mayan

Angelit. Mislim si zase, čeprav si ne morem predstavljat kako hudo se lahko nemočen počuti človek ob takih prevladujočih glasovih.... No, menim, da bi popolnoma opustila kemijo (tablete), prevzela odgovornost nase oz. skratka nehala iskat pomoč od zunaj - DRUGIH. Predvidevam, da bi prišla do notranjega stanja JEZA, da sem si to dopustila, hkrati pa sebe imela rada kakor se le najbolj da in bi dopustila stvari, ki jih ne morem spremenit - naj se naveličajo ti glasovi - poskusila bi jih sprejeti, slišati, da se ne bi počutili užaljene in ignorirane, vendar nanje z enim delom ne bi reagirala. Vem..., lahko rečt! Pa ti je kdo sploh od teh psihiatrov, terapevtov znal razložiti, kaj/kdo to sploh je, ali prihajajo glasovi iz tebe, so v glavi ali je to eno zunanje polje, ki ga slišiš...? Res ne moremo reči zagotovo, ker po drugi strani je vsak popolnoma drugačen in če nekdo čuti, da potrebuje pomoč, seveda je prav, da jo poišče, da se najde, ampak jaz nimam kaj plodnih izkušenj. Ker sem nekako spoznala, da je vsak sam v tem. Pa ni treba, da je to na osamljen žalosten način. To dejstvo je treba sprejet. Misliš, da te lahko drug bolje razume, kot ti sam sebe? Ljudje, ki se sprejemajo so seveda inspirativni, vendar svojo pot moramo prehoditi sami. Verjamem bolj v to, da takrat, ko ne iščemo več, lahko spoznamo znamenja in odgovore iz kjerkoli želimo sprejeti v univerzumu. Vse je ob svojem času. Vsak se po svoje bori in najde svoj način - moč. Tam nekje pri 25-ih z zelo pogostimi anginami hodla k zdravnici, mi je rekla: IMEJTE SE RADI! Mislim, to mi je bilo absurdno, moj odziv je bil, saj pa se imam. Pa so redki trenutki, ko se zares zavem, kaj to pomeni. Prva resnična misel, ki me poveže, je spomin na notranjega otroka. In potem sama do sebe, kako bi najrahločutneje ravnala s seboj kot krhkim bitjem, da bi ga zaščitila, brez da bi se zaprla za zunanji svet. Dokler ne bi bila moja duša pozdravljena. Ful se mi zdi pomembno, da sami sebi priznamo in oprostimo vse, kar mislimo, da bi lahko bolje in drugače naredili...ali ne naredili. Tako kot bi, ziher sem, oprostili otroku. Mah, drži se Angelit, vse vse vse dobro ti želim! ))

Thanks Pinka! Saj sem za veliko veliko ljudi in veliko veliko reči hvaležna v resnici. Bog ve! . Sproti to ozaveščam. Kot neke vrste molitev...

It isn't insane to behave crazy. Insane is to pretend being "normal".

Sem se vprašala in opažam in nerada priznam, da težko najdem nekaj, za kar sem v resnici hvaležna. Oziroma če že, to povedat, no go. No, saj zato pa dobivam tud takšno zrcalo od ljubljenih ljudi, ko bi kdaj potrebovala kaj lepega, pa tega ni. Mogoče pa sem ful kul persona ravno zarad tega, ker želim, da smo samostojni in želim ne pričakovati od drugih kakršnekoli hvaležnosti. Yeah, I wish. Lahko da bom še kdaj resnično hvaležna za ta lajf in priložnost živeti, ampak imam občutek, da tud takrat ne bom tega povedala. Mogoče se bojim, da se kaj hitro obrnejo stvari. Kot da nimam instrumenta za prepoznati lepo, ker ne vem čigava je zasluga. Hvaležnost človeku se bolj ali manj izjalovi, dati drugemu to moč se je izkazalo kot zgrešeno. Razen če smo sposobni tud v človeških slabostih videt angela najmanj. Kvečjemu se mi zdi, da bi lahko kdo meni bil hvaležen, pa je vse na glavo obrnjeno, pa pač plemenito prenašam to. Haha. Lepo bi bilo imeti kakšno izkušnjo, ki bi si jo zapomnila in bi me spremenila na bolje. Krivično najbrž, ker je že bila, pa je nisem videla. Se spomnim, da je Oprah imela ta predlog, da se dnevno zapiše pet stvari, za katere smo hvaležni, in potem seveda razne čudežne preobrazbe sodelujočih. Nisem sodelovala. Ne vem, morda se potrudim in jih najdem. Jutri. No, eno pa lahko že danes povem - hvaležna sem za osebe v mojem življenju, tiste, ki jim je mar in za tiste dni, ko to (spre)vidim!

