mayan

Saj ni glih ful mimo vprašanje, Matjaž Nekje na koncu koncev nam je sveto nekaj čisto intimnega, svojega, se mi zdi. Po vsej verjetnosti prav isto, kar nam je bilo že sprva odkar se zavedamo. Čeprav bi najbrž težko to našli, če ne bi že drugi pred nami tega opisali a ne. Primer: ljubezen. Kukica, bumbumbum - rock potem osmega dne, al kaj? Ma ful je variacij; nekateri umetniki al pa gl. izvajalci so recimo že pri sedmem dnevu tasvoje notr dali

ja, ne vem zdaj, kako misliš, ker je... iz tega a ne, ko sem dala link M.O. je uporabil tole, če je še kdo drug ne vem, drgač pa so to uvodne stavki iz Svetega pisma. Se še potem nadaljuje: ... and God divided the light from the darkness. And God called the light Day, and the darkness he called Night...

First God made heaven & earth The earth was without form and void, and darkness was upon the face of the deep; and the Spirit of God was moving over the face of the waters. And God said, "Let there be light"; and there was light. And God saw that the light was good... http://www.youtube.com/watch?v=qJJmS-HY234

Si želim, da bi lahk tud jaz bla tolk free in rekla, da mi je pač ravno, ko me vedno večkrat kakšno svetobolje zgrabi. Zgleda pa da tovrstna vseenost in bolečina gresta z roko v roki. Mi je naravnost preveč, da bi dojela, da je tud drugim tako vseeno do mene? Ne vem sama zakaj mi je tolk do tega, in res mi sekirancija ni v veselje. Pa ostaja. Mogoče je treba videt le, da z lastnim razumom še zmeraj ne morš nekoga pripraviti do tega da bi te mel rad. Če ga nimaš ti, ne morš videt, da te ima tudi on. Včasih tisti ki so nam namenjeni pomagat pač niso takšni, ki bi nam ne glede na vse zraven stali, ampak so morda takšni, da te vzpodbudijo k sprejemanju sebe s svojim nesprejemanjem. Kao nesprejemanjem. Seveda pa tega ne shendlaš, če resnično ne verjameš tako, ako ni zate resnično. Šele potem izveš, da si ljubljen kljub temu, ko zmoreš sam reči ne brez občutka krivde.

Vidiš, tema je bila Dobra dejanja, in zdajle se počutim kr malce obsojeno , ker mislim da sem bila jaz tista. Namiguješ namreč, da bi naj si nekdo zase domišljal, da je ekstra presvetljen, če pač želi biti resničen v svojih kao dobrih dejanjih. Sicer se strinjam, da kdo pa lahko sodi, kaj je sploh dobro, zato bom rekla, da je dobro tisto, kar je dobro zate. Kar je dobro zase pa človek ponavadi komajda sčasoma uvidi, spozna. Ko gre skozi trpljenje. Torej ko bo nekomu drugemu nekaj dobrega storil, tega ne bo storil, ker milijon ljudi meni, da je to dobro, in se bo zato dobro počutil, ampak čisto iz nekega svojega vzgiba. Niti ne nujno sebi razumljivega, kaj šele drugim. Iz vzgiba srca. Če neko dobro dejanje razumemo kot dobro, ni nujno dobro, samo to hotela reči. Daritev je lahko spontana, ali pa ob njej čutimo celo paleto ekstatičnih občutkov ljubezni in samozadovoljstva; lahko pa je tudi prisilna. Ničesar od tega ne spremeni dejanja. Bistvo in dejstvo sodbe je, da v enem delu sami postanemo takšni kar najbolj obsojamo, da lahko sebi in drugim odpustimo. The only way out is throught. Vsakdo zaradi občutka ločenosti občuti neko primarno krivdo, in če smo jo zmožni v sebi sprejeti in jo potem nekako predati višjemu, v kar verjamemo, potem bomo sčasoma lahko tudi druge videli kot nedolžne. Bomo svobodneje ljubili. Ne vem če je možno se sploh odpovedati obsojanju; tud nekdo, ki morda ne sodi, ne more pomagati, zdraviti, če obsojanja nase ne sprejme. Hm. Težje verjemem v ozdravitev brez definiranja.

Je pa res, da potem sploh lahko nastopi naše delovanje, ko nekaj "ovrednotimo". Drugače pravzaprav sploh ne sprejmemo, vesolje to razume kot indiferentnost in se nam ne more zmanifestirati.

