrbeti za žensko, ki ji zaupa, jo ljubi in spoštuje. Ki se je ne boji, ker ve, da ona ljubi, razume in čuti. Ve, da je ranljiva in on ne želi biti tisti ki jo rani, čeprav mu večkrat tega ne uspe. Raje kot ranil, bi jo zaščitil pred svetom. Pa tega ne zmore. Ker mora najprej zaščititi sam sebe. Najprej mora sam sebe postaviti na svoje noge. Najprej mora on sam priti do svojega srca. Šele potem je mogoče vse ostalo... Srce sporoča: ”Tvoja mama se je v tvojem otroštvu, do tebe obnašala neprimerno. V letih ki so za fantka zelo pomembna in je mama tista, ki usmerja vzgojo in kaže kakšni naj bi bili odnosi v družini in izven nje, tam nekje do sedmega leta. Njeno vedenje ni bilo tako, kot naj bi se mama obnašala do svojega sina. Nemoč, ki jo je čutila v odnosu do svojega partnerja je na neprimeren način znašala nad tabo. Tepež za stvari, za katere sploh nisi bil kriv niti odgovoren, je za fantka najmanj ponižujoč. In potem še dejstvo, da se zaradi tega, ker se ti dela krivica, ker boli in ker ne razumeš zakaj si jih dobil, še nisi smel jokati. In povrh vsega tega, je tvoj oče vedel za njeno početje in ni primerno reagiral. Ni te zaščitil. In tako si bil sam. Sam med odraslimi, ki naj bi ti dali zaščito in v domu, kjer naj bi se počutil varnega. Nisi vedel kakšne volje bo prišla domov mama. Kaj bo oče naredil narobe, da se bo ali ne bo spet znesla nad tabo. In povrhu tega vsega je vedno našla vzrok, ki ti ga je povedala in ti si ji verjel, da si za kriv ti sam. Ko poslušaš iz dneva v dan česa vsega si kriv, čeprav veš da nisi, začneš verjeti v to. V to, da iz tebe ne bo nikoli nič. Še posebno, ko doda svoj piskerček še oče, ki svoje nezaupanje vase in svoje furstracije zdravi skozi besedno poniževanje svojega sina. V glavo mu, vcepi da ne bo iz njega nikoli nič. Ko ta sin odraste in postane uspešen v svojem poslu, misli da nekaj ne dela prav. Oz je zmeden ker ne ve kaj to zdaj pomeni. Ali dela kaj narobe, ker je uspešen? Je prav da je uspešen, ko pa mu oče še vedno, odraslemu, pove da ni nič vreden. Da mu ne bo uspelo to in ono. Res je, da najbrž tudi temu očetu ni nikoli nihče povedal kaj lepega, ga vspodbudil... Ampak zakaj on ne bi ravnal drugače? Ker ne zna, ne zmore... Ja, mogoče res. Ampak, zakaj pa se ne bi potrudil in poskusil drugače? Zakaj se ni odločil postaviti po robu svoji ženi in preprečil da bi tepla njegovega sina? Kakšna glava družine pa je to? Kakšna družina je sploh to? In potem ta isti oče pričakuje od svojega sina, da bo glava svoje družine? Kakšen vodja, kakšna glava družine? Če pa je imel doma popolnoma drugačen zgled in drugega načina življenja sploh ne pozna? Kot nekomunikacijo, beg pred pogovorom, beg pred odgovornostjo? Beg v delo. Beg v alkohol. Za kakšno ceno? Za ceno obstoja njegovega sina. Ker ta mama ni svojega sina le tepla. Ta žena je bila tudi nepotešena. Lahko bi ravnala drugače, pa ni. Odgovornost je v vsakem primeru na njeni strani. S sinom se je šla igrice, ki se jim reče: nič ne bo bolelo, vse je v redu, samo malo se bova igrala, saj se samo crkljava. In ne samo energetsko, tudi fizično je postavila tega fantka v vlogo svojega partnerja. Z njim je delala, kar bi želela da dela z njegovim očetom. In ta fantek globoko v sebi ve, da to ni prav. Po vsej verjetnosti je te neprijetne spomine potlačil v podzavest, kot da se niso nikoli zgodili. Ko se je to dogajalo, se je izklopil, nič ni čutil, nič ni videl, nič ni slišal. In spomin je brisal sproti, kot da se ni nič zgodilo. Le ta pa je ostal v njegovem telesu. Vse besedne fraze, ves gnus, strah. Včasih se je zgodilo, da se ni želel igrati z mamico. In takrat je bila mamica nezadovoljna. Takrat res ni želel biti v njeni bližini. Ko bi mu le dovolila, da je otrok. Samo otrok.” “Srce, zakaj ta zgodba?” vprašam. “To ni zgodba. To je resnica ki je zakopana v telesu. Nekoč je že želela priti na plano. Pa je bila utišana. Ko bi ta fant lahko končno začel skozi stvari, ki jih rad počne, ki so njegov hobi, čutiti, mu tega niso dovolili. To so mu preprečili, ker starši lahko. Starše se mora ubogati, ker oni že vedo kaj je za otroka najboljše. Kdo pa, če ne starš? Kateri starš pa ne želi svojemu otroku le vse najboljše?” Srce, ali se delaš norca iz mene? To pa jaz vem da ni resnica. Starši se na žalost večkrat obnašajo tako, da ni za otroka najboljše. Tudi oni so ranjeni, kar pa ne zmanjša njihove odgovornosti za svoja dejanja. Tudi oni bi morali predelati svoje zgodbe in pogledati svoje spomine, da bi lahko izrazili tisto, kar zares čutijo. “Prav imaš. Nekteri starši želijo prikriti svoja dejanja, včasih z ustrahovanjem, včasih z manipulacijo. V primeru, ko otrok potisne spomine v podzavest, pa obstaja nevarnost, da pridejo na površje. In v takem primeru je najboljše, da se otroka še naprej zatira, da se počuti nevrednega, manjvrednega, pa verjame, da mu brez pomoči staršev ne bo nikoli uspelo nič. In še ko mu kaj uspe, se ponavadi vedno najde kakšen spodrsljaj, ki se pa manipulativno poveča, da le ta zasenči vse uspeh, ki ga je ta človek dosegel.” Ok, srce, kako naprej, kako naj ta moški zdaj pride ven iz te preteklosti, še posebno, če se je ne zaveda, ne spominja. Ali pa se spomnija in ji ne daje prave vrednosti. Ali pa je strah in sram še toliko močan, da to skriva sam pred sabo? To poznam sama. Veliko let sem sumila. Potem so prišli spomini, ki jim kar nisem želela verjeti Nisem želela verjeti, da se je to dogajalo meni v objemu svojega doma. Še