mayita

http://www.strogopovjerljivo.com/7/168-iracki-stargate-od-sumera-pa-do-napada-9-11.html

http://wakeupcallnews.blogspot.com/2013/07/cancer-forbidden-cures-full-documentary.html

verjetno kaj bi bilo polje bolje,za naslov, par zanemarjal otroka zato je umrl? ma dejte no, če se že piše se mora napisati vse okoliščine, da je bolje razumljivo.dete je umrlo zaradi neznanja staršev in zaradi prehrane,ki je bila veganska. Meni se zdi članek čisto vredu napisan nobenih pristranskih stvari, resnica je resnica.Zato je pa naslov da bi morali bolje ozaveščat starše. Zakaj bi pa morali skriti podatek s čem so se prehranjevali, dejte mi povedat. recimo starši vsejedega otroka ki umre zaradi srčnega infarkta. ko se članek piše o njemu bodo tudi napisali da so starši tako zredili svojega otroka da njegovo srce ni vzdržalo napora in ja govorilo se bo o prehrani in zakaj je prišlo do srčne odpovedi.

Meni je zelo razumljivo.... Zato sem pa to gor napisala....

oprosti ceres sam zato pa niso krivi mrki,pa če vi celo znaonost naredite iz tega....

brezo pa njemu tega ni treba znati saj on veruje v krišno in on ga bo rešil vsega tega in mu vse povedal ob pravem časuhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

poglej lili vegani zavračajo mleko, in tisti fanatični ki res verjamejo da mleko škodi ga sigurno ne bodo dajali svojemo otroku.... Sej njim ravno ni všeč da jim rečemo da so zanemarili otroka,ker po njihovi logiki to ni res.... Me res zanima kaj sta straša rekla kaj je vzrok smrti.... da pa straši od niju niso prej poklicali socialne da jim se jim otrok zdi zanemarjen in so raje surlo vlekel, Po eni strani razumem starša iz svoje nevednosti sta pač delala kar sta znala in verjela. Po drugi strani pa če so vsi v okolici vedeli da ne delata nekaj prov in da je ogroženo življenje nedolžnega bitja,mi pa ni jasen zakaj niso posredovali. Prav je da odsedita kazen, ni pa prav da ju kažejo kot neko pošast, ker sta pač delala kar sta vedela... zato sem pa jaz v temi vegani skoz težila naj nehajo popat o o mučenju živali itd in naj raje popajo o prehrani saj njim je to najbolj pomemna stvar saj oni sami dajejo največ poudarka na hrano.mene ne zanima zakaj ne jejo mesa mleka jajc itd, mene zanima kaj s tem pridobijo in kaj morajo vedeti. 95% procentov veganov se ne prehranjuje pravilno in furajo samo neko modno muho in mislijo da se tako upirajo sistemu.... recimo tudi jaz zavračam cepljenje in mnoge stvari, sem suha k trlica in ko recimo sem imela zdaj dva dni nazaj sistematcki pregled za tamalega,me je zdravnica ker imava novo takoj vprašala če jemo meso takoj mi je naredila pridigo kaj mora otrok jesti itd .na podlagi tega ker ga nisem cepila.Tudi jaz sem hotela roditi doma ampak ker jaz sama nisem imela izkušen in ker jih tudi drugi nimajo sem šla rodit v bolnico,sem jim pa povedala da če pride do zapletov nočem nikakršnega vakumskega vlačenja ampak naj mene režejo. Recimo moj otrok je bil le parkrat pri zdravniku ker sem ga vedno pozdravila sama,samo ko je bilo dete staro 4 mesece in je zbolel in kašljal sem ga peljala zdravniku da so mi potrdili da ni nič resnega in sem ga pol spet zdravila naprej sama.pa je pol kasneje veliko grše kašljal itd,,, Fora je v tem da zdaj tudi če greš na posvetovalnico ti vedno povejo drugače tko da tista svetovalnica je za en k in tudi nimajo preveč pojma o veganski prehrani ker se jim ne zdi primerna. torej na splošno bi se moralo narediti tečaje prve pomoči za vse starše in pač narediti več tečaje kjer bi se starši učili kaj narediti v primeru kašlanja v primeru vročine itd.še predno dobijo otroka ne pa da itak se bomo vedno učili na otroku sam ne pa tako da poslednično umirajo.ne glede a si vegan ali kaj drugega zaenkrat je več primerov zanemarjenja otrok iz nevednosti pri vseh in ne samo pri veganih. žal je bil pri njima pač smrt ravno zaradi tega ker sta vegana in zakaj bi potlej to zanemarili in skrivali.treba je ozavestiti da se morajo naučiti še veliko.... recimo moja sestra je umrla tudi pri šestih mesecih za plučnico takrat je prišel dohtar na dom pogledat in rekel da je punčka samo pač bolana ko se ji je stanje še isto noč poslabšalo jo je mami peljala k dežurnemu kjer so jo poslali domov in tako je umrla doma. ko sem jaz zbolela pri dveh mesecih za plučnico so mojo mamo spet hoteli odpraviti s tem da mi ni nič resnega in ker je ona poznala simptome,oziroma je imela tisti strah se ni pusitla odgnati in je vstrajala in težila tam da so me sprejeli samo že zaradi tega da je dala mir kasneje so rekli če bi šla domov bi sigurno umrla. Tko da glede plučnice je zelo nevarana ker skriva simptome.Plučnico se ugotovi samo če se slika pluča... Ma meni se vse zdi itak že bolano tudi zdravniki niso več kar so bili,tko da jaz sem rekla da se naučim kako pozdraviti vsako bolezen sama, če pa kaj ne vem se grem pa pozanimat.še bolje pa je da bi ljudje vedeli kako preprečiti bolezen....kar se tudi da....

življenje kot samo življenje ni program......

nisem govorila o mgd-ju govorila sem na splošno...zakaj smo bolani in zakaj smo depresivni. če je mgd srečen naj bo srečen na koncu bomo videli kako in kaj,potlej lahko rečemo a je živel življenje ali je živel programe...

ja sej sam eni ostanejo zasvojeni z njim. človek je entiteta zase torej bi se moral tudi tako obnašat.tko imamo pa v sebo sto in eno entiteto ki nam pravi to ali ono ali so nam pravile to in ono in nam bodo pravile to in ono mi jih bomo veselo poslušali in nakoncu bomo stoin ena entiteta ki se krega sama s sabo. in to se pač dogaja zdaj s celo človeško raso. ker smo toliko omejeni tudi če imamo rešitve pred nosom se bodo vse te entitete oglasile v nas in nas skregale in bomo zablokiral. kot recimo računalnik ki ima preveč stvari naloženih zablokira.isto se dogaja z nami. tudi pri računalniku niso to neke materialne stvari ampak so programčki ki zavzemajo toliko prostora. predstavljajte si program ki je dolg osem let in pol drugi program ki je dolg štiri leta in pol še štiri in pol še vsi tisti mali programčki ki jih moramo kokr imeti da normalno funkcioniramo. Hrati nam je povedano da moramo zatirat samozavest in se odpirat čustvom.... da se zapremo in pač finkcioniramo dokler nas ne raznese. namesto da ne spravljamo vsega vase bi morali se povezati z drugimi in vzeti tisto takrat ko rabimo. tako bi bili prazni in lahki,hkrati pa tudi srečni....

po eni strani je hare krišna tudi zdravilo zanekatere ljudi naložijo si programček v glavo in to je to... kar pa rečem glede osmeljenosti,osamljen je ponavadi tisti ki misli da ga drugi ne razumejo in ni prišel še do tega spoznanja da je lahko sam sebi dovolj. ko spozna da je sam sebi dovolj pol uživa v vsakem trenutku.

