mayan

Butl, with all do respect , ampak, a človeka ne začne glava bolet, če hoče najt en pomen za vsako ceno v dani situaciji? Je efektivneje "let go"... Prepoznat situacijo to že, sam spoznanja zmeraj pridejo za nazaj.. Bistvo pa je itak, da spet ljubimo dovolj... oz. da to nismo do tedaj - kao.. Ampak enim je takšna narava namenenjena, da ko ljubijo dovolj tud nekoga (lahko) zapustijo! A ni tako, da tisti, ki ne želi preživeti časa s teboj, da naj bi mi sprevideli nekako enako, torej, da tud on ni vreden tvojega časa in pozornosti? In fant ji je iskreno povedal, da je ne želi zraven, da mu je bolje mu brez njega (na dopustu), da je še mlad in take - ona mu torej ni nekdo, s katerim bi si on želel deliti vse. Ona mu ni žur. To lahko zelo boli, ampak se mi zdi, da je to edino kar mora ona sprejet. Moje mnenje - srce, ki ljubi, bi odšlo.. Saj mu vendar ni mama. Ker pa je nekomu težko izkazovat ljubezen, če ti jo on odteguje, pa naj si tudi to prizna. SPLOH NI NUJNO, DA IMA ONA KAJ TAKO VELIKEGA ZA ZRIHTAT IN SPOZNAT TUKAJ. IN SPLOH NI NUJNO, DA BO NASLEDNJI TIP TAKŠEN ALI PODOBEN. Ali je lahko sploh kaj prekmalu, če je namenjeno? To so teorije tako zelo posplošene, da sem se morala oglasit. Zakaj bi moral vztrajat do nezavesti nekje, če srce čuti drugače? Ima vso pravico poiskat to o čemer sanja in kar si zasluži. Kakorkoli. Če bodo zato pri naslednjem prišle podobne zadeve do izraza - so what! . So what? Pa če jih bo deset. Enkrat bo tapravi. Ponavad par gre narazen, pa smo itak še navezani in razrešujemo navezanosti. Kaj je point biti skupaj, če nisi zares skupaj?

Ja, kulsk *** Seek respect mainly from thyself, for it comes first from within. Steven H. Coolger * Great souls are always loyall submissive, reverent to what is overthem: only small mean souls are otherwise. Thomas Carlyle * Every man is to be respected as an absolute end in himself; and it is a crime against the dignity that belongs to humans a human being, to use him as a mere means for some external purpose. Immanuel Kant * The respect of those you respect is worth more than the applause of the multitude. Arnold Glasow * He that respect himself is safe from others; he wears a coat of mail that none can pierce. Henry Wadsworth Longefellow * This is the final test of a gentelman; his respect for those who can be of no possible service to him. William Lyon Phelps

Love is free.

Hehe, ja bog ne daj, da bi se strinjala kdaj z mano (btw, sem predvidevala podoben reply..). Ja, maš point v tem - pomemben. Ampak vseeno.. (Saj je izbral miroljubno pot..)

Je vprašanje kaj je tukaj zares pravilo lepega vedenja in športno. Sposoben, ne sposoben bit roko dat, to si je spet en novinar zmislil.. Lahko rečemo tud, da je le pač izbral svoje čustvo, npr. žalost.. Sprejel poraz. Imam pač raje, da je človek resničen, kot pa da je moralen, kadar v duši ne čuti tako.... Lahko je to v bistvu večja ponižnost in skromnost kot pa nekaj pol dokazovat velikega duha in bla bla.

Hehe, a ni hecno, ko je Slovenija v čem zmagovalka, potem seveda SMO zmagali, ko bi pa blo treba met rad Slovence najbolj, kadar odslikavajo kakšno našo šibkost pa seveda SO Slovenceljni, Slovenčki, Slovenuharji... Pah, I guess, that's the way Love goes...

Mogoče bi bilo bolje rečeno, da ne želi žalostiti. Dejstva so pa sicer drugačna. In nikoli ne moremo reči, da nekdo drug ne ljubi prav tako oz. najbolj kot zmore, če tega ne izraža kot bi želeli videti mi.

Ja. Za druge sicer ne vem in ne morem na splošno govoriti kolikšna je svetovna zavest. Večina okol mene se mi zdi bolj netrpečih , zato so mi učitelji nekako. Trpljenja si ne želim - vsaj verjamem tako. Brez izkušnje (ki je velikokrat zarad mojega nerazumevanja boleča, ker terja nek proces iti skozenj, da "jo" razumem) je kot da me ni. Skozi čustvo pač iti. V kolikor začutim, da pa je tisto kar me doleti, nekako moja izbira na splošno, pa ima tud trpljenje drugačno ime. Aurobindo je rekel, da bolečina ni nič drugega kot nakopičena slast.

Praaaaaaav, da pogrnejo - ali nis(m)o tako so bolj resnični? kot pa z neko umetno gojitvijo zdefinirane ljubezni. Oziroma, saj vendar ne more ljubezen imeti rada dokazovanja in testiranja. Ker potem bi moralo biti določeno kaj ljubezen je in kaj ni - to pa hvala bogu ni. Noben ne more reči, da nekdo drug ne ljubi, če to pač ni na način, kot je njegov in sam najbolje zna ali le takšnega pozna. Zase vem, da sem daleč od nenavezanosti in ne vem če si je sploh želim.. Ker le skozi navezanost in da si jo priznam, kar je neke vrste predaja, lahko spoznavam in plemenitim svoj obstoj, če že.. Al kaj pa vem no..

A lahko dam en tut*, ki nekak odgovarja tej pesmi? The thing that's totally different between children and adults, is that children have the ability to spontaneously use their imagination to forget what's bothering them and be inspired by every pony, feather, or bug that crosses their path. Oh, yeah... you're like that. It's easy, The Universe I'm so proud of the grown-up you turned out to be.

Je pa tud res, da včasih zamera ni naša, pa nam je potrebno soočiti se zgolj s tem. Včeraj je bil fajn preblisk: Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti so jo prisiljeni ponoviti. In to gre v vse smeri, I guess: Če je dobra, če je sreča, pa smo jo pozabili, je super, ker bo spet tako... Če je slaba, pa se ne soočimo z njo, dokler je ne ozavestimo, ostane takšna.. Skratka, zavedanje... ne v smislu živeti v spominih, temveč samospominjanje - zavedanje, budnost. Danes pa je tud dober: Vse iluzije umro, toda le slabiči umro skupaj z njimi.

Butl, všeč mi je tvoj odgovor Strelk - se strinjam. Res je to pomembno, da vemo, da se odpuščanje zgodi oz. da je posledica kot praviš ti. Je neke vrste milost. Morda tretjega, ki pomirja sprte. Ampak vseeno se mi zdi tudi res in dobro vedeti, da je odpuščanje naša lastna odločitev. Kakor tudi ljubezen. Tako se proces prične zdravljenja - z namenom. Z vero potem. Čeprav naj ne bi rekli, da sem jaz tisti, ki ljubim, temveč - sem v srcu ljubezni, kot pravi Gibran. Včasih pa je tudi zelo res, da se zdi, da sploh ni ničesar, kar bi lahko zamerili, ali ne mogli sprejeti. To so tako lepi trenutki, dnevi, obdobja... Povedo nam o resničnosti. Samo zakaj pa je potem žalost?

Auč, boli...!!! A lahko še original? ;D Elaine Paige Barbara Dickson

Aha, tud jaz sem se imela za Bojevnico luči Drgač pa preprostost - pravijo, da je težko dosegljiva odlika. Men pa ni bila overrated Alkimist. Not at all.

Res vse ja. Jaz zdaj berem njegove Legende - so tolk lepe, da najraje ne bi, da bi bilo konec tega branja. Čeprav Stepnega volka in Narcisa in Zlatousta, sem uspela nekje do polovice samo.. Še bom kdaj. Mali Srpan me še čaka. Je pa hecno, da sem komaj zdaj Coehlovega Alkimista prebrala. Zakon.

Alef, you so got it!! (mislim argument pa to ) Strast imaš torej do mojga lucky sign-a. Moj Mars se pa nahaja v opozicijskem Biku, prav tako Saturn , za katerega pa berem, da ima 8 ne 7 obročev. Hm. Zakaj se mi zdi, kot da bi to vedela? Čist blizu sem že nekemu odkritju . Pa bo najbrž kar spet pri tem ostalo: blizu...

Jutro Vojko, dovoli, da te popravim, kako bi se naj reklo - imaš Ascendent v Škorpijonu.. . Ampak se tud tvoje smiselno sliši, hehe. Kakšni so kaj (bili) občutki ob prehodu v belo kovino? Meni se zdi, da je krasen dan. Samost in pa otožnost pa nista nikamor šla.. Jaz mam pa Jupiter v Sco.

Vojko, se ti zahvaljujem. Sem vesela napisanega. Me pa firbec matra, kaj si mislil pod 'lep' par.. Sicer te ne bom zdaj spraševala kaj več, ker je veliko že napisanega tudi tu, vem, da moram najprej vprašanje najt, se razgledati; o najinih številih vem trenutno le to, da je osnovna 1 število vizionarja, 3 pa pobudnika in pa da je to dobro da njegova energija podpira mojo, žensko. Drži? Glede svobode, si je v resnici ne želim toliko, kolikor to mogoče kažem navzen in dokazujem. Bolj mi gre za biti open minded, razumeti in potem znati spustiti. Lep pozdrav!

Pozdrav, Vojko! Tudi jaz bi rada vedela kakšni števili sva s fantom ter tvoj vpogled, kako se "vidiva" in ujemava? 29.08.1972 him 29.03.1970 me&myself&I Hvala!

Že obstoječ prevod citata je tak: »Smrt ni ugasnitev luči; ugasne svetilko, ker je prišla zora.« (Je zdaj kaj manj čudno? )

Do you know why dogs are so quick to wag their tails and cats are so quick to purr? Even the ones that have been lonely, abused, and betrayed? Because, as is true of all animals, they were instilled with the distant awareness that no matter what the world shows them, they're still deeply loved and needed, that their presence alone has made a difference, and that in just the shake of a leg, seemingly without reason or rhyme, everything can FANTASTICALLY change for the better. As is true of all people, except sometimes they tend to forget. Purrfectly, The Universe Oh yeah, they also instinctively believe in miracles.