vedno, pa čeprav zdravim posledice teh dejanj občasno pomislim, če mogoče nisem nora, da sem vse to res lahko preživela. “Razumem te. In ne, nisi nora. Tako kot tudi ta moški ni nor in tudi ne bo znorel, ko se bo soočal s svojo vlogo v svoji primarni družini. Bo težko. Zelo težko bo. Pa ne sprejeti, da je to delala mama. Ampak sprejeti dejstvo, da se te mame zdaj, ko je on že odrasla oseba tako zelo zelo boji. To bo najtežje začutiti. Strah. Strah, ki ga je že čutil. Strah, ki ga zdaj, v vsakdanjem življenju hromi. Strah, ki mu ne pusti dihati, ki mu ne pusti zaživeti polno svojega življenja. Strah, ki ga ovira pri tem, da bi se izražal preko svojih hobijev. Strah, ki mu onemogoča, da bi stopil na svojo pravo poslovno pot, ker bo to polovna pot v kateri bo, poleg tega, da bo zelo uspešen, bo tudi užival in izražal svojo kreativnost. Svoje kreativnosti pa ne more izražati, če ne čuti svojega telesa, če ne čuti tega, kar v resnici je. Ta strah ga ovira povsod. Ker se strah energetsko skladišči v jetrih, jetra pa so ogledalo oči, ta moški ne vidi jasno. Ne le da v resnici ne vidi s fizičnimi očmi. Tudi energetsko ima pred očmi meglo. Ne vidi naprej. Ne vidi svojih ciljev. Ne ve kam gre. Ve kaj želi, nima pa cilja, ne najde poti, ker je ne more začutiti.” Sliši se zelo komplicirano. Vem o čem govoriš. Tudi sama sem bila na tej poti. Še vedno sem. Ne samo da se mi občasno mogli pogled in da se mi vrti, da me občasno boli glava. Včasih tudi ne slišim jasno. Pa povej srce, kje naj začne? “Ti veš, kje je potrebno začeti. Ti si že na tej poti. Začne se pri sprejemanju resnice. Sprejeti, ja to se je zgodilo. Ne morem nič spremeniti. Nisem bil kriv, niti nisem kriv za to kar se je dogajalo. Sprejemam pa, da se je to zgodilo in se je dogajalo. Sprejmem dejstvo, da me je mama manipulativno zlorabljala in da me oče ni zaščitil. To je za začetek veliko. Potem pa je potrebno začutiti ta strah, ki je v telesu. Tudi če ni spominov, strah je še vedno. Le tega pa se z lahkoto začuti v prisotnosti mame, če je le ta še živa. Če ni, je malo težje, a se vseeno da.” Kako to misli, če ni več živa? “Včasih starši umrejo prej, preden se mi odločimo, da bomo pogledali pod preprogo preteklosti. Ampak njihova energija ostane. To pomeni, da se lahko vseeno rešimo bremen preteklosti, četudi jih ni več med živimi. Tukaj ni meja. Tako, kot lahko začutiš čustvo do živega, tako lahko prikličeš v spomin energijo pokojnega. Tako kot poveš v mislih enemu, lahko poveš v mislih tudi drugemu. Prednost vsega tega dela na sebi je, da ni potreben direkten stik s staršem. To lahko delaš v varnem okolju, ki si ga sam izbereš. Ali je to dom, avto, narava, bližina osebe, ki ji zaupaš, to je tvoja odločitev. Zgubil sem nit, toliko je vsega, kar bi rad povedal.” Za navodilo sem te prosila, kako ven iz vsega tega “sranja”. Kako spregledati, kako slišati, čutiti, kako zaživeti svoje poslanstvo, svoje želje, kako vedeti kaj si želim, videti cilj, poti do njega? “Ja, no, ne gre tako hitro in enostavno. To je kot lego kocke. Vse se zlaga na svoje mesto postopoma. Kot sem že rekel, najprej priznati, da se je zgodilo. Sprejeti to dejstvo. Potem začutiti to čustvo, ki je najmočnejše, v tem primeru je to strah. Začutiti ga v vsej njegovi veličini. Kot strah za življenje, kot je bilo v otroštvu. Če je potrebno, jokati iz obupa, ker nisi mogel v tistem trenutku ničesar spremeniti. Začutiti razočaranje nad očetom, ker te ni zaščitil. Ker ni reagiral. Ker mu je bilo lažje, da je vedel in pustil vse kar se je dogajalo. Začutiti žalost, ker te ta mama v resnici nima rada kot otroka, ampak te še vedno vidi kot svojega partnerja. Svoji mami se v mislih ali pa glasno zahvaliti za svoje življenje in ji povedati, da greš ti zdaj v svoje življenje. Se v mislih obrniti in oditi stran od te mame, ne glede na njene manipulativne izpade. Potem se zna zgoditi, da ta mama v resnici zboli, se ji kaj zgodi, da bi pritegnila pozornost tega sina. Ker mama čuti, tudi če ne ve in je ni zraven, ko se to dogaja. Zna biti še bolj oblastna, manipulativna. To je normalno. Ker si na preizkušnji ali misliš resno in ali boš zdržal. In moraš. Je težko, ampak to je pot do rešitve. Do luči na koncu tunela. In potem čutiti. Čutiti in izražati to, kar čutiš. Fajn je, če imaš ob sebi osebo, ki ji zaupaš, ker je potem lažje.” Ja, to je res. Ko sem začela hoditi po tej poti mi je zelo pomegalo, ko je bila ob meni oseba, ki je razumela kaj se mi dogaja. Ker mi je povedala, da je to normalno. Ker mi je poveadala, da bo minilo. Ker mi je dala vedeti da ni z mano nič narobe, ker se mi dogaja to, kar se mi dogaja. Srce, dolga sva bila. Mogoče preveč dolga. Da se ne bo zgodilo, da moški tega ne bo razumel? Da ne bo mislil, da je to zanj preveč? Da ne bo zmogel? Kaj meniš? “Ženska si. Zato taka vprašanja. Zato skrb. To je normalno. Ne veš kaj vse zmore ta moški. Ta moški ima moč, za katero ne veš ti in ne ve tudi on. Ta moški zmore vse to. Nič ni preveč zanj. Nič ni prenaporno. Ta moški ima v sebi tako močno voljo. Tako močno željo. Ta moški lahko premika gore, ko bo začutil samo delček tega, kar sem mu sporočil. Ta moški resnično zmore VSE. Razumem da te skrbi. A ne skrbi. On res zmore poskrbeti zase in za vse, za katere čuti da so vredni njegove ljubezni. To je v njem. Hvala za vsa ta vprašanja. Hvala za to, da deliš moja spročila. Hvala za vse.” Zapisala Alenka Keber, 31.12.2016

