Skoči na vsebino

teja

Vseprisotni
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    806

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    1

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a teja

  1. teja

    Vzorci iz otroštva 1.del

    Avtor: teja,

    Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzorkov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik stra. Potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. Ampak nekateri starši tega nikoli ne bodo pokazali, ker tega ne čutijo. Ker so zaradi svojih zgodb kakršni so. Mi nismo odgovorni za to. Je pa fajn, ko sprejmemo to resnico, pa čeprav je to, da nas nikoli v resnici niso imeli radi in smo jim bili vedno le v breme. Ja, veliko je takih.
     
    In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. Že tako nisi bil nič vreden, potem boš pa še jokal? In ko je prišel domov drugi starš te ni zaščitil. To je druga travma. Ker potem si tudi v njegovih očeh zguba. Ker ima on za sabo tudi določene strahove in vzorce iz otroštva in se ne zna postaviti zase drugače, kot da se napije in “galami ali je pameten”. Ne zaščiti pa tebe.
     
    Ta otrok je doživel zlorabo. Čustveno in telesno. In tega se ne zaveda. Da lažje preživi, si v glavi “naredi” drugačno zgodbo svojega otroštva, kjer je bilo vse v redu. Tudi znaki telesa, ki opozarjajo da je nekaj hudo narobe so spregledani. Velikokrat se ne smemo izraziti, recimo na prehodu v srednjo šolo ne smemo izbrati tiste, ki bi podpirala naše talente in hobije.
    Ponavadi se že v osnovni šoli začnejo pojavljati razne bolezni in težave, ki pa so največkrat psihofizičnega vzroka. Gremo na operacijo, dobimo zdravila, simtomi se potlačijo in živimo naprej. Starši so srečni, ker smo “ozdraveli”, nas pa boli in razžira. Na različne načine želimo stran od staršev. Ali v šolo, ki je v drugem kraju, v družbo ali se poročimo.
     
    Da povzamem:Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzrokov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, hvaležnost, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik strah in potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. In to je vse. Pomembno je, da veš kaj je pristno čustvo, ki ga čutiš ob določeni osebi. In potem tudi razumeš zakaj se v določenih situacijah obnašaš na določen način. Čeprav ti ni ok. In potem lažje spremeniš obnašanje, ker veš da nisi več majhen otrok, ki ga je mama tepla. In veš da te ne bo več tepla. In veš tudi da nisi nevreden. Veš, da imaš svojo družino in skrbiš zanjo. Veš da, če se ti je zakon sesul, zato nisi nevreden. Ampak pogledaš s kom si bil poročen. Kopija katerega izmed staršev je bila ta oseba? Kaj se lahko iz tega naučim? In grem naprej. Vztrajanje v zakonu, kot ga izvajajo starši, ki so nesrečni, ni dober zgled otrokom. Zgled je, da odideš iz nezdrave zveze, delaš na sebi in greš naprej. In če ti ni uspelo zadržati enega zakona to ne pomeni, da si nevreden, zanič, zguba. So bili vzroki, ki jih je treba pogledati in naslednja zveza bo drugačna. Če pa ne narediš nič, se vrtiš v krogu partnerjev, ki so kopija enega izmed staršev.
  2. teja
    V teh dneh sem še več kot sicer razmišljala o motnjah hranjenja in s tem povezanimi vzroki. Pripravljala sem se na intervju in nastal je tudi spodnji zapis, ki pa ne bo objavljen v časopisu.
     
    Motnje hranjenja imajo ponavadi več razlogov oz vzrokov. Pomembno je, da se pride do njih in se jih razreši. Pri hčeri je bil eden izmed vzrokov za nastanek motenj hranjenja spolne zlorabe v otroštvu. Večkrat povdarim kako je pomembno, da se starši začnemo ukvarjati sami s sabo. Zakaj? Ker se travme prenašajo iz generacije v generacijo. Ko ena oseba razreši travmo, prekine krog. Tako je bilo v najinem primeru. Skozi generacije so se vlekle spolne zlorabe. O tem se ni nikoli govorilo, ker so to stvari, ki ponavadi ostanejo zaprte za štirimi stenami. Tudi sama sem zlorabe iz otroštva potisnila globoko v podzavest. Do štiridesetega leta sem slutila in raziskovala. Potem pa so začeli prihajati spomini. Ker sem sama ozavestila travme iz otroštva in jih je ozavestila in razrešila tudi hčerka, se je s tem prekinil generacijski krog zlorab. S tem, ko sem sama delala na teh težkih spominih in sproščala ujeta čustva, sem veliko pomagala hčerki pri njenem razreševanju. Težko je opisati z besedami. Otroci čutijo in čutijo vse.
     
    Ponavadi spomine na zlorabe potisnemo globoko v podzavest, ali pa ga sproti brišemo. To delamo zato, da lahko preživimo, ker je v tistem trenutku pretežko sprejeti kaj se dogaja. Ko pa se to dogaja otroku, ki je povsem odvisen od staršev, je to edina pot preživetja. Obstajajo tehnike in metode, ko lahko prikličemo katerikoli spomin. Ko je čas za to. Ko smo pripravljeni na resnico. Tudi spomine iz maternice, ko je bila mama noseča in od prej. Velikokrat pri pogovoru naletim na vprašanje zakaj brskam po preteklosti. Kar je bilo, je bilo. Pusti in živi naprej. Jaz pravim, naj vsak živi svoje življenje po svoje. Jaz svojega niti nisem zares živela, dokler nisem ozavestila preteklosti, spustila spomine in ujeta čustva na plano. To je moja izkušnja in moja pot. Mene je osvobodila in mi omogočila, da sem začela hoditi po poti svojega srca, svojega poslanstva.
     
    Kar pa ne pomeni da je to enostavno. Je težko. Vedela sem da bo, ne pa da bo tako težko. Ker pridejo spomini, ki niso lepi. So pa resnični. Spet se pojaviš v občutkih, v katerih si že bil kot otrok. Le da imaš zdaj, kot odrasla oseba, ki gleda na situacijo od zunaj priložnost, da čutiš vse občutke in bolečine. Kako te boli vsak delček telesa. Kako se počutiš nemočnega, osramočenega, zavrženega, zapuščenega, ustrahovanega, omamljenega, zasmehovanega, samega. Kako se ti gnusi vse, dotiki, hrana, pijača, misel na svoje telo. Kako si razočaran, ker te ni nihče zaščitil. Kako si jezen, ker ni nihče opazil znakov in krikov na pomoč. In zdaj, kot odrasla oseba imaš priložnost dati vsa ta čustva na zdrav način ven. Kolikokrat se usedem v avto, peljem in jokam zaradi nemoči, se tresem od strahu, iz mene prihajajo kriki, ki so bili takrat utišani. In kolikokrat kolnem, kričim in vpijem na osebe, ki so me prizadele. Povem jim vse, kar jim takrat nisem mogla. Ali pa bi jim povedala zdaj, le da gre ven iz mene. Ali pa vzamem list papirja in napišem in narišem kako se počutim zdaj ali pa kako sem se počutila takrat. Včasih mi pesem na radiu prikliče kakšen spomin, ki se še skriva. Občutek, ki želi na površje...
     
    Vse to si dovoliš čutiti in izraziti, ker se s tem sprošča in zdravi spomin, ki je bil zaprt v telesu, v vsaki celici tvojega telesa. To je ena izmed preverjenih poti do ozdravitve.
  3. teja
    Zakaj tako poudarjam in pišem o tem kako je pomembno, da smo starši zgled svojim otrokom? Besede niso dovolj. Kaj pomaga mojemu otroku, če mu rečem, da je potrebno začutiti čustva in jih na zdrav način izraziti, dati ven? Če pa sama, ko sem jezna skrijem to jezo za nasmešek, otrok pa jo čuti. In me nekega dne vpraša: “Mami ali si jezna name?” Seveda ne, jeza, ki jo nosim v sebi nima nobene zveze z otrokom. A jo le ta zaznava in če komunikacija med staršem in otrokom ni najboljša, misli, da je kriv on. Zavedati se moramo, da otroci čutijo. Otroci čutijo vse. Veliko bolj bi otroku koristilo, če bi mu iskreno povedala, da sem jezna in pojasnila da grem zdaj ven dat to jezo. Ko bi prišla nazaj, bi otrok čutil, da se je jeza v meni sprostila in je nasmešek pristen. In s tem bi dala otroku vzor kako lahko dela tudi sam. Saj ni potrebno vedno iti ven iz stanovanja. Včasih se lahko usedeš za mizo in kaj napišeš, narišeš, izpišeš in izrišeš svoja čustva. Igraš klavir, poješ ali pa greš boksat v blazino v avtu in zraven tuliš, ruliš in daš ven vse, kar za kar je čas da gre ven. Ali v gozd objemat drevo, če gre za žalost in ni v bližini osebe, ki bi ti v tem trenutku lahko nudila objem, ki ga tako zelo potrebuješ. Narava zelo rada pomaga.
     
    Ko govorim in pišem za starše otrok z motnjami hranjenja poudarjam kako je pomembno izražanje čustev. Ampak, če so očeta zelo dobro naučili, da ne sme jokati in ga otroci nikoli niso videli jokati, kako naj vedo na kakšen način se izraža žalost oz ali je sploh prav da jokajo. Ali ni to sramota, nesprejemljivo za okolico? Ali niso zaradi tega reve? Mogoče jokajo in se skrivajo. Jok je eden najbolj zdravih načinov izražanja čustev. Če si razočaran, žalosten, ponižan, srečen...
    Spomnim se, da sem bila pred nakupovalnim centrom, ko sem izvedela, da mi je umrla babica. Babica, ki sem jo imela zelo rada. Imela sem več izbir izraziti trenutna čustva. *Skontrolirati čustva, kot jih mojstrsko znam, nakupiti kar je potrebno in oditi, s potlačenimi čustvi. *Oditi domov, se zjokati in doma za štirimi stenami skrivati objokan obraz. Ali pa narediti to, kar sem naredila takrat. *Odšla sem nazaj v avto. Izjokala tisti del šoka in žalosti, ki je moral v tistem trenutku ven. Gre za nekaj minut in ogromno olajšanje. Nato sem rdeča v obraz in solznih oči odšla v supermarket. Nakupila kar sem potrebovala za kuhanje kosila in odšla domov. Nihče ni opazil mojega objokanega obraza. Pa tudi če bi, to ni nič sramotnega. Ko sem prišla domov sem začela kuhati in vsul se mi je plaz solz. Izjokala sem jih in se pripravila na večerno delavnico Pot srca, na katero sem bila prijavljena. Tam sem povedala da mi je umrla Babica in vse je bilo v redu. Dovolila sem si izraziti, kar sem čutila ne glede na potek mojega dne. In to je zame prava pot.
     
    Vsak človek je le človek. Tudi če boste na ne vem kako pomembnem direktorskem sestanku objokani povedali da žalujete, se ločujete, imate težko bolnega otroka, vas ne bo nihče zaradi tega gledal postrani ali imel za revo. Zaradi tega vas bodo lahko le občudovali. Vem, služba je služba, stranke in poslovnega partnerja ne zanimajo naše osebne stvari. Ampak vedite da smo vsi le ljudje. In večina izmed nas čuti.
     
    Starši želimo da se nam otrok zaupa. Ne zaupamo pa se mi njemu. Res je, otroka ni potrebno obremenjevati z vsakdanjimi osebnimi težavami. Lahko pa se z njim pogovarjamo o občutkih, ki jih čutimo ob posameznemu dogodku. Tako damo otroku vedeti, da je govoriti o čustvih prav in damo mu potrditev, da je v redu da čuti. In da ve kaj čuti. Velikokrat ne vemo kaj v resnici čutimo, ker je zaradi najrazličnejših situacij na površju eno, v globini pa drugo.
  4. teja

    Prvi vtisi...