En fajn članek našla o prizemljitvi Prizemljenost in zaupanje Piše: Moj_uspeh Bistvo prakse petih ritmov je prizemljiti zavest v telo, pravi Gabrielle Roth, ustanoviteljica metode petih ritmov. Kaj pravzaprav pomeni prizemljiti zavest v telo? Ples v zemljevidu petih ritmov je preizkušena pot do prizemljenosti. V petih ritmih je prizemljenost predpogoj za vstop v val, zato se val prične s tekočim ritmom. V tekočem ritmu ozaveščamo stopala, telo, center gibanja; spoznavamo strah in ga premikamo v gibanje. Toda kako vem, koliko sem prizemljen? Kako vem, kaj pomeni biti prizemljen? Prizemljena oseba pod svojimi stopali čuti varno oporo Zemlje; ima pogum, da vstane in se z vzravnano držo napoti, kamor si želi. Prizemljena oseba živi v stiku z realnostjo, trdno na tleh, njeni vzgibi ne izvirajo iz lažnih iluzij in napačnih pričakovanj. Prizemljena oseba ne sanja, ker sanj v oblakih ne potrebuje; namesto tega jasno prepoznava svoje želje in možnosti, med njimi izbira skladno z vizijo svoje življenjske poti. Samo prizemljena oseba lahko občuti resnično ugodje in izpolnjenost. V odzemljenem stanju nenehno in zaman iščemo ugodje in potešenost v nadomestkih in identifikacijah izven sebe. Prizemljena oseba ne sanja, ker sanj v oblakih ne potrebuje; namesto tega jasno prepoznava svoje želje in možnosti, med njimi izbira skladno z vizijo svoje življenjske poti. Samo prizemljena oseba lahko občuti resnično ugodje in izpolnjenost. V odzemljenem stanju nenehno in zaman iščemo ugodje in potešenost v nadomestkih in identifikacijah izven sebe. Glavni razlog, da nismo prizemljeni in v svojem telesu, je strah. Česa nas je strah? • Eden od strahov je, da bi ne zmogli prenesti vseh spominov, občutkov in čustev, ki smo jih odložili in zamrznili v telesu. Med njimi sta najbolj zastrašujoča žalost in obup. Marsikoga je strah, da bi ga lastna žalost in obup ubila; da bi padel in se ne bi nikoli več pobral. • Drugi je strah pred spolnimi občutji. Bivanje v telesu je bivanje v zdravi telesni spolnosti, ki domuje v vseh delih telesa, v vsaki celici, in ni vezana (le) na spolni odnos. Spolnost kot lastnost vsega telesa je za marsikoga strašljiva, zato jo raje skrči in omeji na majhen del telesa - na spolnost genitalnih organov, ali pa se loči tudi od nje in jo neguje le v miselnih fantazijah. • Tretji strah, ki nas ločuje od prizemljenosti, je strah pred osamljenostjo. Stati na svojih lastnih nogah prinese samostojnost in neodvisnost. Za mnoge to sočasno pomeni grožnjo biti sam, osamljen. Neprizemljen človek svoje odnose gradi iz odvisnosti in potreb, ki vzdržujejo navezanost. Ne more si predstavljati odnosa brez odvisnosti; prav tako si ne more predstavljati zadovoljstva in ugodja, ki ga prinašajo odnosi prizemljenih samostojnih ljudi. • Četrti strah se navezuje na strah pred zavrnitvijo. Prizemljeno stati na lastnih nogah slej ko prej pripelje do soočanja različnih mnenj in konfliktnih situacij, v katerih smo pogosto tudi zavrnjeni. Zavrnjen otrok je občutil zavrnitev kot izgubo ljubezni. Mnogi odrasli še vedno ne zmorejo prenesti zavrnitve; raje se odpovedo svoji pokončnosti, samostojnosti s tem tudi in prizemljenosti. Uh, če nismo prizemljeni in v telesu, kje pa smo, kje živimo? Beg iz telesa je beg v iluzije, ki nadomestijo resničnost. Živeti v iluzijah je kot bi svoje telo obesili na obešalnik in ga dvignili od tal. V petih ritmih temu rečemo, da smo "v glavi" ali " izven telesa - spaced-out" (odzemljeni, neprisotni). No, to je pa že druga zgodba, ki sodi v senčni svet liričnega ritma... Torej: preštej svoje kosti in koščice, svoje velike in male mišice, zberi jih v vseh delih telesa, zavij jih v kožo, napoji jih s telesnimi tekočinami, postavi se na lastne noge (gola stopala) in z vsem tem pridi na naš naslednji val Odpor, dolgočasje in inercijo (sence tekočega ritma) lahko pustiš doma, ali pa jih povabiš s seboj, da jih malo omehčamo, prezračimo, razgibamo in naplešemo. Plesni pozdrav in objem, Bojana (Besedilo o prizemljenosti je kratek izsek iz poglavja Grounding in reality iz knjige Alexander Lowen, Depression and the body -the biological basis of faith and reality, 1972).

Lahko se ji pa izogneš (ker ne vem ). Kot najširše in najglobje je to vprašanje tudi najizvornejše. Pozornost je (sedaj) bolj usmerjena v vseprežemajoče in temeljno bivajoče kot pa v posamično in posebno bivajoče. Na primer Pravijo pa, da je vejica pred temveč, če bi bil veznik stopnjevalni, na primer (Zastavlja se vprasanje, ne le kako privabiti kupca, temvec tudi kako ga obdrzati). Kot najširše in najglobje je to vprašanje končno tudi najizvornejše, kjer je pozornost usmerjena, ne le v posamično in posebno bivajoče, temveč tudi v vseprežemajoče in temeljno bivajoče.

Gledano astrološko naj bi bil spol najbolj odvisen od Lune - kje se ta nahaja v času oploditve, ali v moškem ali v ženskem znamenju. Če je bila Luna v moškem bi naj bil fantek, če v ženskem znamenju pa punčka.