Zgodilo se je v preteklosti. Nekaj, na kar nisem imela vpliva. In tega nisem mogla preprečiti. Nekdo se je neprimerno obnašal. Govoril stvari, ki niso primerne. Se ne odzival na situacije, ko bi se moral. Odzival na situacije, ki so bile. Ker je bil tako naučen. Ker ni znal drugače. Ker ni zmogla. Kot starš je dal vse od sebe. Želela mi je le najboljše. Tako je mislila, da je prav. Veliko in še več raznoraznih situacij. In res je. Dodala bi le še – ker se je tako odločila, ker se ni odločil drugače. Imamo svobodno voljo. In lahko reagiramo drugače. Drugače kot naši starši, drugače kot smo bili naučeni, drugače kot smo podpisali v dogovoru… Razumem vse vzroke in razloge zakaj je tako bilo. In ravno tako kot le te razumem, ne razumem zakaj se niso odločili drugače. Kar se je zgodilo, se ne da spremeniti. Strinjam se. Vsi telesni odzivi, čustva in občutki, ki niso bili izraženi, se jih takrat zavedali ali ne, vse je zapisano v spominu, v telesu. Zavestnem ali podzavestnem, nezavednem delu spomina, v telesnem spominu, v naših celicah. Tako je. In kot otroci smo doživeli tega veliko. Tudi kot odrasli. Vse, kar smo doživeli, ima vpliv na nas. Se tega spomnimo ali ne. In vse je zapisano v spominu telesa. Zakaj to tako močno povdarjam? Ker je pomembno da razumemo, da imamo v telesnem spominu ujete vse, ampak res vse neizražene reakcije, čustva, občutke. Neizražene zaradi stresa, travme, presenečenja, šoka. Kadarkoli se jih ponovno spomnimo, gremo v tiste občutke, ki vem da so ponavadi neprijetni, zoprni, boleči in izrazimo tisto, česar takrat nismo, se sprosti ta ujeti spomin. In tako “ozdravimo” tisti trenutek, ki smo ga podoživeli. Še enkrat - zakaj je to pomembno? Ker na podlagi teh zamrznjenih občutkov reagiramo na zunanje situacije, na katere nimamo vpliva. Reagiramo in se odzivamo zaradi spomina telesa.Če ne vemo zakaj gre, je veliko težje, ker se na neko, za nekoga popolnoma navadno situacijo odzovemo s paniko, s strahom za življenje, z nenadzorovanim smehom, napadi panike. Telo se izrazi. In če se poglobimo takrat v tisti strah, paniko, si dovolimo res začutiti, dovolimo da se spomnimo prvotnega vzroka, dogodka, ki v nas sproža te občutke. In ko si tako to dovolimo občutiti in predvsem izraziti, temu spominu odvzamemo moč. Ne more več vplivati na situacije zdaj. In nikoli v prihodnjosti več. Pride spomin, aha moment,kot bi gledal film in to je vse. Ni več panike. Oz če se panika pojavi spet, se gre ponovno v to paniko, ker je izza le te nekaj drugega in se ponovi “VAJA”. Ja, bere se mogoče dolgočasno in mogoče na znam razložiti dovolj razumljivo. Ker potem lahko to delaš in delaš in delaš celo življenje. Ampak tako je, to Življenje v bistvu je. Čutenje in izražanje čustev. Pristnih, tistih, ki so prvotni. Ker za smehom je velikokrat strah. Za solzami, bolečina. Za paniko neprijetni spomini. Je kdaj tega konec? Ja, ko je konec življenja. Zakaj bi tako živel? Ne rabiš. To je le ena izmed poti, da živiš zavestno in pristno, čustveno, ne otopelo, ne po nekih pravilih, znotraj pravil in omejitev, ki so same sebi namen. V praksi je to izgledalo v enem primeru takole. Poslušam pesem. )Nekdo izreče določeno kombinacijo besed. V filmu je nek prizor.) Sprožilec je zunaj mene. Na sam sprožilec ne morem vplivati. Začutim bolečino, bolečino v srcu, v nožnici, postane me strah, začnem jokati. Grem v ta jok, v ta strah. Pride spomin ene izmed zlorab v otroštvu. S tem spominom pride tudi vsa nemoč, začutim zvok krika v grlu, ki je ostal v telesu, ker ni smel biti izražen. Žačutim tudi jezo, ker mi to dela, čeprav ve da me boli. Obnaša se do mene kot do smeti in potem me še zapusti samo v sobi. Jočem na ves glas, iz mojega grla prihajajo kiki, kriki nemoči, gnusa, umazanosti, ničvrednosti, strahu za življenje. Bom spet umrla? In ko ne morem več jokati, hlipati, kričati, ko, gredo iz mene vsi tisti živalski kriki, ki bi morali iti vsakič, ko se je zgodilo in dogajalo, pride malce olajšanja. Strah ostaja, stisnem se v klobčič in jočem tiho, tresem se. Tresem za življenje. Vem da sem tukaj in zdaj in vem in čutim tisto, kar takrat nisem, ker sem zamrznila. In potem pride jeza. Sveta jeza. Kolnem, preklinjam, najraje bi odšla k njemu na dom in bi mu povedala kakšen prasec je. Kaj se to pravi, o, kakšna sveta jeza je to. Na ves glas mu povem vse, česar mu nikoli nisem in mu najverjetneje tudi nikoli ne bom. Pripravim si kovtre in povštre in boksam, dajem ven ta bes, ki bi me sicer raznesel v moji notranjosti. Vsa utrujena odneham in nadaljujem čez nekaj sekund, ko zadiham. In na koncu me boli celo telo. Kot da sem bila ravnokar posiljena in razvrednotena, objokana, bolečega grla, bolečih pesti. Ne morem več. Dovolj je za ta dogodek in za ta trenutek. Potrebujem počitek. V sebi sem pomirjena. Še en spomin je prišel ven. Še enega sem odčutila in spustila iz telesa. Gremo naprej. In tako naprej in naprej in naprej. Niso vsa občutenja tako močna. Včasih je le jok. Včasih je jeza. Ali bolečina srca, jok in žalost. To so moje izkušnje in to je moje življenje, moja pot. Sama sem prevzela odgovornost zanj in zdravim “škodo”, ki je bila narejena. Na katero takrat, v preteklosti, nisem imela vpliva. In katera vpliva name še danes. Zato, ker želim živeti svoj jutri zaceljenih ran in ozdravljenega telesa, sem izbrala to pot. Nikomur ne rabim ničesar odpustiti, oprostiti, vse je le v sprejemanju situacije ki se je že zgodila in v občutenju občutkov in čustev, ki niso bili izraženi.

