...kolk enga racionaliziranja, utemeljitev, truda in garanja...resnosti strašne....ma ne morem pomagat (tud nočem )...mene vse skup spominja na eno vzhodnjaško zgodbo....en starec sedi pod drevesom v lotosovem položaju in meditira in meditira...in tako že leta....pri sosednjem drevesu pa mladenič z lutnjo pleše okrog, igra in poje....pa pride božji odposlanec in vpraša modreca, če hoče odgovor na eno vprašanje...modreca ful zanima, kdaj bo doživel razsvetljenje....sel odbrzi , pride nazaj in pove, da še 6 življenj meditacije....starec se ful zasekira, ker se mu to zdi dosti.....pol pa sel mladca vpraša, če ga zanima odgovor na isto vprašanje, pa pravi mladec, da ga sploh ne zanima. pa je bil sel radoveden in je šel po odgovor kar sam.....pride nazaj in pove mladcu, da toliko življenj, kot je listov na drevesu....mladec se je veselo nasmejal in začel še bolj peti in se veseliti življenja....sel je bil čist šokiran in ga vpraša, da kaj mu je....pa pravi mladec: a sploh veš, koliko je dreves na svetu....mene pa čaka samo še toliko življenj, kot je listov na tem drevesu.......in v tistem trenutku je bil razsvetljen......... mal sem zabluzila...al pa tud ne.... ....se mi zdi tale zgodba en tak lep primer naših različnih pristopov k življenju in tudi tistemu, čemur pravimo duhovnost......eni na resen in sistematičen način....drugi z veseljem in izražanjem radosti do življenja...ali kot so včasih rekli: peti hvalnico stvarniku in stvarstvu.....vsak po svoje....nič ni narobe in nič ni prav....le naši pristopi so različni in vsi slej ko prej pripeljejo na isto pozicijo.....