mayan

To sem jaz tud hotela vprašat kaj za Bobovo voljo je odraslost Se ful spomnim uvoda v znameniti knjigi De Mella Zavedanje. Zakaj se ga spomnim? Ker se nisem strinjala z njim najbrž oz. razumela. En ubožec zjutraj potoži, ko ne želi vstati iz postelje: "Ne grem v šoloooooo!" "Moraš v šolo", ga bodri mama. "Ne grem, ne grem", joka naprej, ker so v šoli učenci takšni in takšni in učitelji takšni in takšni.... Mama se razjezi: "Moraš v šolo, prvič, ker je čas za vstat in drugič, ker si ravnatelj!" In potem dalje DeMello: Zbudite se. Zbudite se. Zbudite se. (Mislimm, ma, ti se zbudi a veš ) ? ?

Super

SaTurNina, kaj pa če je obratno? Mislim, da ti njim ne sedeš in jih začutiš takole kot da oni tebi ne? Če ne dvomiš, sploh ne začni o tem razmišljat, je že prav tako kot čutiš..

Je tud mene pred časom ganila ta zgodbica, ker mam iste dileme glede "vtikovanja" Sem pa se spomnila tudi, da bi naj bil cilj v bistvu pot. Najti pot poti. Polžku so v zgodbici pripisane človeške lastnosti: truden, vesel, prijetno utrujen. Pa, a imajo živali tovrsten ego, da imajo želje in cilje da bi bil na drugi strani ceste? Ali jih človek v njih projicira? Kdo je videl te omenjene lastnosti? Polžka sta morala potem takem gledati dva človeka najmanj, al kako. En ki ga je tako videl, da je že vesel, ker je na pol, ta drug pa, ki se mu je smilil ker je na sredi?? Imamo vsi v sebi zavedanje da lahko vsaj z dveh polov pogledamo? Oziroma kaj? Zgubla sem nit.. Aja. Sem prejela en sestavek v angleščini o brezpogojni ljubezni, pri katerem se mi je že pri drugem odstavku zataknilo, ko pravi Bog (ali ne vem kako bi poimenovala) da ne more vedet kaj je nabolje zame npr. Ampak zdaj mislim, da že malo razumem sočutnost tega, ker naj vsak zase to izve.. To je to, če koga zanima: Love without ~Condition~ I love you as you are, as you seek to find your own special way to relate to the world. I honour your choices to learn in the way you feel is right for you. I know it is important that you are the person you want to be and not someone that I, or others, think you ~should~ be. I realise that I cannot know what is best for you, although perhaps sometimes I think I do. I have not been where you have been, viewing life from the angle you have. I do not know what you have chosen to learn, how you have chosen to learn it, with whom or in what time period. I have not walked life looking through your eye, so how can I know what you need. I allow you to be in the world without a thought or word of judgment from me, about the deeds you undertake. I see no error in the things you say and do. In this place where I am, I see that there are many ways to perceive and experience the different facets of our world. I allow without reservation the choices you make in each moment. I make no judgment of this, for if I would deny your right to your evolution, then I would deny that right for myself and all others. To those who would choose a way I cannot walk, whilst I may not choose to add my power and my energy to this way, I will never deny you the gift of Love. As I love you, so shall I be loved. As I sow, so shall I reap. I allow you the Universal right of Free Will to walk your own path, creating steps or to sit awhile if that is right for you. I will make no judgment that these steps are large or small, nor light or heavy or that they lead up or down, for this is just my viewpoint. I may see you do nothing and judge it to be unworthy and yet I cannot always see the higher picture of Divine Order. For it is the inalienable right of all life to choose their own evolution and with great love I acknowledge your right to determine your future. I bow to the realisation that the way I see as best for me does not have to mean it is also right for you. I know that you are led as ~I Am~, following the inner excitement to know your own Path. I know that the many races, religions, customs, nationalities and beliefs within our world, bring us great richness and allow us the benefit and teachings of such diverseness. I know we each learn in our own unique way in order to bring that love and wisdom back to the whole. I know that if there were only one way to do something, there would need only be one person. I will not only love you if you behave in a way I think you should or believe in those things I believe in. The love I feel is for all of ~God’s~ world. I know that every living thing is a part of ~God~ and I feel a deep love within for every person, animal, tree and flower, every bird, river and ocean and for all the creatures in the world. I live my life in loving service, being the best me I can, becoming wiser in the perfection of Divine Truth, becoming happier in the joy of… ~Unconditional Love~

