Sončna Vila

Joj Hvala vam za vse te komentarje in podporo Kar je skwo napisala o pomembnosti drugih pred samim sabo, zame ful drži... Zato, ker se ne počutim sama sebi dovolj pomembna, ne cenim se dovolj... Mick... vedno sem bila nekak presrana, odkar pomnim, sem se počutila siva miška in da me noben noče imet poleg sebe.... ne vem, zakaj...? tudi starši so me res bolj malo hvalili, vse je bilo usmerjeno na dobre dosežke... ob branju neke teme sem se tudi spomnila naslenje; plesala sem osem let, pa so bili starši enkrat na nastopu... eh, ne vem... mogoče je kriv razkorak med tistim, kar so resnično čutili in med tistim, kar so mi govorili, da čutijo... ker so bile informacije kontradiktorne, sem se zmedla... ko se nisem mogla več zanašati na tisto, kar sem res čutila pri njih, ker po njihovih besedah to pač ni držalo (npr. čutim, da je mama žalostna, jo vprašam, zakaj, pa si ona nalima nasmešek čez obraz in reče "Saj sploh nisem, od kje ti ta ideja?"), sem začela verjet samo še ratiu... občutke pri sebi zapirala, ker niso bili funkcionalni za krmiljenje v svetu... in se čisto zaprla dol, kar se občutkov tiče, skozi čas... seveda negotovost ostaja - ratio lahko vara, saj je zmotljiv, ne more biti nikoli ziher, saj operira s podatki na abstraktni ravni, medtem ko so pri občutkih ne potrebujemo besed in simbolov, da vemo, kakšni so (npr. če si zaljubljen... spravi to v besede in simbole in razloži nekomu, ki še nikoli ni bil zaljubljen, kako to izgleda...?) Bigm, tvoje vprašanje o samopodobi je tudi zadetek žebljice na glavico Neverjetno, glede na svoje sposobnosti, lastnosti in pojavo imam noro prenizko samopodobo... Nekako pred letom nazaj se mi je začela tista hišica iz kart, ki sem jo gradila do takrat, sesuvat... znašla sem se v popolnoma drugem svetu, svetu, kjer je pomembno samo to, kar ti sam čutiš in čisto nič drugega... in sem se čisto izgubila, ker sem ugotovila, da ... prvič, se zelo malo čutim... drugič, ne znam ločevati občutkov v meni... tretjič, ne znam se postavit zanje... itd itd... počutila sem se kot da sem pristala v jaslicah, z umom odraslega ujeta v občutke dojenčka... kot da bi se na novo učila hodit... Saj... racionalno vem, da sem ljubeča, sposobna, pametna, razgledana punca, ampak... kako naj to dopovem tistemu prestrašenemu otroku v meni, ki non-stop prestrašeno bega s pogledom okrog sebe, stisnjen v kot, od kje bo kdo vrgel vanj kakšno negativno...? racionalna pot tu ne deluje, to moram začutit sama pri sebi.... saj gre... milimeter za milimetrom ... kljub temu pa sem še vedno na začetku - rada bi se bolje razumela, odkrila vzroke... pa res drži tisto, da vse pride ob pravem času in ne že v prvi seundi huh, kdo bi si mislil, da je "odraščanje" tako naporna stvar, ane LP Sončna Vila

Ko te te stvari začnejo fajn motit v življenju... se nekak trudiš, da bi jih skenslal... najprej sem jih poskušala zato, ker je to motilo nekoga drugega, that was certainly a nice start :o|o: Sončna Vila

Žarek... nekaj si napisala, kar mi je padlo v oko... lahko tole malce bolj razložiš? Sama namreč pri sebi opažam nenormalno velik občutek krivde pri vsaki stvari, ki jo narobe naredim, pa še povsod tam, kjer jo ne... Skladno s tem imam noro razvito obrambo - da mi rečeš "a", pa se bom začela branit, pa čeprav je bilo dobronamerno mišljeno... Sicer vem, da to izvira tudi iz tega, ker je v naši družini tudi sicer veliko "napadanja" in vzbujanja krivde, ampak je čisto možno, da to izvira pri meni tudi globlje... Hvala ti za te besede. Sončna Vila

