mayan

Zanimivo, Prabha in dobro razloženo. Pri meni je preložen dogodek bolj dejansko dopustiti da me nekdo potegne zarad tega kar vidim v njem. Ker takoj ko "nevarnost" za le-to začutim ponavadi sama pohitim iskat mir. To je že takšna navada, da se sprašujem če se bom sploh lahko sprostila . Precej naporno in pravzaprav nerazumljeno. Neozaveščeno. ? Življenje je zihr bolj podobno tvojem vrstnem redu mislim da.

Ok, pa bom še jaz prlepla enega, na katerega se ful rada spomnim (če ne drugo vsaj na naslov , ki ga potem pri sebi nadaljujem z še eno mislijo Love is the only sane and satisfactory answer...) Onkraj upanja Derrick Jensen, prevod: Mateja Bartol Najpogostejše besede, ki jih slišim od okoljevarstvenikov po svetu, so: "Najebali smo." Večina teh okoljevarstvenikov se s sredstvi, ki so jim na razpolago – natančneje, z legalnimi sredstvi, ki so jim na razpolago, kar pomeni s sredstvi, ki so jim jih tisti, ki imajo moč, dovolili uporabljati, to pa pomeni s sredstvi, ki bodo konec koncev neučinkovita, obupano bori in poskuša zaščititi nekatere predele zemlje, zaustaviti izdelavo ali izpuščanje strupov, ustaviti civilizirane ljudi, ki mučijo kako skupino rastlin ali živali. Včasih je njihov trud omejen na zaščito enega samega drevesa. Takole John Osborne, izjemen aktivist in prijatelj, povzame razloge za svoje početje: "Ko stvari postajajo vedno bolj kaotične, hočem zagotoviti, da bo nekaj vrat ostalo odprtih. Če bodo grizliji še vedno živeli čez dvajset, trideset ali štirideset let, utegnejo živeti tudi še čez petdeset let. Če pa jih čez dvajset let ne bo več, bodo izginili za vedno." A ne glede na to, kaj okoljevarstveniki počnejo, tudi največji napori ne zadostujejo. Hitro izgubljamo. Na vseh frontah. Tisti, ki imajo moč, brezobzirno uničujejo planet, a večine ljudi to ne skrbi. Če sem iskren – nimam dosti upanja. A mislim, da je to dobro. Upanje je tisto, kar nas priklepa na sistem – na konglomerat ljudi, idej in idealov, ki povzroča uničenje Zemlje. Najprej je tu lažno upanje, da se bo sistem nenadoma nekako nerazložljivo spremenil. Ali da nas bo rešila tehnologija. Ali Pramati. Ali bitja z Alfe Centauri. Ali Jezus Kristus. Ali Božiček. Vsa ta lažna upanja vodijo v nedejavnost ali vsaj v neučinkovitost. Eden od razlogov, zakaj je moja mati ostala z grobim očetom, je bil to, da v petdesetih in šestdesetih letih ni bilo zavetišč za zlorabljene ženske, drugi razlog pa je bilo lažno upanje, da se bo spremenil. Lažno upanje nas vklene v življenja nevredne razmere in nas zaslepi, da ne vidimo resničnih možnosti. Ali kdo zares verjame, da bo podjetje Weyerhaeuser prenehalo na veliko krčiti gozdove, ker jih lepo prosimo? Ali kdo zares verjame, da bo korporacija Monsanto prenehala uporabljati svojo biotehnologijo, ker jo lepo prosimo? Če le pridejo v Belo hišo demokrati, pa bo vse v redu. Če le sprejmemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Če le ovržemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Neumnost. Nič ne bo v redu. Že zdaj ni v redu, pa še poslabšuje se. In to hitro. A niso samo lažni upi tisto, kar upajoče ohranja vklenjene. To počne upanje samo. Upanje, pravijo, je svetilnik v temi. Je