    Avtor: teja,

    Nič nisem še napisala o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem. Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem se spomnila šele tisti dan ko je bilo srečanje. In tako se spravim ob treh naglas brati zapis z bloga. In se mi ulijejo solze. Izjokam jih. Berem naprej. Še en val joka. Ta je bil malce daljši. In tako obsedim dve uri pred začetkom srečanja, ki ga bom prvič vodila, vsa objokana. Naprej sem brala potiho in še tretjič zajokala. Zapisa nisem prebrala do konca. Tudi uvodnega govora ne. Kaj bom zdaj? Objokana stopila pred ljudi, ki sem jim že v vabilu sporočila, da bom povedala vse. In del vsega so tudi solze. Te so del mene. So del bolezni, o kateri govorim. So del izražanja čustev. In samo to je pomembno. V tiste pol ure je prišlo za mano vse, kar sem preživela. Kako težko in naporno je bilo. Ker so bili trenutki, tedni, meseci, ko sem morala delovati in sem izklopila določena čustva, da sva preživeli. Zdaj sem v obdobju, ko si dovolim čutiti vse. Tu je rešitev. V čustvih, ki si jih priznamo. V občutkih, ki so, to sprejeli ali ne. V tem, da sem iskrena najprej sama do sebe.
    Pa sem šla v trgovino in kupila škatlo robčkov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png.
    Na skupini sem začela brati uvod. Odložila sem papir. Ga vzela v roke, ga odložila in ponovno vzela v roke. Ga odložila še tretjič in najprej povedala kako so potekale priprave na srečanje. Odkrito sem spregovorila. In potem je stekla izmenjava izkušenj in mnenj. Udeleženci so mi postavljali konkretna vprašanja. Odgovore na ta vprašanja ne more dati nobena knjiga.
    Pred vrati je drugo srečanje. Vesela sem da obstajajo skrbni starši, ki jim je res mar. Udeležba na srečanju ni merilo skrbnosti. Dobila sem informacije, da je veliko staršev v stiski in si ne upajo spregovoriti pred skupino. Za take primere sem na voljo na privatnih pogovorih, svetovanjih. Vse skupaj je šele začetek…
    ZApisala 3.11.2016 Alenka Keber
     
  5. teja
    Zdaj mi je jasno zakaj že več mesecev ne morem napisati zapisa z naslovom mati otroka z motnjami hranjenja. Ker moja hči nima več motenj hranjenja. In jaz nisem več mama otroka z motnjami hranjenja. Sem mati otroka, ki je preživel motnje hranjenja in zelo sem ponosna na svojo hči. Zelo pa sem ponosna tudi sama nase, ker sva preživeli. In to se imam za zahvaliti hčerini volji do življenja, svoji intuiciji in materinski ljubezni, ki ni imela meja. Preživeli pišem v dvojini, ker so bili trenutki, ko je na nitki viselo njeno fizično življenje in bili so trenutki, ko sem bila psihično zelo oslabela. In tukaj pride do izraza rek »Kar te ne ubije, te ojača«. Kajti iz te »zgodbe« sva prišli ven obe močnejši, modrejši in najin odnos je bolj zdrav.
    Resnično bi bilo škoda, če ne bi šla skozi svoje strahove da ne bom sprejeta in omejitve, da nisem dovolj dobra, da ne znam nastopati in govoriti. Še bolj škoda bi bilo, če bi ostala v vzorcih iz otroštva, ko sem morala biti tiho in ne povedati kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati. Kajti tudi ta bolezen, ki velja za eno najtežjih psihičnih bolezni in najtežje ozdravljivo (po virih na internetu), prevečkrat ostane zaprta za štirimi stenami. Zato pišem in zato bom povedala vse.
    Spomnim se kako mi je bilo težko povedati kaj se doma dogaja. Zakaj sem toliko odsotna v službi. Kaj se dogaja s hčerko. In spomnim se tudi časa zatem, ko sem že zmogla povedati kaj se dogaja. Nerazumevanja, družbenih prepričanj zaradi nevednosti. In spomnim se kako sem bila na začetku sama, ko nisem imela s kom govoriti o tem zakaj sploh pride do tega, kako se obnašati vsak dan, kaj je šlo narobe, kako lahko pripomorem k temu da bo bolje. Kaj naj storim da se ne bo zmešalo obema.
    Moja pot se je začela ob knjigah. Prebrala sem vse knjige iz knjižnice, ki so bile v Slovenskem jeziku in so jih napisale osebe, ki so imela kakršnokoli obliko motenj hranjenja. In potem sem se postavila v njihovo vlogo in poskusila razumeti zakaj je težko jesti, kakšni so občutki pred in po bruhanju in kako težko je živeti z bremeni, ki so nam nerazumljiva. Kako je sploh možno, da se oseba, ki jo je skoraj sama kost in koža v ogledalu in v resnici vidi debelo. Kako se oseba, ki je mlada in lepa vidi kot spako. Brala sem predvsem o občutkih, ki so jih doživljale osebe, ko niso mogle jesti, ko so jedle ker so morale, pred in po bruhanju… Sama zgodba me ni zanimala, pa ne da ni bila pomembna, še kako je bila pomembna vsebina. Ampak preden nisem razumela kako naj preživim vsak dan ob hčerki, ki že en teden ne je, nisem videla smisla da razmišljam o vzrokih za to. Vedela sem, da je vzrokov več in da bo do njih potrebno priti. In res je prišla do njih. Pot do tam je bila dolga. Zamenjala je veliko različnih terapevtov. Veliko različnih tehnik in metod je sprobala. Tri osebe in metode so ji na tej poti res in najbolj pomagale. Asya s hipnoterapijami. Anica delovna terapevtka s pogovori in napotki za vsak dan in Milena s svojimi delavnicami na katerih se ozavestijo razlogi, vzroki, pridejo potlačeni spomini, se vse skupaj predeluje in razrešuje.
    Po poti matere otroka z motnjami hranjenja sem večino časa hodila sama, pa ne toliko sama, kot osamljena. Bili so ljudje, ki so mi pomagali finančno in materialno. Tudi občasno fizično, ko sem jo več mesecev morala nositi, ko ni mogla hoditi. Pri psihičnem razumevanju pa sem bila sama. Nikomur nisem ničesar zamerila. Le pogovoriti se nisem mogla, ker me skoraj nihče ni razumel. Ja, je bilo nekaj oseb, ki so povedale svoje mnenje in poslušale moje. In ki niso potem pametovale kako bi morala in kaj bi bilo najboljše. In ki mi niso govorili da me izsiljuje, da je to le modna muha, da sem preveč popustljiva… V bistvu sem imela v tistem času ob sebi res nekaj oseb, ki so bile tam, če sem jih potrebovala.
    Nekaj let pred prvim dolgotrajnim stradanjem sem opazila posamezne znake, ki bi lahko nakazovali da so problemi. A sem bila zaradi razmer v partnerstvu preveč okupirana sama s sabo, da bi resno pristopila k problemu. In vem da takrat ne bi nič dosegla, rešila, ker sem še živela z njenim očetom. Takrat se še nisem zavedala da lahko karkoli naredim, spremenim. Da je moje življenje in življenje mojega mladoletnega otroka moja odgovornost. Da se lahko odločim in postavim za naju. Da lahko karkoli spremenim in preživim. Takrat se žal še nisem zavedala odgovornosti za svoje in njeno življenje. Takrat je še življenje teklo mimo mene. Pa sem petnajst let sumila in raziskovala vzroke in vzorce iz svojega otroštva. Študirala najrazličnejše knjige, hodila sem na najrazličnejše delavnice, predavanja, individualne pogovore. Nič od tega mi ni pomagalo da bi prestopila korak k sebi. Tudi bolezen in nevzdržne bolečine ne. V bistvu niti ne morem reči kaj je bilo tisto, da sem se nekega jutra zbudila in rekla dovolj je. Ne morem več. In odšla stran. In še vseeno sem naredila le en droben korak. Ni še bilo zavedanja o odgovornosti. Bila sem v objemu otroštva, ki se ga nisem še prav dobro zavedala..
    Zapisala 28.8.2016 Alenka Keber
  6. teja
    Vabilo na srečanje podporne skupine staršev, prijateljev in svojcev osebam z motnjami hranjenja
     
    Sreda, 26.10.2016 ob 18ih, Novo mesto, grad Grm, Skalickega1, sejna soba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije
     
     
    Srečanje bom vodila Alenka Keber, mati hčerke, ki je imela motnje hranjenja. Ker je skoraj ni situacije, ki je nisem preživela, bi srčno rada delila svoje izkušnje in znanje in bila v pomoč in oporo tistim, ki si to želijo.
    Pred petimi leti sem se srečala z dejstvom da ima moj otrok motnje hranjenja. V resnici so bile pri hčerki motnje hranjenja prisotne že prej. O tem sem si želela z nekom spregovoriti. Želela sem povedati, kako se pri tem počutim. Vprašati kaj lahko naredim, da se ne sesujem in sem opora svojemu otroku. Bližnji in okolica niso razumeli kako se počutim,v kakšnih stiskah sem jaz in moj otrok. Takih srečanj na Dolenjskem in v Beli Krajini nisem našla.
    Od samega začetka me je zanimalo kako se počuti oseba z motnjami hranjenja. Prebrala sem vse, kar je na temo čutenja in čustvovanja v Slovenskem jeziku obstajalo na internetu in v knjižnici. Motnje hranjenja so posledica več dejavnikov in niso modna muha. Prenajedanje, stradanje, bruhanje, prekomerna telovadba itd so le zunanja podoba, klic na pomoč, ki ima notranje vzroke. Gre za psiho, čustva in občutke.
    Na srečanjih vam povem VSE; o solzah, nemoči, občutkih krivde, strahu, jezi, razočaranju, presenečenju, skrbi zase, sreči, celi paleti čustev in občutkov.
     
    Dodana vrednost teh druženj bo občasna prisotnost hčerke, ki bo s svojo zgodbo pomagala razumeti vaše bližnje.
     
    V kolikor ste zainteresirani za vodena druženja ali individualno svetovanje, me pokličite na 070 725 875 ali pišite na aalenci@gmail.com.
     
     
    Udeležba na srečanju je brezplačna.
     
     
    Srčno vabljeni!
     
     
  7. teja

    Občutki ki so...

    Avtor: teja,

    Najraje bi se zaprla v luknjo v jami in jokala. Jokala in izjokala vse solze, vso bolečino, vse ponižanje, ki ga še občutim ko pride občutek. Občutek slabosti, občutek gnusa, občutek da bi najraje zapustila telo in odšla, kot sem to počela v otroštvu. To se vidi po fotografijah. Kako sem bila odsotna, napihnjena. Ko avtomatsko jem, kar mi v tistem trenutku paše, ponavadi je to kruh, jogurt ali puding. S tem sem si mašila tudi trenutke po kosilu in pred kosilom v času pubertete. Kolikokrat sem lačna, ker ne morem pojesti niti tega. Ko je bilo preveč vsega. In potem bi najraje zaspala, da bi pozabila. Pa ne gre. Dokler je v mojem telesu, v celicah spomin. To ne pomeni da bom kdaj pozabila. To pomeni da bom predelala v taki meri, da bom lahko jedla. Brez slabosti. Brez da bi dehidrirana z vrtoglavico na silo pila limonado, da ne padem skupaj. Ker ne zmorem po grlu spraviti ničesar, včasih niti sline. Ker potem pride spomin. Spomin na resnico. Kolikor bi jo rada zakrila, toliko bolj buta ven. Toliko več vem. In to je najhuje. Ker vem.
     
    Kako je bilo težko stopiti pod tuš. Ker si tam brez oblek. Ker se je težko dotikati, ker se ti ob dotiku sproži telesni spomin. Na vse. A ta del sem predelala v taki meri, da lahko stojim pod tušem, da lahko pustim da voda teče po mojem telesu. To pomeni da delam, da je napredek in da je vredno, čeprav je težko.
     
    In še danes, kljub temu da vem kaj mi vse to povzroča razmišljam, kaj bo razkritje povzročilo. Povzročilo ljudem, za katere mi je mar, pa ne vedo. Jaz vem. Jaz živim s tem. Kako pa bo to sprejela ona in drugi? Otroci itak čutijo. Tako kot je to čutila moja hči. In ravno zato ne bom več skrivala sebe in posledic, ki mi onemogočajo da živim polno življenje. Saj ga, vsak dan bolj. Vsak dan je delo, proces. In nikoli ne bo tako, kot če se to ne bi dogajalo. Ker je to za sabo potegnilo še leta in leta nezdravega zakonskega življenja in še kakšnega partnerstva.
     
    In spet mi ne pomaga nič od tega pisanja, dokler imam v grlu cmok, v želodcu pa čutim lakoto. Na mizi je pol kozarca limonade. Ker je to pri 35 stopinjah drugi kozarec tekočine v celem dnevu. Ura pa je 23.05.
     
