Takole je tole s prijateljstvi..govorim o svojih izkušnjah..al pa učenjih (itak je vse povezano)... skozi odraščanje, puberteto, obdobja , nam prihajajo v life različni ljudje..si izmenjamo izkušnje, si zaupamo, se tudi kdaj prizadenemo drug drugega . Gremo skozi čas (ki ga itak ni, khmmm).. in se spreminjamo. S spreminjanjem nam v življenje prihajajo tudi drugačni ljudje (iste frekvence).. isti interesi, isto tisto nekaj v nas, kar nas povezuje. Tudi okoliščine se spreminjajo, osnovka, srednja, faks, služba, družina..Tako je življenje..ljudje nam prihajajo na pot, mi njim..in odhajamo. Se čez čas tudi poiščemo. In kot da časa vmes ni. In življenje prinese tudi res prave prijatelje..in ta prijateljstva so nekaj čudovito lepega. Redkega. Imam ogormno znencev, in dva posebna prijatelja. Prijateljica ima hčero starejšo od mene. In ni res, da moški in ženska ne moreta biti prijatelja. To prepričanje pri meni ne drži. Vem, da sta lahko. Včasih se mogoče ne odpremo dovolj, ali ..kaj vem...smo obremenjeni s predsodki? Pristno, pravo prijateljstvo ne pozna let, ne pozna spola, ne pozna omejitev... Tako..in tudi če nisem v temi hvaležnosti...sem hvaležna za ta prijateljstva..pač vem, vedno je nekje nekdo, ko ga potrebujem..in nekdo ve, da sem tu.