Mogoče je od vsega najvažneje, men osebno najtežje, da se ne obsojamo, če/ko obsojamo. Don't judge yourself for judging... Go easy on yourself... Tud drugih ne, če obsojajo. Potem smo navsezadnje isti. Vsak izmed nas je zihr kdaj kaj obsojal v življenju, ali še vedno; to je v večini le pot do razumevanja..

Vprašanje. Iz človekovega vidika se najbrž res zdi, da vidi evolucijo in da se vse spreminja, toda kaj pa...: The Dream is allways the same?

Nisi edina, veš. ampak You're not alone open your mind surely I't s plenty to see

Je pa res, da najbrž ni drugega merila kot lastno srce... Ne vem torej...

No, ne vem kako je s tem (ne bi sodila), čutiti takšno domačnost do nekoga in vedeti kaj on potrebuje, brez da bi on povedal, ampak fino bi bilo, ko bi ljudje ne dajali takšnih dejanj, ki jim daje dober občutek glede sebe, pod dobrodelnost. (Pa ne prosim zamerit, saj vsi to več ali manj delamo).

To je pa totalno res. V kakršnikoli obliki že. Lahko tud za nekoga drugega misliš da je ful ful nesebično dober človek (lahko tud ni živ ), pa te življenje tako daleč pripelje, da se morš na svoje noge postavit. Pol si zmeden, ne veš kdo je kdo. Iluzija. Big one. Ko se razblinja, ni lahko. Ne ne. Nasprotno . No, pol se stvari tako daleč pregnetejo, da se postavijo na pravo mesto, in lahko imaš spet rad nekoga. Ker je človek, zmotljiv, tako kot ti sam. Odpustiš si končno. Vidiš jasno. No, na tak lep konec že zmeraj vsak dan upam. Vsak dan posebej da najdem tisto ljubečo naravnanost do sočloveka, do dneva.. Do stvarstva. Potem je karkoli narediš, dobro.

Jaz nič. Jaz sem taka že po srcu. Mislim, kam bi pa prišli, če bi si mislila, da delam dobra dejanja (only mine opinion)

O tistih, kateri so se en'mau odzvali na kakšen moj uvoden post, sem prejela dober vtis, kar se pa tiče ostalih, se mi zdijo kul, ves forum in net zelo barvit tako kot čustveno izrazen in živ. Na žalost pa se sama zadnje čase počutim kot bi mi kdo začepil usta in ni in ni nekega 'ustvarjalnega' vetra, da bi se lahko izrazila, bila prepoznana. :xx!: (Kot bi na nek način ostala zunaj :hm dolgo tudi sama tako hotela, zdaj pa ni videti vhoda za noter. Kam noter pa sploh ne vem). Anyway, malce se torej borim s faušijo do tistih, ki se znajo izraziti, , malce pa se upiram še sprejemanju recimo svoje neumnosti ali omejenosti.

Hvala za tole. Čeprav mislim, da nisem dovolj razgledana oz. ne razumem pojma demokracija, vsaj ne zmorem videt suženjstva v demokraciji, prav tako pa popolnoma ne razumem tvojega stavka, da je resničnost NIČ oz. da je vsota vsega NIČ. Ampak bom še razmišljala. What else can I do?

Se sprašujem, ali bi bilo tako narobe reči, misliti, vedeti da nekaj vemo? Saj tud če veš, da nič ne veš, nekaj veš, in nekateri trdijo, da je to ogromno. In to potem ni nekaj statičnega in nespremenljivega A ne?

Men je všeč misel letošnjega Prešernovega nagrajenca, Milana Dekleve, ki je izjavil nekako takole: Bog ne govori. Človeku je dal besedo, da bi se le-ta lahko spoznal in približal drugemu. ...kar je precej podobno verovanju, da je Bog ustvaril svet zato, da bi se razodel, bil spoznan.

Pa bo zgleda res, da kamorkoli grem, grem zraven.

Pozdrav Pravi se, da če ne bi bilo iluzij ne bi bilo razsvetljenja. Meni dobro ubesedil razsvetljenje pa je npr. Eckhart tako: Razsvetljenje ni samo konec trpljenja in nepretrganih nasprotij znotraj in zunaj, ampak tudi konec groznega suženjstva nenehnega razmišljanja.«