teja

Na junijskem srečanju Obredi ob polni luni sem v prvi meditaciji začutila čudovite občutke. Ponovno sem se spomnila koliko zmorem in kaj vse znam. Spet sem začutila da ni zgornje meje. Niti sama sebi nisem več omejitev. Nepredelani občutki in vdori v moj osebni prostor mi onemogočajo, da živim sebe v polnosti. Vem. To bo vedno prisotno. V trenutkih ko sem povezana s sabo in prizemljena pa ni nič nemogoče. In ta občutek mi je izvabil solze v oči in radost v srce. Moški v meni je specialist za vsa tehnična področja. Ženska v meni je umetnica, zdravilka, zeliščarka, varuhinja. Otrok v meni pa poskrbi za smeh, ples, petje in zabavo. Vsi trije silijo na plano in se kažejo v različnih obdobjih različno močno. Skupaj tvorijo družino v meni. Družino, ki jo srčno želim. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri sem odraščala. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri je odraščala moja hčerka. Želim si zvezo dveh, ki se čutita, ki pustita dihati in biti drug drugemu. Zvezo, kjer partner ve in čuti za oba, če je to potrebno. Predvsem pa si želim iskreno zvezo, ne glede na posamezne situacije. Pravijo da resnica boli. Mene resnica ne boli. Resnico čutim. In čutim laž. Če sogovornik laže mi lahko edino za zamaje zaupanje vase, ker vem. Ko me hčerka vpraša, mami kako si vedela …., ji enostavno odvrnem, začutila sem. Ne znam razložiti kaj se dogaja, vem le, da vem. Včasih vidim, včasih čutim, včasih mi vodniki in ostala bitja svetlobe kaj povedo, bistvo vsega tega je, da enostavno vem. In da sem se naučila, da ne povem več vsega, kar vem. Tudi če nekdo govori neresnico in išče izgovore, ga pustim v njegovi zgodbi. Ponavadi vem tudi ozadje teh izgovorov. Namesto te osebe ne morem narediti ničesar. Če začutim da je pripravljena iti naprej v življenju, ali če me kaj vpraša, povem. Sicer pa to ni več moja stvar in moja pot. To sem se naučila v teh dveh letih. Ko sem vse, kar sem vedela hitela povedati in vsa navdušena čakala… Zdaj je moje življenje toliko drugačno, da se me stvari močno dotaknejo le, če gre za koga, ki mi je res blizu, za kogar mi je res mar. Pogovorim se sama s sabo. Začutim vse občutke in »pogledam« vzroke za tako reakcijo na moji strani in obnašanje te osebe na drugi strani. In sprejmem osebo tako kot je. Imam prijateljico, ki ji želim vse najboljše na svetu. V njenih očeh ne vidim več žara, kot sem ga pred leti. Žal mi je zanjo, ker vem koliko zmore in kdo je. Ona pa si zatiska oči sama pred sabo. In gre situacija tako daleč, da nima časa zame. Vem da to ni povezano osebno z mano. Ona nima časa zase… Ko bi se midve srečale, bi začutila kaj zmore in bi se malček zavedala da le ni vse tako rožnato, kot si želi da je. In trenutno je zanjo najlažje, da živi tako, kot živi. Ni mi vseeno. Rada jo imam in res ji želim vse najlepše v življenju. Odloča pa se sama. Tako kot svoje življenje živi ona sama. Meni je pomembno le to, da ve kje sem, da ve da me lahko pokliče kadarkoli, dobesedno. Kot me je že in kot me tudi še bo. Imam tudi prijateljico, ki ji bolezen kaže da nekaj v njenem življenju ni v redu. Vse mogoče preiskave, pesti zdravil, nečloveške bolečine. Ponudila sem ji zelo konkretno pomoč. Ker jo imam rada. Bolj direktne in konkretne pomoči ji ne bi mogla dati. In to je tudi vse, kar sem lahko naredila. Jaz vem, da bi lahko vsak dan hodila k njej in ji lajšala bolečine in blažila simptome. Vem pa tudi, da bi udarili ven drugi. In vem tudi, da na tak način ona ne bi nikoli pogledala v svoje globine. In vem tudi, da je zelo močna oseba in pomembna za ta svet. Tega niti ona sama ne ve. In kljub vsem oviram v njenem življenju, ki jih ni bilo malo, je še vedno pozitivna in polna upanja. Ja, na trenutke obupana, kar je normalno, ampak njena duša je pripravljena poleteti v življenje. In tukaj leta niso pomembna. Naslednji teden bo julijsko srečanje žensk ob polni luni. Le kaj mi bo prineslo tokrat? Alenkakeber.com

Ljudje potrebujemo ljudi. Za vzor. Za iskren pogovor. Za zaupanje. Za razkrivanje resnice. Da nam nekdo pove, da imajo otroci ko se rodijo, v sebi spomine, znanje, modrost, zavedanje o vesolju in vedo stvari, ki smo jih odrasli že pozabili. Da nekdo pove, da v vsakem človeku obstaja nekaj več, njegovo bistvo, luč, življenje, srce, duša, kot kdo želi to poimenovati. To je potrebno razložiti na enostaven način brez mešanja besed o duhovnosti in new age-u. Ljudje so lačni tudi resnice o Sloveniji, o Slovenski ljudski glasbi o Slovenskem jeziku. Tega se ne zavedajo, dokler ne začutijo. Tega pa ne zmorejo, če so vpeti v svoj vsakdan. Slišala sem tudi polno izgovorov brez prave vsebine le z besedami, to je težko, tega jaz ne bi zmogel. In vse, kar je treba temu človeku povedati, oz vprašati je, zakaj tako misli in da je res težko , ampak se da in je vredno. To mi je uspelo razložiti osebi, ki je minuto preden sem odprla usta povedala, da verjame le v to, kar vidi. Še sama sem bila presenečena, kako enostavno se lahko vse to pove. In tudi oseba, ki sem ji pripovedovala je bila navdušena nad vsebino povedanega. Po moje je bolj kot moje besede, začutila resnico in mene samo. To, da to kar govorim, tudi živim. Prijateljica me je povabila na druženje ob odhodu iz službe. Iz službe, ki ji je nudila finančno varnost. Njej in njenima otrokoma. Ob njej sem bila dve uri in pol, kolikor je druženje trajalo. Prihajali so v skupinah in posamezno. Rdeča nit tega slovesa je bila, da je ona sama na svoj način pripravila to druženje. S svojim čajem, z jedmi, ki jih sama kuha in je. Z glasbo, ki jo sama posluša. S skodelicami in krožniki, ki jih je izdelala iz gline. Z nami je podelila nekaj svojih pesmi. In na ogled postavila nekaj Slovenskih revij in knjig, ki so ji pri srcu ali so ji na kakršen koli način pomagale na njeni poti do tukaj, ko gre lahko naprej. Naprej z zaupanjem vase. V novo življenje, še bolj k sebi. Zakaj sploh vse to opisujem? Ker sem opazovala ljudi, ki so se prišli poslovit. Ker sem videla kako močno ljudje hrepenimo po tem, da bi naredili spremembo. Po tem, da bi si upali pokazati kako smo posebni, drugačni, unikatni. Kako ljudje občudujemo tiste, ki si upamo. Kako so ganjeni, ko ima nekdo, ki jim je blizu pogum, da naredi spremembo, o kateri marsikdo sanja sam. Kako se je veliko od njih zamislilo. Koliko solznih oči je bilo ob slovesu, ki je bilo le slovo od službe, ne pa slovo od ljudi. Koliko hlestanja po zgodbi. Po inspiraciji. Po tem kako. Po tem zakaj. Po tem kam. Tako močno, da so fotografirali naslove knjig, ki so bile razstavljenje. Tako močno, da so nekateri podelili svoje zgodbe, predvsem pa so bili pripravljeni poslušati druge. Po tem, kako je nekdo, ki me ne pozna, poslušal nekaj mojih besed in rekel vauuuu, kako je bilo to povedano. Super da je to možno. Pa sploh nisem povedala nič o sebi, le nekaj dejstev in resnic o tem kako ima vsak svojo dušo, da je možno priti v stik z njo in da se ti potem pokažejo talenti, darovi, se ti spremeni življenje. Pridejo na površja tudi travme, čustva, delo, je težko, a vredno. Pogovarjala sem se z ljudmi, ki me osebno ne poznajo. V tistem trenutku je bil pomemben le tisti moment. Kot bi bili v tistih dveh urah v drugem svetu. Hvaležna sem za to izkušnjo. alenkakeber.com

