nekdokije

Zgleda je nekdo ki malo provocira....zakaj? Zgleda zato, da drugi ki nasprotujejo pridejo na dan z dobrimi argumenti in vsi se učimo...strpnosti Vsi smo si različni...taki in onaki, na sveti ni enega ki bi bil isti kot drugi...tudi med belci. Največ kar lahko storimo je to, da spoštujemo drugačnost in jo sprejemamo. sebe in druge. Smo pa v Sloveniji še vedno po mojem mnenju malo preveč zaprti, a se z mladimi to vedno bolj spreminja. Je pa res da ti novodobni trendi prinašajo kar nekaj zmede družbo, družino,...a težava je po mojem v vsakem izmed nas. Da vemo kdo smo mi in pustimo biti drugim kar so oni. Preveč želimo ljudi spreminjati da bi ustrezali našim lastni podobam.

Alo Cashy... Že nekaj časa se nisem javila...zgleda je bilo potrebno da mine čas. Da se stvari premaknejo na svoje mesto. In zdi se da trenutno so na svojem mestu Ampak sej veš kako je to. Veš da boš vse zvedel in doživel ko bo čas, pa te vseeno zanima kaj kaka karta pokaže. Povej kaj mi kaj glede mojega ljubezenskega področja, sem že izven viharjev? In kako kaj življenje na splošno (služba in študij). Hvala ti za pomoč in čas. Lep pozdrav!

Ok Hvala za odgovor. LP

Oj! Mene samo zanima če se je tale tema podala v spanje ali bolj na počitnice ?

Zdravo...nisem se še vključevala v to temo a me zanima, če bi slučajno lahko tudi meni mal pogledala v karte... Skrbi me moj študij, ker se kar en premaknem...in vem, sama imam vse v svojih rokah...poleg tega pa me zanima še kaj kaj vidiš v ljubezni? Gledati le naprej? Najlepša hvala za odgovore...firbec me matra, kaj čem Lep in uspešen teden..

No pa da še jaz dodam svoj lonček Meni se dogaja na mnogih področjih. Na partnerskem se mi zdi da počasi lezem višje, nekaj stvari premaganih a me še čaka po mojem še mal truda? Potem je služba, ki trenutno ni v rožnati situaciji in kaže zlo črno podobo in seveda moj študij ki se ga kar ne morem lotiti Pa je že eno leto prepozno skor Hvala za čas in energijo...vem da je veliko vprašanj. Lep teden...

Pozitivno...ne znam ti definirat Matjaž ali je to v filozofski smeri, ali tej teoriji ali drugi, ker o teh stvareh ne vem veliko in ne morem in ne smem predalčkat stvari. Pozitivno mislim predvsem s tega vidika, da stvari sprejmem z ljubeznijo in razumevanjem ampak seveda do določene meje. Dokler ohranjam pozitivno sebe če se lahko tako izrazim. Opazila sem, da takrat ko delujem pozitivno in verjamem v pozitivno in odreagiram s sočutjem in razumevanjem in ne z jezo in užaljenostjo dobim nazaj drugačno reakcijo kot sicer...To mislim s pozitivnostjo..kako gledaš nase, na svet, na ljudi okoli sebe... In je lepo...zunaj je lepo, snežna pravljica...le psihično se je treba pripravit da grem kmalu v avto

Ni bilo klica...mogoče je tisti nekdo izgubil vizitko...mogoče me pokliče jutri ko jo zagleda. On ali ona je parkirala pravilno. Jaz sem tokrat naredila napako sam če maš vložiš zahtevo na kasko je pol hudič...tko da bomo vidl kaj bo prinesel nov dan. Če je samo to...pleh...danes je bila huda nesreča...tko da sem v mislih s tistimi ki se borijo za življenje. konec koncev je pleh res le pleh. Držimo pesti in svojci...držite se!

Iskrenost v življenski situacija...povzročil/a si manjšo škodo na vozilu ki je bil parkiran zraven tebe in na svojem novem avtu. Jap, zabolelo je a kaj čmo...se zgodi ne...nisem pobegnila, pustila kontakt...kako naprej...prirediti situacijo tako da bo ustrezala vpeletenim ali iti čisto po uradni poti, kjer krajšo in to močno krajšo potegneš ti? sem za iskrenost samo tu me baše denar... Koliko bi bili iskreni vi?

