jaz se učim biti mama in nikakor ne bi šlo brez prilagajanja iz moje strani... torej brez spreminjanja sva enkrat imeli pogovor (mislim da sem že psiala o tem) pa sva se pogovarjali o najinem odnostu o nžprvih trenutkih ko sem jo dobila, pa kako sem bila nebogljena, prestrašena, da ni nobene šole kako v določenem trenutku odreagirat, da sem delala napake, da mi je žal in je bučka rekla - mami obe se bova potrudili in bova zmagali... ko se najbolj zapre pred menoj, jo le stistnem v objem, vem da čustvene težave lažje zaupa moji sestri, torej ima razumen nasvet in pregled nad dogajanjem in to mi je dovolj, druga oseba kateri zaupa je njen trener - če se ne bi spremenila, bi bila užaljena prizadeta... tako pa sem srečna da se zaupa odrasli odgovorni osebi, katera mi bo povedala ko bo kaj hudo narobe, ne samo najstniška zaljubljenost ... delujem pravilno? bog ve... vednar nisem slepa in ne živim v prepričanju da delujem vedno pravilno ter da se mojemu otroku ne more nič pripetiti....