Vedno ga iščem po forumu. Je iz leta 2002. Zdaj ga imam tukaj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Recept za ful dobro pecivo. Narediti ga je treba tri dni pred uporabo, da se prepoji v hladilniku. V hladilniku ga lahko hranimo, če ga ne zmanjka prej, deset dni. Spečeš temen in svetel biskvit.Vsakega razrežeš na deset trakov po krajšem delu pekača. Biskvit: 4jajca, 8 žlic vode, 25 dag sladkorja, 25 dag moke, 4 žlice olja, pecilni, vanilij. V temni biskvit daš 4 žlice kakava in malo manj moke. Karamelna krema: pol kg sladkorja raztopiš v karamel na majhnem ognju, čez naliješ 1 liter mleka, mešaš, da zavre.Ko preliješ z mlekom, sačne vreti, ne se ustrašit. Posebaj zmešaš 4 žlice moke in 1 dcl mleka. Počasi dodajaš skozi cedilo vreli masi. Kuhaj še 5 minut. V mlačno vmešaj 1 margarino, ter malo ruma. Ohladiš. Oblate za napolitanke namažeš z maso, da se zmehčajo. Nato položiš na sredino izmenično svetel in temen trak biskvita, vmes namažeš s kremo. Oblate zviješ na tesno okoli biskvitnih trakov in zaviješ v folijo, ter daš v hladilnk. Pacanja je za eno uro, peciva pa je ful veliko. Dober tek!!

Zaspala sem. Spet. Spim zimsko spanje. In ni mi v redu. Nikogar ni, ki bi me zbudil. Nikogar, ki bi mi rekel:"Hej, zbudi se. Pojdi naprej." In prav je tako. Ker bi ga jaz potem vprašala:”Kam naj grem? Kam naprej? In zakaj? Čemu?” In če ta nekdo ne bi imel na to odgovora, bi bila razočarana. Jezna. “Zakaj me budiš, če ne veš kam naj grem. Pusti me spati.” Ko se naspim in se zares zbudim, bom vedela. Pa saj ne spim ves čas. Vmes se zbujam zaradi nočnih mor preteklosti. In potem ne morem dihati. Strah me je. Toliko različnih smerokaznov je. Katera pot je prava? Kam naj zares grem? Kam me bo pripeljala? Koga bom srečala na tej poti? Ali bom spet sama? Me bo spet bolelo? Ve kdo odgovor na vsa ta vprašanja??? "Ja," se oglasi nekdo tiho, tako tiho da ga komaj slišim. “Kdo si? Kje si? Pokaži se. Kaj veš?” hitim spraševati. Pa mi odgovori: ”Dihaj, dihaj. Brez dihanja me ni.” A??? Kdo se dela norca iz mene? Tega ne potrebujem. “Ti, sama,” spet slišim. S kom se pogovarjam? Je spet ena izmed nočnih mor? Ne? Kdo si? Pokaži se. Česa se bojiš? “Tebe.” Zakaj mene? “Ker me ne slišiš, ko ti kažem pot. Ker mi ne zaupaš. Vem da si ranjena. Vem za tvoje nočne more. Poznam tvoje strahove. In me boli. Boli me, ker se ne ustaviš in ne zadihaš. Ne začutiš mene. Svojega srca. Bijem in omogočam da živi tvoje telo. A kaj je tvoje telo brez tebe? To ni moj smisel, to ni moje poslanstvo. Pa tudi tvoje ne.” Kaj naj storim? Da se zbudim in zares zaživim? “Spomni se. Vsega. To bo rešilo tvoje telo ujetih spominov in tebi dalo prostor za naprej. Za upanje, zaupanje, ljubezen. Preteklost, ki je ujeta v tvojem telesu, v vsaki njegovi celici onemogoča da me slišiš. Kolikokrat ti kričim na uho, pa ne slišiš, ker moraš najprej slišati kar si preslišal. Koliko pravih poti sem ti že pokazalo, pa nisi videla, zaznala. Ker je toliko ostalega za videti, da se bo naredil prostor. In kolikokrat si čutila, pa nič ne naredila, ker te je bilo strah. Razumem. In te imam rad. In vsak, ki te sprejema takšno kot si, bo storil enako. Ostal bo. Nekateri se ustrašijo in gredo. Pusti jih in počakaj, morda se vrnejo. Nekateri te zasovražijo, so nesramni, manipulativni in te zapustijo. Tudi njih pusti. Za njih ni več prostora v tvojem srcu. Nekateri pa ostanejo. Bodi previdna pri teh. Ene zanima le kako ti bo šlo in ti ne želijo napredka. S svojim obnašanjem želijo vnesti dvom vate in v tvoje odločitve. V imenu dobrega. Bodi previdna. Te boš začutila, ko boš čutila. Do takrat pa ti bodo sveti, in ti bodo svetlili poti, ki ne vodijo do mene. Tukaj je past. In le s čutenjem in zaupanjem vase prideš iz nje. Obstajajo pa tudi ljudje, vodniki, bitja svetlobe, del vesolja, ki ti stoji ob strani, te podpira in tem lahko neomajno zaupaš. Te prepoznaš po dejanjih. Te začutiš v tistih redkih trenutkih. Ti delajo iz čistega srca. Ti so darilo, ki je namenjeno tebi. Tudi te lahko spregledaš, zavržeš, z lahkoto, v trenutkih, ko ne čutiš. A so še kar tukaj. Vztrajajo iz nerazumljivih razlogov, le zaradi ljubezni do tebe. To ne pomeni da niso jezni, užaljeni, da jih tvoja dejanja ne bolijo. Jih. A je namen in ljubezen večja od tega. Poznajo načrt in vedo da si več od tega, kar je videti zdaj. Teh je res malo. Eden, dva. Težko jih je prepoznati po besedah, ker delujejo skozi dejanja. In dokler misliš da si vedno dolzna vrniti uslugo, darilo, dejanje, ne prepoznaš tega, ker deluješ kot v otroštvu, ko si se šla daj dam, da si preživela. In ko dojameš da nisi nikomur nič dolžna v zameno za kakršnokoli pomoč, si na dobri poti prepoznavanja. Ta, ki daje nesebično, ne bo nikoli želel nič v zameno, ne bo namerno nabijal občutka krivde in ničesar pogojeval. Res je, da se znaš v tej fazi znajti v nezavidljivih situacijah, izsiljevanju, pogojevanju, na preizkušnji. Ker, ko stopiš na jo pot si ranljiv, ker zaupaš. In sprejmeš pomoč v dobri veri, da je tisti na drugi strani pošten, kot govori in kaže. In potem lahko pride razočaranje, ko kar naenkrat le ta želi nekaj tvojega, tebi svetega. Odločitev je težka, a je tvoja. Oditi naprej ne glede na posledice, ali zatajiti tebe.” Vem o čem govoriš, to sem doživela, in bilo je res težko vzdržati laži, ustrahovanja, grožnje. Bilo je veliko strahu, tudi po preživetju. A sem vztrajala. Moja dejanja v preteklosti, moj karakter, moja duša, zaupanje ljudi vame je bilo večje od tega zla preračunljivosti, ki je želel izkoristiti zensko v veliki stiski. Vem o čem govoriš. “Težje je pri bližnjih. Ko si vzgojen da so oni tvoj svet, tvoje vse, brez njih ne bi bil kar si... Niso vedeli, znali, želeli... Ja, veliko teorij obstaja. A resnica je le ena. Če ti čutiš da ti v tem trenutku ne delajo dobro, jih ne potrebuješ v svojem življenju da bi delali še večjo zmedo. Ja je težko. Zelo. A ko prepoznaš kaj je v ozadju tega, je lažje. Tukaj se spet vračam na začetek- na telesni spomin. Dokler ga ne sprostiš, se nezavedno odzivaš kot takrat, ko je nastal. In zdaj le to zakrivaš z izgovori, s slabim počutjem, bežanjem od sebe. Ker, ko se sprosti spomin, na iste stvari situacije reagiramo drugače. Nismo dva dni brez energije, ne boli nas več glava, nočnih mor ni. Prav tako občutkov krivde. Potem je lažje. Vmes pa ne. Vmes je težko, ker se soočiš z najvecjimi strahovi, spomini, z resnico. Tega pa ne potrebuje vsak. Nekomu je dovolj, da ima partnerja, gre spat, se zbudi, gre v službo, gleda tv in obrne krog. Dobi otroke, pridejo težave, potrpi, zboli in živi krog naprej. Nekdo pa želi več. In temu ne uide pot . To je pot do mene, do tebe, do sebe.” zapisala Alenka Keber, 28.12.2016 Alenkakeber.com

Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzorkov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik stra. Potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. Ampak nekateri starši tega nikoli ne bodo pokazali, ker tega ne čutijo. Ker so zaradi svojih zgodb kakršni so. Mi nismo odgovorni za to. Je pa fajn, ko sprejmemo to resnico, pa čeprav je to, da nas nikoli v resnici niso imeli radi in smo jim bili vedno le v breme. Ja, veliko je takih. In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. Že tako nisi bil nič vreden, potem boš pa še jokal? In ko je prišel domov drugi starš te ni zaščitil. To je druga travma. Ker potem si tudi v njegovih očeh zguba. Ker ima on za sabo tudi določene strahove in vzorce iz otroštva in se ne zna postaviti zase drugače, kot da se napije in “galami ali je pameten”. Ne zaščiti pa tebe. Ta otrok je doživel zlorabo. Čustveno in telesno. In tega se ne zaveda. Da lažje preživi, si v glavi “naredi” drugačno zgodbo svojega otroštva, kjer je bilo vse v redu. Tudi znaki telesa, ki opozarjajo da je nekaj hudo narobe so spregledani. Velikokrat se ne smemo izraziti, recimo na prehodu v srednjo šolo ne smemo izbrati tiste, ki bi podpirala naše talente in hobije. Ponavadi se že v osnovni šoli začnejo pojavljati razne bolezni in težave, ki pa so največkrat psihofizičnega vzroka. Gremo na operacijo, dobimo zdravila, simtomi se potlačijo in živimo naprej. Starši so srečni, ker smo “ozdraveli”, nas pa boli in razžira. Na različne načine želimo stran od staršev. Ali v šolo, ki je v drugem kraju, v družbo ali se poročimo. Da povzamem:Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzrokov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, hvaležnost, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik strah in potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. In to je vse. Pomembno je, da veš kaj je pristno čustvo, ki ga čutiš ob določeni osebi. In potem tudi razumeš zakaj se v določenih situacijah obnašaš na določen način. Čeprav ti ni ok. In potem lažje spremeniš obnašanje, ker veš da nisi več majhen otrok, ki ga je mama tepla. In veš da te ne bo več tepla. In veš tudi da nisi nevreden. Veš, da imaš svojo družino in skrbiš zanjo. Veš da, če se ti je zakon sesul, zato nisi nevreden. Ampak pogledaš s kom si bil poročen. Kopija katerega izmed staršev je bila ta oseba? Kaj se lahko iz tega naučim? In grem naprej. Vztrajanje v zakonu, kot ga izvajajo starši, ki so nesrečni, ni dober zgled otrokom. Zgled je, da odideš iz nezdrave zveze, delaš na sebi in greš naprej. In če ti ni uspelo zadržati enega zakona to ne pomeni, da si nevreden, zanič, zguba. So bili vzroki, ki jih je treba pogledati in naslednja zveza bo drugačna. Če pa ne narediš nič, se vrtiš v krogu partnerjev, ki so kopija enega izmed staršev.

V teh dneh sem še več kot sicer razmišljala o motnjah hranjenja in s tem povezanimi vzroki. Pripravljala sem se na intervju in nastal je tudi spodnji zapis, ki pa ne bo objavljen v časopisu. Motnje hranjenja imajo ponavadi več razlogov oz vzrokov. Pomembno je, da se pride do njih in se jih razreši. Pri hčeri je bil eden izmed vzrokov za nastanek motenj hranjenja spolne zlorabe v otroštvu. Večkrat povdarim kako je pomembno, da se starši začnemo ukvarjati sami s sabo. Zakaj? Ker se travme prenašajo iz generacije v generacijo. Ko ena oseba razreši travmo, prekine krog. Tako je bilo v najinem primeru. Skozi generacije so se vlekle spolne zlorabe. O tem se ni nikoli govorilo, ker so to stvari, ki ponavadi ostanejo zaprte za štirimi stenami. Tudi sama sem zlorabe iz otroštva potisnila globoko v podzavest. Do štiridesetega leta sem slutila in raziskovala. Potem pa so začeli prihajati spomini. Ker sem sama ozavestila travme iz otroštva in jih je ozavestila in razrešila tudi hčerka, se je s tem prekinil generacijski krog zlorab. S tem, ko sem sama delala na teh težkih spominih in sproščala ujeta čustva, sem veliko pomagala hčerki pri njenem razreševanju. Težko je opisati z besedami. Otroci čutijo in čutijo vse. Ponavadi spomine na zlorabe potisnemo globoko v podzavest, ali pa ga sproti brišemo. To delamo zato, da lahko preživimo, ker je v tistem trenutku pretežko sprejeti kaj se dogaja. Ko pa se to dogaja otroku, ki je povsem odvisen od staršev, je to edina pot preživetja. Obstajajo tehnike in metode, ko lahko prikličemo katerikoli spomin. Ko je čas za to. Ko smo pripravljeni na resnico. Tudi spomine iz maternice, ko je bila mama noseča in od prej. Velikokrat pri pogovoru naletim na vprašanje zakaj brskam po preteklosti. Kar je bilo, je bilo. Pusti in živi naprej. Jaz pravim, naj vsak živi svoje življenje po svoje. Jaz svojega niti nisem zares živela, dokler nisem ozavestila preteklosti, spustila spomine in ujeta čustva na plano. To je moja izkušnja in moja pot. Mene je osvobodila in mi omogočila, da sem začela hoditi po poti svojega srca, svojega poslanstva. Kar pa ne pomeni da je to enostavno. Je težko. Vedela sem da bo, ne pa da bo tako težko. Ker pridejo spomini, ki niso lepi. So pa resnični. Spet se pojaviš v občutkih, v katerih si že bil kot otrok. Le da imaš zdaj, kot odrasla oseba, ki gleda na situacijo od zunaj priložnost, da čutiš vse občutke in bolečine. Kako te boli vsak delček telesa. Kako se počutiš nemočnega, osramočenega, zavrženega, zapuščenega, ustrahovanega, omamljenega, zasmehovanega, samega. Kako se ti gnusi vse, dotiki, hrana, pijača, misel na svoje telo. Kako si razočaran, ker te ni nihče zaščitil. Kako si jezen, ker ni nihče opazil znakov in krikov na pomoč. In zdaj, kot odrasla oseba imaš priložnost dati vsa ta čustva na zdrav način ven. Kolikokrat se usedem v avto, peljem in jokam zaradi nemoči, se tresem od strahu, iz mene prihajajo kriki, ki so bili takrat utišani. In kolikokrat kolnem, kričim in vpijem na osebe, ki so me prizadele. Povem jim vse, kar jim takrat nisem mogla. Ali pa bi jim povedala zdaj, le da gre ven iz mene. Ali pa vzamem list papirja in napišem in narišem kako se počutim zdaj ali pa kako sem se počutila takrat. Včasih mi pesem na radiu prikliče kakšen spomin, ki se še skriva. Občutek, ki želi na površje... Vse to si dovoliš čutiti in izraziti, ker se s tem sprošča in zdravi spomin, ki je bil zaprt v telesu, v vsaki celici tvojega telesa. To je ena izmed preverjenih poti do ozdravitve.

Zakaj tako poudarjam in pišem o tem kako je pomembno, da smo starši zgled svojim otrokom? Besede niso dovolj. Kaj pomaga mojemu otroku, če mu rečem, da je potrebno začutiti čustva in jih na zdrav način izraziti, dati ven? Če pa sama, ko sem jezna skrijem to jezo za nasmešek, otrok pa jo čuti. In me nekega dne vpraša: “Mami ali si jezna name?” Seveda ne, jeza, ki jo nosim v sebi nima nobene zveze z otrokom. A jo le ta zaznava in če komunikacija med staršem in otrokom ni najboljša, misli, da je kriv on. Zavedati se moramo, da otroci čutijo. Otroci čutijo vse. Veliko bolj bi otroku koristilo, če bi mu iskreno povedala, da sem jezna in pojasnila da grem zdaj ven dat to jezo. Ko bi prišla nazaj, bi otrok čutil, da se je jeza v meni sprostila in je nasmešek pristen. In s tem bi dala otroku vzor kako lahko dela tudi sam. Saj ni potrebno vedno iti ven iz stanovanja. Včasih se lahko usedeš za mizo in kaj napišeš, narišeš, izpišeš in izrišeš svoja čustva. Igraš klavir, poješ ali pa greš boksat v blazino v avtu in zraven tuliš, ruliš in daš ven vse, kar za kar je čas da gre ven. Ali v gozd objemat drevo, če gre za žalost in ni v bližini osebe, ki bi ti v tem trenutku lahko nudila objem, ki ga tako zelo potrebuješ. Narava zelo rada pomaga. Ko govorim in pišem za starše otrok z motnjami hranjenja poudarjam kako je pomembno izražanje čustev. Ampak, če so očeta zelo dobro naučili, da ne sme jokati in ga otroci nikoli niso videli jokati, kako naj vedo na kakšen način se izraža žalost oz ali je sploh prav da jokajo. Ali ni to sramota, nesprejemljivo za okolico? Ali niso zaradi tega reve? Mogoče jokajo in se skrivajo. Jok je eden najbolj zdravih načinov izražanja čustev. Če si razočaran, žalosten, ponižan, srečen... Spomnim se, da sem bila pred nakupovalnim centrom, ko sem izvedela, da mi je umrla babica. Babica, ki sem jo imela zelo rada. Imela sem več izbir izraziti trenutna čustva. *Skontrolirati čustva, kot jih mojstrsko znam, nakupiti kar je potrebno in oditi, s potlačenimi čustvi. *Oditi domov, se zjokati in doma za štirimi stenami skrivati objokan obraz. Ali pa narediti to, kar sem naredila takrat. *Odšla sem nazaj v avto. Izjokala tisti del šoka in žalosti, ki je moral v tistem trenutku ven. Gre za nekaj minut in ogromno olajšanje. Nato sem rdeča v obraz in solznih oči odšla v supermarket. Nakupila kar sem potrebovala za kuhanje kosila in odšla domov. Nihče ni opazil mojega objokanega obraza. Pa tudi če bi, to ni nič sramotnega. Ko sem prišla domov sem začela kuhati in vsul se mi je plaz solz. Izjokala sem jih in se pripravila na večerno delavnico Pot srca, na katero sem bila prijavljena. Tam sem povedala da mi je umrla Babica in vse je bilo v redu. Dovolila sem si izraziti, kar sem čutila ne glede na potek mojega dne. In to je zame prava pot. Vsak človek je le človek. Tudi če boste na ne vem kako pomembnem direktorskem sestanku objokani povedali da žalujete, se ločujete, imate težko bolnega otroka, vas ne bo nihče zaradi tega gledal postrani ali imel za revo. Zaradi tega vas bodo lahko le občudovali. Vem, služba je služba, stranke in poslovnega partnerja ne zanimajo naše osebne stvari. Ampak vedite da smo vsi le ljudje. In večina izmed nas čuti. Starši želimo da se nam otrok zaupa. Ne zaupamo pa se mi njemu. Res je, otroka ni potrebno obremenjevati z vsakdanjimi osebnimi težavami. Lahko pa se z njim pogovarjamo o občutkih, ki jih čutimo ob posameznemu dogodku. Tako damo otroku vedeti, da je govoriti o čustvih prav in damo mu potrditev, da je v redu da čuti. In da ve kaj čuti. Velikokrat ne vemo kaj v resnici čutimo, ker je zaradi najrazličnejših situacij na površju eno, v globini pa drugo.