Po moje v sebi bojimo predvidljivosti, ki izhaja iz znanega in človeškega. Namanj imamo očitno radi sebe kot takšne - najbolj nazadnje zares pristanemo nase kot na telo. To pomeni, da se zavemo in strinjamo, da ni boljšega mesta na svetu. Ničkolikokrat se zaciklamo v dvojnost in nekaj kar je v nas vidimo zunaj sebe, v drugih. In kar je še huje, tisto kar bi morali predvsem najti in negovati v nas samih, dajemo drugim Mi je zelo žal in hudo zarad tega, ampak kolikor vem (upam, da mi je oproščeno tisto, kar zdaj ne vidim ker to pravim), ampak nič kaj dobrega mi ni prineslo kazanje svojih strahov, želja, čustev, nazorov. Ker z glavo gledam in ne s srcem. Meje je zelo težko postavljati, si jih želim, pa vendar se bojim že vnaprej neuspeha, ker si tako zelo želim neomejitev. Ko pa smo itak dovolj omejeni že v tem telesu, življenje pa gre svojo pot in je večje. Čeprav mi je rečeno da navzven drugače delujem kot sem znotraj. Mi je frend povedal svoje mišljenje o mojih bolj ali manj neuspelih razmerjih, da je moj preveč epski pogled kriv za ? le-teh. Meni blizu je gledišče, da ne najdemo miru ako ne pristanemo na to, kar nam življenje izbere. Kako bomo vedeli, da je pravo tisto, če sami izbiramo in postavljamo meje? Včasih razumem to determiniranost - so pa hvala tudi popolnoma drugačni dnevi, ko lahko čutim svojo svobodo, preprostost in kreacijo. Razumno mislimo in nerazumno ravnamo. Tud tebi lep dan in vsem tukaj..

Vem e. in se ful strinjam, da ni modro sploh pa ne taktično zadrževat in pestovat zamere. Če bi se zares zavedela, da lahko drugače, bolje postopam, da je izbira v mojih rokah, bi. Toda zankrat čutim nemoč okoli tega. Sam ne vem zakaj bi igrala nekaj drugega kar občutim. Hvala za tvoj odgovor . Veš, kdorkoli je rekel tisto, da te ugonobi, kar ne poneseš na plano je meni približno takole kot e-maili, ki jih dobiš in zraven še sugestijo, da jih moraš kao takoj poslat naprej, če ne se zgodi nekaj strašnega in to. Mislim. Kako lahko nekdo misli, da bo kaj lepega iz tega. Še ena moja nemodra lastnost - jih kr ignoriram . Enostavno ni moj način delovanja tole, da bi na tak način vrtela svet, ker je življenje preveč skrivnostno in čudovito, da bi ga lahko predvidevali takole. Mu dali malce kredita.

Probam vzeti v obzir, da je tud mene sprva prizadelo tisto, kar je nekoga že prej od nekoga - tako si najbrž ljudje pomagamo Tu je tudi mogoče zaznati to neskočnost..., (ki jo mam spodaj v podpisu od aurobinda... sem se spraševala..) seveda je z neko voljnostjo, ko že veš, vse to lepše, bolj pretočno, kot pa tako "rodo" Mogoče bi si rada rekla, da je prav tako ok, da nismo oz. ne rabimo biti vsem non stop na razpolago na tak način

Največjo frustracijo pri odnosih z drugimi jaz doživljam še vedno v tem; recimo neko dejanje ali beseda, ki jo nekdo naredi ali izreče se me dotakne (nekdo ki mi je morda blizu); ponavadi to zadržim zase - tako nekako reagiram, ko me kaj resnično prizadene, najbrž ker ne razumem, in želim sama pri sebi premleti, da bi razumela in lahko šla dalje. Potem se pa najde nekdo tretji, ali več njih, ki pa meni prav to očitajo, kar je mene prizadelo. Ni redko ko mi celo prav ta dotična oseba vrže to v obraz kar je ona rekla ali naredila. Obrne naokoli. Si želim da bi se lahko temu kdaj iz srca nasmehnila v smislu - razumljivo. Za zdaj me to še zelo boli. Kako to rešiti...?

To si meni napisala? Hvala lepa . Men so tud všeč takšni topici oz. všeč mi je ko so takšne fajne energije in lahko iskreno steče komunikacija. Ko se vidi srček ane. Mi je ful lepo, ko vidim, kako nam je mar in da si želimo biti še boljši Evo, en tut od The Universe: "Oh boy, are you ever going to laugh when you find out you were perfect alll along...

Tako sem jaz tud dolgo mislila. Samo, a ne pomeni to na nek način, da drugi niso resnični? Potem tudi mi nismo.. To pa je že malo težje dojet

Simpatičen aditute marsa. Čeprav vseeno dvomim da je to samo tistega problem. Smo mnogo bolj povezani kot si morda mislimo. Lepo je, če zmoremo videt tako. Menim pa, da je nujno tako delovati, si tole pravico vzeti. Toda to žal tud kmalu prinese, da tudi vse ostalo kar je še prtljage postane le tistega problem. Precej osamljeno. Ampak sanjati after all

Kaj pa se je zgodilo travel light oz. brez prtljage? Kakor kamela skozi šivanko uho in podobne misli modrecev?