luč na koncu dolgega temnega predora. Je žarek svetlobe, ki se prebije v našo ječo. Je razlog za našo vztrajnost, zaščita proti obupu (ki se ga je treba izogibati za vsako ceno). Kako naj nadaljujemo, če nimamo upanja? Učili so nas, da upanje na neko prihodnje stanje – na primer na nekakšen raj v prihodnosti – je in mora biti zatočišče v času bridkosti. Gotovo se spomnite zgodbe o Pandori. Dobila je tesno zaprto skrinjico, ki je ne bi smela nikoli odpreti. A zaradi radovednosti jo je odprla, in iz nje so zletele bolezni, žalost in nesreče, verjetno ne v tem vrstnem redu. Prepozno je zaprla pokrov. V skrinjici je ostala samo ena stvar: upanje. Upanje, pravi zgodba, je bilo edino dobro med vsemi nesrečami in do danes ljudem ostaja edina tolažba v nesreči. Nič ni omenjeno, da bi bila tolažba v nesreči lahko dejavnost ali da bi človek lahko svojo nesrečo ublažil ali ukinil s kakšnim dejanjem. Bolj ko razumem upanje, bolj spoznavam, da si je zaslužilo biti zaprto v skrinjici skupaj z boleznimi, žalostjo in nesrečami; da služi potrebam ljudi, ki imajo moč, prav tako kot vera v oddaljena nebesa; da ni upanje niè drugega kot posveten način, s katerim nas zadržujejo v svojih vrstah. Upanje je pravzaprav prekletstvo, vir nesreče. Tega ne trdim samo zaradi lepega budističnega pregovora, ki pravi, da upanje in strah drug drugemu lovita rep, ali zato, ker nas upanje speljuje stran od sedanjosti, od tega, kdor smo in kjer smo zdaj, proti nekemu namišljenemu prihodnjemu stanju. To pravim zaradi tega, kar upanje je. Skoraj vsi bolj ali manj neskončno tarnamo glede upanja. Ne boste verjeli – morda pa tudi boste –, koliko urednikov revij me je prosilo, naj pišem o apokalipsi, nato pa so mi naročili, naj članek zaključim tako, da bom v bralcih pustil občutek upanja. A kaj točno je upanje? Na nekem predavanju lani me je nekdo prosil, naj ta pojem definiram. Vprašanje sem naslovil nazaj na poslušalce in skupaj smo prišli do te definicije: upanje je hrepenenje po stanju v prihodnosti, na katerega ne moreš vplivati. To pomeni, da si že v osnovi nemoèen. Ne rečem na primer, da upam, da bom jutri nekaj jedel. Preprosto bom jedel. Ne upam, da bom za tem izdihom ponovno vdihnil ali da bom dokončal ta stavek. To bom preprosto storil. Nasprotno pa upam, da se letalo naslednjič, ko se bom vozil z njim, ne bo zrušilo. Upati na nek rezultat pomeni obupati nad kakršnim koli dejanjem, ki bi lahko vplivalo nanj. Mnogi pravijo, da upajo, da bo prevladujoča kultura prenehala uničevati svet. Ko to rečejo, predpostavljajo, da se bo to nadaljevalo, vsaj kratkoročno, in se s tem oddaljijo od možnosti, da bi sami sodelovali pri zaustavitvi uničevanja. Ne upam, da bo srebrni losos preživel. Storil bom, kar je v moji moči, da zaradi prevladujoče kulture ne bo izumrl. Če pa nas srebrni lososi hočejo zapustiti, ker jim ni všeč način, kako jih obravnavamo – in kdo bi jim zameril? – se bom pač od njih poslovil, a jih bom pogrešal. Če pa nočejo oditi, civilizaciji ne bom dovolil, da jih pobije. Ko dojamemo, koliko pravzaprav lahko vplivamo, nam sploh ni več treba "upati". Preprosto storimo, kar je treba storiti. Poskrbimo za to, da srebrni losos preživi. Poskrbimo za