    In potem sledijo misli, besede, čustva in zapis na temo jeze in razočaranja, ki je preveč direkten, da bi ga želela zdaj in tukaj objaviti. Tako se zaključijo nekateri dnevi...
     
     
     
    Zapisala 13.7.2016
     
  8. teja

    Kratkotrajna nosečnost

    Avtor: teja,

    Tudi sama sem imela eno tistih kratkotrajnih nosečnosti, ki trajajo dva
    tedna in gredo naprej. Bilo je tako kratko, da se je nisem niti
    zavedala. Šele dve leti nazaj sem zavestno začutila njeno dušico, ko
    se je pojavila v eni izmed delavnic Pot Srca. To je moj prvi otrok, prva
    hčerka, Tadeja. O tem nisem nikoli govorila. Niti pisala. In priznam,
    večkrat v teh dveh letih tudi pozabila. Kot da bi želela pozabiti tisti
    čas. Čas ko je bila spočeta in čas ko je odšla v drugo dimenzijo, še
    preden se je dobro utelesila. Danes pa je prišlo ob poslušanju
    pesmi zavedanje, da obstaja. Tisto resnično, močno zavestno. Imam dve
    hčerki. Ena pleše svoj ples na nebu, druga na zemlji. Obe imam neskončno
    rada in obe sta moji.
     
     
  9. teja
    Na junijskem srečanju Obredi ob polni
    luni sem v prvi meditaciji začutila čudovite občutke. Ponovno sem se
    spomnila koliko zmorem in kaj vse znam. Spet sem začutila da ni zgornje
    meje. Niti sama sebi nisem več omejitev. Nepredelani občutki in vdori v
    moj osebni prostor mi onemogočajo, da živim sebe v polnosti. Vem. To bo
    vedno prisotno. V trenutkih ko sem povezana s sabo in prizemljena pa
    ni nič nemogoče. In ta občutek mi je izvabil solze v oči in radost v
    srce. Moški v meni je specialist za vsa tehnična področja. Ženska v
    meni je umetnica, zdravilka, zeliščarka, varuhinja. Otrok v meni pa
    poskrbi za smeh, ples, petje in zabavo. Vsi trije silijo na plano in se
    kažejo v različnih obdobjih različno močno. Skupaj tvorijo družino v
    meni. Družino, ki jo srčno želim. Drugačno družino, kot je bila tista v
    kateri sem odraščala. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri je
    odraščala moja hčerka. Želim si zvezo dveh, ki se čutita, ki pustita
    dihati in biti drug drugemu. Zvezo, kjer partner ve in čuti za oba, če
    je to potrebno. Predvsem pa si želim iskreno zvezo, ne glede na
    posamezne situacije. Pravijo da resnica boli. Mene resnica ne boli.
    Resnico čutim. In čutim laž. Če sogovornik laže mi lahko edino za zamaje
    zaupanje vase, ker vem.
     
    Ko me hčerka vpraša, mami kako si vedela
    …., ji enostavno odvrnem, začutila sem. Ne znam razložiti kaj se
    dogaja, vem le, da vem. Včasih vidim, včasih čutim, včasih mi vodniki
    in ostala bitja svetlobe kaj povedo, bistvo vsega tega je, da enostavno
    vem. In da sem se naučila, da ne povem več vsega, kar vem. Tudi če nekdo
    govori neresnico in išče izgovore, ga pustim v njegovi zgodbi.
    Ponavadi vem tudi ozadje teh izgovorov. Namesto te osebe ne morem
    narediti ničesar. Če začutim da je pripravljena iti naprej v življenju,
    ali če me kaj vpraša, povem. Sicer pa to ni več moja stvar in moja pot.
    To sem se naučila v teh dveh letih. Ko sem vse, kar sem vedela hitela
    povedati in vsa navdušena čakala… Zdaj je moje življenje toliko
    drugačno, da se me stvari močno dotaknejo le, če gre za koga, ki mi je
    res blizu, za kogar mi je res mar. Pogovorim se sama s sabo. Začutim
    vse občutke in »pogledam« vzroke za tako reakcijo na moji strani in
    obnašanje te osebe na drugi strani. In sprejmem osebo tako kot je.
     
    Imam prijateljico, ki ji želim vse
    najboljše na svetu. V njenih očeh ne vidim več žara, kot sem ga pred
    leti. Žal mi je zanjo, ker vem koliko zmore in kdo je. Ona pa si
    zatiska oči sama pred sabo. In gre situacija tako daleč, da nima časa
    zame. Vem da to ni povezano osebno z mano. Ona nima časa zase… Ko bi se
    midve srečale, bi začutila kaj zmore in bi se malček zavedala da le ni
    vse tako rožnato, kot si želi da je. In trenutno je zanjo najlažje, da
    živi tako, kot živi. Ni mi vseeno. Rada jo imam in res ji želim vse
    najlepše v življenju. Odloča pa se sama. Tako kot svoje življenje živi
    ona sama. Meni je pomembno le to, da ve kje sem, da ve da me lahko
    pokliče kadarkoli, dobesedno. Kot me je že in kot me tudi še bo.
     
    Imam tudi prijateljico, ki ji bolezen
    kaže da nekaj v njenem življenju ni v redu. Vse mogoče preiskave, pesti
    zdravil, nečloveške bolečine. Ponudila sem ji zelo konkretno pomoč. Ker
    jo imam rada. Bolj direktne in konkretne pomoči ji ne bi mogla dati. In
    to je tudi vse, kar sem lahko naredila. Jaz vem, da bi lahko vsak dan
    hodila k njej in ji lajšala bolečine in blažila simptome. Vem pa tudi,
    da bi udarili ven drugi. In vem tudi, da na tak način ona ne bi nikoli
    pogledala v svoje globine. In vem tudi, da je zelo močna oseba in
    pomembna za ta svet. Tega niti ona sama ne ve. In kljub vsem oviram v
    njenem življenju, ki jih ni bilo malo, je še vedno pozitivna in polna
    upanja. Ja, na trenutke obupana, kar je normalno, ampak njena duša je
    pripravljena poleteti v življenje. In tukaj leta niso pomembna.
     
    Naslednji teden bo julijsko srečanje žensk ob polni luni. Le kaj mi bo prineslo tokrat?
     
    Alenkakeber.com
  10. teja

    Ljudje potrebujemo Ljudi

    Avtor: teja,

    Ljudje potrebujemo ljudi. Za vzor. Za iskren pogovor. Za zaupanje.
    Za razkrivanje resnice. Da nam nekdo pove, da imajo otroci ko se rodijo, v sebi
    spomine, znanje, modrost, zavedanje o vesolju in vedo stvari, ki smo jih
    odrasli že pozabili. Da nekdo pove, da v vsakem človeku obstaja nekaj več,
    njegovo bistvo, luč, življenje, srce, duša, kot kdo želi to poimenovati. To je
    potrebno razložiti na enostaven način
    brez mešanja besed o duhovnosti in new age-u. Ljudje so lačni tudi resnice o
    Sloveniji, o Slovenski ljudski glasbi o Slovenskem jeziku. Tega se ne zavedajo,
    dokler ne začutijo. Tega pa ne zmorejo, če so vpeti v svoj vsakdan.
     
    Slišala sem tudi polno izgovorov brez prave vsebine le z besedami,
    to je težko, tega jaz ne bi zmogel. In vse, kar je treba temu človeku povedati,
    oz vprašati je, zakaj tako misli in da je res težko , ampak se da in je vredno.
     
    To mi je uspelo razložiti osebi, ki je minuto preden sem odprla
    usta povedala, da verjame le v to, kar vidi. Še sama sem bila presenečena, kako
    enostavno se lahko vse to pove. In tudi oseba, ki sem ji pripovedovala je bila
    navdušena nad vsebino povedanega. Po moje je bolj kot moje besede, začutila
    resnico in mene samo. To, da to kar govorim, tudi živim.
     
     
    Prijateljica me je povabila na druženje ob odhodu iz službe. Iz
    službe, ki ji je nudila finančno varnost. Njej in njenima otrokoma. Ob njej sem
    bila dve uri in pol, kolikor je druženje trajalo. Prihajali so v skupinah in
    posamezno. Rdeča nit tega slovesa je bila, da je ona sama na svoj način
    pripravila to druženje. S svojim čajem, z jedmi, ki jih sama kuha in je. Z
    glasbo, ki jo sama posluša. S skodelicami in krožniki, ki jih je izdelala iz
    gline. Z nami je podelila nekaj svojih pesmi. In na ogled postavila nekaj
    Slovenskih revij in knjig, ki so ji pri srcu ali so ji na kakršen koli način
    pomagale na njeni poti do tukaj, ko gre lahko naprej. Naprej z zaupanjem vase. V novo življenje, še
    bolj k sebi.
     
    Zakaj sploh vse to opisujem? Ker sem opazovala ljudi, ki so se
    prišli poslovit. Ker sem videla kako močno ljudje hrepenimo po tem, da bi
    naredili spremembo. Po tem, da bi si upali pokazati kako smo posebni, drugačni,
    unikatni. Kako ljudje občudujemo tiste, ki si upamo. Kako so ganjeni, ko ima
    nekdo, ki jim je blizu pogum, da naredi spremembo, o kateri marsikdo sanja sam.
    Kako se je veliko od njih zamislilo. Koliko solznih oči je bilo ob slovesu, ki
    je bilo le slovo od službe, ne pa slovo od ljudi. Koliko hlestanja po zgodbi.
    Po inspiraciji. Po tem kako. Po tem zakaj. Po tem kam. Tako močno, da so
    fotografirali naslove knjig, ki so bile razstavljenje. Tako močno, da so
    nekateri podelili svoje zgodbe, predvsem pa so bili pripravljeni poslušati
    druge. Po tem, kako je nekdo, ki me ne pozna, poslušal nekaj mojih besed in
    rekel vauuuu, kako je bilo to povedano. Super da je to možno. Pa sploh nisem
    povedala nič o sebi, le nekaj dejstev in resnic o tem kako ima vsak svojo dušo,
    da je možno priti v stik z njo in da se ti potem pokažejo talenti, darovi, se
    ti spremeni življenje. Pridejo na površja tudi travme, čustva, delo, je težko,
    a vredno. Pogovarjala sem se z ljudmi, ki me osebno ne poznajo. V tistem
    trenutku je bil pomemben le tisti moment. Kot bi bili v tistih dveh urah v
    drugem svetu. Hvaležna sem za to izkušnjo.
     
    alenkakeber.com
     
     
     
     
     