...mogoče zarad Saturna in Marsa v Biku

A mene sprašuješ, al je bolj retorično pa tko zamišljeno vprašanje to? Pa vseeno. To je, kolk do sedaj vem, ko si nekaj vzameš k srcu bolj. Ker rabiš čas za razumet (vzameš prostor za manifestacijo), ker ne vidiš, da 'odspodaj' prav tako ljubiš. Misliš, da nisi ljubljen. Se zapreš. Ker meniš, da ti ne bi naredil tega nečesa. Ne razumeš. Učiš se na 'napaki' drugega. Da ga lahko spoznaš. Da spoznaš, da ni bila napaka. Da ga lahko nekoč sprejmeš še bolj. Za manifestacijo. Po enem vzorcu razumevanje sveta, življenja. Včasih rabimo le čas za potolažiti svojega notranjega otroka. Tudi brez razlogov. Ali je vredno? Je. Če ne vsaj toliko, da jih sčasoma več ne potrebuješ. Zamer. Vidiš, da bolj kot si sposoben letting it go, jasneje vidiš, kaj je zares sploh tvoje. Ne vem pa zakaj, ampak zamera vsebuje nekaj bolj božanskega v sebi zame bolj kot kaj drugega. Hkrati z vso veličastno možnostjo odpuščanja. Mogoče kdo poreče, mah kdo pa misliš da si, kaj pa imaš sploh komu za odpuščat. Ampak mi ni več mar zato, because my heart is real.

Ma ne, lej, saj se ti opravičujem, ker sem spustila povedat tudi to, da je lepo to, če je res, jaz pač ne morem verjet, da kdo dejansko res sprejema odgovornost al kaj že za vse od prej... Mah, super no.. Men pač ni predstavljivo tole, da bi se človek vsega zavedal, vseh dejanj svojih pa to. Sploh če pomisliš na nedejanja. To je tud dejanje... Tak da ne zameri, no.

Je to kakšna mantra? Men se zdi, da je to še the latest trik, premetenost ega. Ker takšno držo lahko ima vsak; takšna drža je najbrž tud edini možni korak do svobode, ki je najosnovnejša odgovornost. Kao da vzamemo nase. Ali res? Ko bi pa prišlo do dejanskega sprejemanja, recimo drugega, če že praviš da sam sprejemaš vse do sedaj, pa bi se najmanj kar bi se, zelo zataknilo. Tko da... Komot bi lahko npr. nadomestili tole (po moje neresnično avtosugestijo) z drugimi besedami, vendar isto barvo in tonom: v polni meri se zavedam, da nimam pojma posledica česa je položaj v katerem se nahajam... Ničesar nismo pravzaprav krivi sami, in moje odločitve so bile bolj ali manj kaj pa vem, če so sploh pravilne in ne. Delujem tako kot verjamem da tudi vsak po svojih najboljših močeh. ??

No, jaz sem razmišljala in razmišljala, tako rekoč cel lajf, in nikakor ne morm sprejet, da sem si sama povzročile stvari, ki so se mi zgodile. Lahko edino delam na svojem gledišču na te dogodke. In me je groza sprejemat odgovornost na način, da dejanje kakšnega drugega vzamem kot za svoje, ker drugače sploh ne bi mogla preživeti. Bojim se tudi, da večina tudi nima razjasnjeno kaj odgovornost je sploh. In trobimo ena in ta isto, pa resnično ne razmislimo s svojo glavo. Mislim, ker kdo pa bo zastopal naše mišljenje, drugačnost, individualnost, če ne mi sami?

Ne štekam, kaj hočeš povedat. Sem pa skor prepričana, da nisi prebral sestavka čist neobremenjeno z čisto odprtostjo za čudenje, spoznanje - iz praznine Zase lahko povem, da sem imela velik problem z razumevanjem pojma nič, ker sem ga večinoma, sicer nerada, dojela kot ničevost, ničvrednost, zaničevanje. Kot negativno. Vendar ko odpor do tega, da spustiš, premagaš, je to vse kaj drugega.