Da se pofočkam še sem... Marsa, ful ti hvala za tvojo info o olivnem olju, mogoče je res že čas, da se tega lotim Ne vem od kje zaboga sem jaz pobrala tisto o kisu?!? Drugač imam pa nadvse zanimivo obdobje... občutek imam, kot da se okrog mene premikajo velikanski betonski bloki, jaz se pa čisto nič ne bojim, da bi me kateri izmed njih zdrobil pod sabo... nasprostno, celo čakam, da se bodo sami od sebe postavili tako, kot je najbolj optimalno Kul pravzaprav Manjka samo še zaključek... da se ti betonski bloki potem polagoma začenjajo spreminjat v dehtečo naravo, tako kot v LOTR No ja, vse ob svojem času Tale sneg danes je bil takšen balzam... mehek, nežen, tih... Ob takšni idili zunaj, pa čeprav si v mestu, ne moreš ostat ravnodušen... sploh Hvala snegec za nasmeh na ustnicah lepo preživite dan... če ste fajn zasneženi, pejte uganjat norčije Sončna Vila

tinka, ravno o tem sem včeraj brala v knjigi Mantaka Chie "Prebuditev zdravilne energije". Knjiga ravno tako kot tibetančki kaže na delo z življenjsko energijo v nas, uravnavanju čaker/energij v našem telesu, zato ti bom kar prepisala Chieve besede: "Mnogi ljudje občutijo ob teh vajah senzibilnost ali bolečino v telesu. To je samo znak, da spet čutijo prej neobčutene telesne dele - tako kot občutimo bolečino, ko prične ščemeti zaspala noga. Nekaj je prav gotovo: energija vam bo dobro dela. Pazite na sporočila in občutja vašega telesa; pazljivo prisluhnite in boste lahko intenzivno občutili svoje telo. Ta dragocena sporočila signalizirajo, da ustvarjate skladnost s svojim eteričnim energetskim telesom, ki povezuje fizično telo z duhom." Chia, M. (2003). Prebuditev zdravilne energije, 54. Ljubljana: založba Gnostica. To z meridiani me je prav fasciniralo, šele v tej knjigi sem imela priložnost brat o tem malce bolj zgoščeno in razumljivo Torej se tudi pri tibetančkih pričnejo po nekaj časa izvajanja čistiti blokade (seveda mislim tu energetsko), tako kot pri teh vajah za odpiranje tokov chi, ki jih Chia opisuje v svoji knjigi? Še kakšne dodatne izkušnje? Tega pravzaprav nisem vedela, mislila sem samo, da ti tibetančki na splošno izboljšajo počutje pa pa Sončna Vila

Po enem tednu pavze s tibetančki sem jih spet začela delat... in sem že včeraj dobila musklfiber v roke Skor verjet nisem mogla pozdravčki vsem... pa upam, da vam grejo tibetančki bolj redno kot meni Sončna Vila

Hmmm te rože so pa res fine prijateljice z vilinskimi simboli... Sem dala pod mojega singoniuma znak življenja in lepote, pridem po enem tednu nazaj v študenta, pa ugotovim, da se je čisto razbohotil... Ful je lep Sončna Vila

huh, Mateja, tole je bilo pa prav za dobro jutro po še eni noči... navidezni, seveda... Hvala ti Sončna Vila

Na pomoč prosim... Enkrat sem v eni temi na hitro prebrala nekaj o kisu in beljenju zob (kao da kis ful fino pomaga pri tem), pa zaboga ne najdem... lahk pomagate? Mislim pa, da je to pisala Marsa... Hvala Sončna Vila

En lep živjo vsem od mene Sem imela zanimive dneve , ali evo mene nazad, nisam vas zaboravila Eno lepo dobrodošlico želim tudi Lony in *girl, tu na LN-ju vama bo všeč, da vama že kar vnaprej povem Sem vidla, da se je par tem kar razbohotilo v tem času, spet prebrala v njih par luštnih misli in predvsem koristnih Hvala vam. Ko že omenjate, da je od novega leta vse drugače... ful novih stvari, pozitivnih... se pridružujem mnenjem pa pa, lupčke vsem, pa lep začetek tedna jutri vam želim Sončna Vila

