tole s telefoni je že stalna praksa...pa tud to, da pokličem kakšno frendico, pol mi pa pove, da je v kakšnem zosu...toliko že vem, da če mi kdo stalno v misli hodi, brez da bi to sama hotela, potem se ne počuti dobro... misli so pa posebna klasa...včasih ne vem več, ali so moje ali od drugega/drugih...vedno bolj izrazito postaja vse to v čisto vsakdanji praksi, v navadnih življenskih situacijah, vedno več iskrenih besed...to, da smo vsi ENO in to skozi izkušnje, ne pa samo teoretično.... zato je prav, da včasih tudi povemo, da nismo ok...potem drug drugemu priskočimo na pomoč...ko pa smo super, pa tako sevamo vse to navzven in takrat sami avtomatično pomagamo drugim. v praksi postaja vse bolj jasno, zakaj je dobro, da se počutimo super, pa iz kakršnegakoli razloga že. kakšno leto nazaj napisala zgodbo, ki govori o tem, zdaj pa ugotavljam, da ni bila samo pravljična fantastika in to mi je fajn....