  11. teja
    Je zavestna odločitev. In je delo zase. Je odločitev prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. In to ni enostavno.
    Ne
    konča se vsak dan s srečnim koncem. In včasih se ta ne-srečni konec
    nadaljuje še drug dan. Je soočenje s svojimi najglobljimi občutki in
    spomini. Je proces sprejemanja odgovornosti za vsak dan posebej. In se
    zgodi, da si v procesu, ampak je potrebno vseeno zjutraj vstati in iti
    na delo, v trgovino, pospravljati, se ukvarjati z otrokom in
    komunicirati s partnerjem. Dan ni enak dnevu in ne veš kaj bo prinese
    jutri. Ampak ko je konec današnjega dneva veš, da si korak naprej. Korak
    proti sebi in svoji duši, svojemu poslanstvu.
    In
    ja, je težko. Ponavadi se večina ljudi, ki so bili v stiku s tabo vsak
    dan “porazgubi”. Eni ne zmorejo sprejet napredka, ker jim prebuja
    njihove lastne želje po spremembi , ki se jo ta trenutek ne zmorejo ali
    nočejo lotiti. Drugi ti enostavno ne privoščijo in ti mečejo polena pod
    noge in zarivajo nož v hrbet. Tretji pa nimajo pojma, kaj se dogaja in
    te enostavno ne pokličejo več. Včasih se je potrebno obrniti stran od
    lastne družine zato, da lahko zadihaš samo z lastnimi pljuči.
    Ponavadi
    je ta čas le prehoden, dokler ne ojačaš toliko, da lahko stojiš na
    lastnih nogah in te ne zamajejo misli, besede in dejanja drugih. Včasih
    pa čas pokaže da je v tvoje najvišje dobro, da z določenimi osebami
    prekineš vse stike za vedno.
    So
    ure, dnevi, tedni, ko je neverjetno lepo. Ko vse teče tako kot po
    maslu. Situacije se odvijajo lahkotno. In ti trenutki so ti pravi, ko si
    v stiku sam s sabo in je vse prav.
    In
    pride val, o se zjutraj najraje ne bi zbudil, ker ne veš kam z
    bolečino, kam z jezo, kam s krivdo, kam z občutkom nesprejetosti,
    nevrednosti, kam z vsemi bremeni. Če jih le odvržemo, slej kot prej
    pridejo nazaj. Takrat se je najboljše spogledati z vsakim izmed njih. Se
    pogovoriti s svojo dušo - s sabo, s svojimi vodniki in ostalimi bitji
    svetlobe, ki so okoli nas. Ta bitja obstajajo, če v to verjamemo ali pa
    ne. In čakajo na naše prošnje, na dovoljenje za delovanje skozi nas.
    Obstajajo, če to zanikamo ali ne. In so tukaj za pomoč nam, našim dušam
    na Zemlji.
    Z
    vajo in kontinuiranim delom na sebi ločiš kdo je kdo. Veš, s kom imaš
    opravka., Tako v človeški obliki, kot v energetski obliki ali tako v
    obliki ljudi, kot tudi v obliki bitij, večino ljudem nevidnih. Nekateri
    jih čutijo, slišijo, vidijo, vedo za njih. In vsi ti so si upali
    priznati, da ta bitja obstajajo. Če ne verjameš, ne pomeni, da jih ni in
    da ne vplivajo nate. To pomeni tako za bitja svetlobe, kot tudi bitja
    teme.
    Vem,
    da me je bilo v otroštvu strah. Vedno, ko sem prišla domov, sem najprej
    pogledala v kopalnico v kad, za vrata, v špajzo, v dnevni sobi za kavč
    in za vrata. Iskala sem bitje, ki me je ponoči obiskovalo v sanjah. Ker
    je bilo pretežko, da bi se tega zavedala v budnem stanju, sem začutila
    le nerazložljivi in velik nezavedni strah . Zdaj vem zakaj je takrat
    šlo. Kako vem? Na individualnem svetovanju pri Mileni Matko smo naredili
    postavitev in “pogledali” kaj sem v otroštvu počela vsakič, ko sem
    prišla domov in sem bila sama. Ta strah se mi je ponovil tudi ko sem
    bila že odrasla, z družino. In zdaj vem zakaj je šlo. Strah je bil in je
    ostal. Če se slučajno povrne, vem zakaj gre. A je velika verjetnost,
    da se ta strah zaradi te situacije ne bo povrnil, ker smo odpravili
    vzrok zanj do tiste mere, kolikor se je v tistem trenutku dalo. Ker sem
    se zavestno odločila, da hodim po poti svoje duše, je še verjetnost, da
    se ta strah in to bitje vrne. A zdaj vem s kom imam opravka in kako
    reagirati. To je smisel teh svetovanj in delavnic, ki so mi kot pika na i
    20 plus letnim raziskovanjem same sebe odkrile resnico o sebi. Resnico o
    moji primarni družini. Ki mi razkrivajo predvsem resnico o sebi in tudi
    ljudeh, ki so trenutno v mojem življenju. Vse ima smisel. In vse
    temelji na odločitvi. Če se jaz sama ne odločim zase, tega namesto mene
    ne more storiti nihče. Lahko mi je prijateljica vsak dan govorila kaj je
    dobro zame in kaj ni. Lahko me je vedno znova opozarjala na ljudi in
    dogodke. Dokler ni dozorelo in nisem sama dojela, je bila vsaka beseda
    zaman. Ni bilo brezpredmetno - veliko mi je pomenilo. In bila je resnica
    - a jaz nisem zmogla naprej. Velikokrat se zgodi, da za nekoga drugega
    vidimo kaj bi bilo zanj najboljše, dobro. In smo v dilemi ali mu
    povedati ali ne. To je stvar presoje trenutka. Včasih je dobro molčati.
    Včasih povedati in pustiti. Včasih pa je vredno govoriti vsak dan. Vsak
    trenutek. Tudi, ko se ti zdi že butasto in da gre za gluha ušesa. Ker
    včasih stoji ta človek na pragu pred potovanjem k svoji duši in
    potrebuje le še korak da stopi na to potovanje. Ampak stopil bo, ko bo
    odločitev dozorela in ko bo naredil prvi korak.
    Je pa tako, da prvi korak ne pomeni nič. Vsak korak je potovanje.
    Se
    zgodi, da je naša duša tako čudovita, lepa, veličastna, velika, svetla
    in pomembna, da je v tem trenutku to preveč za nas. In jo - se skriva
    tako močno, da se skrijemo sami pred sabo. To sem doživela sama.
    Delavnice. Sklop 8 delavnic. Vmesne delavnice. Delavnice za ženske.
    Naslednji sklop 8 delavnic, vmesne delavnice. Individualna svetovanja.
    Tretji sklop 8 delavnic - najmočnejši. Najmočnejši zato, ker sem bila na
    svoji spirali že globlje in globlje. Rabila sem leto , da se je za del
    sekunde razkrila moja duša. Da sem zmogla toliko iskreno pogledati nase
    kdo res sem, da sem se pokazala toliko, da se me je dalo prepoznati.
    Vem, težko za razumeti, še težje za doživeti. In sprejeti.
    Nekateri
    so že na začetku vedeli kateri dušni skupini pripadajo. Drugim se je
    to razkrilo tekom delavnic. Jaz nisem imela pojma kam pripadam. Imam
    opraviti z velikani? Ok. Sem v skupini velikanov? Kaj pa če imaš kaj
    opraviti z vilami? Ok. Sem del tega sveta. In potem, Kdo sem? Kam
    spadam? Končno. In tudi vem zakaj. Lahko ponosno povem, da sem morska
    deklica. Da moja duša prihaja iz morja, iz globin. Lahko tudi povem da
    se lahko po ljubezen, ki je nisem bila deležna od mojih staršev vračam k
    mojima dušnima staršema, k brezpogojni ljubezni, ki me čaka v vsakem
    trenutku. In to lahko naredi vsak. Bistvo je, da ne iščem ljubezni in
    pripadnosti v drugih. Vse imam v sebi in v svojih dušnih družinah. Pri
    svojih izvornih, dušnih starših. Vsak pri svojih. In ti so brezpogojni.
    Starši,
    ki smo si jih zbrali v tem življenju so z nami zato, da nas pripravijo
    za naše življenjsko poslanstvo. Pa naj zgleda otroštvo še tako težko.
    Tako težko, da se ga sploh ne spomniš, da lahko sploh preživiš. Naj so
    vsakodnevne večletne spolne in verbalne zlorabe. Naj so zlorabe s strani
    mame in očeta. Naj gre za najnizkotnejše izsiljevanje. Res je, da to
    potem ponotranjiš in imaš to potem za ljubezen, pripadnost, vzorec
    obnašanja. Res je, da dobiš potem partnerje, otroke, prijatelje, ki so
    taki, podobni, ki sledijo v življenju, da te spominjajo in opominjajo na
    nalogo staršev. A le do določenega trenutka, ko se ustaviš in
    spregledaš. Takrat se ti življenje postavi na glavo. Takrat maske
    odpadejo. In takrat pride ven resnica. In s to resnico je potrebno
    živeti. Najprej sam z njo. Potem, sčasoma, jo po lastnih prepričanjih in
    zmožnostih širiš med ljudi. In se zgodi, da naletiš na odpor. Na
    obtoževanja, na izsiljevanja. Na jezo, na strah. A to ni pomembno zate,
    ker zate je pomembna resnica. In ko si prepričan vanjo, te kdorkoli s
    svojimi zgodbami še omaja v nasprotno. Pokažejo se potlačeni spomini.
    Na srečo ne vedno in ne vsi, pridejo pa. Pridejo spomini na rojene
    brate, sestre, na svoje prezgodaj umrle otroke. Tudi vsi ti so del
    našega življenja. Če si ti to priznaš, ali pa ne. Oni obstajajo. Obstaja
    Tadeja, moja prva hči, ki sem jo spontano splavila in se tega zavestno
    nisem takrat zavedala. A je tukaj. Obstaja. Ne morem več reči, da imam
    le eno hči, ker imam dve. Ena je zvezdica, bolj lučka, ki sveti okoli
    mene. Druga trenutno živi z mano. In obe sta enako pomembni. Obe sta me
    prišli nekaj naučiti. Obe imata zame neko sporočilo. Tadeja s svojim le
    14dnevnim obstojem v mojem telesu. Teja vsak dan s svojem obstoju v teh
    do zdaj 21letih. In ta lekcija je zame najtežja. Je bila težka lekcija s
    starši. Je težek spomin na otroštvo. Me vsak dan spomni na to, če ne
    morem jesti in ne morem piti. Ko čutim gnus, sram, strah.
    So
    še vedno trenutki, ko čutim malo preplašeno punčko, ki bi za ljubezen
    do očeta naredila vse. Ki je za ljubezen od očeta naredila res vse. Ki
    je do nedavnega tudi na energetskem nivoju delala vse, da bi njen “bog”
    živel še naprej. In ko je ta mala punčka spustila iz prestola svojega
    boga iz otroštva, je ta človek , ki je skrbel zanjo, začel čutiti kaj to
    pomeni. Začeli so se mu vračati spomini. Bolečine so se začele
    pojavljati nenadoma in konstantno. Seveda je to povezal z nezdravim
    načinom življenja. In prav je tako. Smisel dela na sebi ni v tem, da
    drugim privoščimo slabo, ker so slabo delali nam. Smisel je, da to kar
    se je in se še dogaja, čeprav le na energetskem nivoju, prekinemo.
    Včasih je kdo od oseb že umrl in res ni druge, kot le energetska
    povezava. Včasih je kdo tako daleč, da je možna le energetska
    prekinitev. Včasih pa je vse tako živo in boleče, da je karkoli drugega
    nemogoče. Nič ne vračamo, vrne življenje samo.
    Fajn
    pa je, če imaš v tem procesu ob sebi nekoga, ki mu zaupaš. Nekoga, ki
    mu lahko poveš najskritejšo misel in z njim predebatiraš vse, kar se ti
    dogaja. To je moja izkušnja. Sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala.
    In res je tudi, da je bila to zame dodatna lekcija in izziv. In res je,
    da sem to spregledala in se je v mojem življenju pojavila druga oseba,
    in imam možnost z njo podeliti svoje misli, če si bom to dovolila.
     
    Zapisala Alenka Keber, 4.8.2015
    alenkakeber.com
  12. teja

    Zgodovina obstaja

    Avtor: teja,

    Zgodovina obstaja. Ne da se je izbrisati. In obstajajo resnične osebe iz preteklosti. In obstaja resnica. Tega ne more nihče skriti in prikriti. Smo ljudje, ki vemo. Vsak nekaj, in kamenčki se počasi postavljajo na svoj mesto. In so ljudje, ki želijo to resnico prikriti. In so ljudje, ki verjamejo v prirejeno resnico. In so ljudje, ki verjamejo v pravo resnico. In nihče ne bo izginil. Tudi če je bilo poskrbljeno, da je kdo izginil enkrat, drugič, tretjič, duša ostane, gre naprej in širi svoje sporočilo. Opravlja svoje poslanstvo, napreduje in dela dobro. Ko se odloči za to. Po svoji svobodni volji. Ali pa dela neumnosti še naprej. In ustreza njim. Oni ne bodo izginili. Obstajajo tako, kot obstajamo mi. Pomembno je le in res le to kam se daje pozornost. Ali sebi, svojemu srcu, duši in poslanstvu ali njim. Vedno so imeli načrte in želje po uničenu dobrega. In vedno bodo obstajali še naprej s svojimi načrti. Le da njihove misli, želje, ideje, ne bodo imele več teže, veljave in moči nad nami. Ker bomo povezani sami s sabo.
    Če začutim napad, energetski ali fizični, je samo od mene odvisno kako reagiram na to. Lahko dajem vso svojo pozornost temu in se ukvarjam od kje, zakaj, kdaj, čemu… Lahko pa začutim, si dovolim videti, rečem, aha, to je to, in grem naprej. Sama s sabo, brez dovoljenja, da vplivajo name. Brez strahu in samo z zaupanjem vase.
     