meno osebno se članek ne zdi sporen in se mi zdi tudi prav da je prišlo ven,saj odpira nova vrata, mogoče se pa bodo tisti ki se za kaj odločajo malo bolje pozanimali.mogoče se bo bolje poučevalo o rastlinah katera je za kaj dobra in maščobah in vitaminih.Saj je to znanje izgubljeno. zakaj se pa ne bi smelo pisati o veganih saj se o vsejedcih tudi piše,če zanemarijo otroke, zavedno ali nezavedno.

https://www.facebook.com/photo.php?v=111015905772457

to je v sostrem pred HAM HAM lepo a ne

poglej pri kakiju je fino da jih kupiš s pecljem ali jih daš v polivinilasto vrečko in jih dač na mrzel prostor recimo 0 stopinj ne sme pa zmrzavat no drugače boš imela zmrznene kakije tako se ohranijo kar dolgo en mesec sigurno. poglej pri kivijih pomaga da hitreje dozirijo da dač eno jabolko med njimi mogoče pri temu tudi ne vem....

mogoče si pa res pol, priznaj si to in bodi boljše volje, jutri imaš še en dan v katerem si lahko produktivna.pa kaj pol če smo kak dan leni. drugo je če si vedno...

hahaha sej jo lahko odpreš.... zakaj pa ne preberš ene knjige ali se lotiš česa izdelovat ali križanke. Kadar sem jaz taka pokličem sestro pa se pogovarjava in opravljave....

poglej morana a misliš da se bodo tvoji pravnuki spomnili povojnih pobojev? dej pol pa nehaj gooriti o tem saj ni pomembno,kot praviš point je da smo se obdržali do zdaj in to da so kuministi pobijali ljudi ki verujejo v cerkev in cerkveni ljudje pobijal tiste ki ne verujejo v boga pa se to tudi zdaj drugače reče. Sploh vas ne razumem.... to recimo da se je moja babica ne glede vojne poročila cerkveno na skrivaj, da ljudje tvegajo svoje življenja za nekar kar v resnici sploh ni tako pomembno.... vedno so vojne zaradi vere pa če se zdaj imenujete demokrati komunisti ali teroristi je point v religiji.....kar je najbolj glupo.... meni je pa pomembno da vemo iz kje izhajamo in to bi nas morali učiti v šoli, mogoče bi pa prišli do tega da smo bili nekoč vsi en velik narod , da imamo iste prednike, mogoče bi se pa pol nehal sovražit in pobijat. ko pa vi dajete poudarka samo na bližnjo zgodovino in se sramujete oziroma vas priga za ostalo niste nič boljši od teroristev.Ki jih zanima samo njihova pravica innič od ostalih....