Ja imaš prav moytsa..samo je težko biti ves čas zelo pozitiven...se pa učim biti...do sebe in drugih In res je...pomembno je kako deluješ ti.

Povedala kaj čutim...iz srca. Ugotovila da vačasih rabimo besede da izrazimo kar čutimo...da ugotovimo kaj čutimo. Rabil je te besede...nisem vedela da je tako ranljiv in da potrebuje varnost in nekoga...predvsem pa rabi samega sebe... trenutno se mi zdi kot da malo pretiravam samo saj s svoje strani...sem kar malo razigrana postala K da sem na začetku...kot da sva na začetku...kajti nekako sva. Prej jaz nisem mogla, potem on ni mogel...sedaj pa so stvari jasne. Ni še dokončno, kot nikoli najbrž ne bo. Jaz sem srečna. Tudi če se bo še kaj spremenilo, če se bodo stvari obrnile v drugo stran kot se obračajo zdaj...zdi se mi da sem našla sebe. In svojo pozitivno samopodobo, za katero se bom morala še "boriti". Lažje razumem in oprostim...predvsem sebi in nato še njemu...in ko deluješ iz ljubezni se ljubezen vrača. Sej vem, ni nujno, in niti ne pričakujem da se mi vrača, želim pa in mislim da s tem ni nič narobe. Zdaj sem premagala en svoj boj. Zdej jih je pred mano še več...predvsem da se lotim stvari, ki sem jih odlašala že dolgo dolgo časa..če še to premagam bom res ponosna nase, kajti to me še tare tam od nekje zadaj. Vsest se za knjigo in začet tam kjer smo končali In ja...s temi besedami spet potrdim tisto delo...delo na sebi in svojem zadovoljstvu...sem veliko naredila pa še vedno ne dovolj. :DDD hehe...jao jaz! Ja, že iščem dalje...a ob tem ne mislim pozabiti na to kar imam. In imam veliko. Če bova oba srečna sama s seboj in bova želela biti drug z drugim...potem me čaka lepa prihodnost, s polno preizkušnjami. Če ne me pa čaka malo drugačna lepa prihodnost! Sem vredu Hvala!!! Rahlo evforična kar ni najbolje, a si kar ne morem pomagati...kot da sem našla otroka v sebi...

Imela sem priložnost biti ob moji teti ko je umirala za pljučnim rakom. Kaj je potrebovala oz. vsaj meni se je zdelo. Smeh, ki prežene strah in žalost, objem ki da vedeti da ni sama, sočutje in razumevanje da je bolezen težka, s tem da se nam ne smili in da se ne smilimo sami sebi ker nas zapušča. Potrebovala je pogovor, da pove kar je bilo neizrečenega. Zdi se, da ljudje ki so na smrtni postelji zaradi bolezni kakršna koli že to je in ta bolezen ni hitra. Imajo čas, da razmišljajo o življenju. Da pogeldajo nazaj in se pomirijo. Pri moji dragi teti sem videla da je stisnjena...stisnjena, ker je ugotovila da je celo življenje dajala in dajala...a drugim, nikoli sebi. sebi ni pustila da bi jokala...pa je imela resnično težko življenje, že od petega leta dalje (sestra umrla zato da je one preživela, v roku enega leta sta ji umrla dva sinova)...a ona, kako je ona živlela življenje dalje...resnično je bila močna ženska, saj se ni vdala, ni se smilila sama sebi, je pa res, da je pozabila nase. Veliko delam s starejšimi. Rabijo objem, rabijo dotik, rabijo nasmeh, rabijo vedeti, da se življenje, ki ga oni ki so mogoče "zaprti" v neki sobi, ker niso več tako močni da bi šli v svet, da bi šli na sprehod in počeli stvari ki so jih včasih tako radi počeli...da se življenje še vedno odvija. Skozi druge ljudi. Mogoče skozi otroke, vnuke, znance...in uživajo ko poslušajo zgodbe in težave in hvaležni so kadar vidijo da lahko tudi oni pomagajo, kljub temu da je njihovo telo šibko...starejši vedno marsikdaj več kot vemo mi. Imeli so dolgo življenje in življenje uči...Kolikokrat se zapletem v pogovor s starejšimi in vidim da imajo modrost...da imajo drugo perspektivo...in da se radi počutijo potrebne. samo videti jih je potrebno v pravi luči...in za tistim starcem, ki si je nadel žalosten in zgrbančen obraz videti da rabi le objem, nasmeh, ljubezen. Tako vidim jaz skozi moje oči...

Začela brati temo..in se ustavila tu. Sej imaš prav, da nas življenje uči in nam ponuja možnost za rast, a dosti nas je takih, ja, med njimi sem tudi jaz sama, ko veš stvari, ko veš da si na tleh, ko potrebuješ roko, vzpodbudo in takrat začneš iskati...dostikrat se obrnemo ven iz sebe in iščemo na forumih...to sem naredila recimo tudi jaz, nekateri v knjigah, drugi v pogovorih, tisti močni pa v sebi. A nič ni narobe, če pustimo vsakemu da najde nekaj svojega. Poglej koliko interpretacij Svetega pisma je, vsak vidi isto zgodbo iz druge perspektive. In moramo dopustiti da ima vsak svoj prav. To je le moje razmišljanje. Ne obsojam, razmem porny kaj si želel povedati a vedi da niso vsi zmožni in včasih enostavno rabimo pomoč. In ni nas treba biti sram tega...mogoče iščemo zunaj a je naš cilj to najti v sebi. Vse dobro...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

Butl...najdla sem se v tvoji razlagi ljubezni...veliko stvari ki si jih napisal so prave tudi zame... Trenutno sem pomirjena sama s seboj. Vem da so pred menoj malo težji dnevi ampak jih bom obrnila sebi v prid. In danes...kot da mi želi nekdo povedati da sem na pravi poti...polna sem, polna energije in spet lahko dajem...ljubezen. Jaz vem kaj bom...in vem da ne glede na vse kaj se izkaže. ali bo to ljubezen ali Ljubezen ali ljubezen ki je minila...jaz sem ugovotila da lahko ljubim, da sem dala svojo preteklost ven iz sebe in to je zelo pomembno spoznanje zame. In dobila sem navdih...za pravljico..in pravljica nima konca...ni napisan... Hvala vem vsem...čutim pozitivno energijo...in hvala vam...sem jo potrebovala in jo cenim...ne poznam vas in vas poznam...blizu ste in daleč... Lep dan!

Tako čutim... S tem da sem rekla da se bova borila....seveda sem s tem mislila predvsem samo sebe. Jaz bom šla čez svojo trmo, jezo in žalost...to vem da je moj boj in da se naučim izraziti svoja čustva, se spet prepustiti...tudi jaz stopiti iz školjke in spet tvegati kljub vedenju da lahko da se lahko izide čisto drugače. Jaz se pravzaprav v tem "boju" ki ni boj...borim za samo sebe in to vem, se zavedam tega...rastem in tvegam... On če se bo boril? Trenutno ne kaže na to...ampak to je njegova odločitev. Kmalu pride...čutim da je daleč stran od mene in to sprejemam. Ljubezen premaga vse...tudi največje prepreke, če je le ta resnična...

Ne bom se borila...povedala bom kar čutim in postavila sebe na prvo mesto. Jaz sem izbrala...on se bo odločil to mi je povedal moj...prijatelj, ki mi je pomagal ko sem bila v stiski. Ženske izbirajo a moški se odločajo . Noben se ne bo boril...in oba se bova borila...sama s seboj amapk borila za svoje bistvo... Ljubezen ali ljubezen...nimam odgovora... LP