Zelo pogosto je najbolj duhovna stvar, ki jo lahko nekdo naredi, to, da se fizično podviza..

Če gledamo tako, da je vse v nas, potem izgleda da čudež v tem primeru ni, da bi bližnji ostal in večno živel, marveč skozi naše sprejemanje, napram strahu pred izgubo in bolečino, vseeno ostal zmeraj v našem srcu in spominu in tako živel... Le da ne fizično. Tisti, ki ostanemo tu, moramo prav tako dalje živeti in prav to je na nek način umiranje...da bi spoznali čudež življenja. I guess

Iz enega včerajšnjega filma: "People think that they should be happy all the time". Velja razmisliti o tej priučenosti. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif Je neke vrste "duhovna" prisila. Pomaga... se to spomnit. Se spomnit v enem kotičku srca, DA NI TREBA (....karkoli). Če dovolimo, da ni po naše, če opustimo nadzor, takrat se zares odpremo in lahko začutimo stik s seboj..

Pa ne samo znotraj - zunaj, temveč tudi spodaj - zgoraj. Še en evangelij:"Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj (ali znova). Veter (Duh) veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha."

SELF LOVE IS THE GREATEST HEALER.

Imam namen, takoj ko bo nekaj malo dnarja več, v stanovanju več takih svetil lepih toplih barv nabavit. Meni je tudi to najbolj težko jeseni v zimo; ta hitra tema in neka turobnost in hladnost doma (ko še ne kurimo ). Mormo tud naravi dopustit, da se spočije in z njo občutit. Vsak letni čas ima svoj čar.

Magic is believing in yourself, if you can do that, you can make anything happen.(Goethe)

Butl , skor sem se že strinjala s tabo, ker si pač ti, pa sem malo pomislila. Če se nekdo vede neprimerno in ga ni sram, tebe pa je, ali ni to tvoje čustvo oz. problem? KDO DOLOČA NEPRIMERNOST? In pa, če nekoga ni strah, tebe pa je, ko ga samo gledaš, ali ni to tvoje čustvo oz. problem? Ne glede na to koliko je nekdo v stiku s svojimi čustvi. Ali je dovolj še en sam človek zraven, ki bi občutil strah, ki po tvoje ni tvoj, da ga ti ne bi čutil, ali kako? Ne vem. Ali ni naš problem, če se poosebljamo z nezdravo krivdo in čustvi kot je sram? Če bi svojo senco vzljubili, posvojili, bi bolj svobodni ne potrebovali več doživljat vsega kot tako neprijetnega.

Silvija, jaz takisto, ali pa je bilo prav to?! Včeraj sem doživela eno mini razsvetljenje, prav tako sem tudi videla in želela opisat konkretno svoj primer, pa je kaj kmalu vse nekam izpuhtelo. Nekaj v zvezi s tem je blo, da pravzaprav NI VSE V NAS..., hmnjah. Ker če natančno preberemo misel, je rečeno, to česar se bojimo in to po čemer hrepenimo. Menim, da nekateri dejansko so že "izpolnjeni", so se našli, kot rečemo, vedo, kdo so, čeprav se tam življenje ne konča. Nekateri pa še nis(m)o. To, kar pravita Viyola in Igmuwathogla, DA SO VSA ČUSTVA NAŠA, se tudi bolj nagibam k Brezovem vprašanju: ARE YOU SURE? Pinka je povedala konkreten strah, pa se bojim, da ji ne znam pomagat, ker se tudi sama bolj ali manj spretno izogibam nastopom..Ali pa se pretvarjam, da mi nič ni. Včeraj sem gledala na tv en interviju z enim pevcem (vsi ga poznate, pa ni bistveno kdo je, no saj vseeno - Enrique je bil, hehe) in je vprašal moderatorja, da ali je že opazil v življenju, da če poveš, razkriješ svojo željo, da se ta ne uresniči. Mogoče je to. Mogoče pa ne.

Samo, če pa se nekdo potrudi, da bo odkrit do sebe, pa sem prepričana, da lahko pride do bistva, do vprašanja, česa me je najbolj strah, da se zgodi v tem primeru ali nasploh. Seveda pa ni treba tega izražat, povedat, tukaj pisat. Ful maš prav, Brezo, da ni lahko v besede spravit nekaj kar je še v procesu, sploh ozavestit svojih strahov. Včasih niti nočemo priznat, da so naši

Larisa22, se strinjam. Na nek način večna. Večno zanimiva. Ker naše poslanstvo na Zemlji ni izpolnjeno, če še živimo (iz Iluzij). Zdaj, koliko pa je smiselno ali koliko bo se pa ljudem resnično dalo odkrivat sebe tako, da to napišejo, pa je drugo. Saj v bistvu cel forum, vsaka tema tako deluje; komunikacija nasploh je tako narejena. Pa tudi tukaj ŽE VSE JE. Vseeno..., tu bi lahko bolj razmišljali o vsem možnem..., sanjah, željah, bojaznih, občutkih, čustvih, razumu, videnju realnosti - iz tega izhodišča.