SREDA 15.06.2011, 08:29 Slovenska mama Prispevek, v katerem se avtor obrne k prenašalkam slovenstva. Sobotno jutro sem čakal v vrsti za kruh, ko je stara gospa pred menoj prosila prodajalko, naj ji položi štruco v nakupovalni voziček, saj sama ne more dvigniti roke, "ker je včeraj sinu zlikala 25 majic"! Srečal sem jo spet pri izhodu. Blagajničarka ji je zlagala nakupljeno v voziček, gospa je še kar kazala otrplo roko in dodala: "Mudi se mi, veste, sin gre z družino na izlet in jim moram pripraviti sendviče." Spomnil sem se velike knjigarne ob obali v ameriški zvezni državi Oregon, enkrat lani, ko je starejša gospa odprla vrata tudi zunaj delovnega časa, češ, saj nima početi kaj drugega. Med klepetom je povedala, kako zadovoljna je – prejšnji dan so jo otroci povabili na kosilo. Nekaj let se niso videli, pri osemnajstih so šli od doma kot zoprni pubertetniki, zdaj pa so sedeli za isto mizo, se odraslo pogovarjali in "nisem mogla odtrgati pogleda od njih – kakšni čudoviti ljudje so postali! Nazadnje, ko sem jih videla, smo se samo prepirali, zdaj pa so bili samostojni odrasli ljudje, vsak s svojim poklicem in službo, družinami, kakšno zadovoljstvo". Dogovorili so se za skupne počitnice naslednje leto, v deželi, ki je niso nikoli videli, ona pa jo je zapustila kot otrok. Prvo gospo imenujmo slovenska mama, drugo pa ameriška. Prva se nesebično razdaja, lika, gara, vstaja prej, da so sendviči narejeni, ko se otroci in vnuki zbudijo, roka se ji suši od truda – 25 majic! Druga je lastnica knjigarne, povsem prevelike za tisti kraj, a z izjemnim izborom knjig, in jasno je, da svoje delo opravlja z veseljem. Kako je to strašljivo, mar ne? Skrbna slovenska mati v primerjavi z ameriško, ki se ukvarja s svojim življenjem in poslom, tridesetletni otroci pa kar sami blodijo po svetu. Tako zanemarjanje otrok nas Slovence boli! Je čas, da pokličemo socialno službo ali pa smo trčili ob pomemben element slovenstva? Verjetno celo najpomembnejši. Za ščepec biologije Za trenutek odložimo romantiko in si nadenimo industrijska očala: mama je vodilni element procesa, ki na koncu naredi izdelek. Takoj boste pomislili na očete in prav imate. Tole pisanje je dolgo nosilo delovni naslov Slovenski starši, a sem si nazadnje premislil. Tradicionalno slovenstvo je patriarhalna družba, v kateri pa moški funkcijsko niso več od trotov za razplod. V vzgoji in življenju so odsotni. Poglejte le slovensko literaturo in film – očetov nikjer, kot romantična želja se pojavljajo šele zadnja leta. Zakaj je tako, bo kmalu postalo jasno. Osnovno programiranje naših možganov se izvede do petega leta starosti. Način, na katerega otrok vsrka svoje okolje, je fascinanten. Posebne nevrone imamo, ki se imenujejo zrcalni nevroni, in si jih – s poenostavitvijo – predstavljajte kot izjemen pripomoček za posnemanje. "Kopiraj! Kopiraj! Kopiraj!" se polnijo otroški možgani. Posnemanje ni učenje, je več od tega – je vživljanje v drugega, kjer se vzor in posnemovalec za trenutek združita v eno. Ženske so dragocene, saj jim dozori eno samo jajčece v luninem mesecu; spermijev je pa povsod dovolj in nobene škode ni, če jih kakšna milijarda pogine, z lastnikom vred. Ker posnemanje poteka v ranih letih, se ne more ukvarjati z jezikom, marveč s telesom in njegovo govorico. Kako naivno bebavi so starši, ki otroku s cigareto v roki pridigajo o škodljivosti kajenja ali pa ga silijo nositi čelado na kolesu. Če si jo bodo pred vožnjo nataknili sami, otroku še reči ne bo treba, saj je njegov posnemovalni način vključen. Otrok torej največ posnema tistega, ob katerem preživi največ časa. Pri čemer pa se fantki