Občudujem, da lahko tako suvereno zapišete svoja ozaveščanja. Tam nekje okol 2000-ega, ko sem na veliko sprejemala duhovnost (kolikor je pač to res), sem si ful želela in spodbujala ljudi, da bi dejansko odgovorili po tistem, ko so prišli do določenega spoznanja, uvida, kako in kaj. Toda taki so bili zelo redki. Najpogosteje je izpostavljen nek problem, neka tema, se sodeluje, potem pa ni replya. Kakor da bi zares veljalo tisto konstantno čivkanje modreca De Mella o tem, kaj je to razsvetljenje, po katerem smo tako hrepeneli. Pravil je: "Ne to..., ne to..." in pa da si tam oz. tu, ko dejansko nimaš več potrebe, da učitelju ali komurkoli dokazuješ, ker niti ni pomembno... Nekako tako.. Jaz sem nekako v fazi kar velikega razočaranja, ker sem verjela, da ljubezen vse premaga, da sem dobra, haha, pa se mi zdi, da sem premagana. Dajala sem preveč... za vsako ceno, dobro pa je pravzaprav nekaj drugega. Biti dober do svoje duše, sebi prijatelj najprej. Ampak sem mislila, da to ni sporno sploh, vmes pa se je nekam izgubilo. Ne morem mimo tega, da čutim, da se resnično dogaja nek vesoljni potop.. Nek konec nekje. Zato tega nočem izpostavljat kot dejstvo, ki sem se ga naučila, ker imam še vseeno upanje. Le da ni več tako zanosno, vseeno pa je tam, tu, nekje, takšno drobceno, pa vendarle... Kaj je sploh resnično, kaj iluzija. Verjamem pa še vedno v to misel. Ko jo preberem, mi posije sonček . Morda bi bilo dobro, da se jo res naučim na pamet : If all isn't well, then it isn't over yet!