Kljuka, koliko točno ne vem, ker ne živim več doma. Je pa zame preveč to, da mora it po kosilu (med vikendom) "počivat". Pa to, je tudi že preveč, da ne prizna. Da zmanjka doma rum, pa hladno reče, ja, ni ga več, ko ga sestra rabi za pecivo. Ko pa se pogovarjava in mu rečem, da pije, pravi da nič več kot vsi:2-3 pive na dan. Ni zadovoljen v zakonu. Pravi, da bi se moral že pred 15- 20 leti ločit, zdaj se pa tudi ne bo. Pa sva se kar tako brez veze menila, pa mu je ful pomenilo. Ne počuti se sprejetega. Jaz vem, kaj bi bilo potrebno, pa nimam namena reševat njunega zakona, če se sama za to ne odločita. Tudi pri njegovi alkoholiziranosti ne mislim nič narediti, če se sam ne odloči za pomoč. Saj je že rekel, da bo sam poskusil nehati, če ne bo šlo, bo pa poiskal pomoč... Mogoče sem egoistična, oz. vem da nisem, a sem si na prvem planu. Če me kdorkoli prosi za pomoč, jo dobi, ponujam jo pa le še redkim.