ne morem rečt al me je al ne strah smrti, mam z življenjem dost opravka. pa najbrž le ni nekaj tako groznega. je pa malo drugače, ko gledaš in si zraven nekoga, ki dolgo umira. ne glede na vse vedenje, znanje in ne vem kakšne še vse spretnosti, ne moreš nič pomagat. to je grozno. tam si, zraven si....pa ne pomaga nič. no vsaj v smislu ozdravljenja. jasno, da si na nek način moralna, čustvena, energetska in kdo ve kakšna še opora.....in da nikoli ne veš, kaj si je umirajoči sam izbral in zakaj je to potrebno (če je res potrebno-kdo ve, mogoče pa ni)......in potem dileme v takem slogu......pa nič ne pomaga......smrt pride in celo, ko veš, da bo prišla, ti je vseeno hudo......tako je