Pršla sem se sam pofočkat... Še sem živa Aliana, hello, upam, da se imaš fino, vsaj kolikor sem brala iz zadnjega tvojega posta (prejšnjih strani v dnevniku nisem sploh brala) Vsi lunatki... upam, da imate lepe dneve... V srčku nasmeh pa pa Sončna Vila

Najlepše bi bilo, če bi bila sposobna živeti vsak dan kot zadnji dan, vsak trenutek kot zadnji trenutek -ko gledaš smrti v oči, ni več presojanja in obsojanja... ampak samo dojemanje, odpuščanje... Vsaj tako se meni zdi. Ni več tiste ego-osebne vpletenosti. Hej, Free, če bi imel ajno totalno odprto in če bi živel popolnoma zavestno, potem... bi veliko teh stvari, ki si jih opisal v svojem postu, preprosto odpadlo, ker bi videl skoznje in bi videl, da tega ne potrebuješ... Aja, in Naky... en dan po žurki morš upoštevat še za "mačka" , tko da bi blo tako potem treba razporedit plane na novo Sončna Vila

Mal leteče dneve imam, pa nisem čekirala vseh tem... Šele danes vidla SOnčna Vila

Hej, Free Govorila sem o knjigi "Prebuditev zdravilne energije", ampak če sklepam po Marsinih besedah, je res vseeno, katero imaš, saj naj bi obe opisovali iste stvari... Jaz sem si jo kupila, ampak jo bom ziher še kakšno leto hotela imet non-stop "na dohvatu ruke", tako da če boš čakal name, se boš še mal načakal... Ob tem, ko si rekel, da bo knjiga sama prišla do tebe, sem se ful luštno nasmehnila - a poznaš tisti vic o duhovniku, ki zagnano veruje v boga in mu zaupa, da bo na stara leta za svojo finančno preskrbljenost z njegovo "pomočjo" ziher zadel na tomboli, hkrati pa niti srečke ne kupi? Ne obremenjuj boga s tem, kar lahko narediš sam, bi bila različica nauka te zgodbe. Drugač pa sem si pregledala webpage od Mantaka Chie in sem nadvse prijetno pretresena. Sončna Vila

Tjazy, nisem brala cele teme (malo pozno je že ), se mi je pa postavilo par luštnih besed v glavo med prebiranjem tvojega začetnega posta in še parih drugih... Kaj nam označuje pojem "smrt"? Se sploh kakšna stvar zares začne in potem konča? Kdo to določa? Po kakšnih kriterijih? Vse te pojme, ki jih omenjam v vprašanjih, je iz-umil človek. Je človek res merilo vseh stvari? Smrt je iluzija. Stanje, ki ga opisuješ kot meditacijo, je preprosto stanje obstoja - BITI. Takrat ni več nadzora, o katerem pišeš, ker že sama beseda nadzor vsebuje delitev nečesa, ki jo ljudje tako radi izvajamo... In do tega stanja ne moreš priti preko učenja, trdega dela, matranja... (no, seveda, kakšen obrambni mehanizem ali dva bi bilo za čistejše zaznavanje sveta že fino spucat, ane ) ... ampak se preprosto zgodi... Ne vem, če mene vprašaš, se tega preprosto spomniš. Bivanje. Takrat ni več ločevanja na fizično in nefizično, čas in ne-čas (neskončnost), živo in neživo... Vse je eno, eno je vse. In preprosto JE. Pa ne me vprašat, kako zaboga prideš do tega stanja, ker nimam pojma. Drugače pa... še malce bolj "oprijemljiv" odgovor na tvoje vprašanje... Sem že razmišljala, pa me ni strah... Pravzaprav me prav babji firbec matra, kaj zaboga se mi bo dogajalo takrat No, bomo videli, ko pridemo do tja, anje anje Hmmm... Človeška perspektiva je zanimiva. Zdaj veliko bolj štekam Junga, ko je rekel, da se kolektivno nezavedno izraža v vseh simbolikah človeštva... Tudi zodiaku, med drugim. Čeprav tole zadnjo stvar še vedno malce meljem... Junga nisem brala tako pozorno, da bi točno vedela, kaj je s tem mislil, tako da ne morem rečt, da se ne strinjam z njim... Nočko. Sončna Vila

