evo mene... hvala vsem za vaša razmišljanja. Kot opažam zadnje čase imam velik problem z izražanjem, no saj to je bil že prej, samo v zadnjem času je izrazitejši, tako tule kot tudi v real lajfu,.... torej se bom sedaj res potrudila in poizkusila napisati tole tako, da bo imelo rep in glavo... Nisem danes v jokajočem stanju - bolj sem jezna, lahko celo rečem, da sem tik pred tem da rečem, ma jebe se mi za cel svet.... tisti, ki me poznajo v real lajfu in ki vedo, kakšna sem bila pred leti, kaj sem danes, ki vedo, skozi katere preizkušnje sem šla, vedo, da nikoli ne odneham, da se trudim, da premagujem sama sebi, če le lahko vplivam na stvari. In mogoče se pa na res na trenutke vmes najde zadevica na katero nimam vpliva, pa vendarle odloča o našem prihodnjem življenju. Če bi vrgla puško v koruzo, bi bila v stanju,v kakršnem sem bila pred leti, ležala bi na kavču se smilila sama sebi, jokala in sovražila predvsem sebe. Pa temu ni (več) tako. Vmes, ko me ni bilo tule sem bila "v moji drugi službi", opravila nekaj klicev, ki so vsaj upam situacijo, ki je nastala omilila, torej sem delovala... Jezi pa me, da vedno, ko rešim neko zadevo se mi pojavi druga, še težja... in v teh dnevih sem tako utrujena... in žalostno je to, da nimam osebe, na katero bi se lahko zanesla. In na trenutke mogoče res rabim samo ramo... Tko grem naprej v delovanje.... in vem, kaj je moja največja napaka - ne cenim se dovolj... aja kakšna nesreča se je zgodila pri nas - ravnokar pripeljal helikopter, da odpelje ponesrečence, upam, da so ok... imejte se lepo in dovolite se biti tisto, kar ste...