Oprosti mi, butl, tako lepega sestavka že dolgo nisem brala, ampak vse kar mi na koncu ostane, je odmev, da si v dialogu s konfucijem zvedel, da so te starši imeli radi in da si vreden. S tabo so bili, kolikor so pač lahko in v boleznih si to še bolj videl. Povej mi, kako naj nekdo, ki je prav tako (ne)simulira bolezen, da bi vsaj malo sočutja dobil, odigral svoje, ker je namesto staršev prejel ljubezen tudi iz druge strani in več enostavno si ne more privoščit da je bolan. Kako priklicati ljubezen in sočutje v svoje srce brez sočloveka, razen sebe, brez da se spraviš na tragična pota. Sicer pa ker si lunatici pisal, naj bo to off topic al kaj. Tudi pa ne vemo, kako dolgo boš čakal na odziv in lahko te preseneti. Izprazni. Seveda ti bodo vsi zaploskali in prav je ob tako samoizpovednem poskušanju pomagati drugemu. Res lepo. Ampak zakaj jaz nimam osebnega konfucija npr.? Vse je tako skopo, na robu preživetja.. In, ker tako vidim, v ogledalu, tudi drugega ne morem prejeti.. razen da v vzporednem svetu obstajajo bogatejši ljudje, bolj živi, vendar se jih ne morem dotaknit in oni ne mene.