Evo, jaz mam še en pripraven tekst, ki sem si ga enkrat izpisovala iz knjige Prebijanje skozi duhovni materializem (pa naj se ne hudujejo tisti, ki bi želeli, da samo s svojimi besedami opišemo , ker ful lepo poda ene tri pristope k resničnosti, med njimi nihilizem) Obstaja več drugih glavnih filozofskih pristopov k problematiki resnice in realnosti, ki so obstajali pred in so vplivali na razvoj šole Madhyamika. Tovrstno razmišljanje se je izrazilo ne le v zgodnjih budističnih filozofskih šolah, pač pa tudi v pristopih teističnega hinduizma, vednatizma, islama, krščanstva in v večini drugih religij in filozofskih tradicij. Z gledišča šole Madyamika lahko te pristope razvrstimo v tri kategorije: eternalisti, nihilisti in atomisti. Madhyamiki so bili mnenja, da sta prva dva pristopa napačna, tretji pa edini delno resničen. Prvi in najbolj očiten izmed teh treh »napačnih konceptov narave« realnosti je eternalizem, pristop, ki je pogosto tisti z bolj naivnimi verzijami teizma. Eternalistične doktrine vidijo fenomen, kot da vsebuje neke vrste večno bistvo. Stvari se rodijo in umrejo, pa vendar vsebujejo bistvo, ki ne umre. Svojstvo večnega obstoja se mora oprijemati nečesa, zato imetniki te doktrine navadno pristajajo na vero v Boga, dušo, atmana, neizrekljivi jaz. Tako vernik trdi, da nekaj obstaja kot trdno, trajno in večno. Zelo pomirjevalno je, če imamo nekaj trdega, za kar se lahko oprimemo, se na tem zadržimo, torej določen način razumevanja sveta in posameznikovega odnosa do njega. Vendar pa vernik v eternalistične doktrine lahko doživi streznitev glede Boga, ki ga nikoli ni srečal, duše ali bistva, ki ju ne more najti, nečesa, kar nas pripelje do naslednjega in nekoliko bolj sofisticiranega napačnega koncepta realnosti: nihilizma. To gledišče vztraja pri tem, da se vse porodi iz ničnosti, skrivnosti. Sonce sije, meče svetlobo na zemljo, pomaga življenju pri rasti, prinaša vročino svetlobo. Vendar pa ne moremo najti nobenega izvora življenja; ni nobene logične začetne točke, iz katere bi se začelo vesolje. Življenje in sveta sta le ples maye, iluzije. Stvari so preprosto porojene spontano, iz ničesar. Zatorej se ničnost v tem pristopu zdi pomembna, nespoznavna realnost nekako onstran očitnega fenomena. Vesolje se dogaja skrivnostno; dejansko ni nobene resnične razlage. Morebiti bi nihilist dejal, da človeški um zmore doumeti takšne skrivnosti. Zatorej je, v tem pogledu realnosti, skrivnost obravnavana kot stvar. Na zamisel, da ni nobenega odgovora, se sklicujejo in pri njej vztrajajo kot odgovoru. Nihilističen pristop obuja psihološki odnos fatalizma. Logično razumete, da se v primeru, če nekaj naredite, stvari zgodijo kot reakcija na to. Vidite kontinuiteto vzroka in posledice, verižno reakcijo, nad katero nimate nobenega nadzora. Ta proces verižne reakcije vzklije iz skrivnosti »ničnosti«. Zatorej je bila, če ste nekoga umorili, ubijanje vaša karma, in to je bilo neizogibno, vnaprej določeno. Če v tem smislu naredite dobro dejanje, to nima ničesar opraviti s tem, če ste zbujeni ali ne. Vse vzklije iz skrivnostne »ničnosti«, kar je nihilističen pristop k realnosti. Kadarkoli nismo povsem prepričani glede stvari, ki so onstran okvirja naših konceptualiziranih zamisli, postanemo panični. Strah nas je naše lastne negotovosti in vrzel skušamo zapolniti z nečim drugim. Nekaj drugega je navadno filozofsko prepričanje – v tem primeru vera v skrivnost. Zelo željno, zelo lačno iščemo ničnost in v svojih prizadevanjih, da bi jo našli, preiščemo vsak temen kotiček. Vendar najdemo le mrvice. Ničesar več ne najdemo, kot le to. To je zelo skrivnostno. Dokler še naprej iščemo konceptualni odgovor, bodo vedno območja skrivnosti, kjer je skrivnost sama še en koncept. Pa če smo eternalisti ali nihilisti ali atomisti, konstatno domnevamo, da obstaja »skrivnost«, nekaj, česar ne poznamo: smisel življenja, izvor vesolja, ključ do sreče. Borimo se za to skrivnosti, poskušamo postati oseba, ki jo pozna ali poseduje, imenujemo jo »Bog«, »duša«, »atman«, »brahman«, šunjata« in tako dalje. Zagotovo to ni pristop k realnosti Madhyamikov, čeprav so se zgodnje budistične šole do neke mere ujele v to past, zaradi česar je njihov pristop razumljen kot le delno resničen. Hinayana pristop k realnosti vidi nestalnost kot veliko skrivnost: to, kar se rodi, se mora spremeniti in umreti. Vendar pa posameznik ne more videti nestalnosti same, pač pa le njeno manifestacijo v obliki. Tako Hinayanisti vesolje opisujejo z vidika atomov, ki obstajajo v prostoru, in trenutkov, ki obstajajo v času. Kot takšni so atomistični pluralisti. Ekvivalent šunjate pri Hinayani je razumevanje minljive in nestvarne narave oblike, zato je praksa Hinayana meditacije dvostranska: kontemplacija glede mnogih vidikov nestalnosti – procesi rojstva, rasti, razpada in smrti in njihove elaboracije; ter obzirnostna praksa, ki vidi nestalnost mentalnih dogodkov. Arhat vidi mentalne dogodke in materialne objekte; jih začenja videti kot bežne in atomistične pripetljaje. Tako odkrije, da ni nobene stalne substance ali trdnega telesa kot takšnega. Ta pristop je zašel na kriva pota v konceptualizaciji obstoja entitet, ki so druga z drugo povezane, obstoja »tega« v povezavi s »tistim«. Tri elemente eternalizma, nihilizma in atomističnega pluralizma lahko v različnih kombinacijah najdemo pri skoraj vseh glavnih svetovnih filozofijah in religijah. Z gledišča Madhyamikov so ti trije napačni koncepti realnosti dejansko neizbežni, dokler nekdo išče odgovor na nepravilno vprašanje, dokler nekdo raziskuje tako imenovano "skrivnost" življenja. Vera v karkoli je preprosto način za etiketiranje skrivnosti. Yogachara, filozofska šola Mahayana, je poskušala to skrivnost eliminirati z iskanjem povezave skrivnosti s pojavnim svetom. Glavna vera Yogachara šole je epistemološka. Za to šolo je skrivnost inteligenca, to, kar ve. Yogacharianti so skrivnost razrešili s predpostavljanjem neločljive povezave inteligence in fenomena. Tako ni nobenega individualnega vedca, vse je "samo-znano". Obstaja le "en um"", ki so ga Yogacharianti imenovali "samo-žareča kognicija", katere del so tako misli in emocije, kot tudi ljudje in drevesa. Zato je v tradicionalni literaturi ta šola obravnavana kot citta-matra ali šola "edini-um". Yogachara šola je bila prva šola budistične misli, ki je presegla ločenost med vedcem in vedenim. Zato njeni pripadniki pojasnjujejo zmedo in trpljenje, kot da je vzkalilo iz napačnega prepričanja v individualnem vedcu. Če oseba verjame, da pozna svet, potem se za en um zdi, kot da je razceplje, čeprav je dejansko kalne le čista površina. Zmedena oseba čuti, da misli in reagira do zunanjega fenomena, tako da je ujeta v konstatno situacijo akcije in reakcije. Razsvetljena oseba spozna, da so misli in emocije na eni strani in tako imenovan zunanji svet na drugi strani oboje "igra uma". Tako razsvetljena oseba ni ujeta v dualizem subjekta in objekta, notranjega in zunanjega, vedca in vedenega, mene in drugega. Vse je "samo-znano". Vendar pa je Nagarjuna nasprotoval Yogacharskemu "edini-um" predlogu, pravzaprav je dvomil celo o samem obstoju "uma". Preučil je dvanajst knjig Prajnaparamite, ki izhajajo iz drugega obrata Kolesa Doktrine s strani Bude, iz učenja v srednji dobi njegovega življenja. Nagarjuna je svoje zaključke zbral v principu "ne-vztrajanja", glavnem principu šole Madhyamike. Dejal je, da je moč ovreči katerikoli filozofski pogled, da posameznik ne sme vztrajati pri nobenem odgovoru ali opisu realnosti, pa če je le-ta ekstremen ali zmeren, vključno s predstavo o "enem umu". Celo če rečemo, da je odgovor v ne-vztrajanju, je to varljivo, saj posameznik ne sme vztrajati pri ne-vztrajajnju. Nagarjunov način je bil ne-filozofski, sploh ni bil še ena filozofija. Dejal je: "Modri ne bi smeli vztrajati niti na sredini. Filozofija Madhyamike je kritično gledišče Yogacharske teorije o tem, da je vse vidik uma. Argument Madhyamikov se glasi: "Da bi lahko rekli, da um obstaja, ali da je vse igra enega uma, mora obstajati nekdo, ki gleda en um, vedec za um, ki jamči za njegov obstoj." Tako je vse s strani Yogachare nujno teorija tega opazovalca. Vendar so glede na Yogacharsko lastno filozofijo samožareče kognicije subjektivne misli glede objekta varljive, saj ni nobenega subjekta ali objekta, pač pa le en um, katerega del je opazovalec. Zatorej je nemogoče trditi, da obstaja en um. Kot fizično telo tudi samo-žareča kognicija ne more videti same sebe, prav tako kot tudi rezilo ne more razrezati samega sebe. Po Yogacharskem lastnem priznanju ni nikogar, ki bi vedel, da en um obstaja. Kaj lahko potem rečemo o umu ali realnosti? Ker ni nikogar, ki bi zaznaval um ali realnost, je predstava o obstoju z izrazi "stvari" in "oblika" varljiva; nobene realnosti ni in nobene misli ne izvirajo iz zaznavne realnosti. Ko smo enkrat odstranili to percepcijo obstoja uma in realnosti, se situacije prikazujejo jasno, kot so. Nikogar ni, ki bi gledal, nikogar, ki bi karkoli vedel. Realnost samo je; prav to je mišljeno z izrazom "šunjata". Skozi za vpogled je odstranjen opazovalec, ki nas ločuje od sveta.

