Hej Vidim da je bila debata o starših... nisem brala vsega, samo okvirno malo... moja mami se je ločila od mojega očeta, ko sem bila stara 4 leta - od takrat pa do svojega 19.leta ga sploh nisem videla... takrat sem tudi zvedela, da imam še tri polsestrice... doma pa živim z mamo, očimom in dvema polbratoma... in kolikokrat sem obupala, kregali smo se... vse je bilo narobe... potem spet ena prelomnica v mojem življenju, ko me je povozil avto, takrat sem bila čisto narobe in sem potem še nekaj let težila naokrog, pa oni meni... miljonkrat sem hotela spokat, cele dneve me ni bilo sploh doma... ves čas smo se kregali Kregamo se še zdej, ponavadi vsak dan... ampak imamo se tudi radi, dajeta mi tako moralno, čustveno kot tudi materialno podporo, imam dom, svojo sobo (v kratkem bom dobila še stanovanje...)... kolikorat sem bila jezna nanju... pa sem s časoma ugotovila, kaj vse naredita zame, kako garata cele dneve, da imamo dom... res imam srečo in rada ju imam... vesela sem, da sem tu, točno v tej družini, točno v tej situaciji, ki me je naredila točno tako kot sem... tudi svojega pravega očeta imam rada, čeprav ga ne vidim velikokrat... in tudi od njega ne dobim nikakršne podpore... Nobena družina ni popolna... je pa vsaka ena in edina... ki jo nekdo ima... in zato je to treba spoštovati, pa naj bo situacija kakršnakoli že... in iz najslabšega potegniti dobro... da postaneš boljši človek... jaz imam res srečo... seveda pa razumem, vse, ki imajo doma probleme, takšne in drugačne... to je težko... Pikica, tebe čisto razumem, imam kolegico, ki ima podobno situacijo doma... ti pojdi po svoji poti naprej, boš lahko še toliko bolj ponosna nase, saj boš vedela, kaj si sama dosegla in koliko si v to vložila... Sicer je bil pa krasen dan... kolesarila do Preddvora, do jezera... tam na eni klopci srečali enega kolega, s katerim se nikoli nič ne menimo in srečamo na najbolj nenavadnih koncih... in zmerej se poslovimo takole - se vidimo... in zmeraj se.. LP