to, da preživi stepni svizec. Poskrbimo za to, da preživi grizli. Naredimo, kar je treba. Ko nehamo upati na pomoč od zunaj, ko nehamo upati, da se bo grozno stanje, v katerem smo, nekako izboljšalo samo od sebe, ko nehamo upati, da se bo stanje nekako prenehalo poslabševati, potem smo končno svobodni – resnično svobodni – da začnemo pošteno delati za razrešitev. Rekel bi, da ko umre upanje, zaživi delovanje. Včasih me ljudje vprašajo, zakaj se kar ne ubijem, če je vse tako grozno. Odgovorim jim, da zato, ker je življenje zelo zelo krasno. In dovolj kompleksno bitje sem, da lahko v svojem srcu hkrati razumem oboje, da smo res v zelo zelo zajebani situaciji in da je življenje res zelo zelo krasno. Poln sem besa, žalosti, sreče, ljubezni, sovraštva, obupa, veselja, zadovoljstva, nezadovoljstva in tisočih drugih obèutij. Res smo najebali. A še vedno je življenje res krasno. Mnogi ljudje se bojijo čutiti obup. Bojijo se, da bodo potem, če si bodo dovolili občutiti, kako brezupno je res stanje, morali ostati nesrečni. Pozabljajo, da je mogoče hkrati čutiti veliko različnih stvari. Pozabljajo tudi, da je obup povsem ustrezen odziv na obupno stanje. Mnogi se najbrž bojijo tudi tega, da bodo, če si bodo dopustili zaznati brezupnost situacije, prisiljeni v zvezi s tem tudi kaj storiti. Še eno vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo, je: Če je vse tako grozno, zakaj potem samo ne žuriraš? No, prvi odgovor je, da mi žuriranje ni pretirano všeč. Drugi pa, da se tako ali tako že dovolj zabavam. Obožujem svoje življenje. Obožujem življenje. To velja za večino aktivistov, ki jih poznam. Delamo, kar radi počnemo, borimo se za vse, kar (in kogar) imamo radi. Nimam potrpljenja za tiste, ki brezupno stanje uporabljajo kot izgovor za svojo nedejavnost. Ugotovil sem, da če takim ljudem izničiš izgovor, ki ga uporabljajo, jih večina hitro najde novega, in še enega, in še enega. Uporaba takega izgovora za nedejavnost – ali kakršnega koli izgovora za nedejavnost – razkriva nič manj in nič več kot nesposobnost ljubiti. Med enim mojih zadnjih govorov je nekdo vstal in rekel, da je edini razlog, zakaj nekateri postanejo aktivisti, to, da bodo imeli boljšo samopodobo. Učinkovitost res ni pomembna, je rekel, in egoistično je misliti, da je. Povedal sem mu, da se ne strinjam. Ali se zaradi aktivizma ne počutite bolje, je vprašal. Seveda, sem odgovoril, a ne počnem tega zato. Če se hočem samo bolje počutiti, lahko masturbiram. Ampak v življenju želim doseči nekaj resničnega. Zakaj? Ker sem zaljubljen. V lososa, v drevesa pred mojim oknom, v piškurje v peščenem rečnem dnu, v male kalifornijske salamandre, ki se plazijo po gozdnih tleh. In če imaš rad, delaš tisto, kar je treba, da bi zaščitil svoje drage. Rezultati so seveda pomembni, a ne določajo tega, ali je dejanje vredno truda ali ne. Ne upaš, da bodo tvoji dragi preživeli in se razvijali naprej. Ampak narediš, kar je potrebno za to. Če ljubezen ne vzbudi tega, da hočem ljubljene zaščititi, potem to ni ljubezen. Ko obupaš nad upanjem, se zgodi nekaj čudovitega – spoznaš, da ga sploh nikoli nisi potreboval. Ugotoviš, da te obup nad upanjem ni pokončal. Niti te ni napravil manj