naj ti zaupam svojo današnjo izkušnjo. Tami že dva tedna joče, ko prihaja iz treningov... pa verjamem da trener ne misli nič slabega, nič proti njej... ampak preprosto jo je izločil, mislim da nenamerno. Njegov pomočnik je oče mojega nečaka, za Tami neprijetno... ampak vztraja, dela trdo in joče, ker je ponižana, ker na treningih ni delm svoje ekipe in ker na tekmih menja tisto kar v tistem trenutku trener rabi. jst v tem vidim pozitivo, ona je prizadeta. Še 3 ure ima tekmo in zadnjo uro joče. Ker ji je hudo, ker se zavestno odpoveduje svojim sanja in kaj stori mama - požre svoj ponos in pošlje sms bivšemu trenerju da če bo imel svojo ekipo naj računa na malo. da ga rabi in da mi je pač hudo ko gledam kako se odpoveduje svojim sanjam. vseeno mi je, kaj si tip misli o meni, vseeno če me ima za nevrotično babo... vseeno če se mala moti in je samo občutljiva - ona v tem trenutku trpi in jst se lahko ponižam do podna... štekaš. ampak zame se mama ni in jst tud ne in sem izvisela. žal mi je da se nisem znala postaviti zase tud sama - vse bi bilo drugače. Ne naredi moje napake, ne bodi preponosna. Jst sem sporžila tok dogodkov s tem sms, dobila sicer nazaj sms da ne bo imel svoje ekipe, ampak sprožila sem... štekaš? in sedaj dajem vesolju da naredi kar je najbolje... upam, da razumeš cmokec