razlikujejo od punčk. V nekem poskusu so matere z enoletnimi otroki dali v sobo, prej pa so materam povedali, da je na mizi vaza, ki se je otrok ne sme nikakor dotakniti – pri čemer mati za prepoved ne sme uporabljati besed. Dogajanje so snemali s hitrimi kamerami in pozneje analizirali vse drobne gibe in poglede. Punčke od desetkrat do dvajsetkrat pogosteje vzpostavljajo očesni stik z materami in tako so takoj začutile materino željo in se jih večina vaze ni dotaknila. Fantje so najprej stekli k prepovedanemu predmetu. To je spet posledica biologije. Ženske so dragocene, saj jim dozori eno samo jajčece v luninem mesecu; spermijev je pa povsod dovolj in nobene škode ni, če jih kakšna milijarda pogine, z lastnikom vred. Moški smo slabše programabilni, ker s tem družba doseže novosti; ženske bolj, saj s tem doseže stabilnost. Izdelki mater Poglejmo zdaj izdelke ameriške in slovenske matere. Otroci prve so samostojni odrasli ljudje z lastnimi življenji, zato ima tudi mama svoje življenje. Ko se njihove poti srečajo, za mizo sedejo odrasli in uživajo drug ob drugem. Sin slovenske matere iz uvoda ni sposoben sam zlikati 25 majic. Možno je, da so se nabirale zelo dolgo, a skrbna slovenska mama tega ne bi gledala. Meni se gajbica majic nabere po intenzivnem športnem tednu, ko jih neprestano preoblačim. Možno je torej, da je sin celo športnik, torej fizično nedvomno zdrav in sposoben človek. Še več, našel si je partnerico, zaplodil otroke – družino ima, ki pa ni sposobna poskrbeti zase. Res bodo šli na izlet, a pomrli bi od lakote in žeje, če jih mama ne bi poprej oskrbela. Naša osnovna programiranja se spreminjajo zelo počasi. Izdelek slovenske matere torej ne more preživeti sam, s svojimi močmi. Za delovanje potrebuje mamo, torej je še otrok, pa čeprav je dopolnil štirideseto ali več. Gre torej za izdelek z okvaro, nepopoln proizvod, falirano eksistenco, skratka kilavo dete. Zakaj bi bil pri nas materinski ideal vzgojiti nepopoln izdelek? Naloga slovenske matere Bralcu lahko pred očmi vstane podoba nekakšne zlobne čarovnice, ki namenoma uničuje otroke. Kar seveda ni res. Večina mam poskuša vzgojiti otroka, ki bo v danem svetu najbolje možno uspeval. Želi ga sprogramirati za največjo možnost preživetja. Očitno ameriške matere želijo samostojne otroke, medtem ko slovenske kilave. V čem je ta družbena razlika? Naša osnovna programiranja se spreminjajo zelo počasi. Osnove tega, kar imamo zdaj, smo postavili nekaj stoletij prej. Ameriška mama je takrat vedela, da bo moral sin na konja in osvajati nove teritorije, slovenska, da bo ostal doma. Danes ameriška mati ve, da bo moral otrok tekmovati v krutem svetu kapitalizma in se zanašati sam nase, slovenska pa, da bo najprej dolgo študiral, potem bo nezaposlen, nato upokojenec, skratka, država bo že poskrbela zanj. Kadarkoli Drejc krene proti sovražniku, ženski ali celo delu, že mama odkima in sinko le skloni glavo in malce momlja. Kakšno mora biti okolje, da je najvarneje sprogramirati kilavega potomca? Tuja oblast! Če ste narod, ki ima največjo možnost preživetja takrat, kadar ne misli s svojo glavo, kadar mora čakati odločitve šefov, ko je ubogljivost prednost, potem je slovenska vzgoja idealna! Angleže so s svojimi internati vzgajali za šefe, Američane za podjetnike, Slovence za pokorne delavce in uradnike. Slovenska mati lomi sina zato, da ga gospodarju ni treba. Enkrat si spet oglejte prvi slovenski film Na svoji zemlji, ki je hotel biti junaški ep in ga tako tudi sprejemamo. Glavni junak Drejc pol filma ne stori prav ničesar! Točno ve, da bi se moral boriti z okupatorjem, da bi moral osvojiti Tildico