    alenkakeber.com
     
     
  13. teja

    Luknje v spominu

    Avtor: teja,

    Luknje v spominu nastanejo zaradi najrazličnejših razlogov.
    Vzrok je lahko zdravstveni, po narkozi. Kar nekaj mesecev po kakšni operaciji z narkozo se lahko zgodi, da so motnje v
    možganih. V tem smislu da greš na pošto, prideš na pol poti, pa ne veš kam si namenjen. Ali pa, da hočeš povedati da si videl psa, pa se ne spomniš kako se rečepsu in rečeš balon. Luknje v spominu lahko nastanejo, če si pod vplovom
    alkohola. Ali pod vplivom drog. Lahko pa ti dajo v pijačo snov, ki povzroči izbris spomina. Naslednji razlog luknje v
    spominu je travmatična izkušnja. Lahko brišeš spomin tudi sproti, ker je prehudo, da bi se spominjal kaj si videl ali doživel. Lahko se ne spominjaš več dni skupaj, tednov, mesecev, let, odvisno od pogostosti in ponavljanja travmatičnih
    dogodkov. V otroštvu in pri drogi, ki jo dajo v pijačo gre velikokrat za spolne zlorabe. Ali za to, da si jih sam doživel ali pa si bil priča le tem in se ničesar ne spominjaš. To ne pomeni, da se travma ni zgodila. Zgodila sem je in se je zapisala globoko v tvoje celice.
    Telo nosi spomin, četudi ga možgani na zavestni ravni ne premorejo. Telo ve in čuti. In če ni povezave z občutki v telesu,
    se pojavi le močan dvom o “zabrisanem” času. Sama imam izkušnjo, da se nisem spominjala večino svojega otroštva do
    14 leta. A, kot sem napisala, spomin ostane v telesu. Mene osebno je dvajset let grizlo vprašanje kaj se mi je dogajalo,
    da se ne spomnim skoraj ničesar od doma. Spomnim pa se veliko dogodkov insituacij, ko sem bila pri stari mami. Ali pa
    pri bratrancu. Ali pri sošolki. Vzrok je v travmatičnih dogodkih, ki so se ponavljali več let. Sama sem vse skupaj potisnila v podzavest zato, da sem lahko preživela. A kot sem napisala, stvari pridejo ven. Če želiš in ko je čas za to. Več let sem
    študirala knjige o otrocih, spolnih zlorabah, psihologiji, družini. Hodila sem na najrazličnejša predavanja in delavnice.
    Individualne termine, regresije v to in prejšnja življenja. Karminčna diagnostika, integralna biorgonomija, vse knjige od
    Louise Hay, Doreen Virtue, angelskedelavnice, vilinske delavnice, karte, šamanske delavnicein iniciacije,intuitivna
    masaža in izobraževanje za intuitivno maserko, knjige o vzrokih za bolezni, vzorcih obnašanja in delovanja,...Ni da ni.
    A ni bil čas. Šele po štiridesetem letu sem bila dovolj močna in pripravljena na resnico o svojem življenju, o svojih
    prednikih.
    Ni vedno tako. Hčerka je do svojih potlačenih spominov in informacij prišla v dvajsetem letu. Med drugim so ji dali v pijačo
    nekaj, zaradi česar je bila omamljena in paralizirana in se več let ni spominjala ničesar. Potem so se začeli pojavljati fleši,
    misli, slike. Včasih človek misli da se mumeša in mu ni jasno kaj to je. A obstaja. In je resnično, pa naj bo še tako grozljivo. Ni domišljija. Ni previd. Ni presluh. Je samo resnica. In potem greš spet od začetka. Še ena “nova” resnica v nizu.
    Nekdo drug pa si nikoli ne bo upal pogledati resnice. Odvisno od vrste težav in bolezni, ki te pestijo v življenju. In od
    življenjske poti. Meni je zdaj kristalno jasno zakaj nisem do teh spominov prišla prej.Že zdaj so me sesuli, življenje
    postavili v drugo luč. In se pobiram in grem naprej. Včasih je zelo težko. Ozdravljenje po travmah je proces, ki se ne
    zgodi čez noč. Težko je zaradi mavrice čustev, ki se prebudijo.....
    Veliko ljudi je mnenja, da naj bi se po preteklosti ne brskalo. Sama vem, da je potrebno pri ovirah, ki se pojavljajo v
    življenju najti vzrok. Podobe in spomini, ki so prišli in še prihajajo, so del mene ali se jih spominjam ali pa ne. Imam pravico
    do svojih spominov, do delčkov svojega življenja, ki me delajo celo. Celo oz celovito zato, da lahko vsak dan ustvarjam in
    kreiram svet v katerem želim živeti.
     
    Alenkakeber.com
     
    http://www.alenkakeber.com/wp-content/uploads/2016/05/mavrica-300x225.jpg
  14. teja

    Zavestno spočetje

    Avtor: teja,

    Ko izvem nekaj tako pomembnega, tega enostavno ne morem zadržat samo zase. Kar sem izvedela, obstaja že dolgo.
    Tudi raziskave so narejene. Na živalih in na ljudeh. Ampak da to tako močno vpliva na zarodek,na otroka, ki se spočenja,
    na otroka, ki bo nekoč odrasel v človeka... Pozabila sem kako se to imenuje. Sindrom prvega žrebca mogoče. Če je
    plemenska, rodovniška samica enkrat oplojena z mešancem, nikoli več ne bo imela pravih plemenskih potomcev.
    Dokazano. In potem so šli znenstveniki naprej in vse to prenesli in dokazali na ljudeh. Vsak spolni parner zapusti v ženski
    svoj odtis, dnk, ki preide v kri. Zato je možno, da je otrok drugega moža vizualno ali karakterno podoben prvemu možu. Dokazano je, da je ženska belka rodila otroka z Azijskimi potezami partnerju, ki “se je dal dol” nekaj dni pred spočetjem
    tega otroka z Azijko. Prav tako ostanejo sledi v moškem. Če je mama splavila moški zarodek, ima lahko naslednji otrok
    ženskega spola v krvi Y kromosom, ki ni ženski kromosom. Prav tako, če se rodita dvojčka različnega spola, se kri v
    maternici meša....Tako to je. Znanstveno dokazano. In proti temu se ne da nič.
     
    Kar je bilo meni grozljivo in mi je še, je to, da je v ženski odtis vsakega moškega. Še posebno, če je bila posiljena, in tega
    še ni predelala, ozavestila, morda je še globoko v podzavesti, kot je bilo to pri meni, do 40etega leta. In ima otroka, otroke
    in ti otroci nosijo v sebi energetski odtis, fizične ali karakterne podobnosti tiste osebe. In do včeraj tega nisem vedela.
    Verjamem da tega ne ve pre-veliko ljudi. Saj ne, da se da zgodovino izbrisati, niti da bi si to želela. Niti ne morem v tem trenutku ničasar spremeniti za nazaj. Lahko pa s tem zavedanjem in vedenjem spremenim za naprej.
     
    Obstaja rešitev in to je moj namen tega pisanja. Obstaja način, kako se lahko očistimo vseh teh odtisov in sledi vseh
    preteklih partnerjev, ki jih ne želimo v sebi. In obstaja način da to lahko stori tudi moški pred zavestim spočetjem otroka,
    oz kadarkoli. Ja, tema tega zapisa je zavestno spočetje. Ker pa se ukvarjam s predelavo večletnih zlorab, se me je to
    še toliko bolj dotaknilo.
     
    In ker je bilo to žensko druženje ob polni luni, smo v vodeni meditaciji to naredile. Očistile smo svoja telesa, svoje maternice,
    jajčnike in spolne organe vsega, česar ne želimo imeti več v sebi. Obstaja način, obstajajo metode in da se.
     
    To je smisel vsega. Izveš neko informacijo. V tebi prebudi določene občutke in čustva. In to potem očistiš, predelaš. Se sicer dogaja in za sabo potegne še marsikaj drugega, ampak narediš in delaš sebi dobro. In ne le sebi, tudi svojim otrokom
    in ostalim potomcem in prednikom.
     
    24.4.2016 zapisala Alenka Keber
     
    Alenkakeber.com
     
  15. teja

    Odgovornost

    Avtor: teja,

    Čedalje pogosteje berem kako je treba odpustiti, oprostiti drugim za
    dejanja, ki so jih storili nam. Češ tak je, drugače ni znala... Slabo
    mi je ob tem, prav na bruhanje mi gre. Kot tudi ob določenih spominih
    iz otroštva. Naj si oni oprostijo in odpustijo, ko si bodo priznali in
    sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Le sam sebi lahko posameznik
    odpusti, ker je dovolil, ker se je morda nekoč odločil, da bo to
    preživel. Ne gre za krivdo in maščevanje. Gre za to, da se preneha pometat pod preprogo. Gre za sprejetje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja.
     
    Smisel preživetja po travmi ni v odpuščanju nekomu za dejanja, ki so
    nam povzročila to travmo. Smisel je v sprejemanju vseh svojih občutkov
    in čustev. Tudi jezo, sovraštvo, žalost, ljubezen, gnus. Čustva in
    občutki niso dobri ali slabi. Obstajajo. So in ni jih za zanikati.
    Smisel je v tem da se travme predelajo in se živi naprej. Ampak ne kot
    da se ni nič zgodilo, ker je on tak ali ona ne zna drugače. V veliko
    primerih nam nabijejo občutek odgovornosti ali nas zastrahujejo. In
    potem živimo v občutkih krivde in strahu, tudi zanikanja...ker so "oni"
    "taki". In ker so se sami odločili za to dejanje. Pa ni pomembno ali
    prisebni, zadrogirani ali alkoholizirani. Odgovornost je v vsakem
    primeru na strani storilca!
     
    Alenkakeber.com
  16. teja

    Preteklost je pomembna

    Avtor: teja,

    Čas je za nove čase, za drugačno življenje, za radost, veselje, zaupanje
    in sodelovanje. Za spoštovanje samih sebe, prepoznavanje svojih
    talentov in darov. Čas za spremembe. Srčne, osebne, družinske, poslovne.
    Čas za zdravje in za uspeh. Čas za nas, ki smo preživeli in spet
    verjamemo vase. Vem da nas je veliko. Preveč in hkrati premalo. Preveč
    takih, ki smo "preživeli" in premalo takih, ki se zaveda kaj so
    "preživeli". S čim se ukvarjamo vsak
    dan. Nikakor se ne strinjam s tem, da preteklost ni pomembna. Je. Zelo.
    Tudi s tem se ne, da zakaj je treba brskati, odkrivati okostnjake iz
    omar- kar je bilo... Ja, je bilo. In ni za skrit, ker je pustilo
    posledice, pečat. Ker, če te nekaj muči 20let, če ne moreš živeti, če ne
    veš od kod in zakaj si tak, če si nezadovoljen, razočaran, boječ in te
    vse boli...ima vsak pravico da ve zakaj. Da ve čemu je tako, da
    spregleda, sprejme, predela in gre naprej. Obstaja ena faza. Faza
    preživetja. Faza soočenja z resnico, z osebami, njihovimi in svojimi
    dejanji. Brez tega ni mogoče živeti zdaj, v tem trenutku. In to ne
    pomeni, da odrasli ni odrastel ali da noče odrasti. Da ne moreš ali
    nočeš pozabiti, ker res ne zmoreš, dokler je to zapisano in zažrto v
    vsaki celici se res ne da. In vsak potrebuje svoj čas. Nekdo trenutek,
    drugi preostanek svojega življenja. Ker imamo pravico. Kot si jo je vzel
    tisti, ki se skuša skriti in pozabiti svoje misli in dejanja. Ker je ta
    trenutek pogoj za naslednji, in posledica nekega preteklega. Ker je
    pomemben zdaj, sta tudi nekoč je bilo in "nekoč" bo.
     
