sem včeraj stala na mostu in razmišljala, kako izi bi bilo... pa kako ko deročo reko gledam, kot da bi moje življenje drlo po strugi... potem sem se pa zamislila, da jaz imam možnost vsaj nekaj še storiti v lajfu, marsikomu je pa to odvzeto, pač je bil glih pravi dan... sem prec lažje zadihala... ja tale skoraj. Ma ne vem, gledam in iščem eno pozitivno zadevco, ampak je ne najdem, laik pač... potem se pa ozrem okrog sebe in vidim mojo malo, prijatelje, osebo, ljubav mog života (tudi tu se nekaj ohlajam in se sprašujem če ni vse samo še stvar navade...),ptico, ki me pride na okensko polico pozdraviti, nasmešek mimoidočeka, pa najdem v tem pozitivne zadevice... življenje, kruto a lepo. in bog ve, kaj vse me še čaka...