in iti v gozd, pa nič. Mama mu ne pusti. Kadarkoli Drejc krene proti sovražniku, ženski ali celo delu, že mama odkima in sinko le skloni glavo in malce momlja. Ko mame končno ni v kadru, v nekaj sekundah pobije pet domobrancev, zagrabi žensko in steče z njo v gozd. Očitno je imela gospa mama prav, da ga je tako pazila! Če ne bi bilo njenega budnega očesa, bi partizan Drejc razbijal po vratih Hitlerjevega bunkerja že jeseni 1941. Če bi slovenski sin šel od doma pri osemnajstih, bi pri dvajsetih že ugovarjal šefu, pri dvaindvajsetih bi imel svoje podjetje in prej ali slej bi se stepel z okupatorjem. Tako bi podložniški narod izgubil najboljše sinove, zato je bolje, da jih zatre kar sam. Ko začne materi zdravje pešati ali si zaželi programiranje vnukov, išče sinu nevesto – mamo ver. 2.0, torej sebi podobno osebo. Slovenski moški mora ostati doma, da je venomer na voljo materi za doprogramiranje. Da troši svojo energijo za vojne s starši namesto za lastno življenje in kariero. Povezava mama-hči je biološko najmočnejša preslikava. Hčer je laže naprogramirati, in ko je spolno zrela, gre lahko mirno v svet, veliko možnosti je, da bo kopija svoje matere. Fantje pa smo pri kopiranju slabši in zato delo slovenske matere ni nikoli končano. Najprej izvaja osnovno programiranje tja do sinovega 35. leta, ko gredo po slovenskih statistikah otroci od doma. "Od doma" seveda pomeni v višje nadstropje ali sosednjo stavbo, da mati lahko še vedno hodi prat in likat in servisirat sina, torej ga dodatno programirat. Ko začne materi zdravje pešati ali si zaželi programiranje vnukov, išče sinu nevesto – mamo ver. 2.0, torej sebi podobno osebo. Če jo najde, ne more biti povsem zadovoljna, saj se zaveda lastne edinstvenosti, sledili bodo prepiri; če jo ne, pa ženska takega sina ne bo prenašala in se bo lahko ločeni sin vrnil v mamino varstvo. Ko bo mama v domu ali v grobu, bo sin sam krenil v romantična osvajanja. Prepoznate ga po tem, da od intelektualnih sposobnosti ženske najbolj ceni likanje in kuhanje, od videza kimanje, od spolnih tehnik pa podajanje piva iz hladilnika. Pa seveda stanovanjsko neodvisnost, saj se bo takoj preselil k novi mami. Staro stanovanje ali hišo bo oddajal za osvežitev proračuna. Ko boste prišli na ogled in ga prosili, če lahko pomeče iz stanovanja vse tisto prastaro pohištvo, gobeline in ostalo šaro, bo zgrožen odskočil, kot bi v vas ugledal hudiča: "Ampak saj to je mamino!" Skratka, nič ne bo oddal, tako bo mama #2 vzdrževala še njegovo lastnino. Zadeva je postala problematična v trenutku osamosvojitve Slovenije – ko naj bi nenadoma kilavi posamezniki začeli upravljati ne samo s svojimi življenji, marveč kar z vso državo. Človek, ki v sebi ni samostojen, ne more v drugem ugledati samostojnega človeka in se pomeniti z njim. Ostaja otrok, zato obračunava in ravna po otročje. In če kritična masa ljudstva ni iz samostojnih oseb, potem ne moremo imeti uspešne samostojne države. Razvajanje ni drugega kot preobleka za standardno slovensko vzgojo: če je bil prej otrok nesposoben in je zato mama likala, prala in delala namesto njega, je pri razvajanju otrok predober, da bi se s tem sploh ukvarjal, in spet starši vse naredijo zanj. Slovenci smo vzgojeni za to, da se naslanjamo na vsako oporo, ki pride mimo, od mam do ideologij, in nas je strahotno strah razmišljanja z lastno glavo. Pojdite enkrat stat v knjižnico in poslušajte neprestane litanije: dajte mi nekaj, prosim, da mi ne bo treba misliti. Knjižničarke bi morale v svoji delovni opremi nositi colt 45, da bi tovrstnim strankam takoj izpolnile željo in jim v glave poslale nekaj, po čemer res