Oj! Ok, marsikaj ugotovila v zadnjih dneh. NI lahko in čaka me težak boj s samo seboj, saj lahko tako kot pravite vi delam le na sebi. Ugotovila svoj del krivde za stanje kakršno je...že prej v življenju se nisem znala boriti za ljubezen ko sem jo imela, sem pobegnila pred tem...Zavedam se da moj dragi trenutno ni čisto pravi, in za to sem kriva tudi jaz, ker mu nisem pokazala da ga ljubim. Pokazala sem mu da ga imam rada, a vem da to ni bilo dovolj...zato se je zaprl vase in oddaljil. In bil grd do mene. To me je utrudilo, izčrpalo...a tokrat sem se pripravljena boriti za ljubezen s tem da moram najprej narediti nekaj zase. Samospoštovanje, ki mi ga je preko dejanj malo zbil dol (in ne skrbite...sama sem to dovoljevala) si moram popraviti....zato rabiva mavo svobode...on si jo je že vzel s potovanjem, jaz bom po parih dneh ko bo doma prav tako odšla...a z ljubeznijo, da mu povem da ga ljubim in se zavedamd a mu tega nisem pokazala a da tudi njegov način ni pravi. Vem, čutim, da je v ozadnju še neka tretja oseba, ki mu trenutno pomeni beg pred tečno punco doma ki si želi več njega...on se je pa že čisto razdal naokoli in nima trenutno nič več dati. In jaz mu lahko stojim ob strani in mu tudi bom, če bo pokazal željo da mi pride naproti (vsaj malo). nočem pobegniti in iskati..jaz sem svoje našla in to se na žalost zavedam šele sedaj...in on je daleč...zelo daleč in lahko le upam da bo svečka v daljavi bila zanj cilj kamor bo prijadral. Ljubezen ima čudna pota...a tokrat vem...moram si postaviti nazaj svojo "ceno"...da ne bo pomote...sama sebi in nato tudi v njegovih očeh. In ko bom naredila to in zraven povedala da če nekaj naredim zase to ne pomeni da imam njega kaj manj rada...je na njemu da ugotovi, da se odloči...kaj si želi v življenju... In če to ne bom jaz, bom to njegovo odločitev sprejela...oprostila sebi in njemu in začela novo, staro pot, mojo pot...kakršna koli že bo. Definitivno se v tem obdobju veliko učim...kdo sem, kaj sem, kako sem lahko še bolj jaz...kako ima vse nek smisel...kako je vse povezano. Hvala vsem za pomoč...veliko ljudi mi stoji ob strani in tudi to mi da vedeti da sem na pravi poti...poti k resnici. Hvala vsem...vem da vas sprava nisem razumela...nisem tako hitra, ne dojamem tako hitro..rabim malo časa...in zgleda mi je zdaj malo bolj jasno... Želim vam lep dan in da objamete tiste, ki so ob vas in jim poveste da jih imete radi, da jih ljubite...jaz sem rabila kar nekaj časa da lahko to povem takrat ko je pomembno...da še ne zamudim zadnjega vlaka, če ga že nisem...pramalo se pogovarjamo... Nč, pošiljam vam veliko ljubezni...lep dan!

Vem da imate prav in vam moram povedat da se ukvarjam sama s seboj. Nekaj sem že predelala nekaj še bom. Vem da ima Brezo prav, to da je rekel da je moj način soočenja s preizkušnjami v življenju ta da igram žrtev. Tu ne želim igrati žrtve ampak se postaviti predvsem zase. Mogoče ne na pravi način. Definitivno moram delati na sebi in v tej vezi sem veliko že naredila in še vedno delam...učim se biti sama s sabo zadovoljna in ne biti odvisna od nekoga drugega. Definitivno so določene stvari v mojem življenju pustile posledice - nezaželjenost mojega rojstva pri očetu, trpljenje mame, pred očmi sem imela neipolnjujoč zakn mojih stašev, kjer oče ni znal pokazati ljubezni (sedaj je drugačen, jo zna), alkohol in konec koncev samomor mame ki je definitivno vplivala name. Ukvarjala sem se s tem in se še, vem da sem dokaj občutljiva oseba in željna ljubezni. Definitivno iščem ljubezen svojega partnerja, a ne zato ker ne bi bila sama sebi dovolj. Zato tudi odgovor na to če sem mu predstavila svoje poglede na to da toliko dela...in ja, izbrala sem si tekega....najbrž iz nekega razloga, da se naučim biti sama bi bil moj odgovor. Zanima me...brezo povej kaj več o žrtvi (kar sem jaz...in priznam da se tu mogoče sliši da se imam za žrtev a jaz bolj kot ne mislim da se borim zase, za svojo srečo, kar se lahko motim?) in agresorju. Iknee...mislim da imaš prav, definitivno moram zapolniti neko svojo praznino in je tudi ne mislim z odnosom. Kak nasvet kako se nek laik tega loti... Prav imate...preveč se ukvarjam kaj on dela narobe in kaj on ni naredil prav...se bom začela ukvarjati s sabo. sem se pred časom že in sem bila ful srečna... Hvala za mnenja...in ja, lahko napišeš kaj več o tej praznini? Ali daš kak link?

