viyola

ku-ku?

Najbolj smešno je pa brat moške debate o modrcih. In..kakšne priporočata, Bojante, Kajster?.. Push up iz naravnih materialov ?

Enostavno lahko rečeš fuck it, pa je

Kajster..znanstveniki najbrž ne vedo, da se ženske najbolje počutimo brez modrca....

Kar mačka rodi, radu miši lovi. Veša se na luči zasmodi. Liepa je sliepa. Tudi mladenč starjake sodi. Če bi ludi ne vmerli, bi sviet že dauno poderli. Motika kmeta inu krala v eno jamo spravla. Zarečen kruh se rad rieže. Zima je barala, kaj smo poleti delali. Smert ima koso, ne sekiro. Vsake viže je enkrat konec. Nekaj prvih slovenskih pregovorov

Kako visok je davek na notranji mir, če je kapital vodilo življenja?

priznam...da je v tem kaosu težko ohraniti notranji mir.. priznam, da se velikokrat motim.. priznam, da me vse skupaj včasih preveč zanese..kar me ne bi smelo.. pa še kaj bi se našlo...pa se ravno ne spomnim..

Jaz tud delam, pa en sam mesec nisem bla na socialni, pa tud plačujem davke, nočem nobenih kxxx otroških dodatkov, samo za pošteno del naj me pošteno plačajo. S tole svojo izjavo si se posral na vse tiste, ki so brez služb, ki gurajo za minimalce, zato ker je nekdo s polno ritjo dejal, da se s tem da prežvet, sebe pa otroke. Sem miroljuben človek, samo s tole tvojo izjavo bi te pa komot na gobec. V teh "sodobnih " časih nebi smel bit EN sam otrok lačen, ne pa da poslušaš zgodbe, kako živijo ob praznih makaronih.

http://www.youtube.com/watch?v=mbia9RjtbdI

http://www.youtube.com/watch?v=XdXClrHjHIU

Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser: Moji lubi Slovenci! Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti. Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa. Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije. Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove. V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho, polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše življenje Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekčli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse za to, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo jim je v dvajsetih letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo. Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh! Vi pa vse to vidite in ste kar tiho? In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv! Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos? Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke. * Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z nagovorom: >Moji lubi Slovenci Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse skušnjave in preživi vse viharje.

A mrk še traja? ..pa traja..pa traja.. Sem se odločila..bom začela več grgrat..pa manj govort..

Tolko hudo dieto jim ne predpisat..ker kar vem, iz pogovorov starejših, ki so marsikaj dali skozi.. pa so znali povedat, da vest je..tud če zdaj ne zgleda tako...enkrat butne ven, pride čas, ko se vsak začne ozirat vase. Takrat je pa hudo hudo. Ga ni kraja na tem sveti, da bi se lahko skril sam pred seboj.

To je res. Je pa tudi res, da je vedno več tistih, ki živijo v pomanjkanju, vedno več lačnih otrok, vedno več tistih, ki živijo v strahu iz dneva v dan, vedno več družinskih stisk, nefunkcionalnih družin, kjer starši ne morejo otrokom dati, kar potrebujejo. Vedno več bede in revščine.

V bistvu je v tej primerjavi vsa resnica. Kolikor berem tlele gor, sta si komaj dva podobnih mnenj.. pač en prihaja iz javne staje, drug iz gospodarstva, tretji neki druzga.. Slovenski maraton bo uspel (upam, da kmalu) takrat, ko bomo šli tečt drug za druzga..

Zakaj se je ljubljanskega maratona udeležilo več ljudi kot stavke? Ker na maratonu ljudje tečejo zase, stavkajo pa za skupne cilje..

http://www.gape.org/geeklog/public_html/images/articles/2003083022502290_1.jpg"Naš največji strah ni nepopolnost. Najbolj se bojimo brezmejne moči. Plaši nas naša svetloba, ne naša tema. Sprašujemo se: "Kdo sem jaz, da sijem?" Zares, zakaj ne bi sijali? Ste božje dete. Vaša lažna skromnost svetu ne koristi. Nič razsvetljenega ni v dušenju sebe, da bi prikrili negotovost drugih. Rojeni ste da izrazite slavo Boga, ki je v vas. On ni samo v nekaterih, on je v vseh. Ko dovolimo, da naša lastna svetloba žari, podzavestno omogočamo drugim, da sijejo. Osvobajajoč se svojega najglobljega strahu, pomagamo osvobajanju drugih." (mandela)

http://www.youtube.com/watch?v=Dz6GzKWiIAs

Sem drugaorazredna državljanka..in sem ponosna na to..v bistvu ne želim biti prvorazredna, ker imam hrbtenico (sicer obrabljen 3. in 4, vretence).. Bolj kot vse boli ljudi ta očitna nategancija povsod okrog..laganje, sprenevedanje, prazno govoričenje in nategovanje. Človeka delajo dejanja, ne čivkanje vsepovprek..

Če se lahko malo vtaknem v tole kanglo.. ruto dol pred Kanglerjevo ženo..škoda, da ni ministrica za kmetijstvo , ker se zgleda ženska spozna na kmetijstvo.. ali pa na ekonomijo..na nekaj že..da zna pridelat na treh ha krme za tolko denarja..baba je res od hudiča dobra..

http://www.youtube.com/watch?v=2xdlsu4sCaU&feature=related

angelit