Moja zgodba..... To je bil moj velik problem... Pol se mi je pa lepega dne (pred kratkim) obrnilo. Vedno sem se vprašala, zakaj pa ne bi jedla? In sem šla vedno pol ŽRET! Pol sem se pa en dan vprašala, zakaj pa bi? In ene pol ure nisem našla odgovora, pa pol nisem šla jest... In še sedaj, ko me zagrabi teta požrešnost, se to vprašam, pa nč ne ugotovim (ne, nikoli nisem bila lačna ob tem, vedno sam zabijanje cajta in same oči glede hrane!) in ne grem jest! Prenajedanje.... to je kriza! Mislim pa, da je rešitev edino le v psihi! Srečno!