    alenkakeber.com
     
  17. teja

    Sporočilo modre starke

    Avtor: teja,

    Sporočilo modre starke:
    Modra starka živi v vsaki ženski. Nahajam se
    v najrazličnejših oblikah. Lahko sem kot trnuljčica, ki spi stoletno
    spanje in čaka na nekaj izven tebe, da te prebudi. Lahko sem kot
    princesa na zrnu graha in čakam le da mine noč in me prepoznaš v sebi.
    Lahko sem že budna, a še vsa zaspana in ne vem kaj želiš od mene.
    Pogovarjaj se z mano. Ali pa sem popolnoma prebujena in ti pomagam v
    vsakdanjem življenju. Šepetam ti, dajem najrazličnejša znamenja, te stiskam
    okoli srca, kričim po spremembi, plešem ženski ples. Božam te ves čas.
    Boža te moja prisotnost, moja vsebina, moje znanje in modrost. Prebudi
    se, spusti me ven, pokaži me! Lepa sem, popolna ženska. Ne glej se v
    ogledalo, tam me ni. Začuti se, v sebi boš čutila mene. Poslušaj mojo
    glasbo, glasbo življenja in zapleši z mano. Pleši najin ples, prebudi
    vihar v sebi. Prebudi ogenj, ne skrbi da spreraste v požar. Z mano dobiš
    vso modrost sveta. Vsa znanja, ki jih potrebuješ za popolno življenje,
    ki si ga zaslužiš. Vse, kar je v tebi ti ponujam na pladnju.
    Vem da
    je življnje lepo, igrivo, zanimivo, lahkotno, polno prekipajočega
    smeha, polno bitij svetlobe, ki te podpirajo. Podpirajo in pomagajo, da
    se prebudiš, da zaživiš sebe, svojo dušo, svoje poslanstvo. Nikoli nisi
    sama.
    Ko ti je najtežje, si prižgi svečko, simbolično prižgi
    notranjo luč. Pokliči bitja svetlobe. Nič hudega če ne verjameš v njih.
    Če nimaš zaupanja vase, nariši ali poišči rožo življenja. To je
    univerzalen simbol preko katerega se lahko povežeš z bitji svetlobe. Ko
    si boš sčasoma z izkušnjami bolj zaupala, ne boš potrebovala ničesar
    izven sebe. Zadosti bo misel, klic, prošnja. Zaznala boš odgovor,
    zaznala boš sporočilo, znak, simbol.
    To je zaenkrat vse, kar ti imam
    za sporočiti. Za začetek, da ne bo preveč. Če želiš več, veš kje me
    najdeš...v tvojem srcu prebivam. Tako, zdaj sem ti zaupala še zadnjo
    pomembno skrivnost. Vse ostalo bova odkrivale skupaj.
     
    zapisala Alenka Keber
    Alenkakeber.com
  18. teja

    Energetska mesta v družini

    Avtor: teja,

    V vsaki družini ima vsak svoje energetsko mesto. Najprej sta mož -
    moški, na njegovi levi strani žena- ženska, sledijo otroci po rojstvu.
    Prvi spočeti otrok je na prvem mestu. Drugi na drugem... To pomeni da
    ima vsak zarodek svoje mesto. Tudi, če je bil splavljen spontano ali
    načrtno. Vede ali nevede. Ženske imamo včasih kratko nosečnost, dva
    tedna, niti ne zavedamo se, da smo noseče, otrok pa je z energetskega
    vidika tukaj. Posebna zgodba so umetno ustvarjeni otroci. Vsak zarodek
    je otrok, pa če “gre naprej” ali pa “se jih prime preveč” in jih
    odstanijo. Vse, kar začne rasti v ženski, je energetsko otrok.
     
    Velikokrat se potem zgodi, da zamenjamo mesta v družini. Ali želi otrok
    zavzeti mesto očeta, mama, katerega drugega otroka.... In potem nastane v
    taki družini kaos. In je potrebno nazaj vzpostaviti red. Energetsko se
    to vse da, tako preveriti, kot popraviti.
    Druga zgodba pa je pri
    ločenih družinah. Vsaka prvo ustvarjena družina je vedno na prvem mestu.
    To pomeni da če se dva ločita in ima ženska novega partnerja, je
    njegovo energetsko mesto na koncu, za vsemi njenimi prejšnjimi otroki.
    In njuni novi otroci sledijo na koncu, ne na začetki, ker je to nova
    zveza. Ravno tako je pri moškemu, ki se loči. Naprej je prva žena, in
    njuni otroci, nato je druga žena in njuni otroci. Po pomembnosti se
    energetski red tako šteje. In vse drugo je zmešnjava. Ta red je potrebno
    spoštovati, sicer družine ne morejo v polnosti funkcionirati.
    Ko se
    otrok poroči, je njegova družina prva, osnovna in primarna celica. On,
    če je moški je na prvem mestu, njegova žena je na drugem mestu, levo od
    njega.
    Velikokrat se zgodi, da eden od staršev vzame otroka
    energetsko za svojega partnerja. In posledično zaradi tega ta otrok ne
    more normalno funkcionirati v svoji novi družini, ki si jo je ustvaril.
    Energetsko se je potrebno postaviti nazaj na mesto otrokav primarni
    družini.
    To v praksi nastane velikokrat takrat, ko se starši ločijo
    in si mama “vzame” sina za partnerja. Energetsko, ne fizično. Do njega
    se obnaša, kot bi bil njen mož. Kontorlira odraslega, polnoletnega sina.
    Mu kuha, pere, skrbi kdaj bo prišel domov in zakaj ga ni, prigovarja,
    ga pošilja v trgovino, nadzira njegovo živjenje. In tako ženska, ki
    pride v njegovo življneje njega ne more čutiti kot moškega - moža, ker
    je on že energetsko mož svoji mami. In njegove energje ni čutiti. To vem
    iz lastnih izkušenj. Moški govori kako te ljubi, s tabo bi bil, imel
    otroka, ti pa ga ne čutiš. Ne čutiš ga zato, ker je njegova energija
    ujeta pri mami. In on sam se mora s tem soočiti in spogledati, in
    energetsko odvezati od mame. To vse je proces. To so spremembe. To ni
    kar tako, pet minut, pa je ok. Tudi mama čuti in ne želi spremembe.
    Pride do odločitve tega moškega kaj želi....
     
    Alenkakeber.com
  19. teja

    Antidepresivi da ali ne

    Avtor: teja,

    Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez
    hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok.
    Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo telo. V družini ni bilo nič v
    redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem
    antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek
    najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo.
    Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne
    takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še
    nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo večjo dozo od začetne.
    Potem sem čutila manj tesnobe. Manj sem jokala. Bila sem boljše. Vsaj
    tako sem mislila. Šla sem v službo. In po pol leta sem se samovoljno
    odločila, da preneham z jemanjem antidepresivov. Po mesecu in pol so se
    znaki začeli ponavljati. In sem se ustrašila in nadaljevala z
    antidepresivi. Stanje se ni kaj bistveno izboljšalo. Pa sem jih spet
    nehala jemati. Sicer sem zagovornica ne jemanja zdravil.
    Na nekam
    predavanju sem slišala, da je so ravno trije meseci po prenehanju
    jemanja kritični. Da je potrebno zdržati. Da so to odtegnitveni znaki.
    In ko zdržiš, jih ne potrebuješ. Ne nikoli več, ampak se stanje
    stabilizira.
    Moja izkušnja je bila, da sem čutila, kot bi mi nekdo v
    tistem trenutku, ko mi je dal zdravilo - antidepresiv, rešil življenje.
    Kasneje sem prišla do spoznanja, da antidepresivi le utišajo občutke,
    čutenje, čustva, kar pomeni da ne moreš začututi kaj v resnici čutiš. Ne
    moreš priti do vzroka in posledično do rešitve le tega. In zdaj vem da
    je potrebno zdržati in nekaj narediti v življenju - spremembo, se
    obrniti sam k sebi, kot sem to naredila štiri leta kasneje od prve
    situacije z depresijo. Pogledala sem vase in še vedno gledam vase. In
    naredila spremembo, stopila v stik s sabo.
    V nekem trenutku, ko sem
    bila šibka in si nisem zaupala, popolnoma nič si nisem zaupala, bila
    sem tako obupana, da nisem pred sabo videla nobene rešitve - so mi
    antidepresivi pomagali spremeniti tok misli, oz jih utišati, ohromiti.
    Ko sem ojačala in sem si začela zaupati - sem jih nehala jemati, a nisem
    vztrajala dovolj dolgo, situacije so se začele ponavljati, zunanji
    pritisk je bil prevelik, ustrašila sem sem mislila sem, da ne zmorem -
    hkrati pa sem dvomila v njih. Zato niso delovali in sem prenehala z
    jemanjem. Ali pa bi rabila večjo dozo, to pa ni bilo v skladu z mojim
    tedanjem prepričanjem. Dve leti nazaj, ko sem bila spet na odlični poti v
    depresijo, sem se odločila za korak k sebi. Je pa res, da sem se v
    vmesnem obdobju razvezala in spremenila en del življenja. Bilo je lažje,
    ker nekega dela pritiska ni bilo več. In po tem spoznanju ne bom nikoli
    več vzela nobenega antidepresiva. Do te odločitve sem prišla sama, s
    svojo izkušnjo.
    Zato nihče ne more nikomur reči ali
    antidepresiv da ali ne. Odvisno od osebne pripravljenosti posameznika za
    delo na sebi. Če želi nekdo “spati” in ni pripravljen na spremembo in
    rešitev, je antidepresiv odločno zdravilo, pa še blagajno farmacevtske
    industrije polni.
     
    Alenkakeber.com
  20. teja

    Preteklost je pomembna

    Avtor: teja,

    Zakaj je pomembno in potrebno, da se soočimo z dejanji v preteklosti - svojimi dejanji do drugih in dejanji drugih do sebe?
    Ker so v preteklosti ujeti delčki naše energije. Ne gre za maščevanje. Ne gre za krajo. Gre za poravnavo energij. In samo zaradi tega, da prekinemo zgodovinsko verigo dejanj se je potrebno soočiti s svojimi čustvi in občutki v času obstoja naše duše. Potrebno je iti stoletja ali tisočletja nazaj v času in prostoru zato, da pride do izravnave energije. Ker le tako lahko pomagamo svojim prednikom in svojim zanamcem. Tako preprečimo, da bi se preneslo naprej in bi npr naša hčerka srečala fanta iz sosednje vasi in se noro zaljubila vanj, da bi jo on zapustil in bi ona jokala dve leti. Dve leti žalovala in ne živela svojega življenja zato, da bi izjokala solze in žalost svojih prednikov, ki so umrli v vojnah. Ki so bili ubiti in so zapustili svoje družine, v katerih je bil takrat njihov partner ravno prednik tega fanta, ki je zdaj zapustil vašo hči.
    To povezavo je v tem trenutku težko razumeti, a se vseeno dogaja. In trpijo naši otroci, vnuki, trpimo mi.
    Še bolj pomembni pa so naši občutki tukaj in zdaj. Veliko jih je ujetih v otroštvu, ko smo bili vzgajani tako, da nismo smeli izkazovati jeze, žalosti, veselja - svojih pristnih čustev takrat, ko smo jih čutili v tistem trenutku.. In tako se je zgodilo, da ali nismo več nič čutili in ne čutimo nič, ali pa so občutki nerealni.
    Tako jaz osebno sploh nisem vedela zakaj sem jezna, kdaj sem jezna in da sploh sem jezna.. Ker jeze nisem smela izraziti oz sem jo, pa sem bila kaznovana, sem bila prepričana, da jaz jeze in sovraštva sploh ne premorem. Da ne bi nobenemu živemu bitju skrivila lasu. O ja, pa še kako bi mu, veliko njim, in ne le lasu, če ne bi imela zdrave kmečke pameti - ko se je v meni prebudila jeza, ki je nisem čutila takrat, ko bi jo morala. Ta jeza je bila ubijalska. In kljub temu jo je bilo potrebno dati ven. Ker je kot taka ubijala mene samo. Ko sem jo dala ven; najprej v varnem okolju delavnic Pot Srca, nato sama, sem naredila prostor za druga čustva in občutke. Osvobodila sem tisti del sebe. Pa se mi ni zdelo potrebno in vredno. Saj se je že zgodilo in kaj bi pogrevala, kaj bi se spominjala... JA - je bilo potrebno. Nujno potrebno. Ker je bila v teh spominih ujeta moja energija. Moja prava, pristna energija, moja duša. In če je bom izkričala, izjokala, pestovala, crkljala, ne bo cela in celovita. In tako s tako ranjeno dušo lahko vsak dan sproti umiram, namesto da bi vsak dan sproti živela. Predolgo sem to delala dan za dnem. Predolgo sem zavestno in podzavestno vso svojo energijo dajala stran od sebe. Sooočam se z vsem kar je v meni. Odločila sem se zase. Končno sem se odločila da pogledam svojo lastno vrednost. Da si priznam da sem vredna vsega lepega in še lepšega. Nič več ne umiram vsak dan znova, ampak živim - ker zmorem in sem vredna.
  21. teja

    Otrok ni kriv...

