mayan

Yasmina, ne vem če je kdo od tu omenil to, ampak rada bi ti rekla, kaj je moj vtis, in ta je, da ti ni treba tako gledati. Ker zdaj te že vse to veže, kar si izrekla. Tako kot je magister rekel - ko boš ugotovila, da nisi ti to, kar misliš. Ustvarila si si prepričanje, da je nekaj narobe s tabo, seveda, ker čutiš, da te nekaj žene (1000 načrtov) in pa hkrati zaustavlja (nerazrešene zadeve, kot bi po tvojem morale biti). Zato si razdvojena, Jaz bi na tvojem mestu se poskusila bolj vase obrnit. Sem se zdaj spomnila, da pravijo, v kolikor si zastaviš cilj v smislu bom poskusila, je že obsojen na propad. Torej, vzemi si čas. Pa kolk časa hočeš, da boš našla stik s sabo. Ker tvoj um je zelo nemiren, in stvari ki jih pišeš so si zelo kontradiktorne. Umiri svoj um, ker ničesar ni, kar ne bi počakalo. In se vprašaj, kaj si resnično želiš. Spomni se sebe. Bodi sama s seboj najboljši prijatelj. Odpri si pir ali dva, ali pa pač ne, delaj to kar rada delaš, pa ne zato, ker je tako prav, ker zdaj ko si dala ven že toliko stvari, bo itak drugače. Vse bo itak bolj zavedno. In to je samo tvoja pot. Ne Seciratorjeva npr. Tisto je njegova izkušnja. Ne počuti se krive, ker ti si tam na svoji poti kot je v vsakem trenutku najbolj optimalno. Men se zdi najbolj wrong, da ti nekateri potencirajo, da delaš wrong, da si wrong, da si najmanj alkoholik, deloholik... Zaupaj sebi, ker vsak človek ima svojo inteligenco. Tako kot vidiš zunaj sebe lepo, pomeni, da imaš ljubezen do sveta in ljudi, le do sebe si jo pozabila. To je vse. Delaj, kar te veseli, ne omejuj se s tem kaj je prav in kaj narobe preveč. Just let it go. Free them all! Stvari se bodo odvijale same po sebi. To je tud ena pot pač.

Saj vem mayita. Tud jaz sem bla taka, da sem rekla, da mi je vseeno. Gre bolj za druge želje, ne materialne. Ampak vem kaj misliš - na nekako skromnost. Men je bolj v tem smislu, recimo, da bi me pogledal tako, kot vem, da zna in kot je bilo sprva. Skratka, da bi jaz videla in vedela. Pa tud sem realna - a lot!, sam vsakemu je to drugače. Bolje je, da je človek resničen, četud drugemu ni to realno. Niso mi želje gonilo sveta na tak način. Mogoče bi bil boljši izraz sanje al kaj. Ampak te za svoj manifest potrebujejo akcijo v vzporednem svetu. Pa vem, da razumeš to. Pa hvala. Aja, ne upam si ga kdaj poklicat, ker bi pač drugačen splet dogodkov podrl mojo romantično predstavo trenutno morda. To je tud vse; ni pa mi nikol rekel, da mu ni prav al da ga motim. Pa če bi ga, bi mi rekel, da me pokliče kasneje al pa kaj. Pač po stvarno. Strah pa itak premagujem, ampak želim si počasi (Čeprav je tako počila žarnica danes ko sem hotela prižgati luč v predsobi ko sem vstopila v stanovanje, da me je dodobra spredrmalo .

V mariborski Kazinski dvorani pa so pred dnevi predstavili novo knjigo (ne)znanega avtorja, ki na 777 straneh in v 7777 izvodih govori o nareku razuma in o preprostih odgovorih, ki jih znanost že dolgo išče. Skrivnostni avtor romana [psi] se ne želi postaviti pred svojo stvaritev, saj je kot trdi, knjiga pisala njega in ne on nje. "Če bi se avtor razkril, bi bralec v knjigi in prigodah iskal pisca besedila, njegovo dosedanje delo in njegova kvazicije, ne pa sebe, kar je bistvo knjige, " je dejal avtor. "Knjiga je plod sanj, ki so se zgodile v noči na 25. december 2007. V njih sem videl vse to, kar je zapisano v knjigi, ki sem jo na koncu sanj držal v roki natančno takšno, kot sem jo izdal. Pisec v njej ni bil podpisan in tega sem se tudi sam držal," je še povedal. Svojo knjigo razlaga kot prispodobo življenja, spoznavanje sedmih skrivnosti - dokazov, resnice skozi doživetja novodobnega mladeniča Erosa, ki nenaključno po naključju zaradi nesrečne ljubezni naleti na psa in pozneje še na dvanajst svetov oziroma psihe dvanajstih ljudi in njihove značaje. Zato naj bi bila knjiga plod načrta življenja in ne človekovega uma. "Nikomur še ni uspelo razkriti nobenega od največjih še nepojasnjenih vprašanj človeštva z različnih področij, zato je toliko bolj nenavadnjo, da je pisec, ki o teh področjih nima predznanj, do odgovorov prišel v sanjah," je razložil avtor, ki v knjigi bralcu narekuje tempo, saj mu točno določa, kje, kaj, kdaj in koliko brati, zadnje spoznanje pa pušča odprto. Sam odgovor sicer pozna, a čaka na pr(a)vega bralca, ki bi lahko postregel s pravim odgovorom. Nagradil ga bo z nekaj več kot dvanajst tisočaki in dodatno stimulacijo od prodaje vsake knjige posebej. Resnica z lahko berljivim romanom [psi] je tako dostopna vsakomur. "da bi jo lahko prepoznali, se moramo najprej naučiti razumeti sami sebe," je še poudaril pisec. "Vse se je zgodilo po nareku razuma, o katerem doslej nismo vedeli skoraj ničesar," je dodal. Kot pravi avtor, bo tisti, ki se bo odločil za vnovično branje romana, presenečn ugotovil, da bere popolnoma drugo knjigo. Roman [psi] naj bi bil ogledalo naše psihe, v kakršnem se še nismo ogledovali, napoveduje avtor. Če mu bo uspelo prodati 3600 izvodov, po sledil prevod v angleški in nemški jezik. (prepisano iz Dobro jutro (mal vaje, ko sem že v staležu, da ne pozabim, da je moj job in fact šrajbanjex:px)) Sounds interesting al ne?

Ne vem no, a ni pomen tisto, kar nekdo misli pod nekaj? Ok fajn, vem.

Ja, vidim, da je zdaj predvsem debata, kako vidva razumeta en stavek, oz. za butla ne vem, hehe. Sam butl ga je men napisal in ti je povedal, da nisi najbolje razumel, kaj mi je napisal, ker si ga dvakrat povzel s svojimi besedami. On pa ti je rekel, da sem jaz že razumela, kaj mi je hotel povedati. Torej ne vem, kako lahko razumeš, da ni debata tudi o tem, kako sem jaz razumela. Če ti ne paše, da še kdo pove svoje mnenje o tem kar je javno napisano, pa ga vprašaj na privat, al kako. Itak da obrača, brez da rečeš ja. Ampak če posameznik ne vidi, kako deluje, bolj pomeni, da še ga ni tud v sebi ugledal.

Jaz nisem butla razumela tako, da je mislil na adijo, v kolikor ni idealno, ampak je napisal v konstruktivnem smislu, da je to to, v kolikor sem našla sebe toliko, da ne trpim za vsako figo oz. da sem osnovi srečna. Ker kolk iz njegovih postov berem, je on posebej zagovornik ne zbežati pred problemom. Isto kot Iknee je tud mene zanimalo tole o pravici ljubezni. Če bi res tako mislil, potem bi se bil voljan odreči tudi pravici, da veš, kakšne pravice ima oz. nima ljubezen. Najbrž si hotel reči, da pač ljubezen sama po sebi nima te potrebe. Ljubezen si morda zamišljamo kot pasivnost ali nedelovanje. Samo mislim, da kr hudo poseže v naša življenja. Odvisno pač od kod gledaš. Vsak je že kdaj izkusil, da človek obrača, Bog pa obrne, ane.

Kako lepo od tebe in vseh vas, ki tako rešujete živalce. Naredila si iz kar si iz ljubezni in to je to.

To je pa mega želja! x:Dxx:Dx Mah, želje so gonilo sveta. Če ne bi imeli želja, po moje niti živeli ne bi. Problem je, v kolikor nas preveč "vozijo", kajti ko niso usklajene z našo lastno željo, ko čutimo, da nismo mogli vplivat oz. upravljat s svojo energijo kot se spodobi. Saj enkrat itak zvemo, da si vsi želimo približno isto. Ljubiti sebe. Ko pridobiš v srcu sočutje, si itak rad za druge tukaj. Ko smo pa ujeti pa se upiramo pa je cela štala. Kako hendlamo željo? In kakšna je naša? Če se partner upira temu, torej željam, ki so, pade to na drugega, če se pa še drugi upre, pa itak ni nič iz vsega, heh. No, al pa je - trdota recimo in lahko tud voljnost (lahko se to bere tud kot spolnost, hehe). Sam duhovno pa vprašanje če si kaj naredil z izpolnitvijo spolne. Velikokrat nezavedno posvajamo tuje želje, po moje se celo v večini zaljubljamo v točno določene, ker vesolje tako hoče. Dokler ne ozavestimo seveda. Zato vzamemo to kot usodno. No, mene frustira kot sem že rekla kot neko ignoriranje želje. Ni prepoznana, potem pa se to seveda manifestira kot da jo drug ignorira. Tisti nam najbljižji pač najebex:Ix, saj pravijo, da prizadenemo najbolj tiste, ki jih ljubimo, sam je pa ful lepo, če dva vesta, da sta tu drug za drugega za vse kar pač pride v lajfu. Je pa res dobrodošlo, da se naučimo tud stanja brezbrižnosti, da ne hodimo po svetu kot neka mimoza, ki se je lahk vsak dotakne s tem kar hoče. Kaj pa vem, eni ekstra duhovno visokox:o)x pa vedo, da je prav to tisti najvišji vrh ljubezni.

Malo sem down today, zamišljen..., bom malo kvazikavkalna, da ne bo dolcajt, ste me vi :inocent:kr po vrsti zdownali, heh, mayita, pa se sicer strinjam s z vsem, si napisala bistvo, ampak s tem, sam da bi pa ga preverjala, pa se sploh ne morem al pa nočem strinjat, ker ga tolk poredko pokličem, da je kar hecno. Pri sebi pa ja.. Morm se sprostit, tile notranji dialogi so problem, po domače strah ja. Aja, pa SPREJELA SEM GA TAKŠNEGA KOT JE. To ni sporno. That is why I love him. Ampak imam želje... Pa Marsa? Kako to, da si dala spet nazaj mojo temo, ki sem jo odprla in dala tak fajn naslovx^x. No, kakorkoli, verjetno si dobro mislila. Hvala evribadi. Aja, pa ne morm verjet, da se mi svita, da sem jaz sama zamenjala tisti link enkrat, s v a š t a.

Sem se spomnila, da to na youtube-u nardijo večkrat, tak da no miracles

Ne vem če bo mi kdo verjel, ampak link na mojem profilu se je spremenil iz She takes the Rain v Far about the Clouds. And I did not do It. .. Ha??? It's a miracle.

Hehe, sem se prav nasmejala ker si tako luštkano napisala scufalo - Jaz sem prišla do spoznanj o karmi pač do sem, da pri ta starih se to celo sranje spremeni v neko poduhovljeno sranje - imenovano dharma. Karma pa je nekaj, kar te veže, pa to ne veš. In niti ni treba verjet, da si v prejšnjih življenjih nekaj vštimala in zdaj to odplačuješ. Lahko je tud tako - po moje! Se rodiš, in pač ker normalno ljubiš, hočeš ali ne, najbližje, prevzameš vse njihovo, kar je za spucat. Torej, karme po moje več ni, ko nisi več ujet v neko ponavljanje. Je pa čist na nas, al to skungfujamo, al sprejemo in objamemo, prepoznamo svoje. Karma je pač nek neobhoden del trpljenja - nezavednosti oz. teme. No, pa kot da nisem nič rekla, naj še drugi povedo oz. ti povej natančenje kaj te zavezuje, da bodo lažje rekli. Ker baje good karma is holding us back us much as a bad karma.. Sarma pač, kot je že nekdo rekel..

Oj FixMinze. Sem prebrala in sprejela, kar si napisal. No, razen tretja pikica mi je šla malo težje, pa tud to zdaj vem, da ne veš, kakor si napisal, ker tud jaz ne vem. Oziroma vem. Ljudje, ki jih je težje razumet, ker so čustveni oz. ne povežejo tega z razumom, jih je pač težje sprejet in zato morajo velikokrat biti naša senca. V tem njihova bolečina, v kolikor to vidijo vidijo. Rada bi pa vedela, kaj si mislil pod četrto pikico v svojem prejšnem postu tukaj. Aja, pa rada bi tud zvedela, kaj sta mislila v pogovoru z xyz s priviligiranostjo v osnovni temi. Pa še to mi je prišlo na misel, da ljudje smo včasih kot papige (nimam druge asociacije), ko pademo. Zmoremo samo to, kar smo zamerili, obsodili - v tej akciji lahko še rešimo pogled nase. Plastičen primer: ukradejo mi denar, ali denarnico, jaz prebolim, ker imam recimo sram, da sem bila fajhtna na partyu or something, kaj jim čem, grem po nove dokumente, x-ič, in jih s tem priznam, kot da sem to storila jaz. Kraje ne prijavim, ker jaz načeloma ne kradem. Kao. Ljudje nismo v večini zavedni nektarja, ki ga pijemo (od drugih) - ni njihov, dokler ne postane življenje samo.

Pa Jezusovih besed: "Vzami svoj križ in hodi za menoj", se lahko tud spomnimo, s čimer je mišljeno, da ni potrebno nosit svetovnega bremena na svojih ramenih, kajti to pot je prehodil že on, temveč prepoznati svojega in ga pogumno pač vzeti nase.

Those who are needy of attention, hide from themselves their greatness. Those who are needy of opportunity, hide from themselves their power to create. And those who are needy of love, hide from themselves what's already there. But boy, oh boy, are they in for a wild ride. Love you like crazy, The Universe There are better kinds of wild. Trust me. *** Dare not wish to change even the slightest thing about a loved one, without first understanding how it might change the rest of them. Keep your eye on the ball, The Universe Besides, if the big picture is rocking you, why make a fuss over a few splots? Splots is now a word. Literally, as in now now.

Thanx, FixMinzie. Ali je brezbrižnost tako kot si jo lepo opisal enak pojem kot ignoranca oz. v čem se razlikuje? Ker mislim, da se. V tem, da se nekomu odkriješ, pa ni odziva. Potem brezbrižnost sploh ni tista beseda, ki je v obravnavi. Normalno je, da se počuti ljubljenega takrat ko je sprejet tak kot je. Zakaj se zdi, da je delo omogočanja takega stanja nekako na ženski? Iz njene materinskosti? Zakaj bi morali biti ljudje, ki živijo od čustev ali mentalnih predstav, kot si rekel, manj razumljeni kot recimo tisti, ki so sposobni doseči stanje brezbrižnosti? Torej v tem bi rada bila sprejeta. Ne pa da izpadam kot nekdo, ki težim s svojimi predstavami. Ali niso čustva sploh edina preko katerih se lahko spoznamo? Ker zadnje čase me namreč res čustva matrajo, ali celo živci, bolje povedano. Kot otrok hrepenim, da bi se slišala. Vem, da imava drugačne predstave, to veva oba, ampak to ni to, če ima en držo, da so njegove bolj pravilne. Torej, da drugega sploh ne sliši. Večkrat je rekel, da ni lahko, ker sva oba v bistvu individualista, tako sva gor zrasla. Jaz pa bi želela omehčati njegovo srce in mu povedati, da jaz sem sicer lahko individualist, vendar tega ne želim. Mogoče je to ta večni princip moškega in ženske, ki ga nosi vse. Pa valda ne želim, da bi morala biti skoz na vezi, ko nisva skupaj, ampak pač vsak si želi drugemu zaupati tako, da veš, da te ne bo zamenjal ob prvi priložnosti. To je pa možno ko je most sploh vzpostavljen. Tu nastopijo tista kontra gledišča ponavadi. Nekomu se zdi vse ok, drug pa zapade v dvome. In potem upiranje, ne priznanje drugega kot je, zavira. Pa komično tud ni bla najbolj posrečena beseda, pravzaprav sem hotela reči, da je čudno zelo zelo in da nisem happy zarad tega, da nama komunikacija tako škripa, glede na to, da sva skupaj in lepo shajava ko sva. Ali pa sva oba v nekem zanikanju. Vem, da eventuelno se bova sprejela, četudi vsak zase. Ko se en poglobi, lahko tudi drug uvidi. Pa priznati bi si morali.. Tolk zaenkrat. Mi pomeni, da se lahko tako menim. Mogoče to Sonce v čustvenem Raku, pa Luna v Biku, kjer tud mam issue (Saturn pa Mars) delajo vse tak. Če bi znali samo obmolknit in prisluhnit srcu, bi itak blo vse ok. Ker to je vse preveč na splošno. Morala bi povedati več, pa nisem sigurna v to, sploh te družinske stvari, in zanj da bi govorila, mislim, da ni prav. Ne vem. Ker včasih pomislim, bog ve s kom se sploh borim, lahko da sem čisto v zmoti in ne vidim v resnici, tako kot radi rečete.

Ojla, Iknee. Hvala za tvojo pozornost in da si napisala. Če bi se bom preveč razpisala v odgovore, se bojim, da se bo Marsa oglasila, ker jo že zdajle malo čutim, da ji ni prav, da v temi, kjer se pogovarjamo takole na splošno o mitih zapeljemo na osebno. Načeloma sem ti hotela takoj odgovoriti, da je skoraj neverjetno koliko smo se pred leti (recimo 7, 8) prediskutirali in napisali o projekcijah in kaj je v bistvu sploh resničnost in koliko je pravzaprav vse ostalo iluzija. Da pač to sem predelala. Pa sem kmalu prejela misel, da pravzaprav ne, ker je to v bistvu neskončno in skoraj nemogoče je dokončno ločiti pojme v smislu, da izluščiš , kar je zares resnično. Resničnost lahko le začutiš, vendar jo še vedno čutiš po svojem delovanju, po svoji podobi, torej subjektivno. In kaj je to drugega kot ena velika projekcija - MIT, če tako rečemo. In temu jaz pravim tista neobhodna navezanost, da bi bila torej spet nenavezanost. Toda če se tega zavedamo, je to povsem druga pesem. Projekcije v bistvu sploh niso nujno nekaj statičnega, kot naš lastni vzorec, temveč se spreminjajo na način kot to odseva tudi okolica. Torej iz tega sem te hotela vprašati, ali lahko sprejmeš to, da človek ne potrebuje biti popolnoma slep, da sprevidi? Ker me recimo zmoti, da se modruje v večini tako, da komaj ko je storjeno to ali to, nastopi prava ljubezen. Verjamem, da človek lahko čuti pravo ljubezen, četudi jo prekriva tančica skrivnosti, iluzij, in seveda res človekovih vzorcev in navezanosti. Toda vseeno ljubiš. Tudi, če bi se morebiti zalomilo, izjalovilo, da moramo sprevidet tudi vso ničevost človekove narave. Lahko se hkrati zavedam, da ga potrebujem iz teh in onih razlogov, se razumem v tem, zakaj je tako, in lahko sem hkrati sposobna (seveda v skrajni sili) tudi razmerje končati in pač odtrpeti. Drugo pa je resda sam odnos, najina vpletenost z vsem kar naju obkroža. Velikokrat v komunikaciji očitno nočeva iti v detajle, mogoče strah pred prepirom in trenutnim nerazumevanjem drugega in tako stvari puščava kot so recimo. Velikokrat to sploh ni tako narobe, ker se razčistijo prav tako, v smislu drugačnega vpogleda ali uvida, nekako izveva. To razumem kot učinkovito nedelovanje. Malo sem zmedena in pravzaprav pišem, kar verjamem, da potem komaj (u)vidim. Zato sem hvaležna za prepoznavanje. Zanj ne bi rekla, da ima nizko samopodobo. Je samozavesten na zdrav način. Mogoče da se je sploh ne zaveda, ali jo je kdo drug prevzel, morda mu celo jaz delam medvedjo uslugo s svojim sočutenjem in jemanjem nase. On recimo poudari, da kar je bilo, je bilo, je preteklost, torej tud tam naj bo. Kaj veliko informacij od njega nisem dobila, čeprav sem si želela kakšen vtis. Očitno mi je pokazal, da ni pristaš brskanja po prej in iz tega kaj spoznati. S to svojo zaprtostjo mi je (sem si) povzročila veliko bolečine, ampak sem sčasoma videla, da je tako živeti tudi ok. Ker kot partner v sedanjosti je vse prej kot težak in ko nama je lepo, je to to. Oba potrebujeva pristan, čeprav je treba postoriti, sprejeti stvari, takrat ko je to potrebno, četudi je težko. Kar se tiče tega, kar praviš o dosegljivosti, in kako je mogoče pri njemu tako, da mi zraste cena v odmiku, ja najbrž gre res tako, ampak postanem žalostna, ker mi res ni za take igrice in če bi bilo tako, ne vem no, ne sprejmem nekak, da bi bil takšen. Skratka ne morem igrati tega, ker sem najbrž v resnici že dovolj odmaknjena. Zato morda kdaj poskušam nekaj, kar mi ni v naravi. In tu so potem spoznanja. Uf, naporno tole, pa še nisem sure, da sem kaj dala iz sebe. Saj bo... Aja, Marsa, pa povej prosim, ali dam tole v svojo temo, recimo Moj mit o ljubezni. Nč, bom kar naredila novo objavo. P.S.: Bog ve, kolk vseh nekih stvari sem nezavedna, da sem jih že privzela. Tak da tud ostali pišite o svojih mitih, ki so to ostali, ali pa ne.

Že večkrat sem nekje prebrala, da nasprotje ljubezni ni niti sovraštvo, temveč bolj brezbrižnost. Sam men se tu nardi kontradiktornost. Recimo, poklicala bi ga, kako mu gre, kaj je novega, ker ga pogrešam, pa se mi zdi, da se zmeraj opečem, ker se vedno zdi, da to nekako storim ob nepravem trenutku, kot mu ne bi bilo prav. Potem mi je žal, zakaj sem sploh. Pa se ful potrudim, da mu ne bi težila. Mogoče je to wrong - kakršenkoli trud. Kot da on vidi mojo ljubezen takrat ko sem brezbrižna. Gre za to, če v sebi nisem celovita, potem se to tud odrazi. Pa je precej komično to, glede na to, da skupaj živiva, ko pa gre vsak svojo pot, recimo v službo, in po opravkih, pa kot da se najina vez nekako prekine. To me frustrira, ker se ne najdem zagotovo in ga moram znova in znova spustiti, ampak ljubezen pa še pride zmeraj naokoli, očiščena po mojem trpljenju. I guess that is the way it goes. Navezanost in delati na nenaveznosti, sam nenavezanost rabi navezanost, heh, kot začaran krog...

Kako je sedaj z youtube-om oz. zakaj ne gre videov in karkoli pogledat brez Adobe Flash Player-ja oz. zakaj ne rata, ko ponudijo, da si ga zdownloudaš?http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

Sem prebrala nekje, ne vem točno, mislim, da je bil front man enega banda, ki ga spoštujem, pa se zdaj ne morem spomnit kdo, skratka rekel je, da inspiracijo za svoje ustvarjanje črpa iz svojega ljubosumja.. Mi je bilo zanimivo, novo, zelo res in dobrodošlo. Strast pozabimo in v kreativnost in življenje se da torej tudi to nedobrodošlo čustvo uporabit. Treba si je priznat in it naprej.. and maybe we will see.. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Gre se za love in nič drugega kot to. In razsvetljenje se ne meni kako bo doseženo. Se pa v osnovi strinjam z Cookie. Ker vez, prav tako pristna, se lahko vzpostavi tudi z nebiološkimi starši. Pač malo kasneje..... (.); in tudi tako kot pravi Iknee, takrat začneš biti nekako hvaležen za življenje,, četudi je mama imela svojo pot. In oče. In bi si celo upala reči, da ni disfunkcionalne družine, ker ko si npr. osvobojen projiciranja na prav dotično osebo/osebe (starše), jih lahko vidiš kot sebe. Si hkrati starš in otrok. Negovalec in negovan. Kaj je sploh razsvetljenje? Najbrž budnost, in tak kot je rečeno, ko vzameš stvari v svoje roke, nimaš nikogar za obsojati. Lahko pa še zmeraj, pomembno je, da se zavedaš in se zarad tega ker potrebuješ darila iz predstav ne obsojaš. Ker čustva so resnična in imajo dimenzijo, pa iz tega potencial. Skratka, vzemimo si čas, da bo tako kot sanjamo. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Hvala butl, alan in mačka

Pa saj isto govorimo.. Recimo, ko gremo spat npr. imamo sposobnost odložit vse tvoje skrbi in pozornosti in se pravi zaspati. Je kot bi rekli v noč: bo že in verjeli v dobro jutro. Ali pa še to ne. Lahko spustimo torej. In zato mislim, da kdaj pa kdaj priznati, da nam je vseeno, biti svoboden v sebi terja večji pogum kot pa zmeraj delovati zaskrbljeno in samoizpraševalno. Sebe tako kot drugega lahko jemljemo nek čudež življenja in ni treba zmeraj iskati vzrokov za vsako naša dejanje ali bolečino. Tud če nečesa ne razumemo, se lahko s tem sprijaznimo. Ker kdo pa pravi, da ko enkrat doumeš nekaj, da si dokončno doumel. Te vsebine se namreč konstatno spreminjajo. Lahko da tako samega sebe okol prinašamo z določanjem vsebine oz. pomena dogodkom. Jaz svojo bolečino že poznam. Je bolečina zapuščenosti recimo. Pa so bili uvidi in spoznanja, pa se vseeno vedno znova prikrade. In takrat ne rabim vrtat po sebi oz. nima smisla, ker vem, da je stara znanka, kateri sem dala dovolj širok spekter. Se izjočem in ji pustim, da lahko pač gre, kdaj bo. Ker reševat ni kaj, neposrednih odgovorov ni... Včasih nam pa mora biti vseeno, ker drugače ne bi preživeli.. in drugače niti ni prostora za ljubeče občutke. Za to navijam zadnje čase.

Aja, zdaj pa je tvoj ? Sorry, nisem vedela, sem prvič odgovarjala tako. Kaj se da nardit? Pa daj vseeno kaj napisat, jutri preberem.. lp