Med morjem modrih misli sem prebrala tudi tegale: "Poskušajte vsemu reči Da in ne ne iskati pomoči od zunaj." Mater, me je to prizadelo, ker me je našlo prav takrat ko nisem več zmogla govoriti življenju da, mislim wtf, kako lahko to reče? P ravno meni, ko sem se sebi zdela vseobsegajoče sprejemajoča. In tako je ta stavek bil v obdelavi en čas, dokler ga nisem pustila, ker se enostavno nisem mogla strinjat z njim. In je prišel sčasoma tako kot je bil mišljen. Novo poglavje. Primer: nekdo te udari (lahko verbalno, fizično, lahko s pojavo, mislijo..). Vse razen fizičnega nasilja najbrž ne bo velik šok, ker imamo čas za reakcijo (itak iluzija). Pa vendar, kaj moraš vedeti? Da tudi če je to bilo storjeno, in ti nisi reagiral nazaj, kakorkoli se odzval, ne pomeni da to dopuščaš (tvoja narava je namreč DA (življenju) predana). Gre za nasilje nad dušo. In še enkrat: če čutim tako, mi ni potrebno pozdraviti soseda. Prvič, ker je lahko to mnogo prijazneje zanj kar pride kasneje in drugič: kdo si je moralo navsezadnje izmislil?. Etika kot umetnost in vse pa je subjektivna. Za kako ljubiti pa smo itak izvedeli od drugih... Enivej, hotela sem samo povedati, da zdaj razumem tudi ta stavek takole: DA, ne sprejemam nasilja nad mano. En korak pred vami , mayan