    Avtor: teja,

    Niso otroci krivi, če so se starši med seboj varali in nimamo vsi iz ene družine istega očeta. Ali pa je ta oče svoja semena sejal tudi drugje in imamo v drugih družinah sorejence. Niso. Niso krvi niti, ko to odkrijejo in povejo naglas. Nimajo nas pravice takrat obtoževati ali nam nalagati občutke krivde in odgovornosti. Koneckoncev jih nihče ne obtožuje. Imamo samo pravico do resnice.
    Prav tako nismo otroci krivi, če so nas zlorabljali. Ne glede na to, da smo si jih sami izbrali še pred spočetjem, da smo podpisali dogovor, bi se oni lahko še vedno odločili drugače. Na Zemlji ima vsak svobodno voljo odločanja ne glede na to kaj je podpisal kot duša preden se je rodil. In kot otroci se nismo mogli ubraniti, še posebno ne, če so nas omamljali in ustrahovali ne le z besedami ampak celo z orožjem. In verjemite, da mora imeti tudi odrasli otrok veliko poguma ko razkrije resnico in se z njo sooči in spregovorio njej. Ker ta odrasli starš je velikokrat še vedno živ in grožnje in ustrahovanja iz otroštva so še zelo živi. Ko se zaveš, da je odgovornost in krivda na drugi strani je veliko lažje. Ne glede na posledice, ki sledijo. V tem trenutku je pomembna le resnica. Ali je kdo tistega otroka vprašal ali želi biti zlorabljen, kako bo preživel zaznamovan celo življenje? Zakaj bi zdaj storilca spraševali ali bo preživel in kako bo živel, ko bo prišla resnica na dan?
     
    alenkakeber.com
  22. teja

    Zavezništvo žensk

    Avtor: teja,

    Bilo je nekega maja, leta 2010 se mi zdi. Prijateljica je imela raka. Raka na mateničnem vratu so ji odstranili, a je šel že naprej... Odločila se je, da ne bo šla na kemoterapijo. Bo pa šla na samoplačniško alternativno zdravljenje v Nemčijo. Za spremstvo je potrebovala dve osebi ki jima zaupa. Dve osebi, ki bi bili ob njej, vsaka polovico tritedenskega bivanja. Potrebovala je negovalko, spremljevalko in prijateljico v eni osebi. Bilo mi je v čast, da sem bila ena izmed teh izbranih oseb jaz. Ker zaradi situacije v mojem življenju nisem mogla zapustiti doma za deset dni, sem ponudila pomoč pri prevozu. Na polovici zdravljenja je bilo potrebno eno zapeljati v 1100 km oddaljen kraj in drugo pripeljati nazaj. To vlogo in odgovornost sem prevzela jaz. Peljem rada in peljem varno. Oseb, ki jih bom peljala nisem poznala. Bila je svojevrstna izkušnja preživeti 1100km dolgo pot s popolno neznanko. Tam sem spoznala še drugo sopotnico. In srečno sva potovali 1100 km proti domu. Kar pa je naredilo name največji vtis, je tistih 12 ur, ki smo jih preživele štiri ženske skupaj. Bila je ena skupna točka. Naša prijateljica. Svoje življenje je imela tako popredalčkano, da je imela vso zasebnost sama zase in je delila le tisto in toliko, kolikor je želela. Tako se je zgodila situacija srečanja treh žensk, njenih prijateljic, največjih zaupnic, ki nam je zaupala svoje življenje. Bilo je zelo lepo in ganljivo. Vse smo vedele kakšen rezultat se bliža. Vse smo spoštovale njeno odločitev. Pozno popoldan smo šle na potep po mestu in preživele ženski večer v stanovanju. Povečerjale smo, se šalile in smejale, nazdravile s šampanjcem in vse štiri utrujene odšle spat. Zgodaj zjutraj je bila pred mano spet pot, 1100 km z drugo, tokrat ne več popolno neznanko. Povezovalo naju je skupno prijateljstvo. Skupna bolečina. Moč. Moč sprejeti življenje z vsem, kar prinaša, tudi s smrtjo.
    Prijateljičina pot zdravljenja se je nadaljevala doma. Ko le tega ni več zmogla, je odšla v bolnišnico. Umret. Čeprav smo kovale načrte kako bomo odšle poleti na morje. Skupaj. Kako se bomo zabavale in uživale. Kljub temu da smo globoko v sebi vse vedele... In ja, prišel je tudi ta čas. Čas smrti. Moram priznati, da so me pogosti obiski zelo izčrpavali. Tako močno, da sem proti koncu prišla le še enkrat tedensko. In ko sem dobila informacijo, da nas je ponoči zapustila, mi je po eni strani odleglo. Odleglo, ker se je nehala matrati, ker je bolečina ponehala. Tudi sebe sem v tem času utišala. Šla sem na pogreb, a nisem čutila ničesar. Dva meseca zagotovo nisem čutila izgube, bolečine, nič. Potem pa je začelo prihajati. Vse se je vračalo. Spomini, obžalovanje, jeza, nemoč, bolečina. Vsak dan, najmanj tri mesece je trajalo v različnih delih dneva, da sem se spomnila nanjo, da sem se pogovarjala z njo. Da sem res začutila to, kar sem imela v sebi. In da sem dala to ven. In zdaj vem, da ni zmogla več. Ni me zapustila. Ni zapustila svoje družine. Le preveč je bilo vsega. Preveč v tistem trenutku zanjo. In zaradi tega nisem jaz nič več niti manj močna in sposobna. Le moja pot je drugačna. Jaz zmorem več. To je moja pot. In na tej poti me spremlja ta moja prijateljica. Tako, kot me je spremljala ko je bila še živa. Kadar sem želela, sem ji povedala karkoli že. In še vedno mi sporoči svoje mnenje, svoje misli, le na drugačen način. Dojela sem, da se je spremenila le oblika bivanja, vse ostalo pa je ostalo enako. Zavezništva in moči le tega pri ženskah ne uniči in ne vzame niti smrt.
  23. teja

    Strah pred spremembo

    Avtor: teja,

    Ljudje živimo neko življenje. Svoje življenje. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sploh nisem vedela da živim, nisem se zavedala sebe in trenutkov. Živela sem v megli. Ko pogledam nazaj, je bilo vse moje življenje en velik strah. Ko sem bila majhna ustrahovanja in zlorabe. Ko sem bila večja strah pred bitjem, ki me je preganjalo v sanjah. Ko sem odrasla še dodaten strah ali sem dovolj dobra mati in žena. Kamor sem se obrnila, polno strahov. In kaj vse sem delala, da ne bi bilo kakšnih sprememb. Trpela, ko sem vedela, da me partner vara, pa nisem povedala da vem. Pa nisem povedala, da mi je težko, da me boli. Ko sem sama sebe prepričevala, da če ga imam rada, moram to sprejeti..... Šlo pa je za strah pred zapuščenostjo. Pred biti sama. Pred tem ali zmorem živeti sama. Tako mojstrsko so me izučili in izmojstrili, da me vsi potrebujejo. Da sem bila poosebljena Mati Tereza, da sem se razdajala na vse mogoče načine, le da nisem začutila sama sebe. In ko je imelo telo dovolj in me je želelo prebuditi sem se za trenutek ustavila. Pogledala, začela raziskovati, a nič konkretnejšega ukrenila. Sprememba bi prinesla novo, drugačno življneje. Neznano. Pa ga znam živeti? Pa ga želim? Če ne vem kaj me čaka?
     
    Tako sem vsaj vedela kako bo potekal prekleto dolgočasen in utrujajoč dan. In kdaj se bo končal, v kakšnih okoliščinah in od koga so odvisne te okoliščine. Od mene osebno zagotovo ne. In ko ni bilo dovolj telo, mi je še duša začela kazati da ima dovolj. Depresija. Situacije s hčerko. In še vedno ni bilo dovolj. Do nekega jutra, ko sem se zbudila in rekla, ne gre več. Ni bilo pomembno kako bo šlo naprej in kaj bo, le da ne gre več sem vedela. In naredila spremembo. Nisem se zavedala, da v tistem trenutku nisem dovolj močna, da bi situacijo speljala do konca. Potrebovala sem oporo. In ta opora me je vlekla dol na drugi strani. Kolikor sem se nečesa osvobodila, sem se zaradi strahu pred tem osvobojenim zataknila drugje. In to je bilo težko in naporno. Tako naporno, da bi bilo lažje umreti, kot se spet premakniti, bilo je veliko strahu in ustrahovanj. In spet se je zgodilo jutro, ko sem se odločila, da tako ne gre več. Tukaj ni bilo tako ostrega reza, tukaj sem se učila in mojstrila v odločanju in držanju obljube sama sebi. Mojstrila sem se v prehajanju čez strah in ustrahovanje. In šla čez. Potem, šele potem, sem počasi zadihala. Pa še ne s polnimi pljuči, kajti še vedno sem bila potrebna drugim ljudem. Ker če ne bi bila, me ne bi imeli več radi, bi me zapustili. Razdajanje je bilo še vedno, le da brez zunanjega ustrahovanja, strahovi so bili v meni. Vedela sem da sem sama odgovorna za svoje življenje in da, kot si bom postlala tako bom spala.
     
    Ampak oblak je ostal. Še vedno je bila megla. Megla otroštva. To meglo sem raziskovala, hm, od nekaj čez dvajset je bilo. Začelo se je z branjem knjig, vizualizacijami, individualni obiski, intiutivna masaža. Megla je ostajala, malce se je redčila. Sledilo je študiranje knjig o zlorabah v otroštvu, z zapiski in raziskovanji občutkov ob prebranem. Obisk šamanskih, angelskih in drugih delavnic.Pa regresije, v prejšnja in v to življenje, nehipnotični dve in ena hipnotična. Zadnje nisem razumela in sem si izjavo terapevtke napačno razložila. Zdaj razumem. Bilo je pretežko. Bilo je prehudo. Nisem bila pripravljena na srhljivo grozljivko, ki je bila potlačena globoko, globoko. Nato nekaj blagih informacij, sprejemljivih tisti trenutek. Potem še nekaj bolj konkretnih, nato pa se je vsul plaz. Plaz resnice. Vračali so se spomini, občutki, ja, vrnili so se. O, je bilo težko, hudo, sprožil se je val vsega kar obstaja v meni. In je trajal, trajal, se kotalil in vrtel. Komu zaupati. Komu povedati? Kdo bi mi sploh verjel? Pa se je obračalo in obrnilo. Potreben je bil čas in ukvarjanje same s sabo. Vendar brez pomoči čudovite, izjemne in edinstvene osebe, Milene Matko še zdaj ne bi zaključila te more, ki me je spremljala. Megla se je končno razblinila. In zdaj se učim biti jaz v jasnih trenutkih vsakega dneva.
     
