Ko je mrak že zdavnaj prekril nebo, je rad prišel k njej. Opazovala je, kakšen učinek ima pomanjkanje sončne svetlobe na njegovo razpoloženje. Poleti vihrav in poln samega sebe, se je jeseni prelevil v tiho različico in zginil z obličja. Kakšna samozadostnost.
Potem se je skozi zadnja vrata začela plaziti zima. Dnevom se je skrajšal dah, sončna svetloba pa je padla pod mejo, ki bi bila primerna za fotosintezo. Od kdo ve kod, so se po nebu pripodili oblaki…..Sivina, spuščene rame ljudi, koraki se vlečejo po tleh, oči uprte v asfaltne prevleke nekih tujih stopinj…..Nikjer nobenega navdiha, radost se je zabubila v zimsko spanje….In preveč, veliko preveč časa za razmišljanje…..
V njeni glavi so odmevale njegove misli. Kaj šele vse ostalo. Preklopila je na ustrezno radijsko postajo, ki je bila čudovit pripomoček za preglasitev drugih valov. Kdo se boji črnega moža….je bil naziv neke otroške igre. »Ja, pajade«…je bil posmehljiv odgovor nekje znotraj. »Torej…Čas je, da se lotim dela!« In je šlo. Vsakdanja opravila so bila opravljena z manjšo ali večjo vnemo. V nekatera je vtkala svojo strast, tisto gonilno silo, ki prelevi povprečje v osupljivost. Neverjeten dar. In opazovala. Opazovala je sebe znotraj in zunaj, opazovala je druge ljudi…kaj se dogaja v tistem prostoru vmes…kako je lahko veliko povedanega, pa čeprav ni izrečena nobena beseda….kako so iste besede med seboj različne. Potem pa konec. Ni ji odgovarjalo raziskovanje na obrobju galaksije. Je že tako. Včasih se zgodi, da je enostavno vsega preveč. In tudi raziskovanje lahko postane dolgočasno. Tako se je spomnila zgodbe o odmevih.
Hecna reč, tile odmevi. Nekdo sproži zvok…ali celo misel…in potem vzorec valovi v neskončnost. Še celo po tem, ko ga čutila ne zaznajo več. Še vedno je tam. Kot spomenik neke davne resničnosti. Vendar zgodba ne govori o daljni preteklosti. Pač pa o izkušnji nekoga, ki je opazoval svoje misli.
Od nekdaj so ga begale ženske. Ljubil jih je in sovražil. Privlačile so ga s svojo nepredvidljivostjo, z očarljivostjo, milino, občudovanjem. Z vsemi prikritimi obljubami, ki si jih je naslikal v svoji domišljiji in s tem pripomogel, da so marsikatere sanje zaživele v izkušnji. Imel se je za odprtega in svobodomiselnega človeka, ki je veliko pred svojim časom. Dokler mu ni svet nekega lepega dne pripeljal, po nekem čudnem naključju, pred nos njo. Nič posebnega v bistvu. Tako zelo neposebna, da je ne bi znal niti opisati, če bi ga kdo vprašal po njej pol ure po srečanju. Vljudnostni pozdrav in družba se je odpravila na koncert. Naneslo je, da sta sedela skupaj in se začela pogovarjati. Z zanimanjem se je vključil v pogovor, saj se mu je zdelo, da je končno spoznal nekoga, ki enako odprto govori in se v resnici pogovarja. O zadevah, ki mu burijo domišljijo, ki ga begajo, spravljajo v obup, o vseh domačih temah in tudi tistih bolj tujih. Tisto poletje je naletel nanjo kamorkoli je šel. Počasi jo je začel že pričakovati in običajno jo je v kratkem res kje srečal. Pitje čaja je postal poseben obred. Nobena ni še tako govorila z njim, zato je željno pil besede iz njenih ustnic. Le v oči jo je težko pogledal. Vedno težje. Dokler ga ni nekoč vprašala o tem. Odgovor je zadržal zase. Tako zelo zase, da ga ves mesec ni bilo na spregled. V tišini svoje sobe se je poskusil pogovoriti s sabo. A je bilo pretežko. In resnica nemogoča. Njun čaj so začeli hladiti jesenski vetrovi. V času, ko čaj tako tekne, je ostal brez njega….pa