učinkovitega. Pravzaprav te je naredil učinkovitejšega, ker si se prenehal zanašati na to, da bo nekdo drug ali nekaj drugega razrešilo tvoje težave – prenehal si upati, da se bodo težave že nekako razrešile z magièno pomočjo Boga, Pramatere, Kluba Sierra, hrabrih èuvarjev dreves, pogumnega lososa ali celo same Zemlje, ampak si enostavno sam začel početi, kar je treba storiti za razrešitev težav. Ko obupaš nad upanjem, se zgodi še nekaj drugega kot to, da te ne pokonča; zgodi se, da te na nek način vendarle ubije. Umreš. In nekaj čudovitega je v tem, da si mrtev – tisti, ki imajo moč, se te ne morejo več dotakniti. Ne z obljubami, ne z grožnjami, ne z nasiljem. Ko si mrtev na tak način, lahko še vedno poješ, plešeš, se ljubiš, še vedno se lahko hudičevo boriš – še vedno lahko živiš, ker si še vedno živ, pravzaprav si živ veliko bolj, kot si bil kdaj koli prej. Spoznaš, da ko je umrlo upanje, je z njim umrl tisti ti, ki ni bil pravi, resnični ti, ampak tisti, ki je bil odvisen od izkoriščevalcev, ki je verjel, da bodo izkoriščevalci sami od sebe prenehali izkoriščati, ki je verjel v mitologijo, ki so jo propagirali izkoriščevalci, da bi te še lažje izkoriščali. Umrl je družbeno skonstruirani ti. Umrl je civilizirani ti. Umrl je izdelani, ponarejeni, ožigosani ti. Umrla je žrtev. In kdo ostane, ko umre tisti ti? Ti ostaneš. Živalski ti. Gol ti. Ranljiv (in neranljiv) ti. Umrljivi ti. Ti, ki si sposoben preživeti. Ti, ki ne misliš več tistega, kar te je naučila družba, ampak misliš s svojo glavo. Ti, ki ne čutiš več tistega, kar te je naučila družba, ampak čutiš s svojim srcem. Ti, ki nisi tisto, kar te je družba naučila, da si, ampak si ti sam. Ti, ki lahko rečeš ja, ti, ki lahko rečeš ne. Ti, ki si del dežele, v kateri živiš. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš svojo družino. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš deželo, kjer živiš s svojimi dragimi. Ti, čigar morala ne temelji na tem, kar te je naučila civilizacija, ki uničuje svet in tebe, ampak na prvinskih občutjih ljubezni in povezanosti z družino, s prijatelji, z deželo – ne z družino kot skupino, ki se šteje za združbo civiliziranih bitij, ampak z družino kot skupino živali, ki zahtevajo svoje ozemlje; živali, ki jih ubijajo kemikalije; živali, ki so se formirale in deformirale, da bi ustrezale potrebam družbe. Ko obupaš nad upanjem – ko si tako mrtev in šele kot tak resnično živ –, nisi več ranljiv zaradi vsiljevanja racionalizma in strahu, ki so ga nacisti zadali Židom in drugim ali grobijani kot moj oče svojim žrtvam in ki ga prevladujoča kultura prizadeva vsem nam. Ali pa je morda tako, da izkorišèevalci ustvarjajo take materialne, socialne in čustvene okoliščine, da se žrtvam zdi, da nimajo druge možnosti, kot to sprejeti? Toda ko obupaš nad upanjem, se odnos izkoriščevalec–žrtev prekine. Postaneš tak kot Židje, ki so sodelovali v uporu v varšavskem getu. Ko obupaš nad upanjem, se obrneš proč od strahu. In ko se ne zanašaš več na upanje in namesto tega začneš ščititi ljudi, stvari in kraje, ki jih imaš rad, postaneš zelo nevaren za tiste, ki imajo moč. Če slučajno niste prepričani, ali je to dobro ali ne – to je zelo dobro.

Jaz pa ne vem kje mam Ascendent, ker ura rojstva ni navedena v roj. listu in pa tistih, k bi lahko povedali ni več tu . Tak da se nekako tud smatram za Dvojčka. Kaj pa čem?

Aja no, pa rekel si uvodoma da se ti zdi tako dobr, da ga boš kr sem pripopal . No, jaz bi pa prpopala današnji tut* na zgodbico: What you see with your eyes is never as important, as what exists out of view. Know what I'm talking about? Tallyho, The Universe

Nisi samo citiral mail. Zaključil si, kaj je nauk te zgodbe. Po svoje. In vstavil noter besedico zmeraj. In tu sem priznam, postala nestrpna. Ne morm zdajle sploh brat vsega kar si spisal... Ker sem čisto nekaj Luna v Strelcu, al kaj? Drgač pa lep dan ti želim

A pol praviš, da ljudje nimamo nobene sposobnosti objektivnosti oz. videnja dejanskosti al pa vsaj videnja, da nekdo drug ni takšen kot smo mi oz. kot se sprejemamo v ogledalu?

Kako lepo!!!

A-HA "Hunting High And Low" Here I am And within the reach of my hands She sounds asleep and she's sweeter now Than the wildest dream could have seen her And I Watch her slipping away Though I know I'll be hunting high and low High There's no end to the lengths I'll go to Hunting high and low High There's no end to lengths I'll go To find her again Upon this my dreams are depending Through the dark I sense the pounding of her heart Next to mine She's the sweetest love I could find So I guess I'll be hunting high and low High There's no end to the lengths I'll go to High and Low High Do you know what it means to love you... I'm hunting high and low And now she's telling me she's got to go away I'll always be hunting high and low Hungry for you Watch me tearing myself to pieces Hunting high and low High There's no end to the lengths I'll go to Oh, for you I'll be hunting high and low http://www.youtube.com/watch?v=aIn2wiiEoeg

Torej povabilo več ne velja?

hehe, bi prva kitica bi bila skoraj dovolj ker ostalo je že poskus pesnjenja na zalogo :flowerface:

Sekirala sem na zalogo se. O da. Toda, kdo ali kaj ta zaloga je bila? Ni mar mi odgovorov več, saj zaloga, ki mar za mojo srečo ji ni, tudi v moji shrambi naj več ne ždi. Toda, kaj če zelo mar za tvojo srečo ji je, pa to očem upajočim skrito je? O da. Zelo verjetno tako tudi je... In če tako je, srečali se bova še... Toda sreča le trenutek v večnosti je, vsakemu drugače vidljiva, a zmeraj minljiva; Najti pogum biti srečen je zakon, tvegati vsega ne vedeti tvegati in svojmu srčku verjeti.

Juf, Marsa, ti pa naloudaš. In spet zelo lepo prispodobo o otroku. Ampak je razumljivo, da ga pač v stiski začutimo in potrebo, da ga potolažimo, ker pač ločenost nastane. Preostanek pa vse to doživljamo kot sami otrok a ne. Mi pravkar pravi en forumski kolega, eh kaj, moj prijatelj butl pravi da je zanimivo tole okol osamljenosti, depresiranja in počutja v tem delovanju in da ima vse skupaj eno tako noto žrtviranja. Pravi tudi, da se mu skoz bolj dokazuje vsesplošna veljavnost enga reka, skor že zakona...pomagaj si sam in bog ti bo pomagal... in pravi da je še zanimivo, da ga ne vidi kot borbo, ampak kot pozornost, zavedanje... Lepo vse to, ampak jaz sem že skor alergična, če mi kdo hoče rečt, da se sama žrtviram. Najraje bi se zadrla: če pa seeeeeem žrtev! In se ne. Ker bi potem vsi veselo spet v stilu, ja sama si si kriva pol in..... Enostavno pač ne razumejo. Že takoj torej en velik konflikt takoj znotraj sebe. Se tud meni zazdi kdaj, ej, mislim, kaj počneš ti spljoh? Nekomu dokazuješ nekaj, česar spljoh ne vidi. Ker tud glede postaviti se na lastne noge popolnoma zavedno imam fiksno idejo, da bom s tem nekoga bližnjega zelo prizadela. In potem ko razumem, se mi sreča, veselost in volja do življenja do ljudi zdi zdi le neka zaigranost. Ker je moje hrepenenje drugje. To me zmeraj dotolče. In ker želim biti resnična pustim žalosti da je. Vsi tisti ki kot si rekla, Marsa, da pridejo, ko ma človek dobro auro in to, men to nič ne pomeni, če samo takrat pridejo, ker želim da me v celoti spoznajo takšno kot sem. Zato mi spet dol pade. Oz. vsaj en želim da me sprejme. That would probably spet be me. Ok. Bi blo fajn ko bi še žalostna kaj povedala, če je našla kaj notr zase.

Marsa, vesolje in tele zadeve? (You make it sound so ought). Ti izključno v sebe zaupaš? ok vzeto na znanje... zdajle sem nekaj izčrpana čisto Ful ti hvala za vse kar si napisala

Marsa, hvala, sem vesela, da si pisala. Sama sem premehka, to vem. Vem pa tudi, da če bi jaz focn od nekoga dobila, bi mu ga totalno nazaj prtisnila. (ko v Butec in Butec filmu). Že refleks I guess. In zato tud premagovanje samega sebe ponovno boli. Mi je pa nadvse super, da si prepoznala to težnjo notr, ki se mi zdi včasih že bolezenska, namreč da moramo najti…, ker vedno znova res pozabim, da ni potrebno nič, kar bi bilo potrebno narediti in maš prav, da čakanje oz. pričakovanje blokira. Vendar kaj se mi zdi pomembno je pri vsem tem in se mi zdi, da pa vi nekateri ne razumete je, da je za to potrebno zaupanje. Za zaupanje pa vsaj kanček ljubezni. In če je nekdo ne prejme od zunaj jo je zeeeeeelo težko sam aktivirat. Saj vendar le ona ozdravlja. In zato tudi nimam nič proti, da če nekdo rabi negovat svoj bad, naj ga. In tukaj nisem čisto sure, to priznam, vendar drugače svoje ljubezni zaenkrat izkazati ne znam. Čeprav me ista indiferentnost od drugih boli. Je ne razumem tako. In najbrž je prav ta manjko skupen nam vsem takšnim. Da še nimamo dovolj moči biti strogi do sebe, ker iz ne vem kakšnih razlogov to ne smatramo za ljubezen. Nasploh vsa tema je, ker ne vidimo in ne čutimo ljubezni in izgubimo sigurnost vase. En lep preblisk sem zadnjič prebrala: Počasi zapremo oči mrtvim in enako počasi je tudi treba odpirati oči živim.

Ne znam te prepričat, Cookie, ali pa če se izrazim po tvoje, ne želim te prepričevat. Ker imaš zdrav pogled na vse to. In vsaka ti čast za to, kako dojemaš naravo. Moj intermezzo je bil le v toliko, da si je treba kdaj priznati, da ne razumemo. Ker ko si notri, je jeba. In takrat zares ne moreš razumeti, da si si kaj takšnega sam izbral, zato je to nekomu ki je v zosu govoriti res brezveze in pregrobo, ker dokler ni predelal in se izkopal iz tega pač ne bo videl darila v tem. Pa še takrat ne bi rekla, da si je sam izbral, ampak ima to vesolje en čudno sočuten način, da se spet najdemo. Žalostna, en način kako sprejeti vse to, je, da se na nek način vdaš. Meni se zdi, da le tako zares sprejmemo. Da se na nek način predaš oz. opustiš borbo, da bi bilo drugače. To ne pomeni, da ostaneš brez življenja, le do nekega konca prideš v sebi v čustvovanju in tisti svež duh je onkraj upanja in najden ponavadi v koraku, ki si ga pripravljen narediti kljub vsemu. V nadaljnji akciji. Khalil je rekel, da če ne izjočemo vseh solza se tudi iz srca smejati ne moremo. Priznaj si situacijo kakršna je, definiraj bolečino, si jo priznaj, kajti šele tako je lahko izpuščena, rešena. Recimo, kaj pa če je vse res en veličasten plan in je to obdobje osamljenosti in žalosti neobhoden del le-tega. Da obnoviš stik s sabo. Nič ni narobe z žalostjo, narobe je, da mislimo da je narobe, po moje. Žalost je posledica časa in naravna vsakemu. Ko sta si zemlja in nebo v nas vsaksebi.

Se mi je zdelo, da nisi razumela, kaj sem želela povedat.. Nič hudega, ker nisva na isti valovni. Najprej itak si kr vse osamljene določila, da pričakujejo od drugih da jih bodo zabavali, potem kar kot dejstvo polagaš, da smo si samoto sami izbrali (kako lahko to trdiš?) in potem o zabavaljačih in zabavnih kr neki. Mislim, kdo je to rekel?