Imam ga rada in vem da sem lahko z njim srečna, saj sem bila do pred kratkim...težko je, ko si v stiski in potrebuješ nekoga da ti stoji ob strani, pa on tega ne vidi, te ne sliši. Težko je ko pogrešaš bližino pa le te ni in se nekomu drugemu ne zdi potrebna, težko je, da moraš ti gledati na vsak evro ker je trenutna situacija taka kot je(ko sva se spoznala nisem imela kreditov, imela sem še nek dodatni zaslužek...), medtem ko si tvoj fant lahko privošči vse pa ne vidi da tebe in tvoje situacije, čeprav to poveš na glas, težko je ko želiš z njim videti v prihodnost, družino, ki si jo sicer želi tudi on, pa nima časa niti zate, težko je ko povabiš prijatelje na obisk in ti rečejo da so imeli občutek da se je spravljal nate, ko je vrgel mokro cunjo po tleh da je pa to za oprat in to pred vsemi, težko je da je on srečen in ne vidi da ti nisi. Mislim da ne zahtevam preveč če želim kak večer ali dva preživeti v njegovi družbi, ter da sva za vikend skupaj. Mislim da je to normalno in si želim nekaj normalnega...vem da me ima rad, vem da si želi družino in življenje ki si ga želim jaz, a poleg tega so pomembne stvari ki jih je delal do sedaj, pomemben je status ker brez tega izgubi samega sebe. In res je, prav imete, morala bi ga ljubiti takega kot je, a jaz vseeno vem da rabim malo več in to povem naglas. Če mu bo v življenju to nekaj pomenilo se bo približal temu če ne ne... Priznam, v meni se nabira žalost in jeza, ker mislim da si zaslužim več, a po drugi strani vem da del njega želi isto kot jaz in je pod pritiskom ker mora vijugati med službo, denarjem statusom in mano oz. nama. Samo sem mnenja da če si nekaj želiš ti to ni težko, ti to ni breme...vem da je celo življenje veliko delal in da najbrž niti ne zna drugače...sej ne vem kaj naj napišem...Rada ga imam a sem sama nesrečna ker si želim malo več njega. On nima te potrebe zgleda...pa vem da me ima rad, a svet se vrti okoli njega. Povem vam zakaj se tako počutim. Bojim se, da če bi se moral odločiti med mano oz. najinim odnosom (da bi preživel malo več časa z mano, da bi spet dobil prijatelje nazaj, da bi naredil kaj za sebe in ne samo delal cele dneve) in življenjem kot ga živi sedaj (to je življenje na visokem standardu z minimalno prostega časa) ne vem kako bi se odločil. Zadnje čase ne vem, mogoče me vara, mogoče je ugotovil da to ni to...amapak vse skupaj je res čudno. Rada ga imam in zato sem še tu, z njim, ker verjamem v naju...a priznam...počutim se majhno in nemočno, postala sem tečna in zahtevna pa nikoli prej nisem bila taka...tečna kot to da povem kaj mi manjka in kaj si želim na glas in dobim nazaj odgovor da zahtevam čisto normalne stvari, spremenijo pa se stvari ne...sej vem...vse kar govorim je slab znak...malo se bom umaknila stran, ne bom se več jaz prilagajala za skupne ure ampak mu bom dala vedeti da ne sedim in čakam doma na njega...mogoče je bila to moja napaka, a to je bil edini čas ko sva bila skupaj...mogoče ga preveč utesnujem a mislim da ne želim nekaj nenavadega. Včasih mislim da je sam sebi dovolj in to boli čeprav cenim prav to pri njemu, samostonjost, odločnost...tako kot si napisal ti Porny...si zadel ja...a želim tudi da sem tu nekje jaz in moja čustva in potrebe....ne pa sedaj ko me ima, ko vidi da me je dobil...sedaj se pa ne bomo več trudili.. Konec romana, že pretiravam, saj besede kar vrejo iz mene...ne vem, zadnje čase nič ne vem, sem jaz čudna in zahtevam preveč? Imam ga rada in vem da sem lahko z njim srečna, saj sem bila do pred kratkim...težko je, ko si v stiski in potrebuješ nekoga da ti stoji ob strani, pa on tega ne vidi, te ne sliši. Težko je ko pogrešaš bližino pa le te ni in se nekomu drugemu ne zdi potrebna, težko je, da moraš ti gledati na vsak evro ker je trenutna situacija taka kot je(ko sva se spoznala nisem imela kreditov, imela sem še nek dodatni zaslužek...), medtem ko si tvoj fant lahko privošči vse pa ne vidi da tebe in tvoje situacije, čeprav to poveš na glas, težko je ko želiš z njim videti v prihodnost, družino, ki si jo sicer želi tudi on, pa nima časa niti zate, težko je ko povabiš prijatelje na obisk in ti rečejo da so imeli občutek da se je spravljal nate, ko je vrgel mokro cunjo po tleh da je pa to za oprat in to pred vsemi, težko je da je on srečen in ne vidi da ti nisi. Mislim da ne zahtevam preveč če želim kak večer ali dva preživeti v njegovi družbi, ter da sva za vikend skupaj. Mislim da je to normalno in si želim nekaj normalnega...vem da me ima rad, vem da si želi družino in življenje ki si ga želim jaz, a poleg tega so pomembne stvari ki jih je delal do sedaj, pomemben je status ker brez tega izgubi samega sebe. In res je, prav imete, morala bi ga ljubiti takega kot je, a jaz vseeno vem da rabim malo več in to povem naglas. Če mu bo v življenju to nekaj pomenilo se bo približal temu če ne ne... Priznam, v meni se nabira žalost in jeza, ker mislim da si zaslužim več, a po drugi strani vem da del njega želi isto kot jaz in je pod pritiskom ker mora vijugati med službo, denarjem statusom in mano oz. nama. Samo sem mnenja da če si nekaj želiš ti to ni težko, ti to ni breme...vem da je celo življenje veliko delal in da najbrž niti ne zna drugače...sej ne vem kaj naj napišem...Rada ga imam a sem sama nesrečna ker si želim malo več njega. On nima te potrebe zgleda...pa vem da me ima rad, a svet se vrti okoli njega. Povem vam zakaj se tako počutim. Bojim se, da če bi se moral odločiti med mano oz. najinim odnosom (da bi preživel malo več časa z mano, da bi spet dobil prijatelje nazaj, da bi naredil kaj za sebe in ne samo delal cele dneve) in življenjem kot ga živi sedaj (to je življenje na visokem standardu z minimalno prostega časa) ne vem kako bi se odločil. Zadnje čase ne vem, mogoče me vara, mogoče je ugotovil da to ni to...amapak vse skupaj je res čudno. Rada ga imam in zato sem še tu, z njim, ker verjamem v naju...a priznam...počutim se majhno in nemočno, postala sem tečna in zahtevna pa nikoli prej nisem bila taka...tečna kot to da povem kaj mi manjka in kaj si želim na glas in dobim nazaj odgovor da zahtevam čisto normalne stvari, spremenijo pa se stvari ne...sej vem...vse kar govorim je slab znak...malo se bom umaknila stran, ne bom se več jaz prilagajala za skupne ure ampak mu bom dala vedeti da ne sedim in čakam doma na njega...mogoče je bila to moja napaka, a to je bil edini čas ko sva bila skupaj...mogoče ga preveč utesnujem a mislim da ne želim nekaj nenavadega. Včasih mislim da je sam sebi dovolj in to boli čeprav cenim prav to pri njemu, samostonjost, odločnost...tako kot si napisal ti Porny...si zadel ja...a želim tudi da sem tu nekje jaz in moja čustva in potrebe....ne pa sedaj ko me ima, ko vidi da me je dobil...sedaj se pa ne bomo več trudili.. Konec romana, že pretiravam, saj besede kar vrejo iz mene...ne vem, zadnje čase nič ne vem, sem jaz čudna in želim preveč?