    Alenkekeber.com
  24. teja

    Ranjena ženska

    Avtor: teja,

    Ker sem ženska, bom pisala v tej obliki. Verjamem, da je pri moških podobno, ne morem pa tega trditi zagotovo.
    Ženska, ki je bila zlorabljena kadarkoli v svojem življenju, se počuti ranljivo v trenutkih, ko predaja srce in telo.
    Vsaka ženska je nekoč zaupala moškemu. Če ne drugemu, kot majhna deklica svojemu očetu., ko stika z drugimi moškimi še ni imela. In ta ljubezen je bila zanjo sveta. Kaj in predvsem zakaj si je ta moški predstavljal za ljubezen in kako jo je izražal, zaznamuje žensko za celo življenje. Še posebno, če jo je v imenu ljubezni in pozornosti spolno zlorabljal. Ta, zdaj ženska, je poznala s strani moškega le to vrsto ljubezni. Da obstaja karkoli drugega ni vedela. In tako se z veliko lahkoto in ponavadi zgodi, da ta deklica dejanja svojega očeta potisne globoko v svojo podzavest le zato, da bi bila ljubljena hčerka, njegova princeska. V resnici pa je energetsko in telesno temu moškemu žena. Žena, kot bi mu morala biti LE mati te deklice. In tako je mati te deklice ljubosumna na svojo hčerko in je energetsko kot hčerko sploh ne sprejme. To dekle se tako navadi da ljubezen pomeni zloraba, čeprav globoko v sebi ve, da to, dar se dogaja ni prav. A le tako lahko preživi. Le tako si lahko ustvari pogoje, ki so za preživetje otroka nujni.
    Le tako se počuti zaželjeno in ljubljeno. In vse je v najlepšem redu. V njeni družini je “vse čudovito”. Čeprav velikokrat omamljeno in ustrahovano. Ker to dekle nosi v sebi ta vzorec iz otroštva, se velikokrat zgodi, da spozna fante, ki se do nje ne obnašajo spoštljivo. Lahko so nasilni verbalno ali telesno. A, ker je bil to njen vsakdan v otroštvu in ker “ve” da je to del ljubezni, sploh ne pomisli, da to ni v redu in da je lahko tudi drugače. Druge vrste odnosov ne pozna in zanjo v resnici ne obstajajo.
    Vendar nekje globoko v tej, zdaj že ženski, tudi že materi, kjuva dvom. Kljuvajo vprašanja. Kaj, le kaj se je zgodilo in dogajalo v otroštvu, da se skoraj ničesar ne spominjam? In ta ženska začne raziskovati svoje življenje, svojo notranjost, začne hoditi na predavanja in delavnice. Začne študirati knjige na temo podzavesti in zlorab v otroštvu. Začne hoditi na regresije, hipnoze, intiutivno masažo. Občutek postaja čedalje močnejši, želja vedno odločnejša. Želja po resnici. ZA resnico ni nikoli prepozno. Je pa včasih bolje, če je ne poznaš v detalje. Ker se šele takrat zaveš, zakaj se svojega otroštva ne spominjaš. Šele potem se zaveš, da si bil že klinično mrtev in šele potem se zaveš, da je bilo sprotno brisanje spomin res edini način preživetja. In ko se zaveš vsega tega, je življenje teh oseb, ki so v otroštvu povzročile take hude travme odvisno le še od tvoje zdrave kmečke pameti. Ker potem pride ven 40 let potlačene jeze. 40let potlačenih čustev vsega, kar obstaja in tudi tega, kar si večina ljudi sploh ne more predstavljati, da je v tebi. Potem se šele začne. Zakaj? Čemu? Kako ste mogli? Kako lahko živite s tem? Kako se lahko še naprej tako obnašate? Le kako? Šele potem strah dobi svoje ime. Vsa tesnoba dobi svoj smisel.
    Vsa “sproščanja napetosti” drugo ime. Moški in ženske dobijo nov smisel. Ta oseba pa se zapre. Da lahko preživi. Spet. Da se lahko ponovno oz. prvič v resnici izgradi. Da lahko začuti kdo je. Kdo je v resnici. In čemu je tukaj. In čemu vse bolezni, čemu slabosti, nelagodje. Ker potem začne ta ženska čutiti. Čutiti vse. Ko ji hoče kdo kaj slabega in kaj dobrega. In šele potem se lahko zaščiti. Ker šele takrat ve pred kom se mora zaščititi. In tako dobijo vsi moški tablo Stop. In to tablo dobijo res vsi moški. Po določenem času se najde kakšen, ki mu nezavedno uspe odpreti vrata in tablo obrniti na drugo stran, kjer piše Previdno v preverjanju. Ženska od takrat naprej čuti drugače in čuti vse. In ne zaupa. Kar pa ne pomeni, da ne ljubi. A le do meje, do katere lahko ljubi sebe. In ko /če se ta ljubezen veča, se toliko poglablja tudi ljubezen do moškega. Na žalost se ponavadi ta moški ne zaveda svoje edinstvene vloge v tistem trenutku v življenju tiste ženske.
    Ženska, ki se po vsem kar je preživela preda, se preda cela. In je potem tudi cela ranjena, če se zgodi, da jo ta moški izda ali razočara. In ko je ta ženska ranjena, skuša to zakriti in v kolikor se s tem lahko sama sooči, se težko sooči s tem moškim, ki jo je prizadel. A ko ta ženska dela naprej na sebi, ji ne preostane nič drugega,, kot da se sooči z resnico in le to pove temu moškemu. Tvega, da ga bo izgubila, a le na tak način ne bo izgubila sebe. Ker izgubila je že veliko sebe v svojem življenju in preživela. Če pa bi izgubila sebe, bi umrla. Ne fizično, ker to je veliko večja bolečina in izguba. Ko izgubiš zaupanje v svojo dušo, v vero, moč in energijo je huje, kot če bi fizično umrla. In zato je to čas in pravi trenutek za resnico. Resnico o vsem. Ker ta ženska prenese vse. Vse, razen laži. In ta ženska bo sprejela resnico z dvignjeno glavo in ranjenim srcem odšla naprej, če bo to potrebno. Ker ve, da je vredno. Da je dobro, edinstveno in si zasluži, da je pri moškemu, ki ga ljubi EDINA.
     
    Alenkakeber.com
  25. teja
    Stik s svojo dušo je zavestno delanje, ki ga moraš ponavljati in ponavljati, da se navadiš živeti sam s sabo, z resničim sabo. Ne z masko. Ne z zabavljačem, ki mora zabavati prijatelje, ker se bolji, da ga bodo sicer pozabili. Pravi prijatelji ne pozabijo. Pravi prijatelji razumejo. Če niso pravi prijatelji, kaj potem so? Kakšna je njihova vloga v našem življenju? Motilci na poti do stika samega s sabo?
    Z ustrežljivcem, ki mora ustrezati najbližjim, ko si oni zamislijo, da ga potrebujejo. Mogoče jim je le dolgčas. Mogoče potrebujejo tvojo energijo, ker so sami izčrpani. Če bi te imeli res radi, bi ti dali proste roke in čas zase. Ne bi te priklenili nase pod pretvezo, da te potrebujejo. Velikorat se to zgodi s starši, ki ne morejo spustiti svojih otrok in si zmišljujejo najrazličnejše ovire in težave, da držijo svoje otroke pod kontrolo. Zavedno ali nezavedno si ustvarjajo situacije, ko te potrebujejo. In če jim nasedeš, niti ne zaznaš kdaj te mama energetsko vzame za svojega moža ali oče za svojo ženo. Začneš opravljati stvari, ki naj bi jih opravljal tvoj oče ali tvoja mama. In koliko energije ostane tebi? Ali imaš lahko parnerja? Ne moreš, ker si te je energetsko prilastil ened od staršev. Ta, ki ga ljubiš, ali ljubi tebe, te ne čuti zares, ker te energetsko ni. Pa ne gre za ljubosumje. Gre za čuteje. Potem je tukaj še služba. Bodi tak, obnašaj se tako, obleči se tako, govori tako, delaj tako, zasluži toliko. Ker sicer te bomo zamenjali, odpisali. In pa ne delaj tako, da me ne bi slučajno ogrožal, ne govori tako, da ne bi bil boljši od mene. In tako traja najmanj osem ur vsak dan. Koliko časa potrebuješ, da prideš v svojo energijo, ko si doma? Ali greš sploh domov, ali misliš da rabiš relaksacijo, da pozabiš službene stvari..
    In če se vse skupaj sestavi. Zjutraj greš v službo. Vsak dan. Delaš osem ur. Ne izklopiš se še od službe, ko te pokliče starš, da te nujno potrebuje in je potrebno najmanj 3 ure preživeti kot nujen pomočnik. Takoj se preklopiš v potrebnega drugemu. Kje si pa ti? Si si skuhala? Bila v trgovini? Pomila posodo? Oprala perilo? Posesala, pomila kopalnico? Imaš morda gospodinjsko pomočnico, če druemu igraš to isto? In te zvečer pokliče prijatelj, ki potrebuje prevoz. In se nadaljuje ustrežljivost brez razmiselka, kaj pa jaz. Pride večer, ali pa že noč. Brez zavedanja doma nadaljuješ z odmikom od sebe v buljenju televizije. Danes nisi bila nič sama s sabo. Si pa naredila normo v službi in bila koristna najmanj dvema osebama, ki te imata rada ??? Drug dan greš v službo. Sploh ne budna in sploh ne prisebna. Ampak masko gor in gremo. Normo je potrebno narediti. In mine služba, prideš domov, nekaj skuhaš, si zaželiš mirnega polodneva in večera, pa pokliče prijatelj, zvečer je žur, se dobimo, pivo, klepet? Ja itak, že dolgo se nismo videli, potrebuje me, s prijatelji je traba vzdrževati stike, da me ne pozabijo, da ne ostanem sama. A res? Pravi prijatelji te ne bodo pozabili in izgubili stika, tudi če se ne vidite dve leti. Pa gre popoldan, večer. Utrujena padeš v posteljo. In pride tretji dan, družinske obveznosti in spomini, nepredelani občutki.... Je tukaj četrtek. OOOOO, danes bi si pa lahko vzela čas zase. A res? Starši me potrebujejo, nujno, le za kratek čas, bo hitro, drugi prijatelj bi me rad videl, res se že dolgo nisva srečala, ima težave, dajmo ga razvedriti. Hm, kaj pa jaz? Danes si želim vzeti čas zase, morda za naju. Ja, no, gremo. Folk me rabi. Je treba vrniti to, kar so mi dali. In pride večer. Nekaj časa zase. Ampak sem že utrujena in malo sem tudi že popila. Mine tudi ta večer. Oooo, super, je že petek. Danes žurka zvečer. Jutri žurka popoldan. V nedeljo bi se prilegel mir. Ampak ali si ga res želim? Ali znam biti sama s sabo? Ali si želim bližine nekoga? AIi zmorem še to? Že tako je vsega preveč. Pa nisem sama s sabo, kako naj bom potem z nekom. Vsaj ta čas bi porabila za to, da sem sama s sabo, s knjigo, v miru. In ja, res je najbolje tako, da se ne navežem na ljubljeno osebo, ker ne potrebujem nekoga, ki bi me res ljubil in sprejemal tako kot sem, ko pa imam toliko prijateljev, ki jim želim ustreči in se družiti z njimi, pa starše, ki me potrebujejo, pa otroke, ki so mi na prvem mestu. In kje sem jaz? Ni me. In edino ta ljubljena oseba, ki me spomni name, ki mi prinese nekaj miru v dušo, to edino osebo bi najraje skenslala, da se ne bi preveč spomnila nase. Da se mi ne bi bilo treba ukvarjati sama s sabo. Ker, ko sem s to osebo, sem res lahko jaz jaz . Taka, kot sem. Razigrana, vesela, nagajiva, žalostna. Ne potrebujem maske. Ampak ker se tega bojim, prej spijem malo da me ni strah. Ampak občutkom in čustvom, ki jih v meni prebuja ta oseba se ne morem skriti. Ta pridejo na plano, če hočem ali ne. In takrat sem zmedena. Rada bi pobegnila in nočem pobegniti. Je lepo in ne zdi se mi relano da bi lahko tako trajalo. Ne mislim, da si to zaslužim. Ne mislim, da je to sploh možno in mogoče da se dogaja meni. Zato si moram zamegliti um, da možgani ne delujejo, da se izklopijo, da lahko padejo maske. Da sem jaz lahko jaz. Ampak sem tako utrujena. Res sem utrujena. In tako tudi z ljubljeno osebo ne morem biti. In sem v začaranem krogu iz katerega ne grem. Ker. Če bi šla. bi izgubila teh nekaj prijateljev, ki so mi ostali. Pa bi jih res? Bi mi mama zamerila, ker nimam časa zanjo vedno ko se ji dvigne. Pa bi res? Mogoče na začetku, potem pa bi videla da si umirjena in da si postavila meje njej in če si jih njej, jih lahko komurkoli. Kajti ona te je rodila, vse ti je dala. Če se pred njo postaviš na svoje noge, si zmagala. In to je njen namen, da te vspodbudi na tak čuden način da se postaviš na svoje noge.
    Velikokrat so starši na čuden način tisti, ki porinejo človeka, otroka naprej, stran od sebe na najrazničnejše načine. Nazaj k sebi. In čeprav se zdi neverjetno, se potem ta odnos sčasoma nekako poravna, popravi, ni več napetosti. A le ko se ta otrok postavi ob rob svojemu staršu, postavi mejo in gre v svoje življenje. In ko je otrok, čeprav ponavadi že odrasel sposoben postaviti mejo staršem in vidi, da se odnosi niso poslabšali dojame, da lahko to stori vsakemu. Ker šele potem te ljudje v resnici začnejo cceniti in spoštovati, ko vidijo da spoštuješ tudi sam sebe. Ali pa grejo stran od sebe, ker jim več ne ustrezaš in odgovarjaš njihovi vlogi, ki so si jo zamislili zate .
×
×
  • Objavi novo...