Brezveze govorit kaj je hujše Vsako trpljenje zaradi občutka ločenosti je zelo za posameznika zelo resnično in je predvsem trpljenje. Treba je najt samega sebe, najt objekt/subjekt hrepenenja, izvor... Mislim, KAJ točno pogrešaš? Malo razmisli kaj so tiste zadeve, zarad katerih daješ DRUGEMU moč, da te izpolni. Objem? Mah, saj jaz tud tako, da boli neznosno. Sam, če nimaš odprtega srca ali ga lahko sprejmeš sploh? Morda sta v nas dva svetova in je treba enega tako ponotranjiti in samozadostno znati osrečiti, da lahko drug svobodno sprejema in daje na svetu. Mene je recimo razveselilo, da so našli praznino v vesolju tako zelo. Kot bi zmeraj iskala to in zdaj je to postalo še bolj vedenje... (kot so pred leti sonce v vzporednem vesolju). Zamisli si to praznino nestrašljivo, dobrohotno, blago (tak kot je en_bk opisal). Ko je nekako tak odnos do same sebe najden v tvojem vesolju, potem šele segajmo in se približujmo drugemu. Tako to vidim. Sprijaznjenost. Seveda je pa paradoks, da če ne bi že prej bilo odnosov, do tega stanja ne mormo najbrž sami pridet. Tako kot sem jaz recimo ful hvaležna za takšne in podobne poste kot je tvoj, ko nekdo iskreno iz srce pokliče na pomoč...