Sem dobila idejo. Ujela sem modrost prejle Belega lotosa oz. DeMella, da po čem hrepeniš in od česa bežiš, oboje je v tebi. Tukaj bi lahko spoznavali, kaj nam preprečuje, da bi uresničili svoja hrepenenja in želje, da bi živeli svoje sanje. Lahko bi napisali svoje strahove, česa se bojimo, kje vidimo prepreke, da se uresničimo. KAJ/KOGA SE BOJIMO, ČE JE VSE V NAS? ZAKAJ SE TEGA VEDNO NE ZAVEDAMO? Tako bi svoje strahove pogledali malo bližje, videli, kaj se zgodi, jih ozavestili in bi bili korak bližje izpolnitvi... Morda spoznali, da so naše želje popolnoma drugačne kot smo mislili. Kaj pravite? Seveda ni lahko odlagat svojih mask, je pa vredno, zatrjujejo tisti, ki so si upali. Ostali bi komentirali in svetovali.

Marsa, ce pa nisem nikjer pisala o spreminjanju DRUGIH. To, kakšen vpliv imamo (beri nimamo) na druge individume, mi je pa zdaj že skorajda jasno kot je zarja vrh planin. Razen če drug dovoljuje vpliv. In obratno. Govorila sem o spreminjanju sveta v narekovajih. Kar pomeni nekaj v smislu kot je rekel Ghandi: Vse kar boste počeli, se vam bo zdelo nepomembno, pa vendar je zelo pomembno, da to počnete. Gre za ene vrste notranje razumevanje, kako se svet vrti. Včasih je dovolj, da si eno izmed slabih lastnosti priznal tudi v sebi, čeprav si sveto verjel, da je nimaš. Dovolj za to, da lahko greš dalje svojo pot. Delat svoj del. Spreminjat svet. Verjameš, četudi sprememba ni vidna vsem. Ni treba nositi bremena celega sveta, če si v sebi svoje napake priznal, si oprostil in razumel. Potem tudi sveta več ne vidiš več takšnega. Ne more biti niti »dela na sebi«, če ne deluješ navzven. Verjamem, da ko je nekje nekaj izpolnjeno, najdeno, se lahko na nek način človek odmakne od vsega in živi svoj svet tako, da se ga ne dotakne vse tako zelo. Tak tud razumem izraz duhovna osama.

Stay close to those who are not afraid to be vulnerable, because they have confidence in themselves and know that, at some point in our lives, we all stumble; they do not interpret this as a sign of weakness, but of humanity. Avoid those who talk a great deal before acting, those who never take a step without being quite sure that it will bring them respect. (Coehlo)

Ja, seveda se moramo potruditi sprejeti dane okoliščine in dejansko stanje. Ampak, če jih ne moremo sprejeti, pomeni, da nimamo notranjega miru in da torej želimo spremembo, želimo najt ta mir. Po moje vsak nekje v sebi ve, da je zunanje iluzija, da ga je moč najti le v sebi in to sam, pa vendar ni narobe, ali morda je sploh edini način tako, da se podaš spreminjat "svet". Da dejansko greš in spremeniš stvari. Za to je pač treba prevzeti tudi odgovornost. Kar je tudi pogumnejše kot zgolj sprejemati stvari takšne kot so. Pa to ni važno. Ker vsakemu svoje. Sicer pa tudi jaz včasih ne razumem ljudi, ki se zmeraj projicirajo v probleme v svetu, skoz bi nekaj revolucionarnega radi spreminjali in povedali, ker so kao pametnejši, ko pa vidim, kako se iz njih reflektira mir. Najbrž rabijo to, to pozornost drugih.

O, hvala, butl. Ja, Toni je res jack! Bi dodala, da je point prav v iskanju svojega notranjega miru na način, da spremenimo nekaj... da se umaknemo... če tako začutimo, četudi teoretično vemo, da vsepovsod kamor gremo, gremo zraven. Da to dejansko storimo. Ker: "seek and you shall find", pravijo. Mislim, ali ne bi bilo lepo, da bi vsak našel to osnovo v sebi, ta notranji mir? Potem bi tudi svet bil tak.

Nikoli ne delaj ničesar, ker moraš. Edini razlog, da bi kaj naredil, naj bo tvoje hotenje in zavest, da bo to zate prav!! (Dobra misel iz fb)

(about courage)