Hudo ej. Kakšno vprašanje Če bi bili zate vsi v tem trenutku v razsvetljenem stanju zares, potem bi moral tudi ti biti, ker IT TAKES ONE TO SEE ONE, tako da je že sprve nemogoče da si izvzet. Če recimo samo verjameš po nekem izkustvenem vedenju, da so drugi razsvetljeni, ti pa ne, potem si daješ še zmeraj možnost relativizma in to ni v popolnosti ta trenutek. Po moje če bi vsi bili razsvetljeni, ne bi potrebovali več izkušnje življenja. Sicer pa itak da ne vem.

Men se razsvetljenost velikokrat zdi le in samo to, da razmišljaš s svojo glavo. Da nekako začutiš svojo samost. Zaupaš v svojo inteligenco. Itak je pot za vsakega popolnoma individualna in svojevrstna in noben ti ne more odvzeti ali nobenemu en moreš dati svoje lastne izkušnje. Torej da res na nek način pozabiš kar si se v nekem življenjskem toku naučil, verjel, zaupal, vzel za absolutno resnico kar so povedali, dognali drugi, ter da sproti pri sebi nekako raztapljaš slepila, četudi lih cel svet trobi ena in taisto in so vsi doktorji znanosti

Men je še zmeraj najbolj luštna ta definicija, ki jo enkrat ena napisala, ne vem pa od kod. Enivej, hir it is: "Da si razsvetljen, pomeni, da se zmeraj zavedaš popolne resničnosti v njeni imanentni drugosti - da se je zavedaš, pa vendar ostaneš sposoben da preživiš kot žival, da misliš in čutiš kot človeško bitje, da se zatečeš, kadar koli se splača, k sistematičnemu razmišljanju. Naš cilj je odkriti, da smo zmeraj tam kjer moramo biti."

Upam, da ta odlomek ne bo preveč off topic; meni ni (Prebijanje skozi duhovni materializem C. Trungpa:); se mi zdi da kar paše v to temo; v tem dialogu med učencem in učiteljem lahko vidimo odgovore na to, kar se nekateri sprašujete. V: Bi lahko povedali kaj več o pojavljanju vrzeli? Razumem, kaj mislite s tem, vendar ne razumem, kako se to zgodi, kako nekdo lahko omogoči vrzel? Kako lahko nekdo "enostavno je"? O: Odgovor na vprašanje s hinajnskega stališča preprostosti je, da morate biti zadovoljni z vsem, kar se pojavi, in ni potrebno iskati razvedrila zunanjega izvora. Ko govorimo, nočemo samo sporočiti nekaj drugi osebi, hočemo tudi odziv. Hočemo, da nas druga oseba nahrani, kar je zelo egocentričen način komunikacije. Odreči se moramo želji, da bi nas kdo hranil in tedaj se vrzel pojavi samodejno. Ne moremo ustvariti vrzeli z naporom. V: Kako naj nekdo ravna v praktični življenjski situaciji, medtem ko poskuša biti preprost in doživljati prostor? O: Da bi doživel odprt prostor, moraš izkusiti tudi trdnost Zemlje, formo. Medsebojno sta povezana. Običajno gledamo na odprt prostor romantično in se ujamemo v past. Če pa gledamo odprt prostor v povezanosti z Zemljo, se pastem lahko izognemo. V:Kakšen odnos naj ima nekdo do nestrpnosti, ki spremlja obdobje čakanja? O: Nestrpnost pomeni, da nimaš popolnega razumevanja procesa. Če vidiš popolnost vsakega dejanja, prenehaš biti nestrpen. V: Doživljam mirne, prav tako pa tudi nevrotične misli. Ali so te mirne misli nekaj, kar bi moral gojiti? O: V meditaciji so vse misli enake: pobožne misli, zelo lepe misli, religiozne misli, mirne misli – vse so še vedno misli. Ne gojite mirnih misli in zatirate tako imenovanih nevrotičnih misli. Zanimivo stališče. Ko govorimo o stopanju po poti dharme, kar so Štiri plemenite resnice (resnica o trpljenju, resnica o izvoru trpljenja, resnica o cilju in resnica poti), to ne pomeni, da postanemo religiozni, mirni in dobri. Poskus, da bi bili mirni in dobri, je prav tako pojav prizadevanja, nevrotičnosti. Religiozno naravnane misli so opazovalec, sodnik. Zmedene, posvetne misli pa storilec. V: Bi lahko povedali kaj več o uporabi odmorov in govora pri komunikaciji, ter v kakšni povezavi je to z egom? O: Ko komuniciramo z nekom, nas običajno žene nekakšna nevrotična naglica. Pustiti moramo, da jo nekaj spontanosti predre, da se ne zaletavamo v drugo osebo, se ji ne vsiljujemo in je ne obremenjujemo. Še posebno takrat, ko govorimo o nečem, kar nas zanima, dobesedno skačemo na drugo osebo. Spontanost je vedno prisotna, vendar jo prekrivajo oblaki. Vedno, ko je gmoti oblakov razpoka, posije skozi. Prepoznajte odprtost in skoznjo bo začela delovati temeljna inteligenca. V: Mnogo ljudi se zaveda resnice trpljenja, a ne naredijo drugega koraka, da bi dosegli zavedanje izvora trpljenja. Čemu je tako? O: Mislim, da gre predvsem za paranojo. Hočemo pobegniti. Hočemo pobegniti pred bolečino, namesto, da bi jo imeli za izvor navdiha. Vemo, da je trpljenje nekaj slabega, zakaj bi torej iskali naprej? Nekateri ljudje, ki veliko trpijo in spoznajo, da trpljenju ne morejo uiti, ga začnejo razumeti. Večina ljudi pa se ukvarja s tem, kako se znebiti svojega nemira in so prezaposleni z iskanjem zabave, da jim ne bi bilo treba pogledati v material, katerega že imajo. Gledanje vanj preveč spravlja v zadrego. To je drža paranoje: če boš pogledal preblizu, boš odkril nekaj strašnega. V: Od kod pride motivacija v prebujen um? O: Navdahnjena motivacija prihaja od nečesa onstran misli, nečesa onstran pojmovnih idej «dobrega« in »slabega«, »zaželjenega« in »nezaželjenega«. Onstran misli je inteligenca, ki je naša temeljna narava, naša podlaga, intuitivna, prvobitna inteligenca, občutek prostora, kreativen odprt način ravnanja s situacijo. Takšne vrste motivacija ni intelektualna, temveč je intuitivna in precizna. V: Ko vidim grdost v samem sebi, ne vem, kako bi jo sprejel. Namesto, da bi jo sprejel, se ji poskušam izogniti, ali spremeniti. O: Ni ti je treba skrivati. Ni ti je treba spreminjati. Raziskuj naprej! Ko v sebi vidiš grdost, je to samo predsodek. Ti jo vidiš kot grdost, kar je še vedno povezano z idejami »dobrega« in »slabega«. Preseči moraš celo besede »dobro« in »slabo«. Moraš iti onstran besed in pojmovnih idej in se enostavno spustiti v tisto, kar si, globje in globje. Prvi preblisk ni čisto dovolj; brez presojanja moraš preučiti podrobnosti, brez uporabe besed in pojmov. Polno odpreti se samemu sebi, pomeni odpreti se svetu. V: Kaj storite, če imate spore z drugimi ljudmi, če so imate težave? O: Če je tvoja želja po komunikaciji, kar predstavlja radodarnost, močna, moraš uporabiti prajno, vedenje, da odkriješ zakaj nisi zmožen komunicirati. Mogoče je tvoja komunikacija enosmerna. Morda nisi pripravljen na komunikacijo, ki prihaja iz druge strani. Morda imaš močno željo po komuniciranju in vložiš vanjo vso svojo energijo. Za osebo, s katero komuniciraš, je to lahko preveč. Enostavno ji zmanjka prostora, da bi komunicirala nazaj. Seveda vse to počneš z dobrimi nameni, vendar moraš biti previden, da vidiš celotno situacijo. Ne samo, da nekaj vržeš v drugo osebo. V: Kaj nas prisili, da opustimo željo? O: Odkritje resnice, neizpodbitnega dejstva, da ne moreš postati Bodhisattva ( "tisti, katerega esenca (sattva) je postala inteligenca (bodhi)" ), če ne opustiš hotenja, da bi nekaj postal. Ne gre, da bi se šel igrice s samim seboj. Preprosto se moraš predati. V: V normalnem življenju je dolgčas povezan z brezbrižnostjo. Če nekomu, podobno kot Bodhisattvi, ni mar, lahko postane kot zelenjava? O: Brezbrižnost ne pomeni, da postaneš kamen ali meduza; še vedno je prisotna energija. S stališča osebe, ki ji je mar, je to videti takole: če doživljamo željo ali jezo in je ne izrazimo ter namesto tega ostanemo hladni, če energije ne udejanimo, se počutimo zapuščeni, prevarani, zatrti. To je enostransko videnje energije. V: Toda, kako lahko nekdo ve, kako in kam usmeriti energijo? O: Zato, ker vidiš situacijo zelo jasno, veliko bolj jasno, kot si jo lahko poprej, ker jo vidiš takšno, kot je, veš kako in kam usmeriti energijo. Prej si vsiljeval svojo verzijo resničnosti življenju, namesto da bi videl stvari takšne, kot so. Tako, ko je te vrste vel odstranjena, vidiš situacijo takšno, kot je. Potem lahko komuniciraš z njo pravilno in polno. Ni se ti treba siliti, da bi storil karkoli. Obstaja stalna izmenjava, neprekinjen ples. Podobno je, kot sonce sije in rastline rastejo. Sonce nima nobene želje, ustavrati vegetacijo; rastilne samo preprosto reagirajo na sončno svetlobo in situacija se naravno razvija. V: Spontano? O: Spotnatno. Zato je natančna kot v primeru vzroka, da rastline rastejo. Zelo znanstveno, do pike natančno. Tvoja dejanja postanejo izredno natančna ravno zato, ker so spontana. V: Ali situacija sploh kdaj zahteva agresivno akcijo? O: Mislim, da ne, ker je agresivno dejanje običajno povezano z obrambo samega sebe. Če ima situacijo kvaliteto zdajšnosti, preciznosti, ti nikoli ne uide iz rok. Nobene potrebe ni po nadzoru, obrambi samega sebe. V: Premišljujem o Kristusu, ki je izgnal trgovce iz templja. O: Ne bi rekel, da je bilo to agresivno dejanje; bilo je izraz iskrenosti, kar je zelo lepo. Zgodilo se je, ker je videl preciznost situacije, ne da bi se opazoval ali poskušal biti junaški. Potrebujemo takšno akcijo. V: Kako napravimo prehod med mirnim, pasivnim stanjem uma, ki pušča vse vase, in bolj aktivnim bistroumnejšim stanjem? O: Mislim, da moramo na vso zadevo gledati popolnoma drugače. Nisem prepričan, da je naša verzija vsakdanjega življenja tako zelo natančna in točna, kot si običajno domišljamo, da je. Dejansko smo popolnoma zmedeni, ker ne počnemo ene stvari naenkrat. Nekaj delamo in naš um je preplavljen s stotero drugimi stvarmi, kar povzroča grozno nejasnost. Vsakodnevnemu življenju moramo pristopiti na docela drugačen način. To je, omogočiti moramo nastanek intuitivnega uvida, ki vidi stvari takšne kot so. Uvid bo na začetku morda meglen, le preblisk tistega, kar je, zelo majhen sij v primerjavi s slepoto zmede. Ko pa postane te vrste inteligenca bolj aktivna in predirajoča, je zamegljenost potisnjena vstran in se raztopi. V: Ali videnje takšni stvari, kot so, ne zahteva razumevanja subjekta, opazovalca in objekta? O: Ja, to je zanimivo stališče. Na nikogaršnji zemlji moraš biti, da bi videl stvari takšne, kot so. Videti stvari takšne, kot so, zahteva skok in nekdo lahko napravi ta takoimenovani skok brez skakanja od nikoder. Če gledaš od nekod, se boš zavedal razdalje in prav tako zavedal vidca. Stvari takšne, kot so, lahko vidiš samo v sredini ničesar. Podobno, kot ne moreš okušati lastnega jezika. Premisli o tem! V: Pravite, da je možno stvari takšne, kot so, samo iz sredine ničesar: Kljub temu budistični spisi govorijo o prečkanju reke na drugi breg. Ali bi lahko pojasnili to? O: Gre za nekakšen paradoks, podobno, kot ideja skoka od nikoder. Seveda budistični spisi govorijo o prečkanju na drugi breg reke. A na drugi breg reke prispete, ko dokončno spoznate, da je drugega brega ni. Z drugimi besedami, naredili smo potovanje v »obljubljeno deželo«, na drugi breg, in smo prispeli, ko spoznamo, da smo bili ves čas tam. Zelo paradoksalno.