Hmmm... Nisem brala odgovorov, samo preletela sem prvi post... Zakaj se je treba pred kritiko branit? Se počutimo manjvredne od drugih zaradi manjšega obsega našega znanja, spretnosti, etc...? In zakaj? In kakšna je najbolj optimalna pot učenja? Sodelovanje...? Nekdo mi je rekel... "Tudi, ko se ti kritika ne zdi fer in misliš, da se človek, ki ti jo je izrekel, moti, vseeno poglej, zakaj je prišlo do tega. Ne brani se, ampak mu bodi hvaležna, ker ti je s tem dal možnost, da pri sebi pogledaš nekaj, česar morda drugače ne bi videla. Tudi norec ti lahko marsikaj pove, če ga le poslušaš, ane?" Tu bi še dodala to... da nam tudi naša reakcija na kritiko lahko marsikaj pove o nas... Moje misli danes... sončki, lepo pančkajte... tudi Sončna Vila kmalu pikira v posteljo Sončna Vila

Hehe... Marree, ne boš verjela... ampak včeraj sem gledala gospodarja prstanov drugi del in ista fora mi je padla na pamet Sončna Vila

Je treba se kej dodati temu?? Racio... živiš v mislih, torej prihodnosti, preteklosti, sedanjost gre mimo tebe, pa sploh ne veš... Racio... misli... planiranje, pričakovanje, obžalovanje... v smislu čimboljšega obvladovanja svoje okolice, da se izogneš "bad" stvarem... sedanjega trenutka pa ni... Imaš se za skupek svoje preteklosti in se determiniraš za naprej... Kje si pa resničen ti? Ni ni... Sončna Vila

Še to sem hotela dodat... Najhuje je potem to, da se takšen način doživljanja svet zazžre v čisto vsak trenutek dneva, življenja... Odmakneš se od vsega, ne samo od tega dejanja. Zapreš se dol, prekineš vsakršno komunikacijo z okoljem, za katero misliš, da te lahko rani in povzroči bolečino... Samo še ratiu pustiš, da deluje, da krmili v svetu, da se sploh lahko znajdeš. Če bi lahko, bi zaprl še to, ampak ne moreš, ker se sodelovanje v svetu od tebe "pričakuje"... Najhuje je to, da to narediš, ko si še otrok... Ko NE RAZUMEŠ... Ko odrasteš, se neustrezne reakcije prenašajo naprej in te ovirajo v vsakdanu, ti pa ne veš, kje zaboga ga serješ... Pa saj z mano ni nič narobe, sem si vedno mislila, imela sem čudovito otroštvo, pametna sem, simpatična, izobraževanje mi gre v redu, starši me podpirajo... In kljub temu, da me je že fejst odnašalo, še vedno nisem vedela, kaj je tisto, zaradi česar nisem več tako prisotna kot prej... Hmmm... še malo, pa bi počasi razvila vse dispozicije za multiplo osebnost, če se lahko malo pošalim... Kljub temu pa šala niti ni tako daleč od resnice, če sem iskrena. Ko sem se s prijateljem pogovarjala o tem, kaj se mi je dogajalo in na kakšen način je pri meni prihajalo do zlorab... je rekel... "Veš kaj... Tisti, ki so bili prisiljeni v to, vejo, da je to narobe, ti pa si v to šla sama, in zato sploh nimaš tega občutka..." Zadnje čase sem začela ugotavljati, da te besede držijo kot pribite... To mi je rekel kakšna dva meseca nazaj... In šele par dni nazaj, ob branju te teme, se mi je to izkristaliziralo tudi v moji glavi... Da ni bilo prav. (Huh - v določenih stvareh sem res prava bikica - počasna ko sto mater ). Lep dan vam želim Hvala, ker ste tu... Sončna Vila

