ej kot bi opisovala moje občutke, tud jaz se skoraj identično počutim in tuhtam takšno... ma res, prav točno to sem dons razmišljala, da kwa je treba v lajfu tolk komplicirat, kaj si delamo, kolk se zaplezamo lohk in takšno... če bi se pa malo oddaljil, bi pa lahko bilo smešno, če ne bi blo tragično (in če ne bi bolelo). včas rabmo sam kakšen preboj, pikrič energije več, dober trenutek al kaj jaz vem... pa vmes bolj zaupat... sebi in svojim občutkom, čeprav ti rečejo, ma kera budala naivna! ampak če pa pogledaš z drugega zornega kota, pa klohk vidiš, da vse narobe gledaš, vidiš drugače... dobiš en prebliskek, ki morda ti še ne pomaga konkretno, ampak en picek ti mal osvetli pa lohk kasneje umestiš. vsaj jaz. eni so pa pač bolj hitri. al so pa pač še večji hlodi.