še po lastni izbiri. Ti šment. In najhuje je bilo to, da so bili dnevi tako presneto kratki. Ob mraku je začel povsod videvati njen obraz. Na steni sobe, v lokalu, v odsevu okenskega stekla, v ritmu korakov po mokrih tleh, v škripanju gum na asfaltu…..veter je nosil njeno ime okrog vogalov. Zdelo se mu je, da se mu meša. In potem je prišla noč. Končnoooooo…..Ulegel se je v posteljo, se do vratu pokril z odejo, se še malo pretegnil, se nasmehnil sam sebi…..zaprl oči….In zagledal njene. Zatresel je z glavo, zbrisal podobo z notranjega zaslona in se obrnil….In spet….Tako se je zgodba ponavljala in ponavljala….Noči brez spanca. Zjutraj je besen vstajal iz postelje in se ogrnil z jeklenim plaščem, nadel nase najtršo masko, ki jo je imel v omari, obul jeklene škornje in se podal ven. V trdni viteški opravi je vztrajal ves dan. Ko je popoldan prišel domov se je stuširal….in jeklo je moralo dol…..izpostavljen in ranljiv je stal pod tušem in vodne kaplje so polzele po njegovem telesu. Kakšna slast je bilo odložiti oklep. Le da se je potem spominjal. Spominjal se je besed…in spominjal se je oči. Res nemogoča situacija. Izmučen si je sredi zime priznal, da se z njim nekaj dogaja. A je razum rešil pamet pred resnico. Srce pa je ostalo zaklenjeno v neki skrinji, na kateri se je že davno nabral prah.
Ugotovitev sestanka s samim seboj je prinesla na plan neizpodbitna dejstva. Pogrešal jo je do nezavesti…..a se je raje ukvarjal z loščenjem oklepa. Tam je bil vsaj varen. Za vsemi tistimi spoji in ploščami, kjer niti centimeter gole kože ni bil izpostavljen soncu in vetru. In vendar je bila edina, ki ji je bilo mar. Kjer je lahko bil vse. Kjer je lahko odložil maske in bil enkrat tak in drugič drugačen. Dotaknila se je njegovega srca, brez da bi to sploh hotela. In vendar ni ustrezala njegovim idealom. Od kod neki so sploh prišli? Motilo ga je to in ono in tretje in…..Veliko tega je naštel sam pri sebi. Srce je bilo in hotelo ven. Tja, kjer se je počutilo tako domače in varno. Razum pa je bil ves v krču. Saj vendar ni mogoče, da sanje postanejo resničnost! Kje je pa to še kdo videl?! Ponovno si je naštel spisek neustreznih lastnosti, težav in ovir in svojih strahov. S tem je umiril bitje srca….in še enkrat zaklenil ključavnico na zaprašenem kovčku. Zloščil oklep in ga pripravil za nov dan. Spoznal je svoje laži, svoje strahove. Spoznal je, da je obremenjen z njimi tako kot vsak, ki ga je srečal v življenju….in mu te iste napake očital. Bile so njegove. Temne misli, s katerimi je zasipal njo, so bile njegove. Posledica njegovega lastnega nezaupanja in nemoči. Le včasih si je dovolil čutiti, da jo pogreša…..takrat so valovi njegovega čutenja napolnili prostor in čas….in zdelo se mu je, da jo čuti…..da sta skupaj….pa čeprav na drugačen način…..Odmevi so ga napolnili z radostjo in hrepenenjem. Želel si je njene bližine in besed in celo njenega dotika. Sladke sanje….ki pa jih ni bilo. In tako ni vedel ali naj te odmeve ljubi ali sovraži, kot ni vedel ali naj ljubi ali sovraži njo…..ali pa mogoče sebe.
»Ja, zanimivi ti odmevi« si je rekla in se spomnila, da ne pozna konca zgodbe. Nikoli ji ni povedal. Mogoče ga niti sam ne pozna. »Kdo bi vedel«….mogoče…nekoč….ali pa tudi ne. Življenje piše čudne zgodbe, vsaka je nekaj posebnega in v vsako so vtakni taki in drugačni odmevi. Tisti, ki vodijo, ki zavirajo, naši in tuji….cel spekter, ki se prepleta v vedno nove vzorce v prostoru in času….in kdo ve kje vse.