Nič nisem še napisala o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem. Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem se spomnila šele tisti dan ko je bilo srečanje. In tako se spravim ob treh naglas brati zapis z bloga. In se mi ulijejo solze. Izjokam jih. Berem naprej. Še en val joka. Ta je bil malce daljši. In tako obsedim dve uri pred začetkom srečanja, ki ga bom prvič vodila, vsa objokana. Naprej sem brala potiho in še tretjič zajokala. Zapisa nisem prebrala do konca. Tudi uvodnega govora ne. Kaj bom zdaj? Objokana stopila pred ljudi, ki sem jim že v vabilu sporočila, da bom povedala vse. In del vsega so tudi solze. Te so del mene. So del bolezni, o kateri govorim. So del izražanja čustev. In samo to je pomembno. V tiste pol ure je prišlo za mano vse, kar sem preživela. Kako težko in naporno je bilo. Ker so bili trenutki, tedni, meseci, ko sem morala delovati in sem izklopila določena čustva, da sva preživeli. Zdaj sem v obdobju, ko si dovolim čutiti vse. Tu je rešitev. V čustvih, ki si jih priznamo. V občutkih, ki so, to sprejeli ali ne. V tem, da sem iskrena najprej sama do sebe. Pa sem šla v trgovino in kupila škatlo robčkov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. Na skupini sem začela brati uvod. Odložila sem papir. Ga vzela v roke, ga odložila in ponovno vzela v roke. Ga odložila še tretjič in najprej povedala kako so potekale priprave na srečanje. Odkrito sem spregovorila. In potem je stekla izmenjava izkušenj in mnenj. Udeleženci so mi postavljali konkretna vprašanja. Odgovore na ta vprašanja ne more dati nobena knjiga. Pred vrati je drugo srečanje. Vesela sem da obstajajo skrbni starši, ki jim je res mar. Udeležba na srečanju ni merilo skrbnosti. Dobila sem informacije, da je veliko staršev v stiski in si ne upajo spregovoriti pred skupino. Za take primere sem na voljo na privatnih pogovorih, svetovanjih. Vse skupaj je šele začetek… ZApisala 3.11.2016 Alenka Keber

Zdaj mi je jasno zakaj že več mesecev ne morem napisati zapisa z naslovom mati otroka z motnjami hranjenja. Ker moja hči nima več motenj hranjenja. In jaz nisem več mama otroka z motnjami hranjenja. Sem mati otroka, ki je preživel motnje hranjenja in zelo sem ponosna na svojo hči. Zelo pa sem ponosna tudi sama nase, ker sva preživeli. In to se imam za zahvaliti hčerini volji do življenja, svoji intuiciji in materinski ljubezni, ki ni imela meja. Preživeli pišem v dvojini, ker so bili trenutki, ko je na nitki viselo njeno fizično življenje in bili so trenutki, ko sem bila psihično zelo oslabela. In tukaj pride do izraza rek »Kar te ne ubije, te ojača«. Kajti iz te »zgodbe« sva prišli ven obe močnejši, modrejši in najin odnos je bolj zdrav. Resnično bi bilo škoda, če ne bi šla skozi svoje strahove da ne bom sprejeta in omejitve, da nisem dovolj dobra, da ne znam nastopati in govoriti. Še bolj škoda bi bilo, če bi ostala v vzorcih iz otroštva, ko sem morala biti tiho in ne povedati kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati. Kajti tudi ta bolezen, ki velja za eno najtežjih psihičnih bolezni in najtežje ozdravljivo (po virih na internetu), prevečkrat ostane zaprta za štirimi stenami. Zato pišem in zato bom povedala vse. Spomnim se kako mi je bilo težko povedati kaj se doma dogaja. Zakaj sem toliko odsotna v službi. Kaj se dogaja s hčerko. In spomnim se tudi časa zatem, ko sem že zmogla povedati kaj se dogaja. Nerazumevanja, družbenih prepričanj zaradi nevednosti. In spomnim se kako sem bila na začetku sama, ko nisem imela s kom govoriti o tem zakaj sploh pride do tega, kako se obnašati vsak dan, kaj je šlo narobe, kako lahko pripomorem k temu da bo bolje. Kaj naj storim da se ne bo zmešalo obema. Moja pot se je začela ob knjigah. Prebrala sem vse knjige iz knjižnice, ki so bile v Slovenskem jeziku in so jih napisale osebe, ki so imela kakršnokoli obliko motenj hranjenja. In potem sem se postavila v njihovo vlogo in poskusila razumeti zakaj je težko jesti, kakšni so občutki pred in po bruhanju in kako težko je živeti z bremeni, ki so nam nerazumljiva. Kako je sploh možno, da se oseba, ki jo je skoraj sama kost in koža v ogledalu in v resnici vidi debelo. Kako se oseba, ki je mlada in lepa vidi kot spako. Brala sem predvsem o občutkih, ki so jih doživljale osebe, ko niso mogle jesti, ko so jedle ker so morale, pred in po bruhanju… Sama zgodba me ni zanimala, pa ne da ni bila pomembna, še kako je bila pomembna vsebina. Ampak preden nisem razumela kako naj preživim vsak dan ob hčerki, ki že en teden ne je, nisem videla smisla da razmišljam o vzrokih za to. Vedela sem, da je vzrokov več in da bo do njih potrebno priti. In res je prišla do njih. Pot do tam je bila dolga. Zamenjala je veliko različnih terapevtov. Veliko različnih tehnik in metod je sprobala. Tri osebe in metode so ji na tej poti res in najbolj pomagale. Asya s hipnoterapijami. Anica delovna terapevtka s pogovori in napotki za vsak dan in Milena s svojimi delavnicami na katerih se ozavestijo razlogi, vzroki, pridejo potlačeni spomini, se vse skupaj predeluje in razrešuje. Po poti matere otroka z motnjami hranjenja sem večino časa hodila sama, pa ne toliko sama, kot osamljena. Bili so ljudje, ki so mi pomagali finančno in materialno. Tudi občasno fizično, ko sem jo več mesecev morala nositi, ko ni mogla hoditi. Pri psihičnem razumevanju pa sem bila sama. Nikomur nisem ničesar zamerila. Le pogovoriti se nisem mogla, ker me skoraj nihče ni razumel. Ja, je bilo nekaj oseb, ki so povedale svoje mnenje in poslušale moje. In ki niso potem pametovale kako bi morala in kaj bi bilo najboljše. In ki mi niso govorili da me izsiljuje, da je to le modna muha, da sem preveč popustljiva… V bistvu sem imela v tistem času ob sebi res nekaj oseb, ki so bile tam, če sem jih potrebovala. Nekaj let pred prvim dolgotrajnim stradanjem sem opazila posamezne znake, ki bi lahko nakazovali da so problemi. A sem bila zaradi razmer v partnerstvu preveč okupirana sama s sabo, da bi resno pristopila k problemu. In vem da takrat ne bi nič dosegla, rešila, ker sem še živela z njenim očetom. Takrat se še nisem zavedala da lahko karkoli naredim, spremenim. Da je moje življenje in življenje mojega mladoletnega otroka moja odgovornost. Da se lahko odločim in postavim za naju. Da lahko karkoli spremenim in preživim. Takrat se žal še nisem zavedala odgovornosti za svoje in njeno življenje. Takrat je še življenje teklo mimo mene. Pa sem petnajst let sumila in raziskovala vzroke in vzorce iz svojega otroštva. Študirala najrazličnejše knjige, hodila sem na najrazličnejše delavnice, predavanja, individualne pogovore. Nič od tega mi ni pomagalo da bi prestopila korak k sebi. Tudi bolezen in nevzdržne bolečine ne. V bistvu niti ne morem reči kaj je bilo tisto, da sem se nekega jutra zbudila in rekla dovolj je. Ne morem več. In odšla stran. In še vseeno sem naredila le en droben korak. Ni še bilo zavedanja o odgovornosti. Bila sem v objemu otroštva, ki se ga nisem še prav dobro zavedala.. Zapisala 28.8.2016 Alenka Keber

Vabilo na srečanje podporne skupine staršev, prijateljev in svojcev osebam z motnjami hranjenja Sreda, 26.10.2016 ob 18ih, Novo mesto, grad Grm, Skalickega1, sejna soba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Srečanje bom vodila Alenka Keber, mati hčerke, ki je imela motnje hranjenja. Ker je skoraj ni situacije, ki je nisem preživela, bi srčno rada delila svoje izkušnje in znanje in bila v pomoč in oporo tistim, ki si to želijo. Pred petimi leti sem se srečala z dejstvom da ima moj otrok motnje hranjenja. V resnici so bile pri hčerki motnje hranjenja prisotne že prej. O tem sem si želela z nekom spregovoriti. Želela sem povedati, kako se pri tem počutim. Vprašati kaj lahko naredim, da se ne sesujem in sem opora svojemu otroku. Bližnji in okolica niso razumeli kako se počutim,v kakšnih stiskah sem jaz in moj otrok. Takih srečanj na Dolenjskem in v Beli Krajini nisem našla. Od samega začetka me je zanimalo kako se počuti oseba z motnjami hranjenja. Prebrala sem vse, kar je na temo čutenja in čustvovanja v Slovenskem jeziku obstajalo na internetu in v knjižnici. Motnje hranjenja so posledica več dejavnikov in niso modna muha. Prenajedanje, stradanje, bruhanje, prekomerna telovadba itd so le zunanja podoba, klic na pomoč, ki ima notranje vzroke. Gre za psiho, čustva in občutke. Na srečanjih vam povem VSE; o solzah, nemoči, občutkih krivde, strahu, jezi, razočaranju, presenečenju, skrbi zase, sreči, celi paleti čustev in občutkov. Dodana vrednost teh druženj bo občasna prisotnost hčerke, ki bo s svojo zgodbo pomagala razumeti vaše bližnje. V kolikor ste zainteresirani za vodena druženja ali individualno svetovanje, me pokličite na 070 725 875 ali pišite na aalenci@gmail.com. Udeležba na srečanju je brezplačna. Srčno vabljeni!

Najraje bi se zaprla v luknjo v jami in jokala. Jokala in izjokala vse solze, vso bolečino, vse ponižanje, ki ga še občutim ko pride občutek. Občutek slabosti, občutek gnusa, občutek da bi najraje zapustila telo in odšla, kot sem to počela v otroštvu. To se vidi po fotografijah. Kako sem bila odsotna, napihnjena. Ko avtomatsko jem, kar mi v tistem trenutku paše, ponavadi je to kruh, jogurt ali puding. S tem sem si mašila tudi trenutke po kosilu in pred kosilom v času pubertete. Kolikokrat sem lačna, ker ne morem pojesti niti tega. Ko je bilo preveč vsega. In potem bi najraje zaspala, da bi pozabila. Pa ne gre. Dokler je v mojem telesu, v celicah spomin. To ne pomeni da bom kdaj pozabila. To pomeni da bom predelala v taki meri, da bom lahko jedla. Brez slabosti. Brez da bi dehidrirana z vrtoglavico na silo pila limonado, da ne padem skupaj. Ker ne zmorem po grlu spraviti ničesar, včasih niti sline. Ker potem pride spomin. Spomin na resnico. Kolikor bi jo rada zakrila, toliko bolj buta ven. Toliko več vem. In to je najhuje. Ker vem. Kako je bilo težko stopiti pod tuš. Ker si tam brez oblek. Ker se je težko dotikati, ker se ti ob dotiku sproži telesni spomin. Na vse. A ta del sem predelala v taki meri, da lahko stojim pod tušem, da lahko pustim da voda teče po mojem telesu. To pomeni da delam, da je napredek in da je vredno, čeprav je težko. In še danes, kljub temu da vem kaj mi vse to povzroča razmišljam, kaj bo razkritje povzročilo. Povzročilo ljudem, za katere mi je mar, pa ne vedo. Jaz vem. Jaz živim s tem. Kako pa bo to sprejela ona in drugi? Otroci itak čutijo. Tako kot je to čutila moja hči. In ravno zato ne bom več skrivala sebe in posledic, ki mi onemogočajo da živim polno življenje. Saj ga, vsak dan bolj. Vsak dan je delo, proces. In nikoli ne bo tako, kot če se to ne bi dogajalo. Ker je to za sabo potegnilo še leta in leta nezdravega zakonskega življenja in še kakšnega partnerstva. In spet mi ne pomaga nič od tega pisanja, dokler imam v grlu cmok, v želodcu pa čutim lakoto. Na mizi je pol kozarca limonade. Ker je to pri 35 stopinjah drugi kozarec tekočine v celem dnevu. Ura pa je 23.05. In potem sledijo misli, besede, čustva in zapis na temo jeze in razočaranja, ki je preveč direkten, da bi ga želela zdaj in tukaj objaviti. Tako se zaključijo nekateri dnevi... Zapisala 13.7.2016

Tudi sama sem imela eno tistih kratkotrajnih nosečnosti, ki trajajo dva tedna in gredo naprej. Bilo je tako kratko, da se je nisem niti zavedala. Šele dve leti nazaj sem zavestno začutila njeno dušico, ko se je pojavila v eni izmed delavnic Pot Srca. To je moj prvi otrok, prva hčerka, Tadeja. O tem nisem nikoli govorila. Niti pisala. In priznam, večkrat v teh dveh letih tudi pozabila. Kot da bi želela pozabiti tisti čas. Čas ko je bila spočeta in čas ko je odšla v drugo dimenzijo, še preden se je dobro utelesila. Danes pa je prišlo ob poslušanju pesmi zavedanje, da obstaja. Tisto resnično, močno zavestno. Imam dve hčerki. Ena pleše svoj ples na nebu, druga na zemlji. Obe imam neskončno rada in obe sta moji.