ne bom pisala o mojih izkušnjah o odhajanju z doma. tega je že dolgo in časi so se od takrat hudo spremenili. raje bom napisla svoje mnjenje o tem, kako gledam na odhajanje mojih otrok z doma. imam namreč dva, ki sta v "odhajanju". starejši že zelo, mlajša pa počasi. zelo ju imam rada, spoštujem ju, nočem pa sedeti na njih. mislim, da ni prav, da bi moral otrok svojo hvaležnost do staršev, ki so skrbeli zanj do obdobja odraslosti, pokazati tako, da ostane z njimi, izpolnjuje vsa njihova pričakovanja in po možnosti skrbi za njih, ko ostarijo. otroku smo dali življenje, ga spremljali skozi otroštvo in na poti odraščanja, potem pa je prav, da pustimo, da odide, zaživi in zadiha po svoje - tako kot mu ustreza, da sledi svojim željam in sanjam. tam nekje smo, da lahko priskočimo na pomoč, če jo otrok potrebuje in poišče. veselimo se srečanj z njim in ga vzpodbujamo v življenju. starši smo za otroke preteklost, njegova družina, delo, kariera pa je prihodnost. to je moje razmišljanje. ne rečem da je pravilno za vsakogar, a meni je najbližje in najbolj naravno. zato si za svoja otroka želim, da si ustvarita življenje po svoji predstavi, svojih željah in zmožnostih. kakorkoli bosta storila, bom sprejela in ju imela rada še naprej.