Lunatica! Sem se spravila prepisovati iz enega virtualnega "terapevtskega" kratkega filma za dušo, ampak se še zmeraj bolj hitro vrti kot jaz pišem , tak da sem nekje pri desetih ponovitvah odnehala... Recimo, da mi je uspelo polovico v zvezek napisat, bom pa izpisala tega, za katerega sem najbolj hvaležna, da "so" me spomnili nanj in pa res je, da tud drugi se mi zdijo malo preveč sladkobni, sploh v tem času ko smo nasičeni z kao lepimi željami. Has anyone reminded you that you didn't come here to prove anything? You just came to be YOU. Just you. Because being you in enough. Poglej, če se samo v to poglobiš, recimo zase najprej, potem boš lahko razumela tud svoje starše, da so to kar so. Kakor vejo in znajo. To, da jim ni potrebno nikomur dokazovati ničesar velja tudi zanje in za vse. Tudi fanta, ki ga še zmeraj ljubiš. (S)pusti ga. NIKOGAR NE MOREŠ PRISILITI, DA BI TE IMEL RAD NA ENAK NAČIN, KOT LJUBIŠ TI. Če boš to zares sprejela, v srcu sprejela - se predala - boš videla svojo žalost, jezo in nemoč, se bodo stvari začele odvijati tako da boš videla tudi drugo stran. Ne se bati tega. Takrat boš tudi videla, da si ti sama sebi bila največji sodnik, ti si potrebovala darilo tako zelo in prav ti si spet tista, ki boš našla sočutje v sebi do sebe. Vendar boš drugačna.. Ne vem če ti bo to kaj pomagalo, ni lahko ko naše srce kljub vsemu še zmeraj ljubi. Če smo se pripravljeni zavedati, da: Nothing we have is truly ours... nas to dovolj osvobodi, da lahko počnemo to kar radi počnemo...