ni več mogoče misliti. Razvajenci Porečete: "Ho, ho, ho, Mazzini! Zaostajaš! Prišlo je do mutacij, otroci so povsem drugačni, indigo ali kaj podobnega so, pri nas jim pustimo vse, nič jih ne programiramo!" Najprej, tudi neprogramiranje je prav tako programiranje, kot je neodločanje odločanje. Res pa je, da se je z zmanjšanjem števila otrok v zahodni civilizaciji in naraščanjem kupne moči pozornost preusmerila na najidealnejšega potrošnika – otroka. Izumili so otroštvo (ja, staro je šele nekaj stoletij) in razvajanje (torej neomejeno privoljenje za šoping), ki je prišlo tudi v naše kraje in se silovito prijelo. Razvajanje ni drugega kot preobleka za standardno slovensko vzgojo: če je bil prej otrok nesposoben in je zato mama likala, prala in delala namesto njega, je pri razvajanju otrok predober, da bi se s tem sploh ukvarjal, in spet starši vse naredijo zanj. Kje je potem razlika? Svoj značaj izoblikujemo prek stvari, ki smo jih opravili, in neuspehov, ob katerih se učimo. Kadar nam je bilo vse prihranjeno, zaradi vsiljene nesposobnosti ali razvajenosti, se nismo postavili na lastne noge in ostajamo kilavo dete. Samostojna Slovenija je zaradi brezperspektivnosti mladih in predobrega standarda starih postala zlata dežela za posesivne matere, ki so poleg psihološke in čustvene dobile v svoje roke tudi ekonomsko moč. Če standardna slovenska mama otroku z vsakim dejanjem govori, da je nesposoben, nova mati razvajencu trdi isto. Kar otrok začuti in si izoblikuje novi, narcisistični jaz, v katerem kot godba na pihala napihuje stvari, za katere ni niti najmanj zaslužen – od očetovega avtomobila do diplome, ki mu jo je kupila mama. Ostaja pa prav tako nesamostojen in kilav, iščoč oporo, ker je breme sam sebi. Samostojna Slovenija je zaradi brezperspektivnosti mladih in predobrega standarda starih postala zlata dežela za posesivne matere, ki so poleg psihološke in čustvene dobile v svoje roke tudi ekonomsko moč. Otrokom je pri nas jasno, da standarda staršev ne bodo nikoli dosegli, zato gredo vdano po liniji najmanjšega odpora in se sploh ne vzpostavijo kot samostojni ljudje. Kot je zapisal eden od kritikov mojega pisanja: naj grem stanovat pod most, če mama nima denarja, da bi mi kupila hišo? Dežela trpljenja Dohitimo tisto gospo, ki z otrdelo roko zaradi likanja hiti domov, in jo zasledujemo. Vidimo jo, kako je srečala tri prijateljice in povedala je vse o roki in majicah, zgodnjem vstajanju in sendvičih. Tudi kolegicam so se odprla srca, trpljenje prekipeva. Najprej naj za slovenske pojme uvedem revolucionarno novost: trpljenje lahko razdelimo na dve vrsti: 1. potrebno, 2. nepotrebno. Večina slovenskega trpljenja je druge vrste. Gospe ne bi bilo treba likati in ne vstajati. Tudi njenim kolegicam ne. "Prasica lena egoistična, tvoj štiridesetletni sin se mora pa kar sam znajti!" A kako bi potem začenjale pogovor? Nekoč sem bil na predavanju profesorja psihologije, ki je svoje študente za ves dan poslal prisluškovat na avtobuse mestnega prometa in beležit način, kako Slovenci vzpostavljamo komunikacijo: v 90 odstotkih s tarnanjem. Zamislimo si, da bi se naša gospa pohvalila s tem, da je sin celosten, samostojen. Ne likam, ne perem, le igram se z vnuki, kadar to želim, in odlično se počutim! Kako bi se kolegice spogledale, veke bi se jim stisnile in jasna misel bi jim šinila iz oči: "Prasica lena egoistična, tvoj štiridesetletni sin se mora pa kar sam znajti!" Zakaj moramo Slovenci toliko trpeti, sem že pisal – če ste pod tujo oblastjo, morate tarnati, drugače bo gospodar mislil, da vam je lepo in vam naložil še več dela. Glasneje tarnate, manj boste