sončna, tole z rentgenom se tudi meni dogaja. čuti se kot eno tako "bockanje", kot majhni mehurčki, ki gredo skozi telo....pa organizem porabi potem kar nekaj časa, da se v red spravi. presneta preobčutljivost. ko sem letos enkrat vzela tableto proti bolečinam (ker čisto nič drugega ni funkcioniralo) sem bila več kot pol dneva zadeta....grozno....ne bi se obnesla kot mamilaš, bi me takoj pobralo...pa strašno smotan občutek je... tole z odnosi je pa nekaj posebnega...primerno za v temo tretje tisočletje...se včasih sprašujem, koliko je v nekem odnosu mene, koliko pa drugih. odgovori so zanimivi. in najdem tudi sebe, da si ne upam o čem govorit, sploh če se gre za čustva. trapasto pravzaprav...ampak včasih besede izzvenijo v vetru, ker jih sogovornik ni pripravljen slišat...ni fajn prehitevat...se pa zgodi, da so mi povedali po 10 letih: ja, zdaj pa štekam, kaj si hotela takrat povedat!...u bistvu takrat ne pomeni več nič...zapoznela potrditev...eh, danes pa res fillozofiram... pa cosma, si me spomnila na barve....obožujem jih...en čisto svoj svet...nekje je treba izrazit sebe in to bolj ali manj tudi počnemo. skozi besede, dejanja, slike...povsod je delček nas...pustimo odtis. kot protiutež mojim racionalnim in brihtim "vladarjem hiš" mi služi risanje. barve, žive, čiste, zamolkle, kakršnekoli že in mehke krivujle na detajlih in pravljična mesta in vile....no, pa se zgliha...in bleščeče bele stene so lahko na smrt dolgočasne...in tudi tvoje pisanje je pustilo odtis....