V spomin na Toneta Pavčka... Pesem o zvezdah Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu ... Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti. Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže ... Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe.