to je poglavitno pri moji želji po najboljši vzgoji... in niti najmanj nisem prepričana da je moja vzgoja prava, vendar se trudim ok, vsi vidimo na cesti mularijo ki se opijanja, ki je drugačna, ki se zadeva - ker je to vidno, vsem na očem. ne vidimo tistih ostalih... imam najstnico - njene sovrstnice so zunaj, domov prihajajo pri 14 letih ob nemogočih urah, moja gleda rokometne tekme. časa za potepanje ni, vendar ko si želi na pizzo s prijateljico ve da ima dovoljenje... duhovnost jo ne zanima in nikakor jo ne posiljujem z določenimi idejami... sama pride k meni s kakšnim vprašanjem. zelo je odrasla za svoja leta, včasih se mi zdi da preveč. In vem, da mi bo morala sama dovoliti da jo spoznam tudi v globino. na silo ne gre nič. ve pa tudi, da jo imam rada in jo bom imela rada ne glede na to, kaj stori. njen svet trenutno je šola, rokomet, njena rokometna ekipa in trener. In prva zaljubljenost... kaj hočem pvoedat - ni vse belo in ne vse črno tudi v času moje pubrtete so bile ulice polne mladihne, alkohol, cigareti, trava - nikoli, čerpav sem bila edina v takratni družbi nisem poiskusila trave... in moja hči ve da šport in te zadeve ne gredo skupaj... ne slepim se da bo to vedno, ampak trenutno je to njeno prepričanje naj ostane takšno in bluzim, ampak boli me ko vidim da se vse meče v en koš. Poznam kup otrok tule ki jih zanimajo stvari o katerih sem sama samo slutila v njihovih letih in pri 13 letih sem bila redka ki jo je zanimalo življenje po smrti, kontakt z umrlimi in podobne stvari...