prejle med čiščenjem razmišljala o smrti...tisti "pravi"...fizični in vseh malih smrtih, ki se nam dogajajo skoraj vsak dan. ko nekaj umre in se nato rodi nekaj novega. ja, škorpijoni smo menda tako povezani s tem...pa saj smo vsi. se mi zdi, da bi mi bilo najtežje za stvari, ki jih v življenju nisem naredila, pa sem si jih srčno želela. mislim, da nam je ob smrti ali ko umiramo, prav to najtežje. vse želje in hrepenenja naše duše, ki jih nismo uresničili, izživeli, izrazili ali poskusili....ker ni bilo mogoče ali preprosto, ker nas je bilo strah, ker nismo imeli poguma poskusiti... že tako, kadar vsake toliko časa naredim kakšno bilanco preteklega stanja in dogodkov je tako...v bistvu mi ni žal za stvari, ki sem jih naredila....bile so take kakršne so bile...in niso mi vse v ponos. so pa kljub temu del mene in mojih izkušenj in si lahko odpustim tudi kakšno napako in spodrsljaj, predvsem zato, ker se je na koncu vedno pokazala tudi pozitivna plat česa, kar bi sama označila z - predznakom. in najbrž je to razlog, da nas smrt vedno prizadene...pa naj bo lastna, naših bližnjih ali kogarkoli že...ker si nismo upali biti to kar smo, povedati, izraziti, izkusiti... zato, za vse nas...tiste, ki so in tiste, ki jih ni več in tiste, ki še bodo...