Danes sem sanjala, da smo nekako pristali sredi oceana. Jaz in še 2 osebi, brez čolna, brez česarkoli sploh. Morje je bilo mirno, lepe svetlomodre barve kot na kakih fotkah s Havajev, nebo jasno, sončno. In kaj sedaj, jah nič, bomo pa plavali. Pa smo bili popolnoma brez skrbi, seveda bomo slej ko prej že naleteli na kakšno obalo, kaj pa je to nekaj dni plavanja. In takole po parih urah res naletimo na otoček, meni sicer ni bil všeč in sem hotela it naprej, ampak so me prepričali, da gremo vsaj pogledat. No pa smo šli, z nekaj napora prilezli po skoraj navpičnem bregu na majhno jasico, kjer je stala napol z mahom prerastla lesena kočica, pred njo je na stolu sedel moj fotr s čikom v ustih in kartal s še enim drugim moškim. V gozdu je bilo nekaj žensk, mislim, da moje sorodnice... in to je to. Razen tega, da mi ni bilo prijetno in sem hotela dalje, se drugega ne spomnim.