Baje imamo svoje angele, ki jih kot otroci vidimo, se z njimi igramo, so naši "namišljeni prijatelji", kasneje se odmaknejo, ko postanemo dovolj močni, da sami pazimo nase in se pojavijo le, ko smo v nevarnosti. Pa na starost, ko umiramo. Jostein Gaarder v eni svoji knjigi ( pa ne morm se spomnt naslova, mogoč je V ogledalu v uganki, ne vem) ful lepo piše o mali deklici, ki boleha za levkemijo, glih okol božiča in jo zadn teden pred smrtjo obiskuje ponoči angelček. Punčka se z njim pogovarja, on ji pa vse razloži o angelčkih. Ko umre, tud ona postane angel. Otroška knjiga, a zraven jokaš ko dež