včeraj šla na tekmo Rudar T- Gorenje V. Škoda, da tekme odločajo sodniki, ampak s tako predstavo se bodo morali Velenjčani (pa so se ful trudili, in bili zelo simpatični dečki) še zelo potruditi, da dosežejo tiste visoke zastavljene cilje. Trije reprezentantje ali celo še več, so bili komaj kos, z rahlo pomočjo, neznanim igralcem. Na poti tja, nas policaji obrnejo. Prometna nesreča - motorist mrtev, drugega iščejo, izgine. Upam samo, da ga ni vrglo v Savo, kakšna smrt. Nato čez nekaj minut, mi za nekaj metrov uidemo čelnemu trčenju. Moj bivši sodelovec in njegov Yugo 45, nepregleden ovinek, malce navhrib in on se trudi prehiteti avto. Kar naekrat je bil pred nami. Bedak... vidim, da mi je še vedno ostalo nekaj strahu od prejšnje nesreče, nekontrolirano sem pričela jokati, kot bi občutila bolečino v prsih še od takrat... Mick, vsi pridemo v obdobje, v katerem se v množici počutimo sami, vsi začutimo, da je čas sprememb, tko da malce pogovora sam s seboj, z osebami, ki so ti blizu, kakšen sprehod, umirjena glasba, knjigica, mogoče večerjica v dvoje in kmalu bo boljše . Vsekakor si boš izbral za naprej pot, ali bo lahka ali težka, je pa odvisno od tebe. Tako kot mi vsi, mar ne... lepo se imejte