Hoj hoj lunatki in dobro jutro... Ne boste verjeli, ampak včeraj sem bila kljub mrzlim in premočenim nogam te totalne brozge po Ljubljani ful vesela!! Hmmmm po dolgem času spet po lužah skakala ko mali froc Najlepše bi pa bilo, če bi se lahko zabarikadirala nekam v gore, v kakšno kočo s kaminom... knjigo v roke, dekca okrog nog, našo mačkico zraven... ali pa bi namesto branja preprosto samo gledala silhuete ognja, ki se rišejo... seveda bi zunaj pravljično mehko in mirno snežilo... Huh Dost sanjanja, welcome to the RL Lep dan vam želim, sončki Sončna Vila

Vedno bolj kot se tema razvija, vedno bolj se mi postavljajo vprašanja... in vedno bolj se svetlikajo zametki odgovorov... Skwo, hvala ti, da si odprla tole temo, hvala ti iz srca Izkušnjo ločenosti od telesa poznam, šele pred kratkim mi je s pomočjo prijatelja uspelo ugotoviti, da to počnem... Huh... Zmanjkalo mi je besed. Tako zaradi tega, ker se mi končno razpirajo nekateri oblaki, kot zaradi tega, ker tega sploh nisem pričakovala in je za mojo dušico to topel soj jutranjega sonca... kot tudi zaradi nesebične pomoči prijatelja, neskončne ljubezni, ki jo ima v sebi do mene, da se je prebil skozi moj zid in to še vedno dela. Zloraba substanc... Prisotnost samo ratia in zaklepanje moje srčike, ker za dušico ni varno na tem svetu... Hladen rez od doživljanja vsega, kar se da čutiti, do sebe dovoliš le še misli, ker misli ne morejo boleti tako močno... (vsaj tako misliš) ... Občutki krivde in sramu... In Tjazy, kako razumem tvoje besede, da iz tega tako lahko izidejo največji posiljevalci... Hm. Skušaš nekaj doseči, pa ne moreš... Frustracija... Odvisno je samo, kam te ta frustracija potem potegne, v manifestiranje le-te kje...? Res je... v človeku od najsvetlejšega sija do najtemnejših demonov... V enem človeku. Meni, tebi, vseh. Če ne bi poznali brezna... bi znali spoštovati sij? Sončna Vila

Če zanikaš samega sebe, se nočeš videt, kako boš potem videl druge? Ne moreš jih. Šele ko sebe lahko sprejmeš popolnoma, ko ne zanikaš niti svojih demonov več, ampak jih sprejmeš v naročje in jim daš roko... takrat lahko tudi druge vidiš brez mask. Ne vem če sem zadela to, kar je mislil Tjazy povedat, ampak zaenkrat si njegove besede razlagam na tak način, vsaj skoz tisti moj gram prakse, ki ga imam ob toni teorije Sončna Vila

Sfinga Tale moj bog... je pa hiter. Vprašam ... in dobim servirano na pladnju takoj naslednji dan. V dejanjih. Pa se spet vprašam... pa spet drug dan. Sončna Vila

Evo, kako je lepo , ko vsaka napiše nekaj takega, kar še dodatno osvetli celotno tematiko in razširi pogled... Ob tem, kar si napisala, Žarek, se mi je utrnila še ena misel... Ko nekaj boli, to odganjamo stran od sebe, zatiskamo si oči pred tem, nočemo videti... In bolj kot potiskamo stran, bolj boli... Prava pot je skozi sprejetje tega... ko sprejmeš, da te vse to determinira, šele takrat lahko delaš na tem, da te občutke predelaš. Če si govoriš, da to ni del tebe, kako boš to potem predelal? Sončna Vila

Ribica Katja, hvala ti za tale komentar o zaposlenih v Ahatu, lepo je vedet, da sem dobila napačen vtis Zadnjič se mi je zgodilo nekaj ful smešnega in lupštnega... ko sem pospravljala vse moje kamenčke v šatuljo (hotela sem pač nest vse s sabo, ker sem šla za nekaj dni iz študenta), in sem potem šatuljo popokala v ruzak, sem... ko sem prijela škatlo ... občutila en tak vibe... takšna neuglašena energija, vsak po svoje, ampak ČUTILA sem dejansko zadevo... to se mi še ni nikoli zgodilo... pa pa Sončna Vila