dominko

Ko sem se zadnjič prijavil, sem dobil sporočilo o prispelem novem odgovoru, vendar se mi je ne vem kako zbrisal, tako da ga nisem videl, ampak vem da mi ga je poslal "Bigm2". "Bigm2" ! Mi lahko še enkrat pošlješ tvoj odgovor. Hvala DOMINKO

Lep pozdrav vsem skupaj. Ker sem vezan samo na računalnik v knjižnicah ali kje drugje, se pač na vsake toliko časa javljam. Vsa nova prihajajoča mnenja in nasveti od prejšnjega javljanja mi zelo pomagajo. Vendar pa se ne da kar odrezati moje težave. Saj več ne vem kaj je problem: ali reakcija domačih na mojo odločitev ali na splošno moj strah, manjvrednost, tesnoba, neenakost z drugimi in podobno. Mislim, da bom moral ogromno delati na sebi, če hočem da bom normalno zaživel. Ne vem zakaj imate vsi tako slabo mnenje o antidepresivih. Od njih ne pričakujem da me bodo 100 % ozdravilie, niti slučajno. Jaz jih imam kot pripomoček še pri drugem svojem zdravljenju (recimo ta forum, rekreacija, naravno zdravljenje, narava in podobno, tako kot že vi naštevate razne druge sisteme ....). Sicer sem pa pod kontrolo psihiatra, ki mi ne piše samo receptov in sprejme samo za 5 minut, ampak se odkrito pogovarja z mano. In nisem zaradi njih slabše volje, brezvoljen, brezbarven, zadrogiran. Nimam kakšnih hujših problemov z njim. In res nisem imel že dolgo hudih napadov, vednar ne rečem, da jih nisem imel zaradi tablet, lahko jih nisem imel zaradi drugačnega razmilšljanja in zaradi čedaljega večjega ukvarjanja s samim seboj. In ker ne pričakujem takojšnjega pozitivnega rezultata me ne preseneča da kakšnega ogromnega napredka ni zaradi jemanje tablet. Sicer pa kot sem že povedal verjamem v psihiatra in bo že on vedel ali naj neham z njim ali kaj drugega. Hočem pa reči, da ne mislim samo "žreti tablete" in pričakovati ne vem kaj. Saj se probam zdravit še na druge načine, saj sem že opisal. Pa tudi spoznavam še veliko novega (joga, eterična olja in podobno. Recimo bom upošteval predlog SFINGE - bom poskusil. Seveda pa se vsak dan bojujem s strahovi in tesnobo. Včasih uspešno, tako da se jim ne podrejam in je vse KUL, včasih pa to ne gre. Pa že mislim da je vse OK, ko jih nekaj časa ni, potem pa kar butnejo. Ena prijateljica mi je rekla, da se naj takrat ne ustrašim, ker bo tesnoba "še tisočkrat prišla" in naj se kar navadim. Recimo včeraj sem že v poznem dopoldnevu čutil da se me loteva nekaj čudnega. In seveda proti koncu službe se je še slabšalo. Prišel sem domov se najedel in odpravil v fitnes. Povedal doma, da grem in adijo !! Potem me pa fotr spet kot vedno vpraša: "ja kam pa spet greš", odvrnem "ja na fitnes, a ne veš da hodim", odgovori "ja bo treba nehat hodt, bo treba začet kaj delat", "ne ne bom nehal, bom kar redno hodil, saj je to dobro zame" odgovorim. Potem pa reče "ja kdaj si boš pa kaj ustvaru". Ker nisem našel primernega odgovora sem kar šel na fitnes. Vendar vam povem, kakšna tesnoba me je spet zagrabila, pa ni bilo nič kaj takega, saj velikokrat starši, ne samo moji, rečejo "kam spet greš, ja bod kaj doma". Ampak mene to tolk prizadane, ker mislijo da nič ne razmišljam o sebi in o prihodnosti. Enkrat jim bom kar povedal, da naj ne skrbijo zame, da se že znam pobrigat zame, in da si že ustvarjam svojo prihodnost. Ampak mislim, da res manjka v meni moč, samozavest, ampak si jo nabiram. Med fitnesom je bilo vse KUL, po njem smo šli s prijetelji še na pijačo, tam se je spet začela tesnoba, ni bilo tako hudo, ampak vseeno sem čutlil, da moram iti domov v svojo sobo (verjetno se tam počutim bolj varnega) in res sem kar nahitro rekel adijo in šel. Seveda so bili presenečeni. Še zjutraj sem imel čuden občutek, kot da sem kaj slabega naredil, kot da me čaka nekaj slabega, kot neka slaba vest. Danes mi je že nekako bolje, vi mi dajete novo moč, ah saj je jutri nov dan. Vidte tako je to, ampak grem pa le naprej v nove dogodivščine. Najprej sem razmišljal ali naj vam vse to opisujem, me je blo mal strah, ampak vi me verjetno razumete. Se mi zdi, da se kar bolje počutim, saj to je vse človeško in razumsko. Se še kaj oglasim, do takrat pa mi le kaj spet napišite. Lep pozdrav DOMINKO