Kot da bi bilo tako simple. Namreč, spoznati, da si si samoto sam izbral je lahko job for a life time. Ker eno je osamljenost, odtujenost od samega sebe, katero je treba pozdravit skozi proces, eno pa zdrava in prostovoljna samost kot izhodišče za odnose sploh. Pričakovanja res spadajo pod mega vzorec za prepoznati ja, sam brez njih ne bi bilo lajfa ne manifestacije ne nič. Če rečemo, da ne pričakujemo nič, se po moje sami sebi lažemo.

Lepo, kuvrtat, sam vseeno daj povej s čim točno se strinjaš. Ker sem namreč o svojem zadnjem stavku razmišljala, in se še sama ne strinjam da je pravzaprav nemogoče da bi bilo komu brez ljudi lepše. Je ene vrste paradox tole. Sam je človek torej če ma issue do drugih ga ma zarad ega, če pa ne mara drugih, pa pomeni, da tud sebe ni sprejel oz. svoje samosti, osamljenosti. Morda se boji svoje "brezveznosti". Osho zna te stvari res tako fajn razdelat, lepo je tud povedal o prijateljskosti do sebe, ki bi naj bil najvišji vrh ljubezni. Prijateljskost do sebe se pa žal ponavadi rodi v kakšnih neželenih osamitvah. Šele pol ko smo nekako samozadostni v svoji samosti se lahko približamo k drugemu ter mu nekako najoptimalneje damo kar smo. Juj, komplicirat pa znam. Sam ko pa razčistimo je pa lepo

Bi rekla, da je samost prostovoljno biti sam, osamljenost pa ne. In tudi osamljenost se kdaj pomeša z lepimi občutki samosti. In potem več to ni osamljenost. Bluzim? Kako smo tudi navajeni je vprašanje.. Nekdo je samotar, pa raje trpi kot prizna, da mu je brez ljudi lepše.. Is that right?

Osamljenost sucks. In tanka je meja med samostjo in osamljenostjo. Težko prepoznavna. Vendar je in ni za vnemar. Ker ni je hujše bolečine ko je nekdo zraven tebe in mu ne moreš pokazati kako ga ljubiš, imaš rad, ker pač ne vidi..

jp, in mici59 bi lahko vedela da nam zarad tega ker je Jezus to nardil (bil resnica pot in življenje) ni potrebno bit križan ane (beri non stop v strahu pred grehom in kaznijo) - lih iz tega če ga sprejmemo.. &what he did for us zato ma mici59 na nek način prav, da bomo po veri spoznani, pa ne bi rada zdaj rekla, da po dejanjih ne, ampak ta so sploh vredna te besede lih zarad vere..

ojej, butl, veš kaj, če smem no. men se pa to ne zdi prav, da daješ fotke gor sem brez njihovega privoljenja. No hard feelings I hope

Pa je konec? Kaj pa če samo mi ful smrtno resni postanemo, ker si tolk zamerimo al kaj. Ker, a niso vsi govorili, da komaj v praznini (uma) je pol prostor za nekaj novega, čistega, magičnega...? Kaj pa vem, res ne vem. Pravjo, da je pomambno znati odnehati oz. sploh odnehati. Ker po moje, če ne najdemo v zablodi darila, ne vem no... pol še rabimo zablodo. Kar pa je tud lepo in milostno od nas, če se sprejmemo z vsemi napakami al pa četud jih ne definiramo, pač take kot smo. Kaos. Saj tud metulja ne ljubimo, če nismo ljubili gosenice.

Ena misel od enga, ki sem jo našla, mi je zelo dobrodošla v teh dneh: TA SVET JE LEP. IMETI MORAŠ SAMO POGUM PO SVOJE ŽIVETI. To, mislim, da je tud bil cel point Jezusa Kristusa. Pokazal nam je želel, da smo sami pot in resnica.

Saj sem se malo hecala, enapačtaka. Vsi rabimo pravljice. A lot. Če izgubiš sanje je hudo in ponovno verjeti v njih je trnova pot.