Ovo je težka tema in vprašanje. Težko je reči in nema pravila zakaj nekdo naredi samomor. Ampak to vsekakor ni rešitev. Zgleda da ti ljudje ne najdu rešitev a problem se ponavlja in ponavlja. Jaz sam se počutila tako težko kdaj se ubio jedan prijatelj mog očeta. Prvič nije "uspeo", in drugi put je. Težko je kdaj si sam, star, siromašen in bolan. A nigdo te nikaj ne vpraša, vsi gledaju samo svoje delo in svoje stiske. Počutila sem in mislim i danes da smo vsi tu zakazali, da sem in jaz tu zakazala. Mogoče in ni bilo pomoči, ampak ena lepa beseda, vprašanje "Kakor se danes občutite?" pomeni polno. Ne kako fraza, nego iskreno, ker se zanimam. Mislim da bi ljudje splošno morali višje poslišati jedni druge (to ni lahko), da se zmanjša ta oddaljenost od človeka do človeka. Pogosto mi se zdi, da poslušam a ne slišam. To je nekaj kaj moramse naučiti. Mitos, jaz te pozdravljam in se upam da nigdar ne zgubiš vztrajnost. Ker mislim, izhod vedno obstaja. (Upam je ovo razumljivo pisano). Pozdrav, Alica