Zivjo in dobrodosel! uhhh, kaksen prispevek... dolg, izcrpen, vendar tud zelo lepo in stvarno, pa celo malo duhovito napisan... moram rect, da mi je zlo vsec, tud, kako ti gledas na vse, tvoje razmisljanje in stvarnost, zrelost.. in imas tudi pisateljsko zilico, prav vse sem prebrala (pa ceprav zelo redko zelo podrobno in pozorno berem tako dolge texte). Ti vse lepo vidis, stvarno, oddaljeno (bravo!), brez pretiranega ocitanja, no malo ga je vendarle, vendar se vidi, da zrelo razmisljas. Imas tud prav, mama bo morala nekaj storiti, morda gre za blago obliko kaksne dusevne bloezni, lahko pa je 'samo' depresija. Takoj po prvih stavkih je namrec jasno, da je tvoja mama pravzaprav uboga.... ni zdrava, v sebi, ni v centru... in v bistvu trpi... zato je tako zagrenjena in muhasta. sam ves kaj je problem? da ob vsej tvoji volji in pripravljenosti ne bos mogel ti njenih korakov delat - torej dokler se sama ne odloci, se lahko vsi ob tla mecete. Predlagam en pogovor z njo, pa se morda kaksnega v celem druzinskem krogu.. ali pa za zacetek morda z njo in ocetom... pa jima skusaj takole stvarno povedat svoje vtise in ju/predvsem jo prosi, naj ti pusti, da poves do konca. Morda se bo kregala nazaj, tezhila in vse, vendar ne verjamem, da ne bi v sebi vsaj malo razmislila... Morda tvoji mami manjka kaksnih snovi (sploh ce pravis, da tako slabo jeste, mislim energetsko slabo), skusajte jo spraviti na kaksno jogo, ce koga uposteva, naj jo skusa le-ta prepricati, blago, morda bolj v smislu predlogov.... Verjamem, da je hudo za vse, zal mi je za vse vas otroke, predvsem najmlajsega, vendar mi je tud za mamo zal, sem rpepricana, da ni tko slaba, v kakrsen vzorec obnasanja se je zdaj nekak vkalupila....