mayan

Vangelis? Drgač pa Dvom z Merly Streep . Dobra igra, ona je itaq carica, in umetniško z dialogi prikazana oz. nazakana aktualna tematika....

There will always be people in your life who hold you back, who cost you too much, and who fail to see all you've done for them. But, of course, they're just there to teach you that you do have time, that you'll always be rich, and that your own high standards are all that matter. You knew that, The Universe Sounds like a good deal to me.

Actually, it's not that most people don't have much, and they just want a little. It's that they have it all, and they just want a little. You too. Oh my - The Universe Realign. Want it all.

Have you ever noticed that the only difference between "think" and "thank" is one letter? I haven't decided what that means, but it's got to be absolutely HUGE. Tallyho, The Universe Two words you just don't want to leave home without.

Mensezdi, da itak vsi mislimo, da smo objektivni. In ko praviš da tokrat ne gre zate, se mi vedno bolj zdi, da glih tokrat gre zate . Ma ne, saj se hecam. Res je, včasih ko kaj napišemo, to ne rabi nič drugega kot zgolj to.

Kaj pa če si to ti? Se ne bi takrat razumela in našla sočutja do sebe nekak in se osvobodila? Zahtevati odnos, imeti merila kaj to čustvena intelegenca je, je tako resnobno. Sicer pa vem...Tud jaz velikokrat razočarana, kar vedno znova terja upanje; potem pride sreča, ko pozabim za hip ali več, ki pa je očitno iluzija, če sem lahko znova in znova razočarana..?

Pretty much everyone you know, just wants you to love them. Good thing it's free, huh? The Universe Not that they literally have to hear it. They'll know in the instant you decide.

Bat for Lashes - Daniel

Če ne bi verjela v to, bi bilo kakor da ne bi verjela v noben napredek. Tudi če je napredek sam sebi namen, kot nekateri pravijo za evolucijo. Če želimo ostati skupaj, se moramo spustiti. To vemo ko ljubimo zares. In tako tudi kar izgleda beg, ni beg, je lahko le "letting go" tistega ljubljenega. Skupaj s svojo ljubeznijo - srcem smo še vedno lahko. Jp, to pa je pogum, I guess.

butl Samo, če pa je glih tega, ki je nafilal tolk prtljage tolk težko najt.. Je lajf in drugi in mi sami... Zato da sploh pridemo do tistega svojga križa, ki naj bi ga nosili. Znanje gre premosorazmerno z ljubeznijo in hoteti ostati skupaj. Se ljudje že itak večno sprašujejo, ko pristanejo v skrivnostnosti, ali je to znanje ali ljubezen.

To je to. Sočutje. V stiku z odraslimi ljudmi je to mal težje, ker radi dajejo vtis, da imajo odgovore na vse. Samo nas ne bi smelo preslepit tudi to ne. Vseeno lahko pri konfliktih to naredimo pri sebi in zase (notranji otrok). Stvari se nato res odvijajo ko je sočutje pristno..

Ena touching scena iz filma Australia (men je bil film všeč; marsikdo pa pravi, da ga je razočaral..) Nicole Kidman singing Somwhere over the Rainbow to Nullah.

Prav hecno kako smo prizanesljivi do sebe. Včasih čutim prezir ravno zarad tega. Po drugi strani pa, do koga pa bomo prizanesljivi če ne do sebe. Pravico, da nekaj obsodimo kot hinavsko pritlehno or whatever... pa sploh ni problem vzet. Le da to nismo mi kao. quote Nimbus: zato, če vas kakšno obnašanje, post, ocena itd. moti, to ni zato, ker je temu res tako, temveč prav zato ker temu ni tako. Nimbus, zakaj bi to bilo way too deep? Me zelo zanima možnost ovreči tale splošno razširjeni mit, da s tem ko govoriš o drugem o sebi največ poveš.

To je res. Sam mene pa zanima, kje se to konča oz. KAKO s tem? Recimo da ne želiš na tak način preko drugih govoriti o sebi. Recimo da nisi nikol rabil prebirat v knjigah, kako naj bi komunikacija potekala, tako kot free pravi: Jaz te vidim tako, jaz čutim, da je/si takšen... Ker to namreč VEŠ. Ker veš, da so vse projekcije... In tud sam tako živiš. Sam lahko se zgodi, da te na "koncu" kot da te ni, in to zelo zelo boli. Torej, kako priti do subjektivnosti ko lahko nekomu poveš kaj misliš, ne da bi dobival konstatno feedback svojega zavedanja, da pač ti tako misliš in da ti je tisti samo ogledalo? Pravijo da: It takes one to see one...

(všeč mi je video in pesem; fajn, da še zmeraj ustvarjata kaj.. )

Res, ampak to se včasih sliši kot že tak zguljena fraza.

Men se pa zdi, da eno je iskrenost pri sebi in pa do sebe. Drugo je pa iskrenost do drugih. Oz. se odslikava. Pa ne da bi želela ločevat, sploh ne, ampak da bi komu drugemu lahko kaj govoril, morš bit najprej do sebe pri sebi odkrit. Zato je to težko. In zato tudi nima teže, če ti nekdo nekaj bluzi kakšen si ti, ker se te ne dotakne.

Saj super zate, Amber, če si odprta v svojem umu na široko, če tako misliš in verjameš... Sam se mi zdi, da nisi razumela mojga bluza... pa nič zato... saj ni zato...

Včasih je odpustiti in sprejeti bolj znak ne-ljubezni kot ljubezni. Z sprejemanjem marsikdaj ustvarjamo nasilje nad lastno dušo oz. dušo. Nezavedno to počnemo dokler ne ozavestimo. Sprejemamo zato, ker imamo en hendikep kje. Strah pred svojo nepopolnostjo in odvisnostjo. Zakaj bi komu odpuščali, če ne čutimo tako? Navsezadnje pa se kdaj tud vprašam, kaj sploh imam za odpuščati. Pred tem mora bit sodba in - ali je sodba sploh moja? Velikokrat mislimo da nekoga sprejemamo pa ga sploh ne. Same goes with love. Ljubimo ko ljubi drug. Ker je ljubljen, čutimo. Kako pa kaj z nemikavno cvetko?

Mensezdi da sem srečna

Po moje ti lahko en sam človek veliko da. Če si mu popolnoma predan in greš skozi iniciacijo. Mislim pa, da ga moraš v eni točki zapustiti, ker ga prerasteš. Razen če tudi on "odmre". Za vnadalje pa se mi zdi, da skoraj moraš imeti nekaj takega osnovnega za sabo. Ali je to bila razbremenitev od naučenega, ali s sprejetje nečesa določljivega ali nedoločljivega...pa je odvisno kar si potreboval. Ampak skozi enega se po moje moraš uresničiti. Velikokrat vidim tudi neko partnerstvo tako. Ko se partnerja nekako izpolnita in se sporazumeta, da si ne moreta več ničesar dati... Eni pa ostanejo tudi takrat...

Ni čisto mimo, ko rečemo, da je največji in najboljši učitelj Življenje. No, eni pravijo, da je Smrt tista največja učiteljica. Men je smrt življenje v bistvu. Kakšen pa naj bi bil učitelj, tu si pa sam v tem kakšen boš do tega vmes kakšno naj bi bi bilo življenje in kakšno dejansko je...

Robida, to je res. Mi je ena jasnovidka v nasmehu dejala: Ne se no tolk sekirati. Ljudje so pač površni. Res. Zmeraj se bo tako kazalo. Tudi mi smo z našimi dejanji komu totalno nerazumljivi, četudi sami sebe razumemo. Tako kot so oni nam. Ampak jaz sem včasih hvaležna za "plitkost". Nerazumevanje. Kaos. Ko sestavljamo kot delčki to Skrivnost. In vsakodnevnosti, ljudi v njem, kar počno in stvarčice. Smalltalk. Prav toliko sem hvaležna, koliko je pač lahko en hvaležen za eno večno igro, in je postavljen v "tukaj in sedaj", v vsak dan. Lahko tudi "ustavi čas", izstopi iz igre, se posveti svojemu zavedanju. Upam vsaj da je toliko svoboden, da lahko. Mogoče pa zdaj govoriti in se izražati (le) v prispodobi, kar je bilo nekdaj nekaj najbolj bolečega, postaja odrešitev?

It's an illusion (niso te pozabili), ki pa za manifestacijo resnice rabi tvoje sodelovanje. Reci Da. Ko jim boš dovolil, da te pozabijo, boš tudi ti lahko pozabil nase. Energija, ki jo oddamo vesolju je namreč ista, če razmišljamo in čutimo o sebi nekaj ali o drugih. Nirvana je kul. Je mir uma. Ekstaza je tista nevzdržna. No, jaz vidim razliko, če sploh je. Naj ničesar od zunaj ne bi porušilo miru... hm ... Čeprav velikokrat ne vem, zakaj pozabit nase sploh. Tole pa ful težko ločim, kaj je ego.