Porny...vem kaj mi hočeš pokazati v ogledalu...a vedi na sem daleč od materialista...sem mu pa podobna s tem da sem morala jaz vsem ljudem včasih ugajati zato da sem vedela da sem pa jaz ok, vredna ljubezni...sem se spremenila, vedno bolj imam rada samo sebi in vedno bolj vem kaj želim v življenju in kaj mi veliko pomeni. Težko je če je nekaj časa kot v pravljici...pač ne opaziš določenih stvari, samo ko pa pride čas, ko se čustva umirijo in ugotoviš da si zelo pogosto sam in osamljen in da imaš včasih občutek da si odveč v stanovanju in da se bojiš da so materilane stvari bolj pomembne za nekoga kot ti...takrat začutiš materializem, pa daleč od tega da mi fant ne da ljubezni, mi jo da, a rabi svoj status in dodatno delo ki mu to omogoča na še višji ravni. Vsi smo do neke meje materialisti in egoisti po mojem. Želimo biti preskrbljeni, imeti službo, denar, da ne bo treba hodit v trgovino in razmišljat kaj lahko kupim da ne bo račun prevelik...vsi smo egoisti po malem...če sebe ne boš imel rad boš imel druge težko, samo vprašanje zakaj imaš sebe rad... Danes šokirala osebo ki jo imam rada...povedala odkrito kaj mislim...in bomo videli kaj se bo izcimilo iz vsega...in vem da imam tudi jaz za premlet še marsikaj svojega in daleč od tega da pametujem samo želim biti srečna z osebo s katero trenutno živim. Če bova našla rešitev in bova srečna oba se bo odnos razvil dalje in globje, drugače bo slej kot prej enkrat konec... In ja, kot ste rekli...spreminjaš lahko le sebe , drugih ne, nimam namena...ampak se mi zdi prav da povem svoje mnenje in povem zakaj sem nesrečna, zakaj se čutim kot da tekmujem z materialnimi stvarmi...pošten pogovor...težak in je močno dvignil živce...malo pred tem da sprožim plaz...sedaj se umikam z bojnega polja in prepuščam času čas in upam na najbolje. Vsi si zaslužimo srečo in le ta je čisto odvisna od nas samih... Zdej pa šibam spat ker je že precej pozno...lahko noč in lep torek!

Zdravo! Mene nekaj zanima, sej mogoče ne paše direktno tu po drugi strani pa paše...siscer gre za rast in spreminjanje...poznam človeka, ki je dobra oseba a je deloholik, saj se mora dokazovati samemu sebi in drugim da je vreden, da obdrži določen status v tem svetu tudi s pomočjo financ. Po eni strani mu veliko pomenijo materialne stvari, po drugi strani pa si želi imeti dober in poseben odnos s svojo punco...no priznam, ta punca sem jaz. Težava je v času...treba je veliko delati če hočeš imeti denar...in to veliko...v glavnem počutim se slabo, še posebej ker imam občutek da so druge stvari bolj pomembne. Povedala sem kaj mislim o prostem času in kakovostnem preživljanju časa...spremeni se za malo, za kratek čas...ne razmišlja da bi se odpovedal dodatnim virom zaslužka za skupno dobro...vsaj ne še..če se sploh bo. Vem da je bil v mladosti "grdi raček" in da njegova mama ni najboljši primer kako otroku pokazati ljubezen. Zato imam občutek da to izvira iz njegove mladosti in se bojim da če ga bom postavila pred dejstvo da se mora odločiti kaj želi v življenju, da ne bo sposoben reči ne svojim virom za njegovo dobro počutje, ki mu dajejo samozavest in veljavo. Koliko se sploh lahko spremeni človek? Ne želim da se spremeni zame, če tega ni v njemu potem enostavno nisva za skupaj in bova šla slej ko prej svojo pot kljub temu da bo to zame ful težko... Kaj misliš...se da premagati ta materializem, ki se ga sploh ne zaveda oz. zanika da ne bi bil zadovoljen sam s sabo...LP

Ojla Butl... Hvala za odgovor...defintivno imam vleikos tvari za popucat ja...ampak moram rečt da v zadnjem letu počnem to...da če sem žalostna to povem, če sem jezna tut..ampak ko sem rekla da to sppremlja jok (s tem sem mislila da nimam kontrole nad telesom, priznam da me teži to da me je brat zmerjal z jokico in mi je bilo nerodno da sem se jokala...samo zdaj mi je vseeno kaj si drugi mislijo, to sem jaz). Ampak ko povem svoje na glas, kaj me jezi in žalosti pač jokam in ker vem kako se moji bližnji odzivajo na jok...prestrašeno in katastrofalno, pač povem da naj se ne ozirajo toliko na moj jok kot na besede, da sem vredu, da pa moram to povedat ven. Sedaj ugotavljam da je pogovor velik. Sam je res...kot si rekel...iščem pozornost iščem da mi bodo ljudje rekli da me majo radi in bojim se izgubiti ljudi...to definitivno izvira iz moje družine in iz tega kako sem izgubila mamo (samomor). Zdaj imam takega partnerja ki ne odreagira vedno tako kot si želim jaz...in to začenjam sprejemati. Mu povem da sem žalostna, ker mame ni več in da sem gledala mladom mamico z otrokom, ki ji je pomagala babica...in povem kako sem žalostna...in ker je zelo osredotočena oseba ki ko nekaj dela dela...ni odreagiral...in jaz sem dobila nazaj steno, brez komentarja kot da ni slišal...meni šok, se obrnem in grem stran...in potem kasneje izpostavim da ni nič komentiral in je rekel pa sej sem, sej sem slišal...rekla si to in to...in jaz sem ti rekel da bo otrok imel vsaj eno babico...ampak to se je dogajalo v njegovi glavi...da je mislil da je rekel...in potem mi reče da pač ni odreagiral tako kot sem jaz pričakovala...in res je... Od prej sem bila navajena drugače...da sem fanta ali druge ko se mi je vsake toliko časa "vrnila mama" odrinila od sebe, pa mi tega ni pustil in to sem čutila...sedaj je drugače če odrinem - dobim svoje, ne sili vame in me pusti na miru...pravzaprav dobivam definitivno lekcije...zgleda tiste ki jih potrebujem...sicer se ne strinjam s tem da se pogovarjam in me nekdo ne posluša...ampak da nekaj naredim in dobim nazaj včasih tako focko da se prav zamislim. Če hočem mir ga bom pa dobila...mal sem razvajena zgleda ker sem s tem svojim izsiljevanjem vedno dobila kar sem potrebovala. Pozornost..definitivno in vidim da je moj brat isti...rabi da mu nekdo reče to je pa dobro to si pa dobro naredil...tega nisva veliko dobila od očeta in tega še vedno ne dobiva...in zgleda to zdaj iščeva... Madona, pa jaz bom celo življenjsko zgodbo tu povedala hehe...samo je fino da ti nekdo ki ga sploh ne poznaš pove v obraz kako in kaj... zdej pa šibam...Lep dan želim...

Jst se v takih primerih najprej vprašam zakva se počutim kt žrtev in kdaj sem se tko počutu. No jaz sem igrala žrtev predvsem takrat ko sta se starša kregala...uporabila sem najmočnejše orodje in to je jok...in še dan danes sem prav velika jokica...sej moji najbližji sedaj vejo, jim povem da nej se ne sekirajo ker jokam, da se jim slučajno ne bom zasmilila da sem čisto ok...kot da včasih nimam kontrole nad svojim telesom...znotraj sicer žalostna a ne toliko da bi se jokala...nisem še pogruntala vsega... Otroci so še spontani...dokler jih ne vzgojimo.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg se strinjam...hočmo da so taki k jih mi hočmo...le zakaj če niso oni mi. Zakva si hotla ugajat? Kako si se pa počutila, če nisi ugajala? Kdaj si se že tko počutila? Pa tko. Zakaj...zato da bi me imeli radi, pa se mi ne zdi da mi je primanjkovalo ljudbezni, mogoče od očeta...drugače pa ne...če nisem ugajala sem se počutila seveda slabo. Slaba samozavest bi temu rekla, slaba samopodoba...da se prilagajam drugim in njihovim željam ter jih s tem osrečujem...a na koncu ugotoviš da zanikaš samega sebe. Predvsem dvomi, da ne bom koga prizadela....včasih imam občutek kot da hočem prevzeti odgovornost za življenja in srečo drugih...a se spreminjam, sem se že spremenila a sem in tja še kdaj padeš na kako preizkušnjo in je ne spelješ tako kot bi jo moral... Sam sebe imeti rad in se ceniti...in pri tem ne hoditi po drugih...to je to kar si želim in kar opažam da manjka veliko ljudem...enostavno se nimamo radi, sami sebe... Nč, šibam delat da me ne bo vest pekla tko kot vedno kadar imam za delat pa pobegnem za nekaj časa stran... Lep teden... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif