mayan

Mislila sem bolj tako, da v bistvu brez drugih tud v sebi ne bi mogli najti sreče. Ne pa da bi zdaj zato ker ti recimo nekdo povzroča občutke, od ljubezenskih, sanjavih, religioznih, moral tega človeka imeti. Ne, navezanost nanj morš sam pri seb zrihtat. Lahko pa ti nekdo povzroča ful bad filinge, in je tudi vprašanje koliko ima on s tem, in tudi če ima, je na tebi, da shendlaš bad pri sebi spet normalo, v harmonijo... To ni enostavno, včasih it takes a life time za kaj takega... Nekdo je rekel, da smo ljudje drug za drugega na tem svetu, zato ali jih pouči ali pa prenašaj. Žalostno mi je, da moramo tolk samostojnost in nenavezanost forsirat; enkrat bomo zreli, da bomo dejansko izbrali ljubeč odnos do vseh z zavestjo da smo lahko ranjeni... Aurobindo je rekel: quote Nekaj časa sam nisem vedel, ali bolj ljubim Krišna ali mogoče Kali; tedaj ko sem ljubil Kali, sem ljubil samega sebe, ko pa sem ljubil Krišna, sem ljubil drugega, in vendar sem bil še zmeraj jaz sam tisti, ki sem ga ljubil. Zato sem pa Krišna vzljubil še bolj kot Kali. quote

Da so postali svetniki, so bili včasih grešniki recimo. Zelo materialni. Pot do nenavezanosti je le skozi navezanost in čustva. Torej po moje: ne, ne moreš imeti nekoga rad, ne da bi se nanj prej navezal. Odvežeš se lahko le, če si priznaš navezanost. In greš skozi čustvo, tako da sprejmeš. Vse ostalo, kar tebe več ne rabi oz. ti tistega (da bi bil/o spoznan/o), gre mimo, te obide, se te ne tiče ali ne tanigra. Takšno stanje je duh, pa vendar, a lahko rečemo, da te ima drevo, ptica ali cvetlica rada? Dušo vdahnemo mi s svojo ljubeznijo. In ljubezni brez navezanosti ni po moje. To stran sem hotela pokazati. Zato tud na koncu koncev zadnji stavek nujno ne velja, ker še kako lahko najdemo srečo v drugem, morda izključno.

Zanimiv test. Jaz sem striktno videla plesalko le proti smeri urinega kazalca (levo). In ko sem se že vdala in skoraj oficielno objavila, da mi leva polovica možganov spljoh ne dela, nekaj berem značilostni v desnem stolpcu (torej koncentracija) in s kotičkom očesa vidim da se vrti v smeri urinega kazalca (desno). Ko pogledam z obema očesoma tja, se spet vrti proti. Poskusim še enkrat in enkrat tako s koncentracijo, in rata. Vmes mi je postalo pa ful slabo in mi je še malo. Najbrž strah, da mi je nekaj zavestno ratalo

for Antoninus; ni Ferry, je pa: Grace Jones - Love is the drug Fajn, da si šel na koncert

Speaking of srebrno: rada podelila z vami tole, ni moje, ampak mi je ;našla na netu od enga ko sem iskala o srebrnem: ŠKORPIJON Škorpijon se je prebijal skozi nasipe peska, ki se je srebrnkasto svetlikal v svetlobi meseca. Pesek, ki mu je silil v čevlje ga sploh ni motil in imel je občutek, da je otrok noči. Še nikoli v njegovem življenju se mu ni zdela noč tako minljiva in enkratna in nikoli ni občutil, da je njegova mati, ki ga varuje pred dnevom. Ni mu bilo važno, kam gre, kajti cilj zanj ni bil pomemben. Opazoval je drevesa, ki so v svetlobi meseca izgledala kot začarani princi, ki so v temi zopet postali princi iz pravljic. Porodila se mu je misel, da bi ugasnil sonce in bi za zmeraj ohranil te čarobne slike. Sovražil je sonce, ki je pokazalo še tako skrito skrivnost. Nenadoma je pesek izginil in namesto na njem je stal na mehki travi. Bilo je neskončno srebrno polje trave, ki ga je vabilo s svojo mehko roko. Za trenutek se je ustavil in pogledal v nebo ki je bilo posejano z zvezdami. Zavidal je zvezdam, ki so svojo lepoto skrivale nekje globoko v morju teme. Sedaj ni bilo več polje in znašel se je v mestu. Mesto se je kopalo v temi in tišina je prodirala skozi njegova ušesa. Bil je ganjen nad to lepoto. Nenadoma se je na horizontu pokazala mala, svetla pika, ki je naznanjala prihod svetlobe. Svetloba je postajala vse večja in močnejša in svetlejša. Videl je, kako tema, njegova zavetnica beži pred to svetlobo. Tudi on se je umaknil v najtemnejši kot mesta. Toda svetloba je nezadržno prodirala. Prodirala je in se širila povsod in bila je vedno svetlejša. Počutil se je kakor v ognjenem obroču brez možnosti za pobeg. V zadnjem trenutku je dvignil svoj rep in spet postal človek. ICEBEAR

Zadnje čase mi je zelo navdihujoče ko preberem takšno vseenost. Kdo bi si mislil! (Tud zadnjič ko si se odpravljala v naravo, ko te je klicala, rekoč: fuck people ). Ne vem zakaj sem se tako bala vseenosti. Če se je ne bi, bi že morda prej vedela. Ampak potem najbrž ne bi vedela, da ko ti je vseeno, ti ni. Very weird. Keep on being yourself, Mačona&everybody.

Ful si me nasmejal, butl

Je lahko problem, ker se velikokrat silimo sprejemati vsemogoče. Kot da bi to bilo ful duhovno. Mislim, ker če je Bog, je zihr zato, da gremo z njim oz. s sabo in ne z nečim kjer se ne vidimo. Včasih je treba let go. Sprejet da ne sprejmemo...

Butl, mogoče je blo mišljeno bolj tako a veš, da nekak bolj blond postajaš sčasoma in potem razumeš bolj s srčkom kot pa da bi vsako misel ali dejanje ali človeka analiziral al pa primerjal s svojim pogledom. Ko smo zmožni iti nad razum in vseeno imeti rad nerazumno, drugačno, različno. In v kolikor je en zmožen tega, toliko se najbrž v ogledalu kaže, da je drugemu zato večji zalogaj za sprejet, razen če se srečata v srcu a ne. Če je odprto. Potem se ve da je to samo navidezno in da love always prevails. (to je tisti zadnji stavek, ki ga jaz štekam).

Men se zdi, da sem malo zaljubljena. Neke melodije so v mojem srčku kar tako. Krivi za to so nekateri fantje tukaj, ki so me sprejeli, pa ker sem tud jaz lahko videla kakšni so in pa tud punce, sam z njimi mal težjem najdem stik, ampak preberem pa in mi je lepo, da smo.

dobro tole

Dream of you - Schiller mit Hepfner

She knows you - dj tonka ...v upanju za ohranitev renomeja pri pornyu

morm še dat tole krajšo verzijo, ker bolj razturi (brez tistega videa..) http://www.youtube.com/watch?v=qrSYDvZQqHQ

Heroes Del Silencio - Entre dos Tierras

bom jutri probala... Skratka, ne moreš bit odprt v bistvu, ker v resnici sploh ne vidiš prav človeka, torej najprej je potrebno določeno samospoznanje, do katerega pot traja, in je včasih grenko, samo ko pa si še pripravljeno vse videti in sprejeti, te izza vsega tega čaka pravi ti in le kako takšen bi ne mogel imeti drugih enako rad. Sicer pa kaj točno te zanima? Ne gre kar tako: razloži... Povej kaj in kje si se ustavil, kaj ne razumeš in zakaj? Lep pozdrav, butl

Aham, da se spoznamo ja... Eno je karma, recimo ko pritegnemo ljudi, ki nam kažejo nekaj kar v bistvu težko sprejmemo pri nas samih, al pa nam vzbujajo najslabše v nas, drugo je pa ko nekdo to sprejme, nekako ve kdo je, čeprav morda zavedujoč navidezno, pa vendar. Z nekim osnovnim avtentičnim mirom smo komaj lahko odprti za ljudi, ki nam lahko pokažejo svojo barvo in mi njim...

In all tests of character, when two viewpoints are pitted against one another, in the final analysis the thing that will strike you the most, is not who was right or wrong, strong or weak, wise or foolish.... but who would go to the greatest lengths in considering the other's perspective. Don't you agree? The Universe

(simpatična priredba) Take a look at my girlfriend - Gym class heroes

Vem, dragi. Ko je prišel ven, sem dejansko dobivala par sekund prej msg da prižgem tv in ga vidim, tako sva bla povezana, hehe. In pol sem celo sanjala tega chicane-ja, da smo nekje na lepem pri isti mizi sedeli, se že prej poznali in se ful dobro razumeli, mislim da brez besed celo. Skratka to kar poje sem sanjala Porny you're my hero lately

Ma nisem se prepirala, impulzivno sem želela ubranit svojo pravico do lastnega načina izražanja, s tem tud dejansko njeno in vsakogar (tu se zgodi paradoks) in predvsem nisem hotela da bi bila njena pripomba ignorirana, zato sem se oglasila z odločnostjo jasno postavit mejo. Itak pa ne gre in me zmeraj potre ko se nekdo takšen najde. Enivej, iz prakse vem, da things can only get better from here, vem pa tud, da se bom še znašla v taki godlji, ker se dejansko zgodi paradoks med neko življenjsko nujnostjo "vzgajanja" sebe in potem v zrcalni podobi prilaščanje te iste pravice kr enih mimoidočih. Saj ko bomo pa opustili mišljenje kaj je prav pa itak... ne vem no... Je pa hecno kako smo lahko še nekako oddaljeni dokler nas ne "tisto" ne izbere. Isto je z vojnami, naravnimi nesrečami, osebnimi tragedijami in absurdom človeštva nasploh. In to predvsem mislim da si moramo odpustiti. Da lahko delamo svoj del kolikor lahko na svojem področju, območju, kakorkoli, tudi če nekdo spi 15 let, nekaj dela - spi in je to zato ker tako potrebuje in enkrat bo njegov čas, da bo deloval, nastopil. Zato se mi zdi nekako nasilno od tistih, ki so se na kakšen način aktivirali da so sedaj pomagali potem očitajoče gledat druge, ki to v tem primeru niso. Skratka, evertything counts, tudi dobra misel... Sicer pa navijam za oddaljenost. In sanje.

mal žalostna. Ne vem, kdaj bom s smislom za humor znala sprejet kakšno kritiko. Ma saj bo. Lep dan naj bo še

jesensko sonce v odhajajočem listu odsevaš se izpeti se kot labodji spev moraš v najlepši barvi (al so samo tri besede v vsaki vrstici?)