Lep pozdrav vsem skupaj. Kar ne morem verjeti, da je toliko dobrih ljudi na svetu. Ampak sem prepričan, da vi ki mi podajate nasvete in mnenja, ste sigurno že bili v podobni situaciji, kajti če niste bili je težko razumeti moje občutke. Moram povedati, da mi ta mnenja in nasveti dajejo res ogromno energije za ta trenutek, ki ga zdaj živim, ne gledam namreč več tako v prihodnost, ker potem ne živim današnjega dne. Preteklosti se pa res ne morem tako znebiti. In ne bom se vam zahvaljeval, kot mi je že na nekem forumi povedala ena članica, da to če lahko komu pomagamo, je božji dar, in dobro, da je res toliko takih ljudi. Nikoli se ne ve, če boste vi jutri potrebovali pomoč, lahko vam bom mogoče jaz kaj predlagal in z veseljem vam bom, ker me to osrečuje, če lahko komu kaj svetujem. Zavedam se, da vi ne boste mogli narediti nič namesto mene, vse bom moral naredit jaz, vendar mi te veše besede toko veliko pomenijo in dajejo energijo, res nekaj fantastičnega. Hvala bogu, da sem se spomnil na te forume. Tudi na drugih forumih dobivam ogromno nasvetov. Sploh ne morem spremljati vseh odgovorov, vezan sem namreč na internet v knjižnici, zaenkrat še nimam svojega računalnika. Glede antidepresivov pa nimam takih negativnih mnenj. Jemljem jih pod nadzorom osebnega zdravnika in psihiatra. Razen začetnih negativnih reakcij in še nekaj kasnejših nimam zdaj kakšnih problemov. Pozitivnega učinka tudi ni tako čutiti. Ampak saj nisem pričakoval od teh tablet tako občutno hitro boljše počutje. Učinek je viden po dolgotrajnem jemanju. Skratka vse je pod nadzorom psihiatra, ki pa se na rednih kontrolah tudi veliko ukvajrja zmano v obliki pogovorov. Skratka zaupam mu. Kar se tiče tesnobe: navzven se to ne vidi tako opazno. Doma pa sploh ne nameravam kazati teh občutkov (in jih tudi ne kažem), ker bi se potem ustrašili in bi vedno stali okrog mene. Potrudim se, da se doma kažem zelo samozavestno in to mi ratuje. Ko pa imam tesnobne napade (žalost, pa saj ne znam opisati občutkov) me pa sploh nihče ne vidi, tako da doma ne vejo o moji bolezni. Nekdo mi je omenil (če se ne motim "star12"), da je čutiti v meni neke strahove, ki mi omejujejo svobodo. Seveda drugi mogoče lažje opazijo iz mojega vprašanja te strahove kot jaz, zato te prosim, če mogoče znaš kaj bolju opisati to. "MARSA" Afirmacije, seveda jih nekaj poznam, imam eno knjižico, kjer so napisane. Res verjetno sčasoma delujejo, na začetku pa ne, vendar jih bom še večkrat prebral. Veliko se rekreiram: badbinton, fitnes, verjamem pa da bi mi joga tudi pomagala, ampak to je vse drago, že tako veliko zapravim za te delavnice in podobno. Bom razmislil. Potem zelo mi je všeč področje eterični olj, dišav ali kaj podobnega, neke kroglice baje da obstajajo. Če ve kdo kaj več o tem, če mi lahko svetuje. Že dolgo nisem imel res tistih dolgotrajnih tesnobnih občutkov. In zadnje čase imam kar energije čez cel dan, saj je moj delovnik kar pester: služba potem nekaj časa doma (pogovor z mamo in očetom se je mogoče malo poboljšal, saj se kar razmemo, samo da ne pridemo na kakšno točko kjer se razhajamo), potem rekreacija (veliko delam na tem: fitnes kar resno in šek kaj podobnega), ob vikendih pa razne delavnice, bližnji hrib... Trenutno še čakam na odgovor glede mojega stanovanja, mislim, da bom moral še nekaj časa počakati. In dokler ne bom vedel 100 % ne bom doma kaj direktno govoril, ker res ne vem kakšna bo reakcija. Lahko, da bo zelo hudo in bodo zelo pritiskali name, lahko da bo čist normalno. Vendar kljub trenutnemu dobremu počutju se vseeno dan z dnem spopadam z strahovi, tesnobo, kaj bo jutri, kaj če se bo kaj hudega zgodilo, ka če se ne bo vse izteklo normalno, to so taki hudi občutki, saj jih ne znam opisati. Je pa res, ko sem med prijatelji, ali kje drugje, kjer aktivno kaj delam, da je vse OK. Tako toliko za danes, vesel bom vaših obiskov na tem forumu. Kmalu se spet kaj oglasim.

Ta forum mi je zelo všeč. Zato bom tudi jaz predstavil svoj problem in upam, da bom dobil kakšen nasvet. Star sem 25 let in do sedaj še nisem imel kakšne resne izkušnje v ljubezni in spolnosti. Do sedaj sploh nisem imel še punce in to me najbolj boli, ker bi rad imel človeka ob sebi, s katerim bi se pogovarjal in mu zaupal. Punce sem iskal "na silo". Sem najmlajši otrok v družini. Od staršev sem se naučil "obrazcev razmišljanja" v tej smeri, da je treba garati, delati doma, se bo že kaj našlo za delat", varčevati, ne zapravljati denar, nikamor iti, ker se lahko kaj zgodi in tako naprej, saj veste, a ne. Nekako sem vedno pod pritiskom staršev. In tak sistem razmišljanja se je nekako usidral v notranjost mene, saj je čist logično. S prihodom v civilno vojsko pred približno 1 letom sem začel resno razmišljati drugače. Takrat nisem bil veliko doma, tako, da sem občutil, kako je živeti sam, stran od doma, razmišljaj sem o sebi, kje bom živel, kako bom živel, kaj bo zmano ..... En večer smo šli s prijatelji ven in tam sem spoznal eno prijazno punco, zelo energično. Saj sem se z njo pogovarjal, ampak nisem bil sproščen, nekako sem se počutil utesnjenega, manjvrednega, spet sem na silo nekaj delal, da bi jo "zapecal". Po tem sva se še nekajkrat videla potem pa konec. Mislim, da je bil to višek in vzrok za moje nadaljne občutke. V tem obdobju, ko sem bil v vojski, po tem dogodku, sem se začel zapirati vase, občutil sem strah, depresijo, tesnobo. Ponoči nisem mogel spati, zbujal sem se. Vse se je nadaljevolo v panične napade (torej nespečnost, tesnoba, strah, siljenje na jok, napetost, krči, glavobol, strah pred množico, občutek, da bom padel v nezavest, ljubosumje in podobno). Mislim, da sem delal proti svojim najglobjim vrednotam in prepričanji. Živim po "starševsko" (njihovi pritiski nad menoj, njihova kontrola, mislijo, da brez njih ne bom nič zmogel), čeprav je to vse proti moji volji. Zaradi vse hujših napadov sem poiskal pomoč psihiatra. Povedal mi je da sta moja problema (razmere doma in nič izkušenj v ljubezni in spolnosti) povezana. Povedal mi je še, da služim staršem namesto, da bi služil sebi. To moram spremeniti in začeti služiti sebi, npr. tako, da se odselim na svoje, saj imam vse pogoje (službo, plačo, avto .... ). Tisto, kar delam (kar nekako "moram") in tisto kar čutim v sebi (kar si želim) ni v ravnovesju, zato pride do tesnobe... Predpisal mi je pomirjevala, kasneje pa še nekajkrat opravil pogovore z mano. Pred 3 meseci sva se dogovorila za jemanje antidepresivov. Po jemanju teh nekako slabše ni razen nekaj obdobij hudih napadov, veliko boljše pa tudi ne, ampak bom nadaljeval z jemanjem, saj je njihov učinek viden po dolgotrajnem jemanju. Redno prihajam na pogovore. Začel sem živeti po svoje, veliko razmišljam o sebi, veliko se gibam (rolanje, fitnes, badbinoton, bližnji hrib), berem, udeležujem se raznih delavnic o osebni rasti, druženje s prijatelji... Vendar je zelo težko spremeniti v sebi zasidrana razmišljanja. Ko živim po svoje in delam v nasprotju z "starševskim razmišlanjem", je prisoten strah, tesnoba ....... To zelo boli, neznam opisati kako, vendar je strašno. Dokončno sem se odločil, da se preselim na svoje. To si res zelo želim. Našel sem si že stanovanje, vendar trenutno čakam na dokončni odgovor lastnika. Vendar kljub nekaterim pozitivnim spremembam v zvezi z mojimi paničnimi napadi še vedno skoraj vsak dan občutim strah, da se bo kaj zgodilo, še vedno me je strah, ko grem v kašen velik trgovski center. Velikokrat sem počutim manjvrednega, pod nivojem ostalih, občutim, da nisem vreden punce, življenja nič. Kar bojim se nekaterih mojih vsakdanjih dogodkov, ki sledijo. In največji problem: KAKO NAJ STARŠEM POVEM, DA SE BOM PRESELIL NA SVOJE (ko bom 100 % vedel o stanovanju). Mama bo začela jokati, oče pa vpiti. Nekako vsi pričakujejo, da bom jaz doma, ker sem najmlajši. Saj si rečem, da bo vse OK, povedal bom na lep način že malo prej, saj se ne bom na hitro preselil, počasi pa bo. Saj je to življenje samo moje in od nikogar drugega. A potem pa spet tako nepričakovano pride tesnoba, strah, manjvrednost, občutek nesposobnosti ....... Hvala za nasvete in mnenja, zelo si jih želim.