delali. Skodelica kave Večino slovenskih arhetipov je ustoličil Ivan Cankar in njegov lik matere še vedno velja za ideal. To tiho trpljenje, ki pa ne joče v svoji sobi, marveč se namesti pred Ivanova vrata, da je sin ne bi slučajno spregledal, je vatel, s katerim merimo vse po vrsti. Draga bralka, ste lahko v Sloveniji ženska polnoletnega otroka in ne trpite po nepotrebnem? Se lahko uvrstite v onih 10 odstotkov nejamračev in v očeh okolice ostanete dobra mati? In še osebneje: četudi zdržite in vzgojite otroke v samostojne ljudi, mar vam okolica ne nabija neprestanega občutka krivde, da bi zanje lahko storili še več, še več, vključno s kuhanjem kave? Saj vas spominjajo in dražijo na sto načinov, ki jih vaša zavest spregleda, vtisnejo pa se v nezavedno. Recimo vrečka s sladkorjem, ki jo dobite ob kavi v čisto navadnem kafiču: http://siol.sdn.si/sn/img/11/166/634437251787614013_siol56slika001.jpg Slovenski janzenizem, ta najbolj črna veja krščanstva, je pri nas čil in zdrav, kot bi se komaj rodil, ne pa dopolnil nekaj stoletij. Kot je zapisal Pavle Zidar: "Smo pač sinovi Cankarjeve O mati! Janzenizem je pri nas edini sistem, ki je uspel in se presegel in ki je danes prešel v institucijo. Veste, sistem zmeraj zmaga, ne človek." Samostojna država ni prinesla nikakršne spremembe. Potrebovali bomo samozavedanje ali pa še nekaj stoletij nepotrebnega truda. Za prvo slabo kaže, bi rekel. Sploh če pomislim na slovensko šolstvo in kulturo, gnezdi vzreje novih in novih Ivanovih mater. Šolstvo je itak največji temelj države in družbe, torej mora biti najbolj odporno za novosti. Miselnost jedra naših šolnikov je nekakšna mešanica sredine 19. stoletja in najslabše možne sodobne maske – pocukranega ameriškega new aga, kar naredi mešanico, ki še za bruhanje ni dobra. Popolna feminizacija poklica stanje le še dodatno slabša, saj smo ljudje narejeni za tekmovanje v skupinah – če boste imeli v zbornici trideset Cankarjevih mam, se bo takoj začela tekma za najbolj Ivanovo med njimi. "Tudi jaz sem prav tako trpela, ko sem likala sinovih 25 majic!" Hvaljena sodobna slovenska literatura ni sodobna nam, marveč Cankarju, in se z njim kosa v cukranju bralk. Pisal sem o slovenskih literarnih junakih in ciljno občinstvo teh pasivnih, nikoli nič krivih, a hudo trpečih junakinj so ravno sodobne Francke, ki tečejo za vozom ter solzne odložijo knjigo in pomislijo: "Tudi jaz sem prav tako trpela, ko sem likala sinovih 25 majic!" Srečal sem nekaj oseb, večinoma gospa, ki odločajo na literarni sceni, in bil šokiran nad njihovo globoko janzenistično miselnostjo. Če se lahko s čim pohvalim glede literature, ki jo pišem, je odpor, s katerim jih navdaja. Tako kot pač nekrofilskega človeka prestraši stik z nedogmatičnostjo in življenjem. Prostor v sebi Naredimo miselni poskus in slovenski materi iz uvoda podtaknimo odraslega otroka, ki je samostojna oseba. Šla bo domov, zase hitro zlikala in si naredila zajtrk. Kaj pa potem? Ameriška mama ima svoje delo, svoje veselje – prava slovenska pa izgoreva za drugega in mu to neprestano tudi očita. Zdaj pa je tisti drugi samostojen! Slovenska mati bo ostala sama s sabo, kar je njena največja groza. Nenadoma ni več drugega, s katerim se mora ukvarjati. Zazre se vase in tam, kjer bi morala videti lastno življenje, ni ničesar. Praznina, horror vacui, bivanje, ki je steklo v uravnavanje drugih, v teženje okolici, je ni zgradilo, marveč izvotlilo. Pognala se bo ven, panično, urejat tuja življenja, ne z zgledom, ker ga ne premore, marveč s sitnarjenjem, moraliziranjem in najedanjem, ker takemu človeku vzvišene besede lepo donijo v lastni praznoti.