tole sem dobila na mejl, bojda je bilo objavljeno v reviji Aura: Radioaktivna hrana tudi na naših krožnikih? Te dni veliko beremo in poslušamo o prodaji kloniranega mesa - novem dokazu izprijenosti Američanov in še enem na dolgem seznamu razlogov, zakaj je boljše, da na meso pozabimo. Vse se uničuje samo, pravi pregovor, zato tudi na to novico gledam kot na nekaj dobrega. Očitno je ena civilizacija v zatonu ... In boljše je, da civilizacije ustavijo lastni »izumi«, kot da bi moral za to skrbeti ostanek sveta. Zakonodaja v ZDA zahteva označevanje obsevanih izdelkov, zato se jim porabniki ogibajo. Vendar je tudi tam veliko vrzeli v sistemu. Poleg »ilegalne« prodaje neoznačenih živil pomeni vrzel tudi uporaba začimb in dodatkov. Tudi pri strežbi že pripravljene hrane označevanje ni nujno. Porabniki torej ne morejo vedeti, kaj uživajo v restavracijah, menzah, bolnišnicah, domovih za ostarele in drugje, kjer tovrstno označevanje ni obvezno. Veliko bolj me skrbi novica, ki je v Sloveniji se nismo imeli priložnost slišati. Gre za podatke o nenehnem povečevanju radioaktivnega obsevanja hrane. Skušajte uganiti, kdo se je tega spomnil? Ne bo treba dolgo ugibati. Tega so se domislili (spet) Američani že leta 1950, vendar se je uporaba te tehnologije močno razširila šele v zadnjih letih. Gre za radioaktivno obsevanje hrane z žarki X z močjo 5 MeV, z žarki gama, ki jih oddaja radioaktivni izotop kobalt 60, ali elektronskimi žarki, ki jih ustvarjajo linearni pospeševalniki z močjo do 10 milijonov elektronvoltov (MeV). Mednarodna nevladna organizacija Food & Water Watch (www.foodandwaterwathc.org), ki redno spremlja dogajanja na tem področju, objavlja na svojih straneh tudi podrobna poročila z vseh koncev sveta. V njih boste lahko prebrali podatke o vseh postrojih, podjetjih, ki se s tem ukvarjajo in o tem, kako je z zakonodajo na tem področju v različnih državah. Nas, navadne smrtnike, najbolj zanima vprašanje, ali lahko takšna hrana zaide tudi na naše krožnike. Na Kitajskem imajo več kot 50 obsevalnikov hrane, ki je namenjena izvozu. Leta 2001 so tako obdelali 80 tisoč ton izdelkov, leta 2005 že 140 tisoč ton. Ugotavljajo, da se številke še naprej skokovito višajo in da lahko govorimo že o 200 tisoč tonah takšnih izdelkov. Obsevanje uporabljajo predvsem zato, da bi onemogočili kaljenje česna (mogoče je to odgovor, zakaj je kitajski česen v naših trgovinah tako čarobno bel in vedno čvrst). Po tem postopku obdelujejo tudi cvetni prah, začimbe, posušeno zelenjavo in zdravilne rastline (!!!). Zakonodaja dovoljuje tudi obsevanje oreškov, sadja, zelenjave, zamrznjenega mesa, žita in žitnih izdelkov ter toplotno obdelanega mesa. Po zmogljivostih za obsevanje je tudi Indija zelo visoko. Trenutno imajo tam dva postroja ob Bombaju, ki imata skupno zmogljivost obsevanja zelišč in zelenjave 40 ton na dan (zgraditi nameravajo še tri). Lahko izračunamo, da gre z indijskega trga v svet več kot 14 tisoč ton radioaktivno obsevanih izdelkov. Indijske oblasti so doslej dovolile obsevanje čebule, krompirja, riža, začimb, posušenih plodov morja, rozin, fig, datljev, sveže morske hrane, zamrznjene morske hrane, mesnih izdelkov in manga. Marca 2006 je predsednik Bush obiskal Indijo in je s predsednikom vlade Manmohanom Singhom dosegel dogovor o obsevanju sadja in zelenjave za izvoz. Bush je ob tem izjavil, da Američani »komaj čakajo, da ugriznejo v indijski (obsevani) mango!« V Iranu se znanstveniki ukvarjajo s tem, kako bi z uporabo radioaktivnega obsevanja zmanjšali onesnaženost škampov z nevarnimi bakterijami. V ta namen so doslej uporabljali kemikalije, znanstvenikom pa se zdi obsevanje boljša rešitev ( Kot vidite, človek marsikaj izve, če zna brati med vrsticami. Prvič, da so škampi nosilci nevarnih bakterij, in drugo, da to »težavo« odpravljajo z nevarnimi kemikalijami, v primerjavi s katerimi se še radiacija zdi manjše zlo!) Pakistan gradi dva obsevalnika, v mestih Lahore in Karači. Pakistanska komisija za atomsko energijo v sodelovanju s Pakistanskim svetom za razvoj kmetijstva načrtuje gama obsevanje riža, žit, sadja, zelenjave in začimb. Mehičani so začeli hrano obsevati leta 2007. Predvsem gre za obsevanje sadja, namenjenega izvozu v ZDA (mango, mandarine, grenivke, guava idr.) Južnoafriška republika obseva sadje, namenjeno izvozu v ZDA in Evropo. Kot obetavne države za postavitev novih obsevalnikov so na mednarodnem srečanju