Neke predstave moramo ohraniti vseeno. Kaj bi brez njih. Važno je, da se jih zavedamo in potem precenimo, kako in kaj. Če jih sploh želimo opustiti. Ne vem. Primer: S fantom sem dogovorjena naslednji dan za en lep dopoldanski zmenek, nekaj kar še nisva počela (imava končno oba fraj v še kar novi zvezi) in se veselim, čeprav sem zjutraj malo čemerna, ampak v pogumnem pričakovanju, ker bom lahko pokazala, da sem pripravljena se pokazat tud takšna in da v bistvu ne rabim nič drugega kot da sem z njim in narava, pa magari ljudje ter sprehod. Kot zmenjeno pokličem ob 12h on mi pove, da je zmenjen z enim kolegom, da vem katerim, ker mi je pravil o njem. Seveda sem presenečena, porečem, da sem že oblečena, on pa pravi, jah, klical me je pač naj pridem kaj na obisk. Rečem, ok, adijo. Halo? Žal nisem ena izmed tistih, ki bi znala takoj povedat, da mi nekaj ni prav in zakaj ter se postavit zase. Itak spremenila najbrž ne bi nič oz. nočem takrat spreminjat odločitev drugega. To je prvi del. Drugi istega dneva ni bil nič lepši. Dobro, katero predstavo o ljubezni bi zdaj mogla tukaj skenslat? (Ni sporno, da ga ne bi imela dalje isto rada, vendar sem razočarana in prizadelo me je, vendar se tokrat nisem dolgo mudila v tem stanju in se mrcvarila v trpljenju. Ne mislim več razdajat nekomu, ki raje izbere drugega.. ali je raje sam. Ker to pač ni prvič. So lahko tudi vzroki, ampak me ne nekak ne zanimajo več. Nimam energije. Zakaj bi se mogla skoz trudit nekaj, pa prilagajat in iskati znake, da mu pomenim tolk kot on meni in skoraj izgubiti svojo osebnost , da bi kao dokazala nekomu da ga ljubim in da ga razumem in sprejemam? Pa svoje predstave o ljubezni nameravam ohraniti. Ker tak zmeraj bodo. Se sicer čudim moji odločnosti.) Ne znam pa ravnat po čem takšne, pa moja spsobnost komunikacije suks. Če bi kdo karkol povedal na tole, bom vesela, ker sem čisto clueless