Mark Avrelij je rekel, da smo ljudje drug za drugega na tem svetu, zatorej jih naj bi poučil ali pa prenašal. Je pa lahko komot še zmeraj neke vrste zakon ghandijev nasvet, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo od drugih. Dobro se je to čimprej spomnit, ko se ujamemo v pričakovanja, kakšni naj bi drugi bili. Ker navsezadnje bomo svobodni le, če bomo drugim enako količino svobode "podarili" kot jo želimo zase. Torej, da smo kakršni smo in se takšne sprejmemo. Sicer pa je vse projekcija nekoga in se še zmeraj lovim v tem, ali naj projekcije drugih nekako presežem tako da jih dovoljujem kakršnekoli že so, al naj vlagam energijo v dokazovanje nasprotnega, če se z njimi ne strinjam. Dokaj brezplodno početje v večini. Vseeno pa morda ni narobe vsaj povedati, da ni tako. Pravijo da se najlažje učimo tako, da druge učimo. Hm, men se misel, da nekdo sebe tako uči nič kaj ne dopade, pa vendar se morm kar večkrat sprijazni s tem. Če se ukvarjam s kom drugim, se v večini ukvarjam s tem, kako bi nekaj ali nekoga sprejela; zase menim, da dobesedno ne matram drugega, kakšen naj bo, čeprav se lahk tud ful motim, pa recimo nimam pravega vpogleda v to

Ups, oprosti, kapica si