v Maleziji leta 2006 označili: Egipt, Iran, Moldavijo, Pakistan, Filipine, Poljsko, Saudsko Arabijo, Sirijo, Tunizijo in Vietnam. In na koncu, poglejmo še v zibelko tega zla - na trg Združenih držav Amerike. Tam imajo 50 postrojev za obsevanje, vendar večino uporabljajo za obsevanje medicinskih potrebščin (!) in drugih izdelkov. Obsevana živila pa predvsem uvažajo. Zakonodaja v ZDA zahteva označevanje obsevanih izdelkov, zato se jim porabniki ogibajo. Vendar je tudi tam veliko vrzeli v sistemu. Poleg »ilegalne« prodaje neoznačenih živil pomeni vrzel tudi uporaba začimb in dodatkov. Ker sestavljajo začimbe in živilski dodatki majhen odstotek sestavin, uporabe obsevanih ni nujno označiti. Tudi pri strežbi že pripravljene hrane označevanje ni nujno. Porabniki torej ne morejo vedeti, kaj uživajo v restavracijah, menzah, bolnišnicah, domovih za ostarele in drugje, kjer tovrstno označevanje ni obvezno. Da koristi države ne postavljajo varnosti državljanov na prvo mesto, priča tudi poteza FDA, ki je avgusta 2005 dovolila obsevanje školjk, čeprav so laboratorijski testi pokazali potencialno tveganje. Hranjenje živali z obsevanimi školjkami je ustvarilo kemikalije, ki jih znanstveniki povezujejo z genskimi poškodbami pri živalih in ljudeh. Izdaja dovoljenja za to je bila povezana s številnimi kršitvami varnostnih smernic, ki jih je predpisala sama FDA. Zdaj čakajo, da bo FDA odobrila tudi obsevanje otroške hrane, že pripravljenih jedi in morskih specialitet. KAKO JE V EVROPI Zagotovo ste se že zalotili v preštevanju, koliko hrane iz omenjenih dežel pride tudi do vas. Zdaj ko smo na območju brez meja, je brezmejna tudi izmenjava dobrin. Zato je še najzanimivejše vprašanje, koliko radioaktivno obsevane hrane je v Evropi. V omenjenem poročilu lahko preberemo, da je Evropa do nadaljnjega prepovedala izdajanje novih dovoljenj za obsevanje. Razlog za to so znanstvene ugotovitve o škodljivih kemikalijah, ki nastajajo v obsevani hrani. Med tovrstne radiolitske izdelke sodi tudi cyclobutanon, ki ga povezujejo z genskimi poškodbami. Vendar pozor! V poročilu piše, da so prepovedane nove odobritve. Koliko izdelkov je bilo odobrenih doslej, pa je drugo vprašanje. Vemo, da je Francija dovolila obsevanje zamrznjenih zelišč, česna, čebule, kazeina, jajčnih beljakov, zamrznjenih škampov, perutnine, zamrznjenih žabjih krakov in še vrste drugih izdelkov. In če so dovoljeni v Franciji, potem pač nihče ne more preprečiti, da ne bi končali tudi na policah naših trgovin. Radioaktivno obsevani izdelki bi morali biti označeni ... Kako označevanje deluje v praksi, pa nam pove primer Anglije in Irske, kjer so se oblasti odločile pregledati živila. Obe poročili navajata, da so našli kopico obsevanih živil, ki so bila v prodaji brez kakršni koli označb. Polovica živilskih dodatkov, ki so jih testirali, je bila ali obsevana ali pa so v njih našli obsevane sestavine. Na Irskem so dali pod drobnogled tudi testenine in odkrili 14 obsevanih izdelkov. Na nobenem ni bilo označeno, da so obsevani (poročilo sta objavili organizaciji Food Safety Standards, 22. novembra 2006, in Food Safety Authority of Ireland, marca 2006). Da v Evropi nismo varni pred tako obdelano hrano priča tudi podatek, da v mednarodnem združenju za obsevanje (IIA), v katerem sodeluje 38 podjetij iz 16 držav, 39 odstotkov vseh članic prihaja iz Evrope! Pomembno je tudi delovanje Mednarodnega sveta za obsevanje hrane (International Council on Food Irradiation ICFI), ki lobira v interesu omenjene industrije. Medtem ko berete te vrstice in se sprašujete, kako je kaj takega sploh mogoče, njihovi zastopniki z vsemi močmi lobirajo pri svetovnih organizacijah, kot so WHO, FAO, IAEA in podobne. Svetujejo tudi telesu združenih narodov Codex Alimentarius Commision, in to je leta 2003 sprejelo priporočilo te skupine, da dovoli obsevanje vseh vrst hrane z vsemi potrebnimi odmerki radioaktivnih žarkov. In kaj si pod »potrebnimi« odmerki predstavljajo!? Če verjamete ali ne: Ameriški predpisi dovoljujejo odmerek obsevanja hrane, ki je enaka količini, kot bi jo dobili, če bi milijardkrat šli na rentgensko slikanje pljuč ... Kaj naj vam povem na koncu? Kot večna optimistka vam lahko povem, da je v vsej brezmejni norosti, ki nas obkroža, tudi nekaj dobrega. Končno se bomo morali zmigati in poiskati svoj košček zemlje, na katerem bomo pridelali hrano dostojno človeka. Sanja Lončar – revija Aura