Je zavestna odločitev. In je delo zase. Je odločitev prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. In to ni enostavno. Ne konča se vsak dan s srečnim koncem. In včasih se ta ne-srečni konec nadaljuje še drug dan. Je soočenje s svojimi najglobljimi občutki in spomini. Je proces sprejemanja odgovornosti za vsak dan posebej. In se zgodi, da si v procesu, ampak je potrebno vseeno zjutraj vstati in iti na delo, v trgovino, pospravljati, se ukvarjati z otrokom in komunicirati s partnerjem. Dan ni enak dnevu in ne veš kaj bo prinese jutri. Ampak ko je konec današnjega dneva veš, da si korak naprej. Korak proti sebi in svoji duši, svojemu poslanstvu. In ja, je težko. Ponavadi se večina ljudi, ki so bili v stiku s tabo vsak dan “porazgubi”. Eni ne zmorejo sprejet napredka, ker jim prebuja njihove lastne želje po spremembi , ki se jo ta trenutek ne zmorejo ali nočejo lotiti. Drugi ti enostavno ne privoščijo in ti mečejo polena pod noge in zarivajo nož v hrbet. Tretji pa nimajo pojma, kaj se dogaja in te enostavno ne pokličejo več. Včasih se je potrebno obrniti stran od lastne družine zato, da lahko zadihaš samo z lastnimi pljuči. Ponavadi je ta čas le prehoden, dokler ne ojačaš toliko, da lahko stojiš na lastnih nogah in te ne zamajejo misli, besede in dejanja drugih. Včasih pa čas pokaže da je v tvoje najvišje dobro, da z določenimi osebami prekineš vse stike za vedno. So ure, dnevi, tedni, ko je neverjetno lepo. Ko vse teče tako kot po maslu. Situacije se odvijajo lahkotno. In ti trenutki so ti pravi, ko si v stiku sam s sabo in je vse prav. In pride val, o se zjutraj najraje ne bi zbudil, ker ne veš kam z bolečino, kam z jezo, kam s krivdo, kam z občutkom nesprejetosti, nevrednosti, kam z vsemi bremeni. Če jih le odvržemo, slej kot prej pridejo nazaj. Takrat se je najboljše spogledati z vsakim izmed njih. Se pogovoriti s svojo dušo - s sabo, s svojimi vodniki in ostalimi bitji svetlobe, ki so okoli nas. Ta bitja obstajajo, če v to verjamemo ali pa ne. In čakajo na naše prošnje, na dovoljenje za delovanje skozi nas. Obstajajo, če to zanikamo ali ne. In so tukaj za pomoč nam, našim dušam na Zemlji. Z vajo in kontinuiranim delom na sebi ločiš kdo je kdo. Veš, s kom imaš opravka., Tako v človeški obliki, kot v energetski obliki ali tako v obliki ljudi, kot tudi v obliki bitij, večino ljudem nevidnih. Nekateri jih čutijo, slišijo, vidijo, vedo za njih. In vsi ti so si upali priznati, da ta bitja obstajajo. Če ne verjameš, ne pomeni, da jih ni in da ne vplivajo nate. To pomeni tako za bitja svetlobe, kot tudi bitja teme. Vem, da me je bilo v otroštvu strah. Vedno, ko sem prišla domov, sem najprej pogledala v kopalnico v kad, za vrata, v špajzo, v dnevni sobi za kavč in za vrata. Iskala sem bitje, ki me je ponoči obiskovalo v sanjah. Ker je bilo pretežko, da bi se tega zavedala v budnem stanju, sem začutila le nerazložljivi in velik nezavedni strah . Zdaj vem zakaj je takrat šlo. Kako vem? Na individualnem svetovanju pri Mileni Matko smo naredili postavitev in “pogledali” kaj sem v otroštvu počela vsakič, ko sem prišla domov in sem bila sama. Ta strah se mi je ponovil tudi ko sem bila že odrasla, z družino. In zdaj vem zakaj je šlo. Strah je bil in je ostal. Če se slučajno povrne, vem zakaj gre. A je velika verjetnost, da se ta strah zaradi te situacije ne bo povrnil, ker smo odpravili vzrok zanj do tiste mere, kolikor se je v tistem trenutku dalo. Ker sem se zavestno odločila, da hodim po poti svoje duše, je še verjetnost, da se ta strah in to bitje vrne. A zdaj vem s kom imam opravka in kako reagirati. To je smisel teh svetovanj in delavnic, ki so mi kot pika na i 20 plus letnim raziskovanjem same sebe odkrile resnico o sebi. Resnico o moji primarni družini. Ki mi razkrivajo predvsem resnico o sebi in tudi ljudeh, ki so trenutno v mojem življenju. Vse ima smisel. In vse temelji na odločitvi. Če se jaz sama ne odločim zase, tega namesto mene ne more storiti nihče. Lahko mi je prijateljica vsak dan govorila kaj je dobro zame in kaj ni. Lahko me je vedno znova opozarjala na ljudi in dogodke. Dokler ni dozorelo in nisem sama dojela, je bila vsaka beseda zaman. Ni bilo brezpredmetno - veliko mi je pomenilo. In bila je resnica - a jaz nisem zmogla naprej. Velikokrat se zgodi, da za nekoga drugega vidimo kaj bi bilo zanj najboljše, dobro. In smo v dilemi ali mu povedati ali ne. To je stvar presoje trenutka. Včasih je dobro molčati. Včasih povedati in pustiti. Včasih pa je vredno govoriti vsak dan. Vsak trenutek. Tudi, ko se ti zdi že butasto in da gre za gluha ušesa. Ker včasih stoji ta človek na pragu pred potovanjem k svoji duši in potrebuje le še korak da stopi na to potovanje. Ampak stopil bo, ko bo odločitev dozorela in ko bo naredil prvi korak. Je pa tako, da prvi korak ne pomeni nič. Vsak korak je potovanje. Se zgodi, da je naša duša tako čudovita, lepa, veličastna, velika, svetla in pomembna, da je v tem trenutku to preveč za nas. In jo - se skriva tako močno, da se skrijemo sami pred sabo. To sem doživela sama. Delavnice. Sklop 8 delavnic. Vmesne delavnice. Delavnice za ženske. Naslednji sklop 8 delavnic, vmesne delavnice. Individualna svetovanja. Tretji sklop 8 delavnic - najmočnejši. Najmočnejši zato, ker sem bila na svoji spirali že globlje in globlje. Rabila sem leto , da se je za del sekunde razkrila moja duša. Da sem zmogla toliko iskreno pogledati nase kdo res sem, da sem se pokazala toliko, da se me je dalo prepoznati. Vem, težko za razumeti, še težje za doživeti. In sprejeti. Nekateri so že na začetku vedeli kateri dušni skupini pripadajo. Drugim se je to razkrilo tekom delavnic. Jaz nisem imela pojma kam pripadam. Imam opraviti z velikani? Ok. Sem v skupini velikanov? Kaj pa če imaš kaj opraviti z vilami? Ok. Sem del tega sveta. In potem, Kdo sem? Kam spadam? Končno. In tudi vem zakaj. Lahko ponosno povem, da sem morska deklica. Da moja duša prihaja iz morja, iz globin. Lahko tudi povem da se lahko po ljubezen, ki je nisem bila deležna od mojih staršev vračam k mojima dušnima staršema, k brezpogojni ljubezni, ki me čaka v vsakem trenutku. In to lahko naredi vsak. Bistvo je, da ne iščem ljubezni in pripadnosti v drugih. Vse imam v sebi in v svojih dušnih družinah. Pri svojih izvornih, dušnih starših. Vsak pri svojih. In ti so brezpogojni. Starši, ki smo si jih zbrali v tem življenju so z nami zato, da nas pripravijo za naše življenjsko poslanstvo. Pa naj zgleda otroštvo še tako težko. Tako težko, da se ga sploh ne spomniš, da lahko sploh preživiš. Naj so vsakodnevne večletne spolne in verbalne zlorabe. Naj so zlorabe s strani mame in očeta. Naj gre za najnizkotnejše izsiljevanje. Res je, da to potem ponotranjiš in imaš to potem za ljubezen, pripadnost, vzorec obnašanja. Res je, da dobiš potem partnerje, otroke, prijatelje, ki so taki, podobni, ki sledijo v življenju, da te spominjajo in opominjajo na nalogo staršev. A le do določenega trenutka, ko se ustaviš in spregledaš. Takrat se ti življenje postavi na glavo. Takrat maske odpadejo. In takrat pride ven resnica. In s to resnico je potrebno živeti. Najprej sam z njo. Potem, sčasoma, jo po lastnih prepričanjih in zmožnostih širiš med ljudi. In se zgodi, da naletiš na odpor. Na obtoževanja, na izsiljevanja. Na jezo, na strah. A to ni pomembno zate, ker zate je pomembna resnica. In ko si prepričan vanjo, te kdorkoli s svojimi zgodbami še omaja v nasprotno. Pokažejo se potlačeni spomini. Na srečo ne vedno in ne vsi, pridejo pa. Pridejo spomini na rojene brate, sestre, na svoje prezgodaj umrle otroke. Tudi vsi ti so del našega življenja. Če si ti to priznaš, ali pa ne. Oni obstajajo. Obstaja Tadeja, moja prva hči, ki sem jo spontano splavila in se tega zavestno nisem takrat zavedala. A je tukaj. Obstaja. Ne morem več reči, da imam le eno hči, ker imam dve. Ena je zvezdica, bolj lučka, ki sveti okoli mene. Druga trenutno živi z mano. In obe sta enako pomembni. Obe sta me prišli nekaj naučiti. Obe imata zame neko sporočilo. Tadeja s svojim le 14dnevnim obstojem v mojem telesu. Teja vsak dan s svojem obstoju v teh do zdaj 21letih. In ta lekcija je zame najtežja. Je bila težka lekcija s starši. Je težek spomin na otroštvo. Me vsak dan spomni na to, če ne morem jesti in ne morem piti. Ko čutim gnus, sram, strah. So še vedno trenutki, ko čutim malo preplašeno punčko, ki bi za ljubezen do očeta naredila vse. Ki je za ljubezen od očeta naredila res vse. Ki je do nedavnega tudi na energetskem nivoju delala vse, da bi njen “bog” živel še naprej. In ko je ta mala punčka spustila iz prestola svojega boga iz otroštva, je ta človek , ki je skrbel zanjo, začel čutiti kaj to pomeni. Začeli so se mu vračati spomini. Bolečine so se začele pojavljati nenadoma in konstantno. Seveda je to povezal z nezdravim načinom življenja. In prav je tako. Smisel dela na sebi ni v tem, da drugim privoščimo slabo, ker so slabo delali nam. Smisel je, da to kar se je in se še dogaja, čeprav le na energetskem nivoju, prekinemo. Včasih je kdo od oseb že umrl in res ni druge, kot le energetska povezava. Včasih je kdo tako daleč, da je možna le energetska prekinitev. Včasih pa je vse tako živo in boleče, da je karkoli drugega nemogoče. Nič ne vračamo, vrne življenje samo. Fajn pa je, če imaš v tem procesu ob sebi nekoga, ki mu zaupaš. Nekoga, ki mu lahko poveš najskritejšo misel in z njim predebatiraš vse, kar se ti dogaja. To je moja izkušnja. Sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala. In res je tudi, da je bila to zame dodatna lekcija in izziv. In res je, da sem to spregledala in se je v mojem življenju pojavila druga oseba, in imam možnost z njo podeliti svoje misli, če si bom to dovolila. Zapisala Alenka Keber, 4.8.2015 alenkakeber.com

Zgodovina obstaja. Ne da se je izbrisati. In obstajajo resnične osebe iz preteklosti. In obstaja resnica. Tega ne more nihče skriti in prikriti. Smo ljudje, ki vemo. Vsak nekaj, in kamenčki se počasi postavljajo na svoj mesto. In so ljudje, ki želijo to resnico prikriti. In so ljudje, ki verjamejo v prirejeno resnico. In so ljudje, ki verjamejo v pravo resnico. In nihče ne bo izginil. Tudi če je bilo poskrbljeno, da je kdo izginil enkrat, drugič, tretjič, duša ostane, gre naprej in širi svoje sporočilo. Opravlja svoje poslanstvo, napreduje in dela dobro. Ko se odloči za to. Po svoji svobodni volji. Ali pa dela neumnosti še naprej. In ustreza njim. Oni ne bodo izginili. Obstajajo tako, kot obstajamo mi. Pomembno je le in res le to kam se daje pozornost. Ali sebi, svojemu srcu, duši in poslanstvu ali njim. Vedno so imeli načrte in želje po uničenu dobrega. In vedno bodo obstajali še naprej s svojimi načrti. Le da njihove misli, želje, ideje, ne bodo imele več teže, veljave in moči nad nami. Ker bomo povezani sami s sabo. Če začutim napad, energetski ali fizični, je samo od mene odvisno kako reagiram na to. Lahko dajem vso svojo pozornost temu in se ukvarjam od kje, zakaj, kdaj, čemu… Lahko pa začutim, si dovolim videti, rečem, aha, to je to, in grem naprej. Sama s sabo, brez dovoljenja, da vplivajo name. Brez strahu in samo z zaupanjem vase. alenkakeber.com

