Citiram sam tole, komentar pa se nanaša tudi na druga tvoja izvajanja, ki dihajo z jugonostalgijo. Jugoslavija je bila umetna tvorba različnih narodov, izhajajočih iz različnih kulturnih in veroizpovednih okolij, nastala zaradi skupnih interesov politike v nekem trenutku. Različni pa smo bili tako, da nismo imeli skupaj kaj iskati (primer: ne vem če si predstavljate, kakšno mučenje je bilo zame, ko smo morali v vojski iti na koncert enga tipa, ki je gonil gusle). Proti tovrstni drugačnosti sicer nimam nič. Včasih mi je celo vše - ko pridem na obisk k njim, v njihovo državo, ko želim v popolnosto občutiti njen utrip. Vendar pa tolikšna drugačnost ne more funkcionirati v neki normalni demokratični državi. Takšno tvorbo je bilo moč "držati skupaj" le s politiko trde roke - diktaturo in propagando, na čelu tega pa je bil seveda Tito. Razen v Rusiji so se tako le še pri nas dogajale čistke z montiranimi obtožbami (npr. dachauski procesi), iz javnega življenja, bodisi v zapore, bodisi v kakšno drugo obliko prisilne anonimnosti so izginili vsi drugače misleči (npr. Hrvaška pomlad iz sedemdesetih let), s propagando o samoupravljanju kot idealni ureditvi pa so nas filali tako, da se nismo niti spomnili vprašati, zakaj hudiča moramo po kavbojke v Italijo, če je pri nas vse tako idealno. Ja, tudi sedaj ni idealno. Skos mamo občutek, da tisti, ki so na oblasti, kradejo, kar je na nek način res. Ampak smo vsaj v demokraciji, oziroma v neki njeni razvojni fazi. Enoumje se je s Titom in sestopom komunistov z oblasti k sreči končalo.