Hvala Matjaž za tako izčrpno mnenje Razlike so le- ali se trudiš in trpiš na poti ali pa sprejemaš življenje kot naloge in postanejo skoraj rutina, če uporabiš tisto, kar je v tebi. Koliko pa potrebuješ, je pa odvisno od posameznika in njegove vsebine. No, se mi zdi da je tisto na čemer moram jaz največ delati...da se na preizkušnje in "slabe stvari" ne odzivam z žrtvijo. Včasih je zanimivo pogledat okoli in videti, da tisto kar meni predstavlja velik boj samo s seboj je nekomu čisto samoumevno, medtem ko nekdo drug bije svoj boj kje drugje... Ko si govorila o STOPNJAH ZAVESTI...Kaj je zate na višji stopnji, otrok ali odrasel človek? Iz perspektive človečnosti noben ni višji od drugega, le nekdo ima več izkušenj (pa ni rečeno da odrasel), nekdo manj (otrok jih ima lahko v potencialu več), oba pa sta duši v telesih. Ena ima še mnogo poti pred seboj, druga manj. Tudi leta tega življenja nujno ne pogojujejo tega življenja, ker lahko spet pomisliš na izkušnje duše - torej perspektivo. Včasih se mi zdi da so otroci celo na višjih ravneh kot marsikateri odrasli, saj je v njih neka čistost, veselje do življenja, radovednost ki jo izkazujejo in ob tem imajo take poglede da se zamisliš kdaj si sam nekaj počel s tako strastjo kot to dela otrok. Koliko vprašanj si zastavljajo...mi se pa danes ne upamo vprašati, ne upamo pokazati da česa ne vemo...govorim zelo na splošno in nismo si vsi enaki...ampak resnično sem mnenja da znajo otroci na nek način bolj polno živeti kot odrasli, ki imamo za seboj že vzgojo, norme, v nas vrednote... Kdo je na višji stopnji in kdo na nižji je pa pomoje ni potrebno definitati direktno, tudi ni bilo tako mišljeno...kakor jaz sem tu in ti si tam, ker tu je za moje pojme že prisoten naš ego, s katerim imamo težave. Je pa definitivno vsaj iz mojih izkušenj res, da spoznaš nekatere ljudi in se ti zdi da vedno nekaj več kot ti...da so na neki višji ravni zavedanja... Spreminjaš sebe ? Ja, če ugotoviš, da je v tebi nekaj kar ne podpira tvoj namen in razvoj duše... Ni pa nujno, ker lahko pade le eno samo slabo prepričanje in se poruši ves destrukcijski sistem v tebi, če je to bilo pogojeno s slabim sprejemom zemeljskega življenja. Pri tem igra veliko vlogo ljbezen, ki jo čutiš ali pa je nisi deležen ob in po rojstvu. No tukaj se mi je pojavilo recimo vprašanje...sem bila na džotišu (upam da sem prav napisala), kjer sem izvedela da je bila moja mati v času mojega rojstav v veliki čustveni stiski...po pogovoru s svojo teto (mame žal ni več med nami da bi jo lahko vprašala kaj več o tem) mi je povedala da si je moja mami zelo želela še enega otroka (mene), moj oče pa ne in da je bila resnično v veliki stiski ko so se njene želje uresničile. Ne vem čisto kako naj razumem tvoje besede ki si jih napisal, ker meni se je to zgodilo. Kakšne vplive ima sedaj to an moje življenje? Jaz sem definitivno opazila da sem v življenju hotela vsem ugajat, vsem sem dala in ponudila tisto kar so rabili od mene, saj imam neki čut za ljudi če lahko tako rečem....a sem ugotovila da s tem grem marsikdaj čez sebe, da ne poslušam sebe, da s tem ko molčim trpim jaz in sedaj to počasi spreminjam, ni vedno lahko povedati ljudem v obraz nekaj kar misliš...a se sedaj počutim veliko bolje kot prej... Ok, spet nekaj vprašanj Koliko jih je še...hehe Želim vam lepo soboto, kljub temu da je deževna...včasih je tudi to zelo prijetno...ko je okoli tebe tišina in slišiš kako padajo kaplice...kot da te hočejo umiti...umiriti. LP