Luknje v spominu nastanejo zaradi najrazličnejših razlogov. Vzrok je lahko zdravstveni, po narkozi. Kar nekaj mesecev po kakšni operaciji z narkozo se lahko zgodi, da so motnje v možganih. V tem smislu da greš na pošto, prideš na pol poti, pa ne veš kam si namenjen. Ali pa, da hočeš povedati da si videl psa, pa se ne spomniš kako se rečepsu in rečeš balon. Luknje v spominu lahko nastanejo, če si pod vplovom alkohola. Ali pod vplivom drog. Lahko pa ti dajo v pijačo snov, ki povzroči izbris spomina. Naslednji razlog luknje v spominu je travmatična izkušnja. Lahko brišeš spomin tudi sproti, ker je prehudo, da bi se spominjal kaj si videl ali doživel. Lahko se ne spominjaš več dni skupaj, tednov, mesecev, let, odvisno od pogostosti in ponavljanja travmatičnih dogodkov. V otroštvu in pri drogi, ki jo dajo v pijačo gre velikokrat za spolne zlorabe. Ali za to, da si jih sam doživel ali pa si bil priča le tem in se ničesar ne spominjaš. To ne pomeni, da se travma ni zgodila. Zgodila sem je in se je zapisala globoko v tvoje celice. Telo nosi spomin, četudi ga možgani na zavestni ravni ne premorejo. Telo ve in čuti. In če ni povezave z občutki v telesu, se pojavi le močan dvom o “zabrisanem” času. Sama imam izkušnjo, da se nisem spominjala večino svojega otroštva do 14 leta. A, kot sem napisala, spomin ostane v telesu. Mene osebno je dvajset let grizlo vprašanje kaj se mi je dogajalo, da se ne spomnim skoraj ničesar od doma. Spomnim pa se veliko dogodkov insituacij, ko sem bila pri stari mami. Ali pa pri bratrancu. Ali pri sošolki. Vzrok je v travmatičnih dogodkih, ki so se ponavljali več let. Sama sem vse skupaj potisnila v podzavest zato, da sem lahko preživela. A kot sem napisala, stvari pridejo ven. Če želiš in ko je čas za to. Več let sem študirala knjige o otrocih, spolnih zlorabah, psihologiji, družini. Hodila sem na najrazličnejša predavanja in delavnice. Individualne termine, regresije v to in prejšnja življenja. Karminčna diagnostika, integralna biorgonomija, vse knjige od Louise Hay, Doreen Virtue, angelskedelavnice, vilinske delavnice, karte, šamanske delavnicein iniciacije,intuitivna masaža in izobraževanje za intuitivno maserko, knjige o vzrokih za bolezni, vzorcih obnašanja in delovanja,...Ni da ni. A ni bil čas. Šele po štiridesetem letu sem bila dovolj močna in pripravljena na resnico o svojem življenju, o svojih prednikih. Ni vedno tako. Hčerka je do svojih potlačenih spominov in informacij prišla v dvajsetem letu. Med drugim so ji dali v pijačo nekaj, zaradi česar je bila omamljena in paralizirana in se več let ni spominjala ničesar. Potem so se začeli pojavljati fleši, misli, slike. Včasih človek misli da se mumeša in mu ni jasno kaj to je. A obstaja. In je resnično, pa naj bo še tako grozljivo. Ni domišljija. Ni previd. Ni presluh. Je samo resnica. In potem greš spet od začetka. Še ena “nova” resnica v nizu. Nekdo drug pa si nikoli ne bo upal pogledati resnice. Odvisno od vrste težav in bolezni, ki te pestijo v življenju. In od življenjske poti. Meni je zdaj kristalno jasno zakaj nisem do teh spominov prišla prej.Že zdaj so me sesuli, življenje postavili v drugo luč. In se pobiram in grem naprej. Včasih je zelo težko. Ozdravljenje po travmah je proces, ki se ne zgodi čez noč. Težko je zaradi mavrice čustev, ki se prebudijo..... Veliko ljudi je mnenja, da naj bi se po preteklosti ne brskalo. Sama vem, da je potrebno pri ovirah, ki se pojavljajo v življenju najti vzrok. Podobe in spomini, ki so prišli in še prihajajo, so del mene ali se jih spominjam ali pa ne. Imam pravico do svojih spominov, do delčkov svojega življenja, ki me delajo celo. Celo oz celovito zato, da lahko vsak dan ustvarjam in kreiram svet v katerem želim živeti. Alenkakeber.com http://www.alenkakeber.com/wp-content/uploads/2016/05/mavrica-300x225.jpg

Ko izvem nekaj tako pomembnega, tega enostavno ne morem zadržat samo zase. Kar sem izvedela, obstaja že dolgo. Tudi raziskave so narejene. Na živalih in na ljudeh. Ampak da to tako močno vpliva na zarodek,na otroka, ki se spočenja, na otroka, ki bo nekoč odrasel v človeka... Pozabila sem kako se to imenuje. Sindrom prvega žrebca mogoče. Če je plemenska, rodovniška samica enkrat oplojena z mešancem, nikoli več ne bo imela pravih plemenskih potomcev. Dokazano. In potem so šli znenstveniki naprej in vse to prenesli in dokazali na ljudeh. Vsak spolni parner zapusti v ženski svoj odtis, dnk, ki preide v kri. Zato je možno, da je otrok drugega moža vizualno ali karakterno podoben prvemu možu. Dokazano je, da je ženska belka rodila otroka z Azijskimi potezami partnerju, ki “se je dal dol” nekaj dni pred spočetjem tega otroka z Azijko. Prav tako ostanejo sledi v moškem. Če je mama splavila moški zarodek, ima lahko naslednji otrok ženskega spola v krvi Y kromosom, ki ni ženski kromosom. Prav tako, če se rodita dvojčka različnega spola, se kri v maternici meša....Tako to je. Znanstveno dokazano. In proti temu se ne da nič. Kar je bilo meni grozljivo in mi je še, je to, da je v ženski odtis vsakega moškega. Še posebno, če je bila posiljena, in tega še ni predelala, ozavestila, morda je še globoko v podzavesti, kot je bilo to pri meni, do 40etega leta. In ima otroka, otroke in ti otroci nosijo v sebi energetski odtis, fizične ali karakterne podobnosti tiste osebe. In do včeraj tega nisem vedela. Verjamem da tega ne ve pre-veliko ljudi. Saj ne, da se da zgodovino izbrisati, niti da bi si to želela. Niti ne morem v tem trenutku ničasar spremeniti za nazaj. Lahko pa s tem zavedanjem in vedenjem spremenim za naprej. Obstaja rešitev in to je moj namen tega pisanja. Obstaja način, kako se lahko očistimo vseh teh odtisov in sledi vseh preteklih partnerjev, ki jih ne želimo v sebi. In obstaja način da to lahko stori tudi moški pred zavestim spočetjem otroka, oz kadarkoli. Ja, tema tega zapisa je zavestno spočetje. Ker pa se ukvarjam s predelavo večletnih zlorab, se me je to še toliko bolj dotaknilo. In ker je bilo to žensko druženje ob polni luni, smo v vodeni meditaciji to naredile. Očistile smo svoja telesa, svoje maternice, jajčnike in spolne organe vsega, česar ne želimo imeti več v sebi. Obstaja način, obstajajo metode in da se. To je smisel vsega. Izveš neko informacijo. V tebi prebudi določene občutke in čustva. In to potem očistiš, predelaš. Se sicer dogaja in za sabo potegne še marsikaj drugega, ampak narediš in delaš sebi dobro. In ne le sebi, tudi svojim otrokom in ostalim potomcem in prednikom. 24.4.2016 zapisala Alenka Keber Alenkakeber.com

Čedalje pogosteje berem kako je treba odpustiti, oprostiti drugim za dejanja, ki so jih storili nam. Češ tak je, drugače ni znala... Slabo mi je ob tem, prav na bruhanje mi gre. Kot tudi ob določenih spominih iz otroštva. Naj si oni oprostijo in odpustijo, ko si bodo priznali in sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Le sam sebi lahko posameznik odpusti, ker je dovolil, ker se je morda nekoč odločil, da bo to preživel. Ne gre za krivdo in maščevanje. Gre za to, da se preneha pometat pod preprogo. Gre za sprejetje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja. Smisel preživetja po travmi ni v odpuščanju nekomu za dejanja, ki so nam povzročila to travmo. Smisel je v sprejemanju vseh svojih občutkov in čustev. Tudi jezo, sovraštvo, žalost, ljubezen, gnus. Čustva in občutki niso dobri ali slabi. Obstajajo. So in ni jih za zanikati. Smisel je v tem da se travme predelajo in se živi naprej. Ampak ne kot da se ni nič zgodilo, ker je on tak ali ona ne zna drugače. V veliko primerih nam nabijejo občutek odgovornosti ali nas zastrahujejo. In potem živimo v občutkih krivde in strahu, tudi zanikanja...ker so "oni" "taki". In ker so se sami odločili za to dejanje. Pa ni pomembno ali prisebni, zadrogirani ali alkoholizirani. Odgovornost je v vsakem primeru na strani storilca! Alenkakeber.com

Čas je za nove čase, za drugačno življenje, za radost, veselje, zaupanje in sodelovanje. Za spoštovanje samih sebe, prepoznavanje svojih talentov in darov. Čas za spremembe. Srčne, osebne, družinske, poslovne. Čas za zdravje in za uspeh. Čas za nas, ki smo preživeli in spet verjamemo vase. Vem da nas je veliko. Preveč in hkrati premalo. Preveč takih, ki smo "preživeli" in premalo takih, ki se zaveda kaj so "preživeli". S čim se ukvarjamo vsak dan. Nikakor se ne strinjam s tem, da preteklost ni pomembna. Je. Zelo. Tudi s tem se ne, da zakaj je treba brskati, odkrivati okostnjake iz omar- kar je bilo... Ja, je bilo. In ni za skrit, ker je pustilo posledice, pečat. Ker, če te nekaj muči 20let, če ne moreš živeti, če ne veš od kod in zakaj si tak, če si nezadovoljen, razočaran, boječ in te vse boli...ima vsak pravico da ve zakaj. Da ve čemu je tako, da spregleda, sprejme, predela in gre naprej. Obstaja ena faza. Faza preživetja. Faza soočenja z resnico, z osebami, njihovimi in svojimi dejanji. Brez tega ni mogoče živeti zdaj, v tem trenutku. In to ne pomeni, da odrasli ni odrastel ali da noče odrasti. Da ne moreš ali nočeš pozabiti, ker res ne zmoreš, dokler je to zapisano in zažrto v vsaki celici se res ne da. In vsak potrebuje svoj čas. Nekdo trenutek, drugi preostanek svojega življenja. Ker imamo pravico. Kot si jo je vzel tisti, ki se skuša skriti in pozabiti svoje misli in dejanja. Ker je ta trenutek pogoj za naslednji, in posledica nekega preteklega. Ker je pomemben zdaj, sta tudi nekoč je bilo in "nekoč" bo. alenkakeber.com

Sporočilo modre starke: Modra starka živi v vsaki ženski. Nahajam se v najrazličnejših oblikah. Lahko sem kot trnuljčica, ki spi stoletno spanje in čaka na nekaj izven tebe, da te prebudi. Lahko sem kot princesa na zrnu graha in čakam le da mine noč in me prepoznaš v sebi. Lahko sem že budna, a še vsa zaspana in ne vem kaj želiš od mene. Pogovarjaj se z mano. Ali pa sem popolnoma prebujena in ti pomagam v vsakdanjem življenju. Šepetam ti, dajem najrazličnejša znamenja, te stiskam okoli srca, kričim po spremembi, plešem ženski ples. Božam te ves čas. Boža te moja prisotnost, moja vsebina, moje znanje in modrost. Prebudi se, spusti me ven, pokaži me! Lepa sem, popolna ženska. Ne glej se v ogledalo, tam me ni. Začuti se, v sebi boš čutila mene. Poslušaj mojo glasbo, glasbo življenja in zapleši z mano. Pleši najin ples, prebudi vihar v sebi. Prebudi ogenj, ne skrbi da spreraste v požar. Z mano dobiš vso modrost sveta. Vsa znanja, ki jih potrebuješ za popolno življenje, ki si ga zaslužiš. Vse, kar je v tebi ti ponujam na pladnju. Vem da je življnje lepo, igrivo, zanimivo, lahkotno, polno prekipajočega smeha, polno bitij svetlobe, ki te podpirajo. Podpirajo in pomagajo, da se prebudiš, da zaživiš sebe, svojo dušo, svoje poslanstvo. Nikoli nisi sama. Ko ti je najtežje, si prižgi svečko, simbolično prižgi notranjo luč. Pokliči bitja svetlobe. Nič hudega če ne verjameš v njih. Če nimaš zaupanja vase, nariši ali poišči rožo življenja. To je univerzalen simbol preko katerega se lahko povežeš z bitji svetlobe. Ko si boš sčasoma z izkušnjami bolj zaupala, ne boš potrebovala ničesar izven sebe. Zadosti bo misel, klic, prošnja. Zaznala boš odgovor, zaznala boš sporočilo, znak, simbol. To je zaenkrat vse, kar ti imam za sporočiti. Za začetek, da ne bo preveč. Če želiš več, veš kje me najdeš...v tvojem srcu prebivam. Tako, zdaj sem ti zaupala še zadnjo pomembno skrivnost. Vse ostalo bova odkrivale skupaj. zapisala Alenka Keber Alenkakeber.com

V vsaki družini ima vsak svoje energetsko mesto. Najprej sta mož - moški, na njegovi levi strani žena- ženska, sledijo otroci po rojstvu. Prvi spočeti otrok je na prvem mestu. Drugi na drugem... To pomeni da ima vsak zarodek svoje mesto. Tudi, če je bil splavljen spontano ali načrtno. Vede ali nevede. Ženske imamo včasih kratko nosečnost, dva tedna, niti ne zavedamo se, da smo noseče, otrok pa je z energetskega vidika tukaj. Posebna zgodba so umetno ustvarjeni otroci. Vsak zarodek je otrok, pa če “gre naprej” ali pa “se jih prime preveč” in jih odstanijo. Vse, kar začne rasti v ženski, je energetsko otrok. Velikokrat se potem zgodi, da zamenjamo mesta v družini. Ali želi otrok zavzeti mesto očeta, mama, katerega drugega otroka.... In potem nastane v taki družini kaos. In je potrebno nazaj vzpostaviti red. Energetsko se to vse da, tako preveriti, kot popraviti. Druga zgodba pa je pri ločenih družinah. Vsaka prvo ustvarjena družina je vedno na prvem mestu. To pomeni da če se dva ločita in ima ženska novega partnerja, je njegovo energetsko mesto na koncu, za vsemi njenimi prejšnjimi otroki. In njuni novi otroci sledijo na koncu, ne na začetki, ker je to nova zveza. Ravno tako je pri moškemu, ki se loči. Naprej je prva žena, in njuni otroci, nato je druga žena in njuni otroci. Po pomembnosti se energetski red tako šteje. In vse drugo je zmešnjava. Ta red je potrebno spoštovati, sicer družine ne morejo v polnosti funkcionirati. Ko se otrok poroči, je njegova družina prva, osnovna in primarna celica. On, če je moški je na prvem mestu, njegova žena je na drugem mestu, levo od njega. Velikokrat se zgodi, da eden od staršev vzame otroka energetsko za svojega partnerja. In posledično zaradi tega ta otrok ne more normalno funkcionirati v svoji novi družini, ki si jo je ustvaril. Energetsko se je potrebno postaviti nazaj na mesto otrokav primarni družini. To v praksi nastane velikokrat takrat, ko se starši ločijo in si mama “vzame” sina za partnerja. Energetsko, ne fizično. Do njega se obnaša, kot bi bil njen mož. Kontorlira odraslega, polnoletnega sina. Mu kuha, pere, skrbi kdaj bo prišel domov in zakaj ga ni, prigovarja, ga pošilja v trgovino, nadzira njegovo živjenje. In tako ženska, ki pride v njegovo življneje njega ne more čutiti kot moškega - moža, ker je on že energetsko mož svoji mami. In njegove energje ni čutiti. To vem iz lastnih izkušenj. Moški govori kako te ljubi, s tabo bi bil, imel otroka, ti pa ga ne čutiš. Ne čutiš ga zato, ker je njegova energija ujeta pri mami. In on sam se mora s tem soočiti in spogledati, in energetsko odvezati od mame. To vse je proces. To so spremembe. To ni kar tako, pet minut, pa je ok. Tudi mama čuti in ne želi spremembe. Pride do odločitve tega moškega kaj želi.... Alenkakeber.com

Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok. Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo telo. V družini ni bilo nič v redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo. Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo večjo dozo od začetne. Potem sem čutila manj tesnobe. Manj sem jokala. Bila sem boljše. Vsaj tako sem mislila. Šla sem v službo. In po pol leta sem se samovoljno odločila, da preneham z jemanjem antidepresivov. Po mesecu in pol so se znaki začeli ponavljati. In sem se ustrašila in nadaljevala z antidepresivi. Stanje se ni kaj bistveno izboljšalo. Pa sem jih spet nehala jemati. Sicer sem zagovornica ne jemanja zdravil. Na nekam predavanju sem slišala, da je so ravno trije meseci po prenehanju jemanja kritični. Da je potrebno zdržati. Da so to odtegnitveni znaki. In ko zdržiš, jih ne potrebuješ. Ne nikoli več, ampak se stanje stabilizira. Moja izkušnja je bila, da sem čutila, kot bi mi nekdo v tistem trenutku, ko mi je dal zdravilo - antidepresiv, rešil življenje. Kasneje sem prišla do spoznanja, da antidepresivi le utišajo občutke, čutenje, čustva, kar pomeni da ne moreš začututi kaj v resnici čutiš. Ne moreš priti do vzroka in posledično do rešitve le tega. In zdaj vem da je potrebno zdržati in nekaj narediti v življenju - spremembo, se obrniti sam k sebi, kot sem to naredila štiri leta kasneje od prve situacije z depresijo. Pogledala sem vase in še vedno gledam vase. In naredila spremembo, stopila v stik s sabo. V nekem trenutku, ko sem bila šibka in si nisem zaupala, popolnoma nič si nisem zaupala, bila sem tako obupana, da nisem pred sabo videla nobene rešitve - so mi antidepresivi pomagali spremeniti tok misli, oz jih utišati, ohromiti. Ko sem ojačala in sem si začela zaupati - sem jih nehala jemati, a nisem vztrajala dovolj dolgo, situacije so se začele ponavljati, zunanji pritisk je bil prevelik, ustrašila sem sem mislila sem, da ne zmorem - hkrati pa sem dvomila v njih. Zato niso delovali in sem prenehala z jemanjem. Ali pa bi rabila večjo dozo, to pa ni bilo v skladu z mojim tedanjem prepričanjem. Dve leti nazaj, ko sem bila spet na odlični poti v depresijo, sem se odločila za korak k sebi. Je pa res, da sem se v vmesnem obdobju razvezala in spremenila en del življenja. Bilo je lažje, ker nekega dela pritiska ni bilo več. In po tem spoznanju ne bom nikoli več vzela nobenega antidepresiva. Do te odločitve sem prišla sama, s svojo izkušnjo. Zato nihče ne more nikomur reči ali antidepresiv da ali ne. Odvisno od osebne pripravljenosti posameznika za delo na sebi. Če želi nekdo “spati” in ni pripravljen na spremembo in rešitev, je antidepresiv odločno zdravilo, pa še blagajno farmacevtske industrije polni. Alenkakeber.com

Zakaj je pomembno in potrebno, da se soočimo z dejanji v preteklosti - svojimi dejanji do drugih in dejanji drugih do sebe? Ker so v preteklosti ujeti delčki naše energije. Ne gre za maščevanje. Ne gre za krajo. Gre za poravnavo energij. In samo zaradi tega, da prekinemo zgodovinsko verigo dejanj se je potrebno soočiti s svojimi čustvi in občutki v času obstoja naše duše. Potrebno je iti stoletja ali tisočletja nazaj v času in prostoru zato, da pride do izravnave energije. Ker le tako lahko pomagamo svojim prednikom in svojim zanamcem. Tako preprečimo, da bi se preneslo naprej in bi npr naša hčerka srečala fanta iz sosednje vasi in se noro zaljubila vanj, da bi jo on zapustil in bi ona jokala dve leti. Dve leti žalovala in ne živela svojega življenja zato, da bi izjokala solze in žalost svojih prednikov, ki so umrli v vojnah. Ki so bili ubiti in so zapustili svoje družine, v katerih je bil takrat njihov partner ravno prednik tega fanta, ki je zdaj zapustil vašo hči. To povezavo je v tem trenutku težko razumeti, a se vseeno dogaja. In trpijo naši otroci, vnuki, trpimo mi. Še bolj pomembni pa so naši občutki tukaj in zdaj. Veliko jih je ujetih v otroštvu, ko smo bili vzgajani tako, da nismo smeli izkazovati jeze, žalosti, veselja - svojih pristnih čustev takrat, ko smo jih čutili v tistem trenutku.. In tako se je zgodilo, da ali nismo več nič čutili in ne čutimo nič, ali pa so občutki nerealni. Tako jaz osebno sploh nisem vedela zakaj sem jezna, kdaj sem jezna in da sploh sem jezna.. Ker jeze nisem smela izraziti oz sem jo, pa sem bila kaznovana, sem bila prepričana, da jaz jeze in sovraštva sploh ne premorem. Da ne bi nobenemu živemu bitju skrivila lasu. O ja, pa še kako bi mu, veliko njim, in ne le lasu, če ne bi imela zdrave kmečke pameti - ko se je v meni prebudila jeza, ki je nisem čutila takrat, ko bi jo morala. Ta jeza je bila ubijalska. In kljub temu jo je bilo potrebno dati ven. Ker je kot taka ubijala mene samo. Ko sem jo dala ven; najprej v varnem okolju delavnic Pot Srca, nato sama, sem naredila prostor za druga čustva in občutke. Osvobodila sem tisti del sebe. Pa se mi ni zdelo potrebno in vredno. Saj se je že zgodilo in kaj bi pogrevala, kaj bi se spominjala... JA - je bilo potrebno. Nujno potrebno. Ker je bila v teh spominih ujeta moja energija. Moja prava, pristna energija, moja duša. In če je bom izkričala, izjokala, pestovala, crkljala, ne bo cela in celovita. In tako s tako ranjeno dušo lahko vsak dan sproti umiram, namesto da bi vsak dan sproti živela. Predolgo sem to delala dan za dnem. Predolgo sem zavestno in podzavestno vso svojo energijo dajala stran od sebe. Sooočam se z vsem kar je v meni. Odločila sem se zase. Končno sem se odločila da pogledam svojo lastno vrednost. Da si priznam da sem vredna vsega lepega in še lepšega. Nič več ne umiram vsak dan znova, ampak živim - ker zmorem in sem vredna.

Niso otroci krivi, če so se starši med seboj varali in nimamo vsi iz ene družine istega očeta. Ali pa je ta oče svoja semena sejal tudi drugje in imamo v drugih družinah sorejence. Niso. Niso krvi niti, ko to odkrijejo in povejo naglas. Nimajo nas pravice takrat obtoževati ali nam nalagati občutke krivde in odgovornosti. Koneckoncev jih nihče ne obtožuje. Imamo samo pravico do resnice. Prav tako nismo otroci krivi, če so nas zlorabljali. Ne glede na to, da smo si jih sami izbrali še pred spočetjem, da smo podpisali dogovor, bi se oni lahko še vedno odločili drugače. Na Zemlji ima vsak svobodno voljo odločanja ne glede na to kaj je podpisal kot duša preden se je rodil. In kot otroci se nismo mogli ubraniti, še posebno ne, če so nas omamljali in ustrahovali ne le z besedami ampak celo z orožjem. In verjemite, da mora imeti tudi odrasli otrok veliko poguma ko razkrije resnico in se z njo sooči in spregovorio njej. Ker ta odrasli starš je velikokrat še vedno živ in grožnje in ustrahovanja iz otroštva so še zelo živi. Ko se zaveš, da je odgovornost in krivda na drugi strani je veliko lažje. Ne glede na posledice, ki sledijo. V tem trenutku je pomembna le resnica. Ali je kdo tistega otroka vprašal ali želi biti zlorabljen, kako bo preživel zaznamovan celo življenje? Zakaj bi zdaj storilca spraševali ali bo preživel in kako bo živel, ko bo prišla resnica na dan? alenkakeber.com

Bilo je nekega maja, leta 2010 se mi zdi. Prijateljica je imela raka. Raka na mateničnem vratu so ji odstranili, a je šel že naprej... Odločila se je, da ne bo šla na kemoterapijo. Bo pa šla na samoplačniško alternativno zdravljenje v Nemčijo. Za spremstvo je potrebovala dve osebi ki jima zaupa. Dve osebi, ki bi bili ob njej, vsaka polovico tritedenskega bivanja. Potrebovala je negovalko, spremljevalko in prijateljico v eni osebi. Bilo mi je v čast, da sem bila ena izmed teh izbranih oseb jaz. Ker zaradi situacije v mojem življenju nisem mogla zapustiti doma za deset dni, sem ponudila pomoč pri prevozu. Na polovici zdravljenja je bilo potrebno eno zapeljati v 1100 km oddaljen kraj in drugo pripeljati nazaj. To vlogo in odgovornost sem prevzela jaz. Peljem rada in peljem varno. Oseb, ki jih bom peljala nisem poznala. Bila je svojevrstna izkušnja preživeti 1100km dolgo pot s popolno neznanko. Tam sem spoznala še drugo sopotnico. In srečno sva potovali 1100 km proti domu. Kar pa je naredilo name največji vtis, je tistih 12 ur, ki smo jih preživele štiri ženske skupaj. Bila je ena skupna točka. Naša prijateljica. Svoje življenje je imela tako popredalčkano, da je imela vso zasebnost sama zase in je delila le tisto in toliko, kolikor je želela. Tako se je zgodila situacija srečanja treh žensk, njenih prijateljic, največjih zaupnic, ki nam je zaupala svoje življenje. Bilo je zelo lepo in ganljivo. Vse smo vedele kakšen rezultat se bliža. Vse smo spoštovale njeno odločitev. Pozno popoldan smo šle na potep po mestu in preživele ženski večer v stanovanju. Povečerjale smo, se šalile in smejale, nazdravile s šampanjcem in vse štiri utrujene odšle spat. Zgodaj zjutraj je bila pred mano spet pot, 1100 km z drugo, tokrat ne več popolno neznanko. Povezovalo naju je skupno prijateljstvo. Skupna bolečina. Moč. Moč sprejeti življenje z vsem, kar prinaša, tudi s smrtjo. Prijateljičina pot zdravljenja se je nadaljevala doma. Ko le tega ni več zmogla, je odšla v bolnišnico. Umret. Čeprav smo kovale načrte kako bomo odšle poleti na morje. Skupaj. Kako se bomo zabavale in uživale. Kljub temu da smo globoko v sebi vse vedele... In ja, prišel je tudi ta čas. Čas smrti. Moram priznati, da so me pogosti obiski zelo izčrpavali. Tako močno, da sem proti koncu prišla le še enkrat tedensko. In ko sem dobila informacijo, da nas je ponoči zapustila, mi je po eni strani odleglo. Odleglo, ker se je nehala matrati, ker je bolečina ponehala. Tudi sebe sem v tem času utišala. Šla sem na pogreb, a nisem čutila ničesar. Dva meseca zagotovo nisem čutila izgube, bolečine, nič. Potem pa je začelo prihajati. Vse se je vračalo. Spomini, obžalovanje, jeza, nemoč, bolečina. Vsak dan, najmanj tri mesece je trajalo v različnih delih dneva, da sem se spomnila nanjo, da sem se pogovarjala z njo. Da sem res začutila to, kar sem imela v sebi. In da sem dala to ven. In zdaj vem, da ni zmogla več. Ni me zapustila. Ni zapustila svoje družine. Le preveč je bilo vsega. Preveč v tistem trenutku zanjo. In zaradi tega nisem jaz nič več niti manj močna in sposobna. Le moja pot je drugačna. Jaz zmorem več. To je moja pot. In na tej poti me spremlja ta moja prijateljica. Tako, kot me je spremljala ko je bila še živa. Kadar sem želela, sem ji povedala karkoli že. In še vedno mi sporoči svoje mnenje, svoje misli, le na drugačen način. Dojela sem, da se je spremenila le oblika bivanja, vse ostalo pa je ostalo enako. Zavezništva in moči le tega pri ženskah ne uniči in ne vzame niti smrt.

Ljudje živimo neko življenje. Svoje življenje. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sploh nisem vedela da živim, nisem se zavedala sebe in trenutkov. Živela sem v megli. Ko pogledam nazaj, je bilo vse moje življenje en velik strah. Ko sem bila majhna ustrahovanja in zlorabe. Ko sem bila večja strah pred bitjem, ki me je preganjalo v sanjah. Ko sem odrasla še dodaten strah ali sem dovolj dobra mati in žena. Kamor sem se obrnila, polno strahov. In kaj vse sem delala, da ne bi bilo kakšnih sprememb. Trpela, ko sem vedela, da me partner vara, pa nisem povedala da vem. Pa nisem povedala, da mi je težko, da me boli. Ko sem sama sebe prepričevala, da če ga imam rada, moram to sprejeti..... Šlo pa je za strah pred zapuščenostjo. Pred biti sama. Pred tem ali zmorem živeti sama. Tako mojstrsko so me izučili in izmojstrili, da me vsi potrebujejo. Da sem bila poosebljena Mati Tereza, da sem se razdajala na vse mogoče načine, le da nisem začutila sama sebe. In ko je imelo telo dovolj in me je želelo prebuditi sem se za trenutek ustavila. Pogledala, začela raziskovati, a nič konkretnejšega ukrenila. Sprememba bi prinesla novo, drugačno življneje. Neznano. Pa ga znam živeti? Pa ga želim? Če ne vem kaj me čaka? Tako sem vsaj vedela kako bo potekal prekleto dolgočasen in utrujajoč dan. In kdaj se bo končal, v kakšnih okoliščinah in od koga so odvisne te okoliščine. Od mene osebno zagotovo ne. In ko ni bilo dovolj telo, mi je še duša začela kazati da ima dovolj. Depresija. Situacije s hčerko. In še vedno ni bilo dovolj. Do nekega jutra, ko sem se zbudila in rekla, ne gre več. Ni bilo pomembno kako bo šlo naprej in kaj bo, le da ne gre več sem vedela. In naredila spremembo. Nisem se zavedala, da v tistem trenutku nisem dovolj močna, da bi situacijo speljala do konca. Potrebovala sem oporo. In ta opora me je vlekla dol na drugi strani. Kolikor sem se nečesa osvobodila, sem se zaradi strahu pred tem osvobojenim zataknila drugje. In to je bilo težko in naporno. Tako naporno, da bi bilo lažje umreti, kot se spet premakniti, bilo je veliko strahu in ustrahovanj. In spet se je zgodilo jutro, ko sem se odločila, da tako ne gre več. Tukaj ni bilo tako ostrega reza, tukaj sem se učila in mojstrila v odločanju in držanju obljube sama sebi. Mojstrila sem se v prehajanju čez strah in ustrahovanje. In šla čez. Potem, šele potem, sem počasi zadihala. Pa še ne s polnimi pljuči, kajti še vedno sem bila potrebna drugim ljudem. Ker če ne bi bila, me ne bi imeli več radi, bi me zapustili. Razdajanje je bilo še vedno, le da brez zunanjega ustrahovanja, strahovi so bili v meni. Vedela sem da sem sama odgovorna za svoje življenje in da, kot si bom postlala tako bom spala. Ampak oblak je ostal. Še vedno je bila megla. Megla otroštva. To meglo sem raziskovala, hm, od nekaj čez dvajset je bilo. Začelo se je z branjem knjig, vizualizacijami, individualni obiski, intiutivna masaža. Megla je ostajala, malce se je redčila. Sledilo je študiranje knjig o zlorabah v otroštvu, z zapiski in raziskovanji občutkov ob prebranem. Obisk šamanskih, angelskih in drugih delavnic.Pa regresije, v prejšnja in v to življenje, nehipnotični dve in ena hipnotična. Zadnje nisem razumela in sem si izjavo terapevtke napačno razložila. Zdaj razumem. Bilo je pretežko. Bilo je prehudo. Nisem bila pripravljena na srhljivo grozljivko, ki je bila potlačena globoko, globoko. Nato nekaj blagih informacij, sprejemljivih tisti trenutek. Potem še nekaj bolj konkretnih, nato pa se je vsul plaz. Plaz resnice. Vračali so se spomini, občutki, ja, vrnili so se. O, je bilo težko, hudo, sprožil se je val vsega kar obstaja v meni. In je trajal, trajal, se kotalil in vrtel. Komu zaupati. Komu povedati? Kdo bi mi sploh verjel? Pa se je obračalo in obrnilo. Potreben je bil čas in ukvarjanje same s sabo. Vendar brez pomoči čudovite, izjemne in edinstvene osebe, Milene Matko še zdaj ne bi zaključila te more, ki me je spremljala. Megla se je končno razblinila. In zdaj se učim biti jaz v jasnih trenutkih vsakega dneva. Alenkekeber.com

Ker sem ženska, bom pisala v tej obliki. Verjamem, da je pri moških podobno, ne morem pa tega trditi zagotovo. Ženska, ki je bila zlorabljena kadarkoli v svojem življenju, se počuti ranljivo v trenutkih, ko predaja srce in telo. Vsaka ženska je nekoč zaupala moškemu. Če ne drugemu, kot majhna deklica svojemu očetu., ko stika z drugimi moškimi še ni imela. In ta ljubezen je bila zanjo sveta. Kaj in predvsem zakaj si je ta moški predstavljal za ljubezen in kako jo je izražal, zaznamuje žensko za celo življenje. Še posebno, če jo je v imenu ljubezni in pozornosti spolno zlorabljal. Ta, zdaj ženska, je poznala s strani moškega le to vrsto ljubezni. Da obstaja karkoli drugega ni vedela. In tako se z veliko lahkoto in ponavadi zgodi, da ta deklica dejanja svojega očeta potisne globoko v svojo podzavest le zato, da bi bila ljubljena hčerka, njegova princeska. V resnici pa je energetsko in telesno temu moškemu žena. Žena, kot bi mu morala biti LE mati te deklice. In tako je mati te deklice ljubosumna na svojo hčerko in je energetsko kot hčerko sploh ne sprejme. To dekle se tako navadi da ljubezen pomeni zloraba, čeprav globoko v sebi ve, da to, dar se dogaja ni prav. A le tako lahko preživi. Le tako si lahko ustvari pogoje, ki so za preživetje otroka nujni. Le tako se počuti zaželjeno in ljubljeno. In vse je v najlepšem redu. V njeni družini je “vse čudovito”. Čeprav velikokrat omamljeno in ustrahovano. Ker to dekle nosi v sebi ta vzorec iz otroštva, se velikokrat zgodi, da spozna fante, ki se do nje ne obnašajo spoštljivo. Lahko so nasilni verbalno ali telesno. A, ker je bil to njen vsakdan v otroštvu in ker “ve” da je to del ljubezni, sploh ne pomisli, da to ni v redu in da je lahko tudi drugače. Druge vrste odnosov ne pozna in zanjo v resnici ne obstajajo. Vendar nekje globoko v tej, zdaj že ženski, tudi že materi, kjuva dvom. Kljuvajo vprašanja. Kaj, le kaj se je zgodilo in dogajalo v otroštvu, da se skoraj ničesar ne spominjam? In ta ženska začne raziskovati svoje življenje, svojo notranjost, začne hoditi na predavanja in delavnice. Začne študirati knjige na temo podzavesti in zlorab v otroštvu. Začne hoditi na regresije, hipnoze, intiutivno masažo. Občutek postaja čedalje močnejši, želja vedno odločnejša. Želja po resnici. ZA resnico ni nikoli prepozno. Je pa včasih bolje, če je ne poznaš v detalje. Ker se šele takrat zaveš, zakaj se svojega otroštva ne spominjaš. Šele potem se zaveš, da si bil že klinično mrtev in šele potem se zaveš, da je bilo sprotno brisanje spomin res edini način preživetja. In ko se zaveš vsega tega, je življenje teh oseb, ki so v otroštvu povzročile take hude travme odvisno le še od tvoje zdrave kmečke pameti. Ker potem pride ven 40 let potlačene jeze. 40let potlačenih čustev vsega, kar obstaja in tudi tega, kar si večina ljudi sploh ne more predstavljati, da je v tebi. Potem se šele začne. Zakaj? Čemu? Kako ste mogli? Kako lahko živite s tem? Kako se lahko še naprej tako obnašate? Le kako? Šele potem strah dobi svoje ime. Vsa tesnoba dobi svoj smisel. Vsa “sproščanja napetosti” drugo ime. Moški in ženske dobijo nov smisel. Ta oseba pa se zapre. Da lahko preživi. Spet. Da se lahko ponovno oz. prvič v resnici izgradi. Da lahko začuti kdo je. Kdo je v resnici. In čemu je tukaj. In čemu vse bolezni, čemu slabosti, nelagodje. Ker potem začne ta ženska čutiti. Čutiti vse. Ko ji hoče kdo kaj slabega in kaj dobrega. In šele potem se lahko zaščiti. Ker šele takrat ve pred kom se mora zaščititi. In tako dobijo vsi moški tablo Stop. In to tablo dobijo res vsi moški. Po določenem času se najde kakšen, ki mu nezavedno uspe odpreti vrata in tablo obrniti na drugo stran, kjer piše Previdno v preverjanju. Ženska od takrat naprej čuti drugače in čuti vse. In ne zaupa. Kar pa ne pomeni, da ne ljubi. A le do meje, do katere lahko ljubi sebe. In ko /če se ta ljubezen veča, se toliko poglablja tudi ljubezen do moškega. Na žalost se ponavadi ta moški ne zaveda svoje edinstvene vloge v tistem trenutku v življenju tiste ženske. Ženska, ki se po vsem kar je preživela preda, se preda cela. In je potem tudi cela ranjena, če se zgodi, da jo ta moški izda ali razočara. In ko je ta ženska ranjena, skuša to zakriti in v kolikor se s tem lahko sama sooči, se težko sooči s tem moškim, ki jo je prizadel. A ko ta ženska dela naprej na sebi, ji ne preostane nič drugega,, kot da se sooči z resnico in le to pove temu moškemu. Tvega, da ga bo izgubila, a le na tak način ne bo izgubila sebe. Ker izgubila je že veliko sebe v svojem življenju in preživela. Če pa bi izgubila sebe, bi umrla. Ne fizično, ker to je veliko večja bolečina in izguba. Ko izgubiš zaupanje v svojo dušo, v vero, moč in energijo je huje, kot če bi fizično umrla. In zato je to čas in pravi trenutek za resnico. Resnico o vsem. Ker ta ženska prenese vse. Vse, razen laži. In ta ženska bo sprejela resnico z dvignjeno glavo in ranjenim srcem odšla naprej, če bo to potrebno. Ker ve, da je vredno. Da je dobro, edinstveno in si zasluži, da je pri moškemu, ki ga ljubi EDINA. Alenkakeber.com

Stik s svojo dušo je zavestno delanje, ki ga moraš ponavljati in ponavljati, da se navadiš živeti sam s sabo, z resničim sabo. Ne z masko. Ne z zabavljačem, ki mora zabavati prijatelje, ker se bolji, da ga bodo sicer pozabili. Pravi prijatelji ne pozabijo. Pravi prijatelji razumejo. Če niso pravi prijatelji, kaj potem so? Kakšna je njihova vloga v našem življenju? Motilci na poti do stika samega s sabo? Z ustrežljivcem, ki mora ustrezati najbližjim, ko si oni zamislijo, da ga potrebujejo. Mogoče jim je le dolgčas. Mogoče potrebujejo tvojo energijo, ker so sami izčrpani. Če bi te imeli res radi, bi ti dali proste roke in čas zase. Ne bi te priklenili nase pod pretvezo, da te potrebujejo. Velikorat se to zgodi s starši, ki ne morejo spustiti svojih otrok in si zmišljujejo najrazličnejše ovire in težave, da držijo svoje otroke pod kontrolo. Zavedno ali nezavedno si ustvarjajo situacije, ko te potrebujejo. In če jim nasedeš, niti ne zaznaš kdaj te mama energetsko vzame za svojega moža ali oče za svojo ženo. Začneš opravljati stvari, ki naj bi jih opravljal tvoj oče ali tvoja mama. In koliko energije ostane tebi? Ali imaš lahko parnerja? Ne moreš, ker si te je energetsko prilastil ened od staršev. Ta, ki ga ljubiš, ali ljubi tebe, te ne čuti zares, ker te energetsko ni. Pa ne gre za ljubosumje. Gre za čuteje. Potem je tukaj še služba. Bodi tak, obnašaj se tako, obleči se tako, govori tako, delaj tako, zasluži toliko. Ker sicer te bomo zamenjali, odpisali. In pa ne delaj tako, da me ne bi slučajno ogrožal, ne govori tako, da ne bi bil boljši od mene. In tako traja najmanj osem ur vsak dan. Koliko časa potrebuješ, da prideš v svojo energijo, ko si doma? Ali greš sploh domov, ali misliš da rabiš relaksacijo, da pozabiš službene stvari.. In če se vse skupaj sestavi. Zjutraj greš v službo. Vsak dan. Delaš osem ur. Ne izklopiš se še od službe, ko te pokliče starš, da te nujno potrebuje in je potrebno najmanj 3 ure preživeti kot nujen pomočnik. Takoj se preklopiš v potrebnega drugemu. Kje si pa ti? Si si skuhala? Bila v trgovini? Pomila posodo? Oprala perilo? Posesala, pomila kopalnico? Imaš morda gospodinjsko pomočnico, če druemu igraš to isto? In te zvečer pokliče prijatelj, ki potrebuje prevoz. In se nadaljuje ustrežljivost brez razmiselka, kaj pa jaz. Pride večer, ali pa že noč. Brez zavedanja doma nadaljuješ z odmikom od sebe v buljenju televizije. Danes nisi bila nič sama s sabo. Si pa naredila normo v službi in bila koristna najmanj dvema osebama, ki te imata rada ??? Drug dan greš v službo. Sploh ne budna in sploh ne prisebna. Ampak masko gor in gremo. Normo je potrebno narediti. In mine služba, prideš domov, nekaj skuhaš, si zaželiš mirnega polodneva in večera, pa pokliče prijatelj, zvečer je žur, se dobimo, pivo, klepet? Ja itak, že dolgo se nismo videli, potrebuje me, s prijatelji je traba vzdrževati stike, da me ne pozabijo, da ne ostanem sama. A res? Pravi prijatelji te ne bodo pozabili in izgubili stika, tudi če se ne vidite dve leti. Pa gre popoldan, večer. Utrujena padeš v posteljo. In pride tretji dan, družinske obveznosti in spomini, nepredelani občutki.... Je tukaj četrtek. OOOOO, danes bi si pa lahko vzela čas zase. A res? Starši me potrebujejo, nujno, le za kratek čas, bo hitro, drugi prijatelj bi me rad videl, res se že dolgo nisva srečala, ima težave, dajmo ga razvedriti. Hm, kaj pa jaz? Danes si želim vzeti čas zase, morda za naju. Ja, no, gremo. Folk me rabi. Je treba vrniti to, kar so mi dali. In pride večer. Nekaj časa zase. Ampak sem že utrujena in malo sem tudi že popila. Mine tudi ta večer. Oooo, super, je že petek. Danes žurka zvečer. Jutri žurka popoldan. V nedeljo bi se prilegel mir. Ampak ali si ga res želim? Ali znam biti sama s sabo? Ali si želim bližine nekoga? AIi zmorem še to? Že tako je vsega preveč. Pa nisem sama s sabo, kako naj bom potem z nekom. Vsaj ta čas bi porabila za to, da sem sama s sabo, s knjigo, v miru. In ja, res je najbolje tako, da se ne navežem na ljubljeno osebo, ker ne potrebujem nekoga, ki bi me res ljubil in sprejemal tako kot sem, ko pa imam toliko prijateljev, ki jim želim ustreči in se družiti z njimi, pa starše, ki me potrebujejo, pa otroke, ki so mi na prvem mestu. In kje sem jaz? Ni me. In edino ta ljubljena oseba, ki me spomni name, ki mi prinese nekaj miru v dušo, to edino osebo bi najraje skenslala, da se ne bi preveč spomnila nase. Da se mi ne bi bilo treba ukvarjati sama s sabo. Ker, ko sem s to osebo, sem res lahko jaz jaz . Taka, kot sem. Razigrana, vesela, nagajiva, žalostna. Ne potrebujem maske. Ampak ker se tega bojim, prej spijem malo da me ni strah. Ampak občutkom in čustvom, ki jih v meni prebuja ta oseba se ne morem skriti. Ta pridejo na plano, če hočem ali ne. In takrat sem zmedena. Rada bi pobegnila in nočem pobegniti. Je lepo in ne zdi se mi relano da bi lahko tako trajalo. Ne mislim, da si to zaslužim. Ne mislim, da je to sploh možno in mogoče da se dogaja meni. Zato si moram zamegliti um, da možgani ne delujejo, da se izklopijo, da lahko padejo maske. Da sem jaz lahko jaz. Ampak sem tako utrujena. Res sem utrujena. In tako tudi z ljubljeno osebo ne morem biti. In sem v začaranem krogu iz katerega ne grem. Ker. Če bi šla. bi izgubila teh nekaj prijateljev, ki so mi ostali. Pa bi jih res? Bi mi mama zamerila, ker nimam časa zanjo vedno ko se ji dvigne. Pa bi res? Mogoče na začetku, potem pa bi videla da si umirjena in da si postavila meje njej in če si jih njej, jih lahko komurkoli. Kajti ona te je rodila, vse ti je dala. Če se pred njo postaviš na svoje noge, si zmagala. In to je njen namen, da te vspodbudi na tak čuden način da se postaviš na svoje noge. Velikokrat so starši na čuden način tisti, ki porinejo človeka, otroka naprej, stran od sebe na najrazničnejše načine. Nazaj k sebi. In čeprav se zdi neverjetno, se potem ta odnos sčasoma nekako poravna, popravi, ni več napetosti. A le ko se ta otrok postavi ob rob svojemu staršu, postavi mejo in gre v svoje življenje. In ko je otrok, čeprav ponavadi že odrasel sposoben postaviti mejo staršem in vidi, da se odnosi niso poslabšali dojame, da lahko to stori vsakemu. Ker šele potem te ljudje v resnici začnejo cceniti in spoštovati, ko vidijo da spoštuješ tudi sam sebe. Ali pa grejo stran od sebe, ker jim več ne ustrezaš in odgovarjaš njihovi vlogi, ki so si jo zamislili zate .

Lenoba. Otopelost. Depresija. Poznam vse troje. In vem kje je meja in kdaj jo prestopiš. Meje v depresijo ne želim prestopiti nikoli več. Zato sem se februarja 2014 ustavila proti koncu otopelosti in poiskala pomoč. Ko sem bila v lenobi, sem iskala nešteto izgovorov zakaj ne bi to in ne bi ono. Predvsem sem bila utujena, izčrpana, a ne toliko, da ne bi premaknila riti in odšla na sprehod, na klepet s prijateljico, se lotila kakšnega hobija. Ko sem prešla v otopelost, nisem bila sposobna več čutiti kaj dosti. Bilo je vseeno. Vse kar je bilo pomembno je bilo to, da sem bila na voljo otroku, ko in če me je potreboval. Medtem ko sem čakala na to, pa sem igrala igrice po telefonu. Ves čas. Brez razmišljanja. Naredila sem najnujnejše in igrala igrice in gledala Španske nanizanke. Nisem bila več sposobna razmišljati o sprehodu, o hobiju, o čemurkoli. Ker me ni nič več zanimalo. In ko sem to delala iz dneva v dan, me je še telo spomnilo, da nisem le čustveno polomljena, ampak se je zlomilo tudi fizično, konkretno - hrbtenica. In potem sem imela idealne pogoje za ležanje, nadaljevanje lenobe v otopelost. Itak sem bila boga in nisem nič mogla. Nekaj zadnjih let nisem poiskala nobene pomoči zase. Nobene delavnice, individualnega dela, ker sem bila prepričana, da zmorem sama. In tako sem fizično že toliko okrevala, da sem delala po štiri ure in se v nekem trenutku prebudila in na internetu začela iskati nekoga, ki bi mu lahko resnično zaupala. Vse. Vse svoje življenje, svoje največje strahove in dvome. Le s kom bi lahko spregovorila o dvomih o zlorabi v otroštvu. O tem, da nimam pojma kaj naj delam, ko sem sama s sabo. O tem, da nimam nobenega hobija. O tem, da sem čustvena razvalina. O svojih najglobjih čustvih, mislih in resnici o sebi. V Sloveniji deluje veliko ljudi, ki se oglašujejo da pomagajo drugim. Najrazličnejše delavnice, od šamanizma, angelskih svetovanj, intuitivnih, theta, karmičnih.... Veliko sem jih že spoznala. Ene bolj, druge manj. Preko delavnic, individualnih svetovanj in izobraževanj. Nekaj posredno preko drugih... Tega nisem potrebovala. Potrebovala sem samo nekoga, ki bi mu zaupala in bi mi povedal kako naj se lotim svojega življenja. Kako se naj spet postavim sama na svoje noge. Ne kako bi on meni pomagal, kako bi on mene rešil, kako bi.... Nekoga, ki bi me znova naučil dihati, zaupati vase in v druge, se soočiti s preteklostjo in živeti danes. Nekoga, ki bi me naučil loviti ribe, da ne bi bila lačna. In sem jo našla. Pri njej sem bila na individualnem svetovanju. Spomnila me je kaj vse sem v življenju že delala kot hobi, povedala mi je nekaj novih stvari, ki se jih lahko lotim, ker so moji duši blizu in hrepeni po njih. Seveda tega še nisem bila sposobna začutiti in se tudi nisem silila, čeprav mi je rekla naj poizkusim. A nisem. Ker si nisem še zaupala da zmorem. Dober mesec zatem sem bila pri njej na drugem svetovanju, ker mi niso dale mir misli o preteklosti, o črnih luknjah v otroštvu. Povabila me je na sklop osmih delavnic Pot srca. V bistvu le na drugo srečanje, kjer je poudarek na starših in prednikih. Izziv. Skupina. Neznani ljudje. Osebne stvari. Najglobji strahovi in vprašanja. Želja po odgovorih in napredovanju je bila večja. Grem. In tako se je aprila.2014 začelo prvo srečanje. Ne bom opisovala posameznih srečanj, čeprav bi jih lahko, ker imam zapiske. Pomembne misli, občutke, zapise pred in po delavnicah. Spremembe. Te so najpomembnješe. Spremembe v meni in spremembe navzven. Tekom delavnic. Udeleženka delavnice mi pove, kako sem bila nedostopna in hladna, da me ni upala ob slovesu niti objeti nekaj delavnic. Niti spregovoriti kaj dosti besed z mano. Nisem se znala obnašati, oz sem se obnašala tako kot sem se znala. Znala sem biti sama za vse. Nisem še znala poiskati pomoči in povedati kaj potrebujem. Minil je prvi sklop osmih delavnic. Ven so prišle nekatere resnice iz preteklosti, nekatere črne luknje iz otroštva so dobile podobe. Jeseni se je začel nov sklop teh istih osmih delavnic. Vmes smo imeli še enkaj vmesnih, tematskih, ker se je resnično veliko dogajalo in odpiralo. Bilo je veliko telesnih bolečin, fizičnega čiščenja. Drugi sklop teh osmih delavnic Pot Srca se je prepletal z delavnicami za ženske, ki sem jih tudi obiskovala. Delavnice za ženske so se nadaljevale v sklop Družine - notranjega otroka, notranje ženske in notranjega moškega. Na teh dveh sklopih delavnic sem začutila kako je lahko močna in pomembna naveza žensk. Koliko energije in pomoči lahko damo ena drugi. Kako je vse lahkotno, ko smo zaveznice. Jesen 2014 je bila naporna. Veliko bolniške sem imela v tem letu. Še več čustvenega čiščenja in soočanja z resnico o otroštvu. Resnico o svojem življenju. 41 letna hišica se je porušila. Vse, no skoraj vse je bilo zgrajeno na temeljih iz laži, prikrivanja, ustrahovanja. Vse črne luknje so dobile ime in svoje podobe. Še tiste, za katere nisem vedela da so sploh obstajale. Iz časa, ko sem bila še poročena. Le moja zdrava kmečka pamet je pomagala mnogim, da se jim ni nič zgodilo. Čustva, ki pridejo na plano ob razkrivanju resnice so zelo močna. Predvsem, ko gre za najrazličnješe zlorabe in laži. Moje življenje ni več isto. In hvala Mileni in meni sami, da ni. Spremembe, ki sem jih sama čutila v sebi so opazili tudi drugi. Bližnji in “mimoidoči”. V meni se je prebudilo več modrosti in resnic o vsem. Ne le o meni in mojem življenju. Ne le o bližnjih in “mimoidočih”. Nekaj ljudi se je odstanilo iz mojega življenja. Nekaj sem jih morala odstraniti sama. Nekaj jih je prišlo v moje življenje na novo. Zelo pomembna delavnica je bila tudi tista, ko smo se pripravljali na leto 2015. In sledilo je spomladansko nadaljevanje, moja tretja ponovitev Pot srca. Čutila sem, da bo ta zares pomembna. In res je bila. Končno se je pokazala moja duša, moje bistvo, kdo res sem. Sledilo je še enkaj delavnic; o samorogih, morskih deklicah, Atlantidi... In mislila sem, da sem zaključila z delavnicami. Ja, seveda, na kakšno bom še šle, na sklop osmih pa ne več. Do tega trenutka. Ko to pišem, čutim da je potrebno nekaj več. Niti ni nujno da je to teh osem, lahko je karkoli drugega. Prisoten je še strah pred odkritjem okolici kdo res sem. Prisotna je ovira, zakaj ne zaživim svoje duše v polnosti. Prisoten je dvom ali je to vse res, čaprav vem da ni pravljica, niti vzporeden svet. To bi rada še predelala ob pomoči čudovite osebe, Milene Matko in ostalih, ki jih moram še srečati, spoznati. Milena Matko je res Angel, poslan na Zemljo. Angel, ki prevaja odgovore naših duš nam, dokler jih ne zmoremo slišati sami. Angel, ki ima veliko in pomembno poslanstvo. Zapisala Alenka Keber v letu 2015

Ljubezen, čustvo, občutek, bolečina, sreča, vse v enem. Ljubim ga. Nimam ga le rada, ljubim ga. Pogrešam ga. V trenutkih, ko sva skupaj sem cela. Ko se stisneva, čutim sebe. Ko se pogledava v oči, se stopim. Stopim se od občutka ljubezni. Besede so nepotrebne. Le trenutek tišine in pogled v oči. Stisk teles, srce na srce. To je vse kar je potrebno, da čutim njega, da čutim sebe. Zdi sem mi kot da duša, moj srčni partner, morske deklice oz moj dom, mama kraljica in oče kralj delujejo skozi njega. Da lahko občutim kaj pomeni biti ljubljena, kaj pomeni biti doma. Ko sem z njim, se počutim, kot da sem doma. Z njim bi lahko vsak večer zaspala, z njim bi lahko vsako jutro se prebudila. Z njim bi lahko preživela vsak trenutek. Ko nisem z njim, pa vem da bi lahko bila, če bi bil on v stiku sam s sabo, sem žalostna in mi je hudo. To mi kaže le to, kako je hudo in kako je žalostna moja duša, ko jaz nisem sama s sabo, ko nisem z njo. Ko iščem zunanje ne vem kaj, namesto da bi se pogovorila sama s sabo, namesto da bi zaupala sama sebi. Svoji duši. Svoji mami potožila ko mi je težko, svojega očet zaprosila za pomoč. Za finančno pomoč, za fizično pomoč. Namesto da živim v želji, kdaj bova skupaj, bi se pogovorila z delfinom, mojim najboljšim prijateljem Billom, s svojim prijateljem škratkom Pavlom, z metuljčico, ki zadnje čase frfota okoli mene, da jo zelo zaznavam. In koneckoncev bi lahko svoji hčerki AniMariji povedala, da tudi njo pogrešam. Prav tako Tadeji in prav tako Teji, da jo imam rada. Da me skrbi zanjo. Da ne vem več kaj naj naredim, da je vse njejo življenje v njenih rokah in da je čas, da se počasi umaknem vase in jo pustim, da se postavi na svoje noge. Da nimam pojma kako naj to naredim in da nimam pojma kako naj ji še pomagam. Namesto da živim v hrepenenju, je čas, da se resnično zazrem sama vase in se začutim. Začutim kako sem ranjena. Začutim resnične rane in posvetim sama sebi čas. Ni vse v ustvarjanju, veliko je v negovanju sama sebe. Počitek. Spanje. Knjiga. Sprehod...

Kaj se lahko zgodi, ko se pokažem kdo v resnici sem? Ljudje, ki me ne poznajo me lahko imajo za še bolj čudno in se mi izogibajo. Tisti, ki me ne poznajo, so nepomembni igralci v mojem življenju in naj odpadejo čimprej. Tisti, ki me poznajo se me lahko ustrašijo in so na distanci do mene. In bolj ko se sami povezujejo s sabo, manj je lahko strahu, več razumevanja in spoštovanja. Tisti, ki se ne želijo, upajo in bojijo povezati sami s sabo, se iz strahu in nerazumevanja sami odmaknejo in od strani opazujejo. Sicer občudujejo, ali ogovarjajo, ampak so na strani, niso direktno škodljivi in meni, če sem v svojem bistvu ne morejo delati škode. Lahko vzbudim zanimanje pri ljudeh, ki do zdaj niso vedeli da obstajam. Lahko sprožim jezo v tistih, ki se skrivajo in se še ne bi pokazali v svoji pravi luči. Lahko sprožim tudi strah v tistih, ki vedo, da vem resnico, pa se bojijo, da bo razkrita, ker v bistvu ne vedo, kaj vem. In če odmislim, kaj vse lahko to prinese drugim ljudem in kako lahko vse to vpliva nanje. Kaj to prinese meni osebno? Izražam sebe. Izražam resnico, ki je v meni. Povem in širim resnico med ljudi. Resnico, ki je bila skrita. Resnico, ki boli. In osvobaja. Vse, kar želim v življenju početi je to, da širim dobro, delam dobro, živim v miru, ustvarjam in imam dovolj za svoje življenjske potrebe. In delam, se pogovarjam z bitji, pišem, rišem, prenašam sporočila narave. Rož, dreves, bitij, zraka, vetra, vode, morja, kamna, polža...

Dobrih pet let nazaj je nastal zadnji zapis tukaj. Medtem se je veliko spremenilo. Ogromno. Na področju ustvarjanja se dogaja na polno. Na področju samospoznavanja še več. =) Sem pa razmišljala o čem takrat nisem mogla govoriti, zdaj pa lahko. Ja. Takrat sem mislila na motnje hranjenja. Kot mati otroka z motnjami hranjenja v najrazličnejših oblikah in fazah lahko napišem o tem cel priročnik. Lahko pišem tudi o ločitvi in o strahu, paniki, čustvenem maltretiranju in ustrahovanju. Pa o tem, kako greš pri moških "iz dežja pod kap", doker ne spregledaš vzroka v odnosu do moških. Pa o smrti. Spremljanje umirajoče prijateljice in vseh fazah žalovanja. Pa o razkritih spominih iz otroštva. Ja, o tem kako pri štiridesetih spoznaš da so ti celo življenje lagali in je potrebno postaviti vse kocke na novo. Hišica štiridesetih let se poruši in jo počasi zidaš. Uporabiš nekaj starih zidakov, večino pa je gnilih in neuporabnih, lažnih in te je potrebno zamenjati z drugimi. Veliko bi lahko povedala na temo občutkov. Kako si po štiridesetem prvič dovoliš zavestno občutiti jezo in si priznati občutek straha. Kako je, ko si po toliko letih dovoliš odpreti usta in spustiti iz sebe krik, zvok... in zaupati da se ne bo zgodilo nič groznega... kot se pred veliko leti je. Pa o sramu, gnusu in tudi o veselju in sreči. Kako se počutiš, ko si dovoliš, da solze sreče prosto stečejo po licih sredi nakupovalnega središča polnega ljudi ali ko si sam v gozdu. Pisala bi lahko tudi o spolnih zlorabah. O tem in vsem drugim se premalo piše, a dogaja vse preveč pogosto. Pisala bi lahko tudi o raziskovanju in povezovanju odnosa s svojim otrokom, mladostnikom, zdaj že žensko. Pa o družini. Predvsem pa o tem kako zelo in edino pomembna je v življenju ISKRENOST. V prvi vrsti iskrenost do sebe - vse ostalo je enostavno. Dokler ne začnem pisati tukaj, mi lahko pišete na aalenci@gmail.com, če je kakšno vprašanje iz tematik, ki jih omenjam v postu. Včeraj je bila na nebu dvojna mavrica. In večerno zelo močno sonce. Dežne kaplje so svetlobo in barve povezale v čudovito pravljico. Življenje je čudovito, če si ga dovolimo pogledati.

Prosila bi za recepte za piškote , kroglice, karkoli s čimmanj bele moke, belega sladkorja in maščobe. lp

Nisem prebrala cele teme, dolge čez 20 strani. Nekaj zadnjih postov kaže na to da komentirate tisti, ki predvidevate kako je, če ima človek depresijo, kako se počuti in kaj ga privede do tega, ne pa da delite izkušnjeo tem kako je, če jo imaš in kako se izvlečeš iz nje. Mislim da bi osebne izkušnje "pomagale" tistim, ki se s tem spopadajo. Jaz jih imam. Osebne in lahko podelim izkušnjo kako je če ima depresijo starš in kako je če se kot starš spopadaš z depresijo, samopoškodovanjem in siucidalnimi mislimi svojega otroka. Če se kdo znajde v dilemi ali ej to kar se mu dogaja "normalno", lahko po ZS podelim svoje izkušnje. lep dan

Resnično bi rada kupila čivavo. Imela bi jo kot hišnega ljubljenčka, kar pomeni da me niti pod razno ne zanima koliko nagrad sta pobrala starša Želim si le zdravega psička Po možnosti za čim manj denarja Čivava bo imela vso potrebno nego in veliko ljubezni. Hvala vsem za podane informacije. Lep dan

Če kdo pozna koga, ki prodaja čivavo, bi